UPRS sodba II U 171/2016

Jedro

Pri odločanju o postavitvi skrbnika mladoletnemu otroku za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva je treba skrbno pretehtati vse okoliščine, zavedajoč se, da se s postavitvijo takšnega skrbnika nadomešča volja zaenkrat poslovno nesposobnega posameznika, ki pa kasneje ob pridobitvi poslovne sposobnosti posledic takšne odločitve ne bo več mogel preklicati. V tej luči je treba tudi razlagati oziroma ugotavljati koristi mladoletnega otroka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12007-19/2015/5 z dne 13. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva prizadete stranke B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je ministrstvo odpravilo sklep Centra za socialno delo Ptuj, št. 1203-32/2014-29 z dne 14. 5. 2015, s katerim je bil ustavljen postopek v zadevi postavitve skrbnika za posebni primer mladoletni A.A., rojeni …. Hkrati je odločilo, da se mladoletni A.A. postavi skrbnik za posebni primer, katerega naloga je vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva ter njeno zastopanje v sodnem postopku izpodbijanja očetovstva in v postopku vložitve vloge za brezplačno pravno pomoč. Za skrbnika za poseben primer se imenuje Center za socialno delo Ptuj.

2. Iz obrazložitve izhaja, da se je predmetni postopek začel na pobudo pritožnika, to je B.B., prvostopni organ, to je Center za socialno delo Ptuj, pa je v ponovljenem postopku (s prvo odločbo z dne 5. 5. 2014 je odločil, da se mladoletni A.A. postavi skrbnik za posebni primer za vložitev navedene tožbe, v pritožbenem postopku pa je bila ta odločba z odločbo pritožbenega organa z dne 10. 12. 2014 odpravljena in vrnjena v nov postopek) ta postopek ustavil z obrazložitvijo, da postavitev kolizijskega skrbnika z nalogo vložitve tožbe za izpodbijanje očetovstva brez hkratne ugotovitve očetovstva mladoletni A.A. ne bi bila v korist.

3. Ministrstvo se v svoji odločbi sklicuje na prvi odstavek 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah ter prvi odstavek 7. člena te konvencije, iz katerega izhaja otrokova pravica, da pozna svoje starše in da ti skrbijo zanj, na osnovi tega pa zaključuje, da je na otroku aktivna vloga (dokler je mladoleten tudi s pomočjo zakonitega zastopnika) ukreniti vse za uresničenje te pravice. Ministrstvo povzema določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) o postavitvi skrbnika za posebni primer (211. in 213. člen) ter 5.a člen ZZZDR, ki nalaga skrb za otrokovo korist staršem, drugim osebam, državnim organom ter nosilcem javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-328/05-12 z dne 18. 10. 2007. Pritožbeni organ ocenjuje, da ohranjanje trenutnega stanja, ko je vprašanje očetovstva mladoletne A.A. predmet spora med njenima staršema, ki s tem v nedopustni meri obremenjujeta tudi mladoletno A.A., ni v njeno korist. Iz mnenja psihologinje z dne 15. 4. 2015 izhaja, da A.A. kot otrok še ne more razumeti, kakšne posledice bo prinesel postopek izpodbijanja očetovstva ter da gre predvsem za nadaljevanje konflikta med staršema, ki pa v nobenem primeru ni v korist otroka. Na osnovi tega drugostopni organ zaključuje, da je v korist mladoletne A.A., da se razmerja med njo in njenimi starši uredijo, da izve resnico o svojem izvoru ter da se posledično prenehajo pritiski, ki jih na njo v zvezi z očetovstvom izvajata oba starša. Glede pomislekov prvostopnega organa, da bi mladoletna A.A. v primeru izpodbijanja očetovstva posledično ostala brez očeta, pa drugostopni organ pojasnjuje, da bo lahko pristojni organ A.A. postavil tudi skrbnika za posebni primer za vložitev tožbe za ugotavljanje očetovstva ter za zastopanje v tem postopku, če bo ugotovil, da so informacije o domnevnem očetu verodostojne.

