UPRS sodba II U 409/2015

Jedro

Res je sicer, da je tožeča stranka gradnjo v določenem delu izvajala v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem in da je bil v zvezi s tem zoper njo uveden inšpekcijski postopek. Vendar navedena okoliščina na ugotovitev, da je objekt v delu, v katerem je predvidena gradnja zimskega vrta, legalno zgrajen, nima vpliva. To pa po presoji sodišča pomeni, da so pogoji za uporabo določbe 2. alinee tretjega odstavka 16. člena Odloka o PUP glede dovoljenosti gradnje nezahtevnega objekta na meji sosednjega zemljišča (to je na meji zemljišča tožeče stranke) izkazani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo investitorki A.A. izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta – zimskega vrta, na zemljišču parc. št. 1090 k.o. …. V obrazložitvi navaja, da mora upravni organ v skladu z določbo 74.c člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) pred izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt preveriti tudi ali je gradnja nezahtevnega objekta v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Obravnavani poseg se nahaja na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove mesta Maribor – uradno prečiščeno besedilo (v nadaljevanju Odlok o PUP). Ta v 9. členu določa, da so dopustne gradnje novih objektov, vključno z dozidavo in nadzidavo ter gradnjo nezahtevnih in enostavnih objektov. Ker za obravnavno parcelo, na kateri je predvidena gradnja nezahtevnega objekta, regulacijski elementi niso grafično določeni, se upoštevajo določila 2. alinee tretjega odstavka 16. člena Odloka o PUP, ki sicer določa odmik 1,50 m od sosednje gradbene parcele ali manj s soglasjem lastnika sosednje parcele, določa pa tudi, da je mogoča gradnja nezahtevnega ali enostavnega objekta z manjšim odmikom ali na meji sosednjega zemljišča tudi takrat, ko je na meji ali na manjši oddaljenosti na sosednjem zemljišču že legalno zgrajen objekt, vendar v gabaritih, kot jih ima obstoječi objekt, v primeru oken in drugih odprtin pa le do spodnjega roba le-teh.

2. V postopku je bilo ugotovljeno, da je sosednji stanovanjski objekt legalno zgrajen na parc. št. 1102 do meje obravnavane parc. št. 1090, vse k.o. …, da je gradnja obravnavanega zimskega vrta, katerega velikost ne bo presegala niti višinskih niti tlorisnih gabaritov obstoječega objekta, dopustna do parcelne meje brez soglasja lastnice parc. št. 1102 te k.o.. Gradnja je namreč predvidena v dolžini 5,12 m od vogala obstoječih garaž na parc. št. 1102 in 1090 te k.o. in sicer do spodnjega roba okna na sosednjem objektu. Prav tako je ugotovljeno, da so upoštevana določila 22. člena PUP v povezavi s 17. členom, saj faktor izrabe zemljišča (FIZ) v konkretnem primeru znaša 0,68 in je manjši od predpisanega maksimalnega 0,70 določenega za eno in dvostanovanjske stavbe – vrstne stavbe in dvojčki. Glede na navedeno upravni organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 74.c člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), zato je bilo odločeno, kot je razvidno iz izreka odločbe.

3. Tožena stranka je v pritožbenem postopku dopolnila izrek izpodbijane odločbe tako, da se v razdelku „opis objekta“ na koncu tretjega odstavka doda besedilo obravnavani objekt bo od objekta na zemljišču parc. št. 1102 k.o. … ločen s 5 cm dilatacije (1. točka izreka), v ostalem pa pritožbo tožeče stranke zavrnila. V obrazložitvi pritrjuje stališču organa prve stopnje in ugotavlja, da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Ugotavlja, da se območje nameravane gradnje ureja z Odlokom o PUP in da ta dopušča med drugim tudi gradnjo nezahtevnih objektov (9. člen v povezavi s 13. členom). Sporno pa naj bi bilo ali je za manjši odmik predvidene gradnje od parcelne meje od predpisanega, potrebno soglasje lastnice sosednjega zemljišča, ker bi naj predvideni objekt bil zgrajen do parcelne meje z zemljiščem 1102 k.o. …. Odlok o PUP za območje, za katere regulacijski elementi niso grafično določeni, kot je tudi v tem primeru, v 2. alinei tretjega odstavka 16. člena določa za nezahtevne objekte odmik 1,5 m od sosednje gradbene parcele ali manj s soglasjem lastnika sosednje gradbene parcele. Gradnja nezahtevnega objekta z manjšim odmikom ali na meji sosednjega zemljišča je mogoča tudi takrat, ko je na meji ali na manjši oddaljenosti s sosednjim že legalno zgrajeni objekt, vendar v gabaritih, kot jih ima obstoječi objekt, v primeru oken in drugih odprtin pa le spodnjega roba le-teh. Navedeno določilo predstavlja izjemo od predpisanega minimalnega odmika 1,5 m od sosednje gradbene parcele. Izjeme sicer velja razlagati restriktivno, vendar pa je po prepričanju tožene stranke treba upoštevati tudi, s kakšnim namenom je bila izjema določena.

