<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba II U 320/2015

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Javne finance
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2017:II.U.320.2015
Evidenčna številka:UM0012908
Datum odločbe:15.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Sonja Kočevar (preds.), Vlasta Švagelj Gabrovec (poroč.), Violeta Tručl
Področje:DAVKI
Institut:davek od premoženja - davčni zavezanec - poslovni prostor

Jedro

Davek na premoženje se plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko 19. člena ZDO pa se davek ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Finančne uprave Republike Slovenije je bil tožeči stranki v ponovnem postopku za leto 2013 odmerjen davek od premoženja od poslovnih prostorov na naslovu ... v izmeri 551,88 m2 v znesku 6.482,64 EUR. V obrazložitvi prvostopni organ kot pravno podlago navaja 156. in 157. člen Zakona o davkih občanov (ZDO), na podlagi katerih je zavezanec za plačilo davka od premoženja fizična oseba, ki je lastnik oz. uživalec stavbe, dela stavbe, stanovanja, garaže ali prostora za počitek oz. rekreacijo. Osnova za davek je vrednost stavbe oz. prostora za počitek in rekreacijo ugotovljena skladno s Pravilnikom o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (v nadaljevanju: Pravilnik). Vrednost točke za izračun osnove za leto 2013 znaša 3,93 EUR in je bila določena na podlagi ugotovljenega koeficienta rasti cen Statističnega urada v Republiki Sloveniji, pri čemer se zneski za odmero davka za ZDO za leto 2013 valorizirajo s Pravilnikom o valorizaciji zneskov za odmero davka po ZDO za leto 2013.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-10-49/2015-4 z dne 9. 6. 2015 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo kot pravilno in skladno z zakonom. V zvezi z ugovorom, da je davek od premoženja bil odmerjen za leto 2013 šele konec meseca novembra, zaradi česar naj bi bila taka odločitev nezakonita in v nasprotju z Ustavo RS pojasnjuje, da je bila prva odmerna odločba res izdana 29. 11. 2013, kar je kasneje kot pa je to določil prvi odstavek 387. člena ZDavP-2, ki določa, da mora biti davek odmerjen do 31. marca v letu, za katero se odmerja. Vendar pa gre za procesni rok, na katerega so vezane procesna pravice strank. Zakonitost odločbe pa se presoja po materialnem predpisu, zato ta kršitev ni mogla vplivati na odločitev. Sicer pa je v danem primeru prvostopni organ v ponovnem postopku izdal odločbo dne 23. 2. 2015, torej po poteku roka, vendar pa gre tudi v tem primeru le za procesni rok, ki na samo zakonitost odločbe ne vpliva.

3. V zvezi z ugovorom, da je bila odmerna odločba izdana tik pred uveljavitvijo novega zakona o davku nepremičnin, ki je razveljavil določbe ZDO, na podlagi katerih je bila odmerjen davek od premoženja, tožena stranka ugotavlja, da je že odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-313/2013-86 z dne 21. 3. 2014 v 3. točki izreka določila, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz 1. do 5 alinee 33. člena Zakona o davku nepremičnin, torej tudi določila 156. do 159. člena in 161. do 164. člena ZDO. Torej je bil v danem primeru davek od premoženja odmerjena na podlagi veljavnih zakonskih določil.

4. V zvezi z ugovorom, da je bil uporabljen tudi Pravilnik, ki uporablja zastarelo metodologijo, neskladno z dejanskim stanjem, ki vrednoti le stanovanjske površine in še to le administrativno, pojasnjuje, da v kolikor meni, da Pravilnik ni v skladu in Ustavo z zakoni, le-tega lahko izpodbija v postopku pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Podzakonski predpis se mora uporabljati takšen, kakršen je dokler je veljaven, pritožbeni organ pa v okviru pritožbenega postopka presoja le, ali je organ prve stopnje pravilno uporabil podzakonski predpis, ne more pa presojati njegove vsebine. Zato je ta pritožbeni ugovor neutemeljen. Pojasnjuje tudi, da je v spremembah in dopolnitvah Pravilnika v 11. členu dodano besedilo „in zagotavljanje osnove za odmero davka od premoženja“ torej ne samo od davčne osnove stanovanjskih, temveč tudi od poslovnih prostorov, tako da je tudi v tem delu ugovor neutemeljen. Pravilnik je na podlagi 116. člena Stanovanjskega zakona izdal Minister za okolje, prostor in energijo, osnovni Pravilnik iz leta 2004 je začel veljati 1. 7. 2005, spremembe Pravilnika iz leta 2005 pa 23. 7. 2005. Zato se omenjena Pravilnika še vedno uporabljata tudi za poslovne prostore.

5. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je bila vrednost poslovnih prostorov oz. davčna osnova določena previsoko, pojasnjuje, da prvi odstavek 158. člena ZDO določa, da je osnova za davek od premoženja vrednost stavbe ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina, med katere pa spadajo tudi poslovni prostori. Le-ta se ugotavlja na podlagi napovedi za odmero davka od premoženja na posest stavb, na podlagi kupoprodajnih in najemnih pogodb oz. uradne evidence. Prvostopni organ je v danem primeru za leto 2013 odmeril davek od premoženja na podlagi podatkov davčne napovedi z dne 18. 6. 2013 od vrednosti poslovnih prostorov na naslovu ..., v znesku 610.542,08 EUR, v višini davka 6.482,64 EUR in sicer na način določen v 159. členu ZDO, po davčni stopnji 1,25 % predpisani v točki c) 1. člena Pravilnika o valorizaciji zneskov za odmero davkov po ZDO za leto 2013. Zato je njegovo ugovor neutemeljen.

6. V zvezi z ugovorom, da je vrednost poslovnega prostora po metodologiji GURS ocenjena le na 172.865,00 EUR, pojasnjuje, da se pri odmeri davka od premoženja oz. ob ugotavljanju osnove za davek od premoženja uporabljajo zgoraj navedena merila ZDO in Pravilnikov, ne pa podatki GURS-a izdani na podlagi 3. točke 114 člena Zakona o evidentiranju. Zato je tudi ta pritožnikov ugovor neutemeljen.

7. V zvezi z ugovorom, da obrazložitev izpodbijane odločbe ni dovolj obrazložena glede števila točk v višini 281,50 točk, tožena stranka ugotavlja, da odločba prvostopnega organa podrobno in izčrpno navaja, kako je bilo na podlagi davčne napovedi opravljeno točkovanje za leto gradnje, za opremljenost z okni – vrati, podi – tlaki, stenami, inštalacijami, ogrevanjem, dvigalom in drugim ter kako so bile upoštevane odbitne točke. Davčno napoved je podpisal sam zavezanec, število točk pa je bilo določeno na podlagi zgoraj citiranega Pravilnika, ki v svojih prilogah za navedeno konstrukcijo, izvedbo prostorov in inštalacije določa točke, kar bi tožeča stranka lahko tudi preverila. Glede vrednosti točke v znesku 3,93 EUR pa je na podlagi pojasnila prvostopnega organa ugotovil, da je bila zadnja sprejeta vrednost točke s strani A., ki je bila vsako leto valorizirana z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin in to do leta 2007, ko Zakon o financiranju občin ni več vseboval določbe o valorizaciji točke oz. kvadratnega metra površine za odmero davka od premoženja. Vrednost točke se je po določbi 49. člena Zakona o financiranju občin valorizira z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin, ki ga je ugotovil Zavod RS za statistiko za obdobje prvih devet mesecev leta pred letom, v katerem se davek odmerja. Zadnji indeks rasti cen življenjskih potrebščin za omenjeno obdobje – 102,5 je bil objavljen meseca oktobra 2006. V letu 2007 pa je bilo kot vrednost točke šteti zadnjo znano in veljavno vrednost in sicer 919,91 SIT x indeks 102,50, ki tako znaša 942,92 SIT oz. 3,93 EUR. Tako ugotovljena vrednost točke se za davek od premoženja uporablja vse od leta 2007, ker pa ni bilo zakonske podlage, se tudi več in valorizirala.