4. Zoper takšno odločbo je vložila tožbo v upravnem sporu C.C., ki je mati mladoletne A.A.. V tožbi navaja, da iz poročila psihologinje Centra za socialno delo Ptuj z dne 15. 4. 2015 izhaja, da si mladoletna A.A. želi stikov z očetom in si celo želi pri njem živeti, da je nanj čustveno navezana, vse to pa kaže na očitno dejstvo, da si A.A. ne želi izpodbijati očetovstva. Iz poročila psihologinje tudi izhaja, da A.A. ne razume pravnega pomena in posledic pravnega postopka, ki nastane ob izpodbijanju očetovstva ter da bi šla v to edino iz razloga, da bi očetu, katerega ima rada, ugodila. Postopek izpodbijanja očetovstva je tako predvsem nadaljevanja konflikta med staršema, kar pa zagotovo ni v korist otroka. Iz zapisnika strokovnega tima, ki je bil ustanovljen v postopku postavitve skrbnika, prav tako izhaja, da izpodbijanje očetovstva ob vseh ugotovljenih dejstvih ni v korist otroka, prav tako ne izpodbijanje brez istočasno uvedenega postopka ugotavljanja očetovstva. Odločitev drugostopnega organa je v nasprotju z ugotovitvami tima prvostopnega organa. Iz zapisnika Centra za socialno delo Ptuj z dne 8. 9. 2014 izhaja, da si A.A. ne želi novega atija in stikov z njim. Tožeča stranka navaja, da je pomembno, da se upoštevajo otrokove želje, če jih je sposoben izraziti, 12. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah pa državam podpisnicam nalaga, da zagotovijo otroku pravico do izražanja lastnega mnenja, s tem da se to upošteva v skladu z njegovo zrelostjo in starostjo. Tožeča stranka navaja, da bi bilo v obravnavani zadevi smotrno počakati, da bi bila A.A. stara 14 let, ko bi lahko svojo željo v celoti sama izrazila. Navaja še, da oče B.B. od 27. 5. 2015 naprej odklanja stike z otrokom, vložil pa je tudi tožbo na ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva. Ker kaže, da je to vložil prepozno, skuša sedaj svoje koristi uveljaviti preko mladoletne A.A. in na ta način izsiliti vložitev tožbe. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne v nov postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Odgovor na tožbo je vložil tudi B.B., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V svojem odgovoru na tožbo tožnici odreka aktivno procesno legitimacijo v tem upravnem sporu in navaja, da tožnica v tem postopku ne zasleduje otrokovih koristi, temveč zgolj svoje lastne materialne, ki jih ima s prejemanjem preživnine. Mladoletna A.A., ki zavrača kakršnekoli stike z očetom že več kot leto dni, je pod vplivom svoje matere. Ker je mladoletna, za svoje pravice in pravne koristi ne more skrbeti sama in svoje volje tudi ne more pravno izraziti. Dejanske okoliščine so se sedaj tako spremenile, da mladoletna A.A. nima več nikakršne čustvene navezanosti na B.B. in z njim tudi ne želi imeti več nobenih stikov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in priglaša stroške tega upravnega spora.

7. Tožeča stranka pri svojih stališčih vztraja tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

8. Tožba je utemeljena.

9. Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZZZDR. Člen 211 ZZZDR, določa, da center za socialno delo postavi skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je to potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika (211. člen ZZZDR). Poseben skrbnik se postavi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju (prvi odstavek 213. člena ZZZDR). Pri odločanju o obliki varstva, ki naj se da varovancu, mora center za socialno delo upoštevati predvsem potrebe in koristi varovanca (218. člen ZZZDR).

10. Kot izhaja iz podatkov spisa, se je postopek postavitve skrbnika mladoletni A.A. za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva začel na pobudo B.B., ki je njen oče na podlagi lastne izjave o priznanju očetovstva. Zaradi izjav matere A.A., C.C., je B.B. skupaj s hčero opravil DNK analizo, ta pa je pokazala, da ne more biti oče A.A.. ZZZDR vprašanja izpodbijanja očetovstva na podlagi izjave o priznanju ne ureja. Člen 96 ZZZDR namreč ureja le izpodbijanje očetovstva po možu otrokove matere za otroka, rojenega v zakonski zvezi oziroma v tristo dneh po njenem prenehanju, za katerega velja zakonska domneva, da je oče otroka. V skladu z ustaljeno sodno prakso je bilo izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva mogoče na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo izpodbojnost dvostranskih pogodb. Takšno izjavo je mogoče izpodbijati zaradi napak volje tistega, ki je podal izjavo (94. člen OZ). Vprašanje roka za izpodbijanje takšne izjave je odvisno od ustavno skladne razlage 99. člena OZ, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-129/15 z dne 11. 2. 2016. Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ), objavljen v Ur. l. št. 15/2017 z dne 31. 3. 2017, ki bo v tem delu stopil v veljavo 15. 4. 2019, pa ureja tudi takšno tožbo (128. člen DZ).

11. Iz zgoraj navedenega sledi, da ima otrokov oče v danih zakonskih okvirih možnost izpodbijati očetovstvo, nastalo z izjavo. Kot izhaja iz podatkov spisa, se je B.B. poslužil tudi te možnosti. Ne glede na to pa je pobudo za izpodbijanje očetovstva naslovil tudi na center za socialno delo, ki naj v ta namen postavi skrbnika mladoletni A.A.