4. V konkretnem primeru je namen izjeme omogočiti lastniku zemljišča gradnjo do parcelne meje, brez pridobitve soglasja lastnika sosednjega zemljišča, ki že ima svoj objekt legalno postavljen do parcelne meje ali na manjši oddaljenosti. Tožena stranka se strinja z ugotovitvami organa prve stopnje, da objekt tožeče stranke res ni v celoti zgrajen skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma, da predstavlja neskladno gradnjo. Vendar pa ne glede na navedeno, del objekta je legalno zgrajenega, med drugim tudi pritlični del stanovanjskega objekta z garažo, ki stoji na parcelni meji. Zato bi bilo nepravično in nepošteno od investitorke zahtevati, da mora za manjši odmik pridobiti soglasje tožeče stranke, medtem ko je tožeča stranka za gradnjo na parcelni meji pridobila gradbeno in uporabno dovoljenje. To, da je naknadno zgradila še prizidek brez ustreznih uporabnih dovoljenj, pa na položaj investitorke ne more vplivati. Nenazadnje bi bilo takšno postopanje tudi v nasprotju z namenom določbe, ki se kaže v tem, da se sosedom mejašem omogoči približno enakovreden položaj. Navedena določba bo predstavljala podlago tudi pri legalizaciji na strani tožeče stranke, če bodo seveda izpolnjeni ostali predpisani pogoji. Zato tožeča stranka preko navedenih določb ne more izsiliti ustanovitve stavbne pravice ali služnosti za ureditev svoje gradnje, ki sega preko meje na tujo nepremičnino.

5. Kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe glede izračuna faktorja izrabe zemljišča. Ugotavlja, da tega tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, zato to predstavlja pritožbeno novoto. Pri tem se sklicuje na določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP. Kljub temu pa pojasnjuje, da faktor izrabe zemljišča predstavlja razmerje med bruto etažnimi površinami objektov nad nivojem terena in površino zemljišča gradbene parcele (3. alinea 6. člena PUP) in v konkretnem primeru znaša 0,68 (skupna bruto tlorisna površina objekta je 261,96 m2, ,površina gradbene parcele je 388 m2 , torej faktor znaša 0,68). Sicer pa je to razvidno tudi iz vloge investitorke za pridobitev gradbenega dovoljenja, s čimer bi se ob aktivnem postopanju lahko seznanila tudi tožeča stranka.

6. Glede na vse navedeno zato tožena stranka meni, da je nameravana gradnja skladna z določili prostorskega akta, pridobljena so vsa predpisana soglasja in izkazana je pravica graditi. Iz izreka gradbenega dovoljenja izhaja, da bo objekt zgrajen do parcelne meje, torej ne na meji. In tudi v odgovoru na pritožbo je investitorka še dodatno pojasnila, da s objekt ne bo naslanjal na objekt tožeče stranke, ampak bo predvideni objekt (v temelju in v vseh ostalih delih) od objekta tožeče stranke ločen cca. 5 cm dilatacije. V izogib kasnejšim nejasnostim je zato tožena stranka v tem delu izrek izpodbijane odločbe dopolnila (1. točka izreka te odločbe).

7. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in navaja, da je objekt tožeče stranke na parc. št. 1102 k.o. … v delu, kjer sega na parcelno mejo parc. št. 1090 k.o. … le delno legalno zgrajen, zato uporaba določbe 16. člena PUP za parcelne odmike v tem primeru ni mogoča. Z dopolnitvijo upravne odločbe organa druge stopnje, kjer naj bi bila objekta ločena s 5 cm dilatacije se bo nesporno posegalo v lastninsko upravičenje tožeče stranke, ki v upravnem postopku ni dala nikakršnega soglasja za gradnjo objekta do parcelne meje in tudi ne za to, da bi se naj objekt zgradil z navajanim minimalnim odmikom. Enako kot v pritožbi ponovno poudarja, da celoten objekt, zgrajen na parc. št. 1102, predstavlja enotno nepremičnino in da nelegalno zgrajen objekt na parcelni meji v izmeri 5,80 m2 ne more predstavljati kriterija legalnosti, ki je pogoj za odmik od regulacijskih elementov po določbi 2. alinee tretjega odstavka 16. člena Odloka o PUP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zahtevo investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne.

8. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

9. Prizadeta stranka v tem upravnem sporu investitorka A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da je gradbeno dovoljenje materialno pravno pravilno in utemeljeno in se v celoti sklicuje na svoje navedbe, ki jih je podala že v upravnem postopku. Legalni prizidek, ki je delno zgrajen na prav tako legalno zgrajeni garaži za kamion (preostali del garaže je terasa z izvedeno zidano ograjo), je moč jasno ločiti od nelegalno zgrajenih lesenih gradenj. To je razvidno tudi iz načrtov in priloženih fotografij. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Tožeča stranka v predmetnem sporu izpodbija gradbeno dovoljenje izdano investitorki A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu), s katerim ji je dovoljena gradnja nezahtevnega objekta (zimskega vrta) na meji s sosednjo parcelo, ki je v lasti tožeče stranke. Sporno v zadevi je vprašanje ali je za manjši odmik predvidene gradnje od parcelne meje od predpisanega potrebno soglasje lastnice sosednjega zemljišča, oziroma ali je v tem primeru, tako kot sta odločila oba upravna organa, možno uporabiti določbo 2. alinee tretjega odstavka 16. člena Odloka o PUP, ki določa, da je gradnja nezahtevnega objekta z manjšim odmikom kot 1,5 m ali na meji sosednjega zemljišča mogoča tudi takrat, ko je na meji ali na manjši oddaljenosti na sosednjem zemljišču že legalno zgrajen objekt, vendar v gabaritih, kot jih ima obstoječi objekt, v primeru oken in drugih odprtin pa le do spodnjega roba le-teh (brez soglasja lastnice sosednjega zemljišča).

12. V skladu z določbo 74.c člena ZGO-1 se izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, če se med drugim ugotovi, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Kot je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, območje nameravanega posega v prostor ureja Odlok o PUP. Ta med drugim dopušča tudi gradnjo nezahtevnih objektov (9. člen v povezavi s 13. členom). Glede na prilogo 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, med nezahtevne objekte spada tudi zimski vrt do površine vključno 50 m2. Zimski vrt, katerega gradnja je dovoljena z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je velikosti 5,12 m x 8 m, torej površine 40,96 m2 , kar po presoji sodišča pomeni, da gre za nezahtevni objekt. Glede na to, da v zadevi niti ni sporno, da regulacijski elementi za lociranje nameravane gradnje v Odloku o PUP niso določeni, so glede lege spornega objekta (zimskega vrta) tudi po presoji sodišča upoštevne določbe 2. alinee tretjega odstavka 16. člena Odloka o PUP. Ta pa med drugim določa, da je gradnja nezahtevnega objekta mogoča tudi na meji sosednjega zemljišča v primeru, če gre za legalno zgrajen objekt na sosednjem zemljišču in da je novo zgrajeni objekt v gabaritih, kot jih ima obstoječi objekt, v primeru oken in drugih odprtin pa le do spodnjega roba le-teh.

13. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanih odločb, to pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, je bilo tožeči stranki za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši (gre za gradnjo objekta na parcelni meji) izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenja ter nato še tudi uporabno dovoljenje, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen na parcelni meji dan v uporabo. Tega tožeča stranka tudi ne zanika. Res je sicer, da je tožeča stranka gradnjo v določenem delu izvajala v nasprotju s pogoji določenimi z gradbenim dovoljenjem in da je bil v zvezi s tem leta 2005 zoper njo uveden inšpekcijski postopek. Vendar navedena okoliščina na ugotovitev, da je objekt v delu, v katerem je predvidena gradnja zimskega vrta, legalno zgrajen, nima vpliva, to pa tudi presoji sodišča pomeni, da so pogoji za uporabo določbe 2. alinee tretjega odstavka 16. člena Odloka o PUP glede dovoljenosti gradnje nezahtevnega objekta na meji sosednjega zemljišča (to je na meji zemljišča tožeče stranke) izkazani.

14. Glede na navedeno se zato tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbe Stvarno pravnega zakonika oziroma načela pripadnosti objekta k zemljišču ter neutemeljeno ugovarja, da celoten objekt zaradi nelegalno zgrajenega objekta v izmeri 5,80 m2, ni legalno zgrajen. Če bi bilo tako, kot zatrjuje tožeča stranka, bi morala biti tožeči stranki v inšpekcijskem postopku naložena odstranitev celotnega objekta, česar pa podatki upravnega spisa ne izkazujejo.

15. Ker so v obravnavani zadevi po presoji sodišča izkazani pogoji za uporabo določbe 2. alinee tretjega odstavka 16. člena Odloka o PUP glede dovoljenosti gradnje nezahtevnega objekta na meji sosednjega zemljišča (to je na meji zemljišča tožeče stranke), s tem pa je izkazano tudi, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, so po presoji sodišča bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta na podlagi 74.c člena ZGO-1.

16. Upoštevaje navedeno je zato izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 279/2014
• UPRS sodba III U 8/2014
• UPRS Sodba I U 296/2017-21