8. V zvezi z ugovorom, da lastnik poslovnih prostorov sporne prostore uporablja kot gospodarski subjekt po ZGD in sicer izključno za poslovni namen, ter zato ne bi smel biti zavezanec za plačilo tega davka, pojasnjuje, da ZDO poslovne prostore po namenu uporabe podrobneje ne opredeljuje oz. ne definira, zato je vsebinsko presojo o tem, ali so določeni prostori poslovni prostori, potrebno upoštevati po Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Citirani zakon določa v drugem odstavku 2. člena, da se za poslovni prostor šteje po tem zakonu eden ali več prostorov, namenjenih za poslovno dejavnosti, ki so praviloma gradbena celota ali imajo poseben vhod. Za poslovno stavbo pa se šteje stavba, ki je namenjena za poslovne dejavnost in se v ta namen tudi uporablja. Iz priložene davčne napovedi je razvidno, da je bil pri tožniku odmerjen davek od premoženja od njegovih poslovnih prostorov v jedilnici, pisarni, tehničnih in pomožnih prostorov v skupni izmeri 551,88 m2. V danem primeru tudi ni sporno, da je pritožnik lastnik poslovnih prostorov, kakor tudi ne, da je v teh prostorih družba B. d.o.o., katere dejavnost je dejavnost menz ter priprava in dostava hrane. Sporno pa je ali je tožeča stranka kot lastnik poslovnih prostorov zavezanec za plačilo davka od premoženja od poslovnih prostorov. Tožena stranka pojasnjuje, da se po določbi 2. točke 161. člena ZDO davek od premoženja na posest stavb ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik sam uporablja za opravljanje gospodarske oz. poklicne dejavnosti. Ker pa v danem primeru poslovnih prostorov ne uporablja njegov lastnik, temveč družba, ki je pravna oseba, ni podlage za oprostitev davka od premoženja. Zato je ta ugovor neutemeljen.

9. V zvezi z ugovorom, da je zavezancev za tak davek več, kot jih je prejelo odmerne odločbe in da je s tem kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, pojasnjuje, da po določbi 147. člena Ustave RS država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve, lokalna skupnost pa predpisuje davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določa ustava in zakon. V skladu z navedeno določbo ima torej država popolno fiskalno suverenost, ki obsega pooblastilo in pravico do ustanavljanja fiskalnih prihodkov, fiskalna suverenost lokalnih skupnosti pa je delna in zajema le eno oz. lahko tudi dve izmed navedenih pooblastil in pravic države. S predpisom, s katerim se posamezni davek uvaja, se opredeli tudi subjekt (zavezanec) oz. objekt (predmet) obdavčitve. ZDO v 1. točki 156. člena določa, da plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb (tudi poslovne prostore), stanovanja in garaže. V skladu z določbo prvega odstavka 157. člena ZDO je zavezanec za davek od premoženja po 1. točki 156. člena zakona lastnik oz. uživalec. Davek se plačuje ne glede na to, ali lastnik oz. uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v namen. Glede na navedeno je bil davek od premoženja na posest predmetnih poslovnih prostorov zavezancu odmerjen kot lastniku in sicer na podlagi Ustave RS in ZDO. V zvezi z ugovorom, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom pa pojasnjuje, da je v danem primeru predmet preizkusa le pravilnost odmere davka od premoženja konkretnemu davčnemu zavezancu, od konkretno določene nepremičnine, ni pa predmet tega postopka utemeljenost oz. neutemeljenost odmere davka drugim fizičnim osebam od njihovih nepremičnin. Pojasnjuje tudi, da so sicer v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar pa to zakonodajalcu ne prepoveduje, da bi položaj pravnih subjektov urejal različno, pač pa da bi to počel samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pa v danem primeru ni bilo storjeno. Tožeči stranki tudi niso bile kršene pravice iz 22. do 25. člena Ustave RS, saj ji je bilo s pravnim poukom v odmerni odločbi sporočeno, da lahko zoper odločbo organa prve stopnje vloži pritožbo na drugo stopnjo. Zato je njen ugovor v zvezi s tem neutemeljen.

10. V zvezi z ugovorom glede neupoštevanja načela sorazmernosti, ki ga določa 6. člen ZDavP-2, tožena stranka ugotavlja, da je bila v danem primeru vrednost poslovnih prostorov ugotovljena pravilno na podlagi veljavnih zakonskih določil ZDO in določb Pravilnika. Načelo sorazmernosti je izvedba načela zakonitosti, ki prepoveduje čezmerno uporabo predpisa oz. tehtanje, ali so ukrepi, ki naj se izvedejo skladno z zakonom, skladni z njegovim namenom. Tako po tem načelu davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov zavezancu za davek ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov. V danem primeru pri odmeri davka od premoženja po določilih ZDO zato ni bilo kršeno načelo sorazmernosti po določbi 6. člena ZDavP-2.

11. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da visoka določena obveznost spravlja zavezanca v izredno težko situacijo, navaja, da lahko po določbi 386. člena ZDavP-2 zavezanec oprostitev davka na posest stavb uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu do 31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. Pojasnjuje tudi, da lahko po določbi 101. člena ZDavP-2 davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oz. dovoli plačilo davka v največ 24. mesečnih obrokih v obdobju 24. mesecev, če bi bilo s plačilom davčne obveznosti ogroženo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Vlogo za odpis oziroma delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka mora davčni zavezanec vložiti pri davčnem organu.

12. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev, zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon oziroma na zakon oprt predpis ni bil uporabljen pravilno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ter odloči, da se ji davek, ki ga je na podlagi izpodbijane odločbe že plačala skupaj z zakoniti obrestmi vrne. V zvezi s tem predlaga po potrebi tudi prekinitev postopka in ustavnosti prvega odstavka 158. člena ZDO. V tožbi ponavlja ugovore, ki jih je navajala že v pritožbenem postopku pri toženi stranki. Tako zatrjuje, da določba prvega odstavka 158. člena ZDO ni v skladu z Ustavo RS in nasploh s slovenskim pravnim redom. Nasprotuje uporabi Pravilnika, s katerim je bila določena davčna osnova. Tako ZDO kot Pravilnik sta bila uveljavljena pred več kot 30 leti, v drugačnem ekonomskem sistemu, v katerem je bilo posedovanje zasebne lastnine s strani oblasti omejeno in nad določenim obsegom celo nezaželjeno ter na nek način sankcionirano. Obdavčevanje poslovnih prostorov se tako zdi danes v drugačnih družbeno ekonomski situaciji, v obdobju tržne ekonomije, neživljenjsko in nesmiselno. Prav tako gre pri načinu in merilih ugotavljanja vrednosti nepremičnin za zastarelo metodologijo, neskladno z dejanskim stanjem in prilagojeno stanovanjskim ne pa poslovnim zgradbam. Zatrjuje neskladnost oziroma kršitev določbe 6. člena ZDavP-2, ki določa načelo sorazmernosti. Ponavlja pritožbeni ugovor, da je bila vrednost stavbe po oceni GURS nižja kot pa je stavbo ovrednotila Finančna uprava. Zato bi bila v primeru, če bi se upoštevala vrednost po GURS tudi obdavčitev bila nižja.

13. Glede na prejete podatke FURS o odmerjenem davku od premoženja v Republiki Sloveniji v letu 2013 je bil davek tožeči stranki odmerjen previsoko in je kar 41-krat višji od povprečja. Zato meni, da je bilo s tem kršeno tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom. Davek je odmerjen previsoko, saj znaša več kot pa je znesek mesečne realizacije plač delavcev, ki opravljajo delo v okviru družbe B. d.o.o., ki je v lasti tožeče stranke in opravlja dejavnost v tem obdavčenem poslovnem prostoru. Zatrjuje tudi, da ji je bil davek odmerjen neutemeljeno glede na to, da se po 2. točki 161. člena ZDO davek od premoženja na posest stavb ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik sam uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Trdi, da je sporna praksa davčnega organa, ki tolmači navedeno določbo tako, da je davka od premoženja za posedovanje poslovnih prostorov oproščen le podjetnik posameznik, ki v teh prostorih opravlja dejavnost, ne pa tudi lastnik oziroma edini družbenik, ki v poslovnih prostorih v svoji lastni opravlja gospodarsko dejavnost s svojo gospodarsko družbo. Zatrjuje tudi, da s točkovanjem nepremičnine, za katero ji je bil odmerjen davek po ZDO, ni bila nikoli seznanjena. V maju 2013 jo je davčni organ pozval, da odda napoved za odmero davka, kjer je bilo treba opisati samo leto izgradnje objekta, kvadraturo posameznih prostorov in označiti opremljenost prostorov (okna, talne in stenske obloge in podobno), kar je tudi storila. Je pa davčni organ izvedel točkovanje sam, ne da bi pridobil izvedensko mnenje strokovnjaka gradbene stroke. Takšno ravnanje finančne uprave pa je v nasprotju z načelom gotovosti, seznanjenosti in pomoči kot je določeno v 7. členu ZDavP-2, ki določa, da ima davčni zavezanec pravico biti vnaprej seznanjen s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz zakona. Nasprotuje tudi uporabljeni vrednosti točke, ki je glede na obrazložitev pritožbenega organa nazadnje bila valorizirana leta 2007. Glede na to, da so se razmere po letu 2007 drastično spremenile, bi morala biti vrednost točke nujno valorizirana in šele s pomočjo valorizirane vrednosti, ki bi odražala dejansko stanje na slovenskem finančnem trgu, bi mu lahko davčni organ zakonito odmeril davek na premoženje. Tako pa je bil davek odmerjen z vrednostjo točke, ki je bila določena v fazi velike gospodarske rasti v Sloveniji, ne pa globoke recesije, ki je bila 2013 v naši državi še v popolnem razmahu.