12. Prvostopni organ v ponovljenem postopku takšni pobudi ni sledil in je postopek ustavil, takšno odločitev pa je ob reševanju očetove pritožbe drugostopni organ odpravil in odločil, da se mladoletni A.A. postavi skrbnik za postopek vložitve tožbe za izpodbijanje očetovstva.

13. Materialnopravna podlaga za tožbo otroka, vloženo zoper domnevnega očeta, je v 98. členu ZZZDR, ki določa, lahko otrok s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta. Z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-85/10-10 z dne 13. 10. 2011 je bil razveljavljen tisti del določbe, ki je določal rok pet let od otrokove polnoletnosti za vložitev takšne tožbe. Od odločitve ustavnega sodišča torej za takšno tožbo ni bilo roka, to pa se je spremenilo z DZ, ki v 130. členu določa, da lahko otrok izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za njegovega očeta po tem zakoniku, v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki zbujajo dvom v očetovstvo. Ta rok pa ne sme začeti teči preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj. Ta določba bo stopila v veljavo 15. 4. 2019, kar bo pomenilo, da bo otrok lahko vložil takšno tožbo v roku petih let od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki zbujajo dvom v očetovstvo, če je za to zvedel pred polnoletnostjo, pa v roku petih let od polnoletnosti.

14. Nobenega dvoma torej ni, da lahko odrasla oseba v zgoraj navedenih rokih po lastni presoji in na podlagi lastne odločitve vloži takšno tožbo, če se za to odloči. V obravnavani zadevi pa je za odločitev relevantno vprašanje, kdaj so podani razlogi, da mladoletni otrok takšno tožbo vloži po posebej v ta namen postavljenem skrbniku. Pri tem ZZZDR razlikuje situacijo, ko otrok s tožbo izpodbija očetovstvo (zgoraj citirani 98. člen ZZZDR), ko zakon kot tožnika omenja otroka, ter situacijo, ko gre za tožbo na ugotovitev očetovstva. To ureja 92. člen ZZZDR, ki pravi, da lahko tožbo na ugotovitev očetovstva vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postan polnoleten (tudi glede te določbe je bil petletni rok od dneva otrokove polnoletnosti z odločbo Ustavnega sodišča U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 razveljavljen). Zgolj jezikovna razlaga teh določb bi kazala na to, da izpodbijanje očetovstva na podlagi tožbe za to postavljenega otrokovega skrbnika sploh ni mogoče, saj ZZZDR tega v 98. členu ne omenja, medtem ko je ta možnost izrecno določena v 92. členu.

15. Vendar pa sistemska in logična razlaga zgoraj navedenih določb ZZZDR terjata, da se pri razlagi zgoraj navedenih določb upoštevajo tudi določbe o skrbništvu za posebne primere, kjer 213. člen posebej določa, da se poseben skrbnik postavi mladoletniku, nad katerim starši izvršujejo roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši oziroma, ko so njihove koristi v navzkrižju. Tudi otrok ima namreč pravno sposobnost, kar pomeni, da je lahko nosilec pravic in obveznosti, kot tak pa mora imeti tudi možnost, da jih uveljavlja, le da do svoje polnoletnosti po zakonitem zastopniku oziroma skrbniku za poseben primer (glej tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 4364/2009 z dne 3. 2. 2010).

16. Vendar pa je treba pri odločanju o postavitvi skrbnika mladoletnemu otroku za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva skrbno pretehtati vse okoliščine, zavedajoč se, da se s postavitvijo takšnega skrbnika nadomešča volja zaenkrat poslovno nesposobnega posameznika, ki pa kasneje ob pridobitvi poslovne sposobnosti posledic takšne odločitve ne bo več mogel preklicati. V tej luči je treba tudi razlagati oziroma ugotavljati koristi mladoletnega otroka.

17. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega in drugostopnega organa, pridobljenih v ugotovitvenem postopku na podlagi poročil psihologinje in strokovnega tima, A.A. celotne situacije in posledic postopka izpodbijanja očetovstva ne razume. Iz poročila psihologinje, ki ga povzema prvostopni organ v svojem sklepu, tudi izhaja, da je A.A. navezana na očeta, želela si je stikov z njim oziroma celo živeti z njim, v postopek (izpodbijanja očetovstva) pa bi šla le za to, da bi mu ugodila. Iz vseh ugotovitev izhaja, da gre predvsem za nadaljevanje konflikta med staršema. Iz tega drugostopni organ izpelje zaključek, da je v korist A.A., da se razmerja med njo in starši uredijo z vložitvijo tožbe in da se posledično prenehajo pritiski, ki jih na njo v zvezi z očetovstvom izvajata oba starša. Po presoji sodišča navedene okoliščine ne morejo pomeniti podlage za zaključek, da je mladoletna A.A. tista, ki mora sprožiti postopek za izpodbijanje očetovstva, in da je to v njeno korist. Njena starša morata kot odrasla človeka sama reševati svoja medsebojna razmerja in v njih nastajajoče konflikte. Kolikor tega ne moreta, so za to na voljo sodni postopki. Če tega ne želita storiti, pa tudi če sta zaradi lastne neaktivnosti zamudila roke za uporabo določenih pravnih sredstev, to ni razlog, da breme reševanja svojih sporov prevalita na mladoletno hčero. Glede na to ugotovitve iz izpodbijane odločbe ne dajejo podlage za zaključek, da je takšna odločitev v njeno korist.

18. Izpodbijana odločba navaja tudi Konvencijo ZN o otrokovih pravicah, ki v prvem odstavku 7. člena, določa, da mora biti otrok takoj po rojstvu vpisan v rojstno matično knjigo in ima od rojstva pravico do imetja, pravico pridobiti državljanstvo in po možnosti pravico, da pozna svoje starše in da le-ti skrbijo zanj. Na osnovi tega drugostopni organ zaključuje, da otrokova pravica, da pozna svoje starše, pomeni, da je na otroku aktivna vloga ukreniti vse za uresničenje te pravice (dokler je mladoleten tudi s pomočjo skrbnika). Takšni razlagi sodišče ne pritrjuje. Pravica sama po sebi daje nosilcu takšne pravice možnost da to pravico (po lastni presoji) uveljavlja. Ne pomeni pa dolžnosti. Zato na odločitev v tej zadevi tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-328/05-12 z dne 18. 10. 2007, ki se navaja v drugostopni odločbi, ne vpliva. Ta odločba pa tudi odločbi U-I- 85/10 z dne 13. 10. 2011 in U-I-30/12 z dne 18. 10. 2012 urejajo položaje, ko je bilo imetniku pravice zaradi poteka objektivnega roka onemogočeno uveljaviti njegovo pravico. To pa še ne pomeni, da je na osnovi teh določb mogoče pravico šteti za dolžnost. Nosilec pravice se namreč po lastni presoji odloči ali bo pravico, katere nosilec je, tudi udejanjil.

19. Po presoji sodišča je v izpodbijani odločbi z zaključkom, da je na otroku aktivna vloga ukreniti vse za uresničenje pravice poznati svoje starše ter da je s tem glede na konfliktno razmerje med staršema izkazana tudi njegova korist, napačno uporabljeno materialno pravo in ugotovljeno dejansko stanje. Kot izhaja iz zgoraj citiranih določb DZ, se namreč lahko A.A. v petih letih po svoji polnoletnosti svobodno in po lastni presoji odloči, kaj želi glede zgoraj navedenega narediti. Odrasle osebe namreč v vložitev takšne tožbe ni mogoče prisiliti.

20. Po obrazloženem je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o pritožbi prizadete stranke.

21. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je na ugovor prizadete stranke glede aktivne legitimacije tožnice za vložitev tožbe odgovorilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 190/2016 z dne 12. 7. 2016, ko je odločalo o pritožbi zoper izdano začasno odredbo. Pojasnilo je, da postavitev kolizijskega skrbnika v primeru, kot je obravnavani, posega v izvrševanje roditeljske pravice, saj bo namesto staršev mladoletnega otroka zastopal v ta namen postavljeni skrbnik. S postavitvijo kolizijskega skrbnika bo torej tožnica omejena v izvrševanju svoje pravice in dolžnosti zastopanja mladoletne hčere in je v tem pogledu poseženo v njen pravni položaj. Glede na to je ugovor o pomanjkanju aktivne procesne legitimacije tožnice neutemeljen.

22. Sodišče ni sledilo predlogu prizadete stranke za opravo glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

23. Stroške tega upravnega spora je priglasila prizadeta stranka, ki v tej zadevi sodeluje kot stranski intervenient na strani tožene stranke. Ker tožena stranka v tej zadevi ni uspela, tudi stranski intervenient ni upravičen do povrnitve stroškov tega upravnega spora, zato je sodišče njegov zahtevek zavrnilo (154. člen ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

10.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep III Cp 971/2017
• sodba I U 2011/2010
• VSL Sklep IV Cp 1158/2017