UPRS sodba II U 398/2015

Jedro

Očitna nenatančnost oziroma nejasnost merila ponujene cene storitve na efektivno uro, ki je bilo ključno za izbor najugodnejšega ponudnika, po presoji sodišča ne zagotavlja izbire izvajalca javne službe na pregleden način in po predpisanem postopku, ki mora zagotavljati enako obravnavo vseh ponudnikov in s tem tudi vsebinsko primerljivost oddanih ponudb, kar ni le v interesu ponudnikov samih pač pa tudi javnosti, ki ima interes, da je za koncesionarja javne službe (tako po kriteriju cene kot tudi kvalitete storitev) izbran objektivno gledano najugodnejši ponudnik.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Radenci, št. 12280-0002/2014-64 z dne 8. 9. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

IV. Zahteva prizadete stranke, A.A., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Radenci (v nadaljevanju občinska uprava) koncesijo za opravljanje javne službe pomoči družini na domu na območju Občine Radenci podelila A.A. (1. točka izreka). Odločila je, da se koncesija podeli za določen čas, za dobo 10 let in se lahko po izteku tega časa na predlog koncesionarja podaljša največ še za čas, za katerega je sklenjena koncesijska pogodba (2. točka izreka). Kot neuspešno je zavrnila ponudbo tožeče stranke (3. točka izreka) in odločila, da organ in stranka krijeta vsak svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Občina Radenci v Uradnem listu št. 7/14 z dne 31. 1. 2014 objavila Javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje javne službe pomoči na domu (v nadaljevanju Javni razpis), ki je določil pogoje in kriterije za izbiro koncesionarja. Ponudbo sta vložila zavod A.A. in tožeča stranka. Odločbo št. 12280-0002/2014-20 z dne 24. 4. 2014, s katero je bila koncesija podeljena zavodu A.A., je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. II U 246/2014-14 z dne 15. 4. 2015 odpravilo in zadevo vrnilo občinski upravi v ponovni postopek.

3. V ponovljenem postopku je občinska uprava s sklepom št. 12280-002/2014-43 z dne 29. 5. 2015 odločila, da se nobeden od prijavljenih kandidatov ne izbere in se postopek ustavi. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, ki ji je župan Občine Radenci z odločbo št. 12280-0002/2014-56 z dne 12. 8. 2015 ugodil in zadevo vrnil občinski upravi v ponovno odločanje.

4. V ponovljenem postopku je Komisija za podelitev koncesije ponovno pregledala vlogi obeh prijavljenih kandidatov, ju točkovala po posameznih merilih in ugotovila, da je najugodnejša ponudba zavoda A.A..

5. Pri oceni programa storitve je bila komisija mnenja, da je potrebno upoštevati 120 ur efektivnega dela, kot je bilo to posebej zapisano v razpisni dokumentaciji. Kot pojasnjuje občinska uprava, je bilo v postopku Javnega razpisa v zvezi s tem postavljeno vprašanje, posredovan pa je bil tudi odgovor, v katerem je bilo pojasnjeno, koliko uporabnikov je vključenih v program, kakšen je obseg storitev v letu 2013 in koliko zaposlenih je izvajalo program. To po mnenju občinske uprave pomeni, da so ponudniki morali vedeti, da je treba mesečni obseg storitev preračunati na 120 in ne na 110 ur, kot to določa Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Zaradi razpršenosti uporabnikov storitev je bilo po njenem mnenju tudi dopustno povečati obseg storitev iz 110 na 120 ur.

6. Zavod A.A. je po ugotovitvi občinske uprave ponudil dnevno ceno v znesku 13,73 EUR za efektivno uro, tožeča stranka pa je ponudila dnevno ceno v višini 14,66 EUR. Ker je bila ponujena cena, ki je bila tudi najpomembnejši faktor za razvrstitev ponudb, določena kot merilo, je ni mogoče spreminjati. Razpisna dokumentacija je bila po mnenju občinske uprave jasna, zato bi morala tudi tožeča stranka pri izračunu ponujene cene upoštevati 120 efektivnih ur, kot je to storil izbrani ponudnik.