14. Ob koncu poudarja, da je doslej svoje obveznosti iz naslova davkov in prispevkov vedno poravnavala pravočasno in v celoti in da je tudi v preteklih letih nudila 26 delavcem delovna mesta in socialno varnost, zato jo je odločba davčnega organa zelo presenetila. Davek ji je bil odmerjen izjemno visoko in nima popolnoma nikakršne zveze s prihodki, ki naj bi jih imela od lastništva te nepremičnine. Zato meni, da gre za nezakonitost sedanje ureditve, ki je očitna in nepravična.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi oziroma odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navajal upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

18. K temu sodišče še pripominja, da ZDO v 14. členu (156. člen) določa, da davek na premoženje plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti tudi stavbe, dele stavb, stanovanje in garaže. V skladu s 15. členom (157. člen) omenjenega zakona je zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se torej plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko 19. člena (161. člen) ZDO pa se davek ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V tem primeru pa zavezanec kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga uporablja najemnik, to je pravna oseba B. d.o.o., ki je sicer v lasti tožeče stranke, kar pa na odmero davka tožeči stranki ne vpliva. Smiselno enako stališče je zavzela tudi sodna praksa, saj iz sodb Vrhovnega sodišča RS, št. U 1014/92-4 z dne 30. 3. 1994 in št. Up 689/2001 z dne 20. 3. 2002 izhaja, da lastnik poslovnih prostorov, ki poslovne prostore oddaja v najem, ni oproščen plačila davka od premoženja. Tožeča stranka se tako glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje v letu 2013, ne more uspešno sklicevati na na 2. točko prvega odstavka 19. člena ZDO.

19. Pavšalna in neutemeljena ter z ničemer izkazana je tudi trditev tožeče stranke glede previsoke obremenitve, upoštevaje podatke o povprečni obremenitvi zavezancev z davkom na premoženje. Predmet tega upravnega spora je obdavčitev tožeče stranke kot fizične osebe glede njenih poslovnih prostorov in ne obdavčitev nepremičnin morebitnih drugih davčnih zavezancev.

20. Sodišče se strinja tudi s stališčem davčnih organov, da je podlaga za konkretno obdavčitev ZDO in na njegovi podlagi izdan Pravilnik. Osnova za davek od premoženja je bila tako glede na 16. člen ZDO pravilno ugotovljena, stopnja davka od premoženja po 17. členu ZDO pa pravilno uporabljena. Sodišče tako kot neutemeljene zavrača ugovore glede uporabe Pravilnika in vrednosti točke.

21. V zvezi s tožbenim ugovorom glede neustavnosti 158. člena ZDO pa sodišče pojasnjuje, da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 določeno, da se (med drugim) tudi določbe 14. do 17. člena in 19. do 22. člena ZDO na podlagi 3. točke izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča RS uporabljajo vse do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin. Zato je tožbeni ugovor glede napačne uporabe materialnega prava iz tega razloga neutemeljen, sodišče pa tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka in vložitev presoje ustavnosti in zakonitosti določbe 16. člena (158. člena) ZDO. Glede na to, da je podlaga za konkretno obdavčitev ZDO in na njegovi podlagi izdani Pravilnik, iz izpodbijane odločbe pa je mogoče ugotoviti, kako je organ prve stopnje točkoval sporno nepremičnino, kolikšna je vrednost točke in kako je ugotovljena davčna osnova na njeni podlagi, je sodišče kot neutemeljene zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na uporabo Pravilnika v zvezi z ugotavljanjem davčne osnove in vrednotenjem ter valorizacijo vrednosti točke.

22. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi tako podana podlaga za obdavčitev navedenih poslovnih prostorov po ZDO. Tožena stranka pa je tožniku tudi pravilno pojasnila okoliščine v zvezi z uporabo določb ZDO in Pravilnika. Po presoji sodišča je bilo tako treba tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim, zavrniti iz istih razlogov, kot jih je zavrnila že tožena stranka.

23. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

ZDO člen 14, 19.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2MDQ3