UPRS sodba II U 286/2016

Jedro

Tožnik do predpisanega datuma napovedi za odmero dohodnine ni vložil, to je storil šele po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2. Gre torej za institut samoprijave iz 63. člena ZDavP-2. Ob vložitvi samoprijave pa davčnih ugodnosti, kot je uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini, ni več mogoče uveljavljati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2013 v znesku 5.486,88 €. Razliko med plačanimi akontacijami v skupni višini 3.033,56 € in odmerjeno dohodnino, ki znaša 2.453,32 €, mora tožeča stranka plačati v v odločbi navedenem roku, na v odločbi naveden račun, skupaj z obračunanimi zamudnimi obrestmi. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je tožnik dne 29. 7. 2015 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2013. Tožniku je bila izdana odločba, v kateri mu niso bili priznani stroški prevoza in prehrane. Zavezanec kateremu do 15. junija ni vročen informativni izračun dohodnine, mora do 31. julija sam vložiti napoved za odmero dohodnine za preteklo leto (šesti odstavek 267. člena Zakona o davčnem postopku - v nadaljevanju ZDavP-2). Na podlagi prvega odstavka 61. člena v povezavi s prvim odstavkom 270. člena ZDavP-2 pa mora davčni zavezanec v napovedi navesti podatke, potrebne za določanje davčne osnove oziroma izračun dohodnine in podatke, potrebne za nadzor, uveljavljanje davčnih olajšav in osebne ter druge podatke, ki omogočajo identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčne olajšave. Hkrati so določeni tudi roki, do kdaj mora to storiti. Kolikor davčni zavezanec tega ne uveljavlja na zakonsko predpisan način, pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti izgubi. Ta pravica je namreč materialna pravica, saj omogoča zavezancu ugodnost, ki ima neposredno vsebinsko posledico na njegovo odmero davka. Podaljševanje materialnih rokov pa ni dovoljeno. V obravnavanem primeru tožnik napovedi ni vložil v zakonskem roku, ampak je vložil samoprijavo, s tem pa je izgubil pravico do uveljavljanja stroškov za prevoz in prehrano.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb davčnega postopka. Navaja, da je v skladu z načelom materialne resnice tudi v davčnih postopkih tožena stranka dolžna ugotoviti vsa dejstva, pri čemer je dolžna z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist tožeče stranke kot zavezanca, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tožena stranka je dolžna postopek voditi v skladu s 73. členom ZDavP-2 tako, da omogoči strankam, da uveljavijo svoje pravice. Pravica tožeče stranke, ki jo uveljavlja v davčni napovedi pa je, da se povračilo stroškov iz delovnega razmerja v skladu s 44. členom Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ne všteje v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, od katerega je odmerjena dohodnina. Pri tem se opravi odmera na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in zavezanec, tožnik pa je v davčni napovedi, vloženi 29. 7. 2015, uveljavljal stroške v višini potnih stroškov in prehrane. V obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določb ZDavP-2, ki se nanašajo na informativni izračun, saj ta ni bil sestavljen in odpremljen. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki plača znesek 1.791,68 €, kolikor ji tožena stranka po izračunu tožeče stranke dolguje, če bi ji bili pri odmeri dohodnine upoštevani stroški iz delovnega razmerja. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Sklicuje se tudi na to, da je takšna odločitev v skladu s sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča RS št. IV U 204/2015-12 z dne 12. 5. 2016 in št. I U 258/2016-11 z dne 5. 7. 2016). Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Davčni organ ugotovi dohodnino z odločbo na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in rezident (prvi in drugi odstavek 267. člena ZDavP-2). Na podlagi teh podatkov davčni organ najpozneje do 31. maja tekočega leta za davčnega zavezanca rezidenta sestavi in odpremi informativni izračun dohodnine, ki velja za njegovo napoved, če davčni zavezanec nanj v 15 dneh ne vloži ugovora. V tem primeru velja informativni izračun za odločbo o odmeri dohodnine (tretji odstavek 267. člena ZDavP-2).

7. Tožniku kot davčnemu zavezancu rezidentu informativni izračun dohodnine za leto 2013 do 15. junija 2014 ni bil vročen, zato bi moral do 31. julija 2014 vložiti napoved za odmero dohodnine in s tem izpodbijati domnevo vročitve po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2 (šesti odstavek 267. člena ZDavP-2). Tožnik do tega datuma napovedi za odmero dohodnine za leto 2013 ni vložil, to pa je storil po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, to je 29. 7. 2015. Gre torej za institut samoprijave iz 63. člena ZDavP-2, ob vložitvi samoprijave pa davčnih ugodnosti, kot je uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini, ni več mogoče uveljavljati.

8. Priznavanje stroškov za delo v tujini omogoča v letu 2013 veljaven 45. člen ZDoh-2, te pa je mogoče uveljavljati v rokih iz takrat veljavnega 289. člena ZDavP-2. Če dohodek iz zaposlitve izplača oseba, ki ni plačnik davka (kot v obravnavanem primeru, ko je izplačevalec dohodka v tujini), akontacijo dohodnine iz dohodka od zaposlitve med letom ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca (drugi odstavek takrat veljavnega 285. člena ZDavP-2). V skladu z drugim odstavkom 289. člena ZDavP-2 se dejanski stroški uveljavljajo v dohodninski napovedi v rokih iz 288. člena takrat veljavnega ZDavP-2.

9. Ker torej tožnik stroškov v zvezi z delom ni uveljavljal v zgoraj navedenih rokih, ampak šele 29. 7. 2015, prvostopni organ pri izdaji odmerne odločbe o dohodnini za leto 2013 te davčne ugodnosti ni mogel upoštevati. Gre namreč za prekluzivne roke, v tem primeru pa ima zamuda roka za posledico izgubo pravice uveljavljati davčne ugodnosti.

10. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Postopek je pravilno tekel v skladu z navedenimi določbami ZDavP-2, te pa določajo tudi roke za opravo posameznih dejanj. Za odločitev relevantna dejstva se torej ugotavljajo v skladu s predpisanimi postopkovnimi določbami. Situacijo, ko informativni izračun dohodnine ni bil izdan in odpremljen, ureja šesti odstavek 267. člena ZDavP-2, ta pa je bil v zadevi tudi pravilno uporabljen, zato tožbenim navedbam, da teh določb ni mogoče uporabiti, ni mogoče pritrditi. Glede na to so bila vsa za odločitev relevantna dejstva pravilno ugotovljena.

11. Tudi po presoji sodišča je torej izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 199/2016
• UPRS sodba II U 277/2016
• UPRS sodba II U 205/2016