7. V zvezi z mnenjem Socialne zbornice Slovenije pa občinska uprava pojasnjuje, da je zbornica tudi zavodu A.A. podala pozitivno mnenje, vendar s pridržkom, kar pa po njenem mnenju ne utemeljuje zavrnitve vloge. V predpisih in Javnem razpisu pa tudi ni podlage, da bi se zato takšna ponudba ocenila nižje.

8. V nadaljevanju obrazložitve odločbe občinska uprava navaja merila za izbor najugodnejše ponudbe ter pri vsakem od meril navaja tudi število točk, ki sta jih pri ocenjevanju ponudb dosegla ponudnika. Ker je zavod A.A. prejel skupaj najvišje število točk (92 točk), tožeča stranka pa 91,19 točk, je občinska uprava koncesijo za opravljanje javne službe podelila zavodu A.A., ponudbo tožeče stranke pa je kot neuspešno zavrnila.

9. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka v upravnem sporu vložila tožbo, v kateri navaja, da pri odločanju v ponovljenem postopku občinska uprava ni upoštevala napotil Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. II U 246/2014 z dne 15. 4. 2015.

10. Tudi v ponovljenem postopku namreč pri dodelitvi točk po kriteriju kvalitete programa dela ni upoštevala mnenja Socialne zbornice Slovenije, saj je obema ponudnikoma podelila enako (to je najvišje možno) število točk, čeprav je zbornica ponudbi izbranega ponudnika zaradi ugotovljenih strokovnih in drugih pomanjkljivosti podelila pozitivno mnenje s pridržkom.

11. Po mnenju tožeče stranke je občinska uprava v postopku ponovnega odločanja ponudbe prijaviteljev nepravilno ocenila tudi po kriteriju ponujene cene storitve. Kot navaja, je izbrani ponudnik ceno oblikoval nezakonito, saj je celotne stroške storitve namesto na 110 efektivnih ur, kot to določa Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, preračunal na 120 efektivnih ur. S tem je znižal strošek efektivne ure ter posledično po kriteriju ponujene cene storitve na efektivno uro v nasprotju s predpisi prejel najvišje možno število točk. Če bi namreč zbrani ponudnik celotne mesečne stroške storitve (1.647,60 EUR) delil s predpisanimi 110 efektivnimi urami, bi njegova cena storitve znašala 14,97 EUR in bi bila tako za 0,31 EUR višja od ponujene cene tožeče stranke, ki je pri izračunu cene pravilno upoštevala 110 efektivnih ur. Po mnenju tožeče stranke bi občinska uprava morala pred odločitvijo preveriti zakonitost oblikovane cene storitve in zaradi nepravilno izračunane ponujene cene ponudbo izbranega ponudnika zavrniti.

12. Zapis v razpisni dokumentaciji, da znaša predvideni mesečni obseg storitve 120 ur, po mnenju tožeče stranke nima zveze z izračunom cene storitve. Glede sklicevanja občinske uprave na razpršenost uporabnikov storitev pa tožeča stranka poudarja, da razpršenost utemeljuje zgolj manjše število efektivnih ur od splošno predpisanih 110 efektivnih ur na mesec.

13. Glede na obrazloženo tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj jo zasliši kot stranko, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ji podeli koncesijo za opravljanje javne službe pomoči družini na domu na območju Občine Radenci, kot neuspešno pa naj zavrne ponudbo zavoda A.A.. Podrejeno pa predlaga, da sodišče po odpravi izpodbijane odločbe vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje oziroma predlaga, da sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita, toženi stranki pa naloži, naj ji plača odškodnino v znesku 38.702,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in DDV.

14. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je pri odločanju v ponovljenem postopku v celoti ravnala v skladu z napotili Upravnega sodišča RS, saj se je opredelila do mnenja Socialne zbornice Slovenije, ponudbo izbranega prijavitelja pa je tudi pravilno točkovala po kriteriju ponujene cene. Kot navaja, je bilo že v razpisni dokumentaciji jasno zapisano, da je pri izračunu cene storitve treba upoštevati 120 efektivnih ur na mesec. Glede na obrazloženo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

15. Na tožbo je kot prizadeta stranka odgovoril tudi zavod A.A., ki se v odgovoru pridružuje navedbam tožene stranke v postopku. Meni, da je tožeča stranka napačno oblikovala ponujeno ceno, ko je upoštevala 110 efektivnih ur na mesec, namesto 120 ur, kot je bilo to izrecno določeno v Javnem razpisu, ki je bil po njenem mnenju jasen in ni dopuščal različnih interpretacij. Kot dodaja, Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev sicer res določa, da se cena socialnovarstvene storitve pomoč družini na domu praviloma oblikuje upoštevaje v povprečju 110 ur efektivnega dela, vendar pravilnik dopušča tudi odstopanja v višini največ 10 %.

16. Prizadeta stranka še navaja, da že skoraj dve leti izvršuje koncesijsko pogodbo, zaradi česar bi jo morebitna odprava izpodbijane odločbe obremenila. Ob začetku izvajanja javne službe je zaposlila potrebno število delavk, nakupila je osnovna sredstva, sredstva pa je vložila tudi v promocijo in izobraževanje, kar je zanjo pomenilo visoko investicijo, saj je pričakovala, da bo koncesijo izvajala vsaj 10 let. Odprava odločbe bi zanjo pomenila propad, odprava odločbe pa bi negativno vplivala tudi na uporabnike storitev. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskim zamudnimi obrestmi in DDV.

17. V pripravljalnih vlogah z dne 4. 1. 2016 in dne 2. 3. 2016 tožeča stranka ponavlja navedbe iz tožbe in poudarja, da bi morala tožena stranka v Javnem razpisu, kolikor bi se odločila za drugačen izračun cene, kot ga določa pravilnik, to jasno navesti v Javnem razpisu, česar pa v obravnavani zadevi ni storila.

18. Prizadeta stranka v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2016 ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo in jih podrobneje pojasnjuje. Kot navaja, statistika terena in (ne)razpršenost uporabnikov storitev v Občini Radenci utemeljuje večje število efektivnih ur od predpisanih.

19. K točki I izreka:

20. Tožba je utemeljena.

21. V obravnavani zadevi je izpodbijana odločitev občinske uprave o izbiri koncesionarja javne službe za pomoč družini na domu v Občini Radenci.

22. Kot ugotavlja sodišče, je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku potem, ko je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. II U 246/2014 z dne 15. 4. 2015 tožbi tožeče stranke ugodilo, odpravilo odločbo o izbiri koncesionarja št. 12280-0002/2014-20 z dne 24. 4. 2014 in zadevo vrnilo občinski upravi v ponovno odločanje. Odločbo z dne 24. 4. 2014, s katero je bila koncesija podeljena zavodu A.A., je sodišče odpravilo, ker ta ni bila ustrezno obrazložena in ker ponujena cena socialnovarstvene storitve izbranega ponudnika ni bila pravilno izračunana.

23. Z odločbo, ki je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu, je občinska uprava koncesijo za izvajanje javne službe ponovno podelila zavodu A.A.. Pri odločanju v ponovljenem postopku je v skladu z napotilom sodišča v obrazložitvi odločbe navedla razloge za svojo odločitev: navedla je število točk, ki sta jih ponudnika prejela po posameznih merilih, pojasnila pa je tudi, zakaj je obema ponudnikoma po merilu kvalitete programa dela - kljub mnenju Socialne zbornice Slovenije - dodelila najvišje možno število točk.

24. Kljub ugotovitvi sodišča v sodbi opr. št. II U 246/2014 z dne 15. 4. 2015, da cena izbranega ponudnika ni oblikovana v skladu s predpisano metodologijo, na uporabo katere napotuje Javni razpis, pa je občinska uprava tudi pri odločanju v ponovljenem postopku kot najugodnejšo ocenila ponujeno ceno izbranega ponudnika.

25. Po 47 c. členu ZSV se koncesija za opravljanje javne službe za pomoč družini na domu podeli ponudniku, katerega ponudba je najugodnejša. Merila za izbor najugodnejšega ponudnika je Občina Radenci določila v Odloku o podelitvi koncesije za izvajanje javne službe pomoč družini na domu v Občini Radenci (koncesijski akt), ki v prvem odstavku 7. člena določa, da se pri izbiri koncesionarja upoštevajo naslednja merila: cena storitve na efektivno uro, program dela, reference ponudnika ter oddaljenost ponudnika od območja, za katero se podeljuje koncesija. Vrednost posameznega merila pa je opredelila v razpisni dokumentaciji, ki je kot najpomembnejše merilo za izbor najugodnejšega ponudnika določila merilo ponujene cene storitve na efektivno uro. Po kriteriju cene so namreč lahko ponudniki dobili največ točk (to je 60 točk od skupaj vseh možnih 100 točk).

26. Glede na ponujeno ceno storitve (13,73 EUR) je zavod A.A. prejel najvišje možno število točk, tožeča stranka (njena ponujena cena je znašala 14,66 EUR) pa je po tem kriteriju prejela 56,19 točk. Čeprav je po ostalih kriterijih tožeča stranka prejela 35 točk, izbrani ponudnik pa le 32 točk, je bil glede na prejeto število točk po kriteriju ponujene cene za najugodnejšega ponudnika izbran zavod A.A., ki je prejel skupaj 92 točk, tožeča stranka pa 91,19 točk.

27. Med strankami v postopku ni spora o višini ponujene cene storitve, sporno pa tudi v ponovljenem postopku ostaja vprašanje, ali sta ponudnika ceno storitve izračunala pravilno. Kot izhaja iz navedb strank v upravnem sporu, sta namreč ponudnika določbe Javnega razpisa in razpisne dokumentacije o tem, kako naj bo izračunana ponujena cena storitve - to je koliko efektivnih ur na mesec je treba upoštevati pri njenem izračunu - razumela različno, v posledici česar sta ponujeno ceno, ki je bila odločilna pri izbiri najugodnejšega ponudnika, izračunala vsak na svoj način.

28. Splošno napotilo, kako naj bo izračunana cena socialnovarstvene storitve, vsebuje že Odlok o podelitvi koncesije za izvajanje javne službe pomoč družini na domu v Občini Radenci, ki v 8. alineji prvega odstavka 5. člena določa, da morajo ponudniki ceno socialnovarstvene storitve izračunati po metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev. Enako zahtevo sta vsebovala tudi Javni razpis (str. 9) in razpisna dokumentacija (Priloga 4 na str. 25).

29. Metodologijo za izračun cene storitve, na uporabo katere napotujejo občinski predpisi, pa določa Pravilnik o metodologiji za oblikovanje socialnovarstvenih storitev, ki v 12. členu določa splošne elemente za oblikovanje cen socialnovarstvene storitve pomoč družini na domu. Stroške omenjene storitve sestavljajo med drugim tudi stroški za neposredno izvajanje storitve na domu uporabnikov, ki zajemajo tudi stroške dela neposrednih izvajalcev oskrbe, pri katerih se po izrecni določbi 1. alineje sedmega odstavka pravilnika upoštevajo normativi za neposredne izvajalce oskrbe, kot jih določa Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Omenjeni pravilnik določa časovne normativne socialnovarstvenih storitev z namenom zagotoviti osnovo za vrednotenje stroškov in določanje cen storitev (2. člen pravilnika). Po splošnem pravilu iz točke h) člena 6 pravilnika, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, zajema neposredno izvajanje storitve na domu upravičenca povprečno 110 ur efektivnega dela na mesec. Odstopanja od predpisanega povprečnega števila efektivnih ur na mesec pa so bila po določbi, veljavni v času izdaje izpodbijane odločbe, možna v dogovoru z občino za največ 10 %, in sicer zaradi posebnosti naselja (razpršenosti uporabnikov, dostopnosti do uporabnikov...) ali zaradi posebne obravnave upravičencev.

30. Kot ugotavlja sodišče, je tožeča stranka na podlagi koncesijskega akta in Javnega razpisa, ki napotujeta na uporabo metodologije za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev, sklepala, da je treba pri izračunu ponujene cene storitve upoštevati 110 ur efektivnega dela na mesec, kolikor po določbi 6. člena Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev znaša povprečno število ur efektivnega dela. Zato je ceno storitve na efektivno uro izračunala tako, da je vsoto vseh predvidenih mesečnih stroškov storitve (1.612,63 EUR) delila z 110 efektivnimi urami. Zavod A.A. pa je vsoto predvidenih mesečnih stroškov (1.647,63 EUR) delil z 120 efektivnimi urami, saj je določbo točke 4 Javnega razpisa, ki določa, da znaša „predvideni obseg storitve 120 ur/mesečno“, razumel tako, da morajo ponudniki pri ponujeni ceni storitve upoštevati 120 efektivnih ur, kar naj bi po njegovem mnenju predstavljalo dopustno izjemo od splošnega pravila iz 6. člena Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, ki v primeru dogovora z občino dopušča določena odstopanja od splošnega pravila o povprečnem mesečnem število ur efektivnega dela.

31. Opisana razlika v načinu izračuna ponujenih cen storitve je po ugotovitvi sodišča posledica ne zadosti jasnih določb Javnega razpisa. Ta, kot že obrazloženo, v splošnem določa, da je treba ponujeno ceno storitve izračunati po predpisanih normativih, ki predvidevajo v povprečju 110 ur efektivnega dela na mesec. V točki 4 pa Javni razpis določa, da znaša predvideni obseg storitve 120 ur na mesec - pri tem pa niti iz določb Javnega razpisa niti iz razpisne dokumentacije ne izhaja, ali so s predvidenim obsegom storitve mišljena vsa predvidena dela socialnovarstvene storitve iz h) točke 6. člena Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev ali zgolj t.i. efektivne ure, ki so bile po Javnem razpisu ključne za izračun ponujene cene storitve in ki po omenjenem pravilniku zajemajo zgolj ure neposrednega izvajanja storitve na domu upravičenca.

32. Če je želel koncedent v obravnavani zadevi uveljaviti izjemo po točki h) člena 6 Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev in torej določiti višje število efektivnih ur od predpisanih, bi moral to po presoji sodišča v Javnem razpisu in/ali razpisni dokumentaciji - z namenom izogniti se nejasnostim pri sestavi ponudb - izrecno navesti. Po določbi tretjega odstavka 46. člena ZSV morajo biti namreč v razpisni dokumentaciji navedeni vsi podatki, ki omogočajo ponudniku, da izdela popolno vlogo. Tudi Upravno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da morajo biti v postopkih izbire koncesionarja javne službe zaradi stroge formalnosti postopka javnega razpisa merila za izbor najugodnejše ponudbe v naprej natančno določena (glej sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 193/2013 z dne 15. 10. 2013, opr. št. I U 132/2013 z dne 14. 1. 2014 in opr. št. I U 120/2013 z dne 15. 10. 2013).

33. Da v obravnavani zadevi določbe Javnega razpisa in razpisne dokumentacije glede zahtevanega načina izračuna ponujene cene očitno niso bile zadosti natančne oziroma jasne, pa dokazuje tudi že sama razlika v načinu izračuna ponujene cene obeh ponudnikov, ki tudi v ponovljenem postopku (tako upravnem kot tudi sodnem) vztrajata vsak pri svoji razlagi razpisnih določb. Tudi iz odgovora z dne 20. 2. 2014 na zastavljeno vprašanje enega od ponudnikov v razpisnem postopku, na katerega se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje občinska uprava, ni bilo mogoče sklepati, koliko ur efektivnega dela je za opravo storitev javne službe predvidel koncedent.

34. Očitna nenatančnost oziroma nejasnost merila ponujene cene storitve na efektivno uro, ki je bilo v tej zadevi ključno za izbor najugodnejšega ponudnika, pa po presoji sodišča ne zagotavlja izbire izvajalca javne službe na pregleden način in po predpisanem postopku, ki mora zagotavljati enako obravnavo vseh ponudnikov in s tem tudi vsebinsko primerljivost oddanih ponudb, kar ni le v interesu ponudnikov samih pač pa tudi javnosti, ki ima interes, da je za koncesionarja javne službe (tako po kriteriju cene kot tudi kvalitete storitev) izbran objektivno gledano najugodnejši ponudnik (sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 193/2013 z dne 15. 10. 2013, opr. št. I U 132/2013 z dne 14. 1. 2014 in opr. št. I U 120/2013 z dne 15. 10. 2013).

35. Zaradi nejasnih določb Javnega razpisa in razpisne dokumentacije v delu, ki se nanaša na oblikovanje ponujene cene storitve, upoštevaje tudi določilo prvega odstavka 47 a. člena ZSV, ki ne dopušča spreminjanja ponudb po preteku razpisnega roka, bi tožena stranka po presoji sodišča morala Javni razpis zaradi pomanjkljivosti razveljaviti in ga ponoviti ter pri tem seveda določiti bolj natančna in jasna navodila glede izračuna cene storitve na efektivno uro. Le na podlagi dovolj jasnih razpisnih pravil se namreč lahko zagotovi primerljivost ponujenih cen storitve, kar je bistvenega pomena za zagotovitev enake obravnave ponudnikov in transparentnosti samega postopka izbire koncesionarja.

36. Odločitev občinske uprave, da se v ponovljenem postopku po odpravi odločbe št.12280-0002/2014-20 z dne 24. 4. 2014 zaradi neprimerljivosti ponudb ne izbere nobenega ponudnika, je bila torej glede na obrazloženo pravilna. Podlago za odločitev, da se iz utemeljenih razlogov koncesija ne podeli, občinski upravi daje tudi drugi odstavek 7. člena Odloka o podelitvi koncesije za izvajanje javne službe pomoč družini na domu v Občini Radenci. Zoper takšno odločitev občinske uprave ZSV, ki predvideva enostopenjski postopek odločanja, pritožbe ne dopušča (prvi odstavek 47 č. člena ZSV).

37. Ker sodišče v upravnem sporu ne more samo odločiti o stvari (tretji odstavek 47 č. člena ZSV), prizadeta stranka pa v postopku tudi ni z ničemer izkazala svojih trditev, da bi jo odprava izpodbijane odločbe nesorazmerno obremenila (četrti odstavek 47 č. člena ZSV), je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo občinski upravi v ponovni postopek.

38. Glede na razlog odprave izpodbijane odločbe se sodišče ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov.

39. Sodišče je odločilo na seji, ker med strankama dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

40. K točki II izreka:

41. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z DDV ter z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

42. K točki III izreka:

43. Tožena stranka po 25. členu ZUS-1 v upravnem sporu, v katerem sodišče presoja zgolj zakonitost izpodbijanega akta, ni upravičena do povračila stroškov postopka. Zato je njen zahtevek za povračilo stroškov sodišče zavrnilo.

44. K točki IV. izreka:

45. Sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka, saj je ta vstopila v postopek na strani tožene stranke, ki v postopku ni bila uspešna (154. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

10.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 310/2017-14
• UPRS Sodba II U 275/2017-25
• sodba U 1240/2002