UPRS sodba II U 27/2017

Jedro

Sodišče na podlagi podatkov spisa, kakor tudi plačilnih list, ki jih je predložil tožnik v tožbi, ugotavlja, da je tožena stranka določbe zakona uporabila pravilno, saj je pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika izhajala iz neto plače tožnika, ki jo je prejemal v času, ko je bil dolžan javiti spremembo glede zaposlitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato ni upravičen do brezplačne pravne pomoči dodeljene z odločbo št. Bpp 304/2013 z dne 11. 3. 2013 (1. točka izreka), ter da je dolžan povrniti Republiki Sloveniji 811,30 EUR izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (2. in 3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč v pravdnem postopku opr. št. II P 45/2013. V skladu z določbo 41. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) mora upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena, ter mora pristojno strokovno službo do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči. Navedene spremembe mora javiti najkasneje v 8 dneh od dneva, ko je zanje izvedel. V primeru, da ne sporoči spremembe podatkov v smislu navedene določbe, se šteje, da je bila upravičencu neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato jo je dolžan vrniti. Po opravljenih uradnih poizvedbah je tožena stranka ugotovila, da je tožnik od 1. 4. 2014 zaposlen za polni delovni čas pri A. d.d., o čemer pa tožnik tožene stranke ni obvestil. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik 7. 7. 2014, ko je bil dolžan toženo stranko obvestiti o spremembi, prejel plačo v neto višini 925,39 EUR, pri čemer je bil dolžan plačati preživnino v višini 249,68 EUR, torej je njegov neto dohodek znašal 675,71 EUR, kar pa presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je na dan 7. 7. 2014 znašal 265,22 EUR. Zato je tožnik v skladu z določbo 43. člena ZBPP dolžan vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč in sicer v znesku 811,30 EUR, ki je bil izplačan odvetnici.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je res od 1. 4. 2014 zaposleni pri A. d.d., vendar je bil do 1. 4. 2016 zaposlen za določen čas šest mesecev. Ker je bila njegova zaposlitev negotova, saj ni vedel, ali mu bodo podaljšali pogodbo, ni javil spremembe sodišču, ker je bila pravdna zadeva, za katero je dobil brezplačno pravno pomoč, preložena za nedoločen čas. Ne glede na to pa meni, da kljub zaposlitvi, ne izpolnjuje razlogov za vrnitev brezplačne pravne pomoči. Prejema plačo v višini 600,00 EUR mesečno, vse ostalo pa gre za poplačilo izvršb v zvezi z zadevo II P 45/2013. Tako ves denar, ki mu ostane, porabi za preživetje. Že od leta 2013 nima elektrike ne kurjave, skratka nima osnovnih pogojev za normalno življenje, zato se sprašuje, ali res obstajajo tako subjektivni kot objektivni razlogi za vračilo 811,30 EUR, saj nima za poplačilo dolga elektrike, za hrano in topla oblačila. Vsi gledajo samo na njegov bruto dohodek in na podlagi njega odločajo, da presega minimalno plačo. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je upravičen do dodeljene brezplačne pravne pomoči. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je svojo odločitev, da je bila tožniku brezplačna pravna pomoč neupravičeno dodeljena, oprla na določbo 43. člena v povezavi z 41. členom ZBPP. Za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč se po določbi prvega odstavka 43. člena ZBPP šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena istega zakona. V skladu z navedeno določbo namreč mora upravičenec pristojno strokovno službo za brezplačno pravno pomoč v času od odobritve brezplačne pravne pomoči do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Takšne spremembe pa mora upravičenec sporočiti najkasneje v 8 dneh od dneva, ko je zanje izvedel.

6. Tožena stranka očita tožniku, da strokovne službe ni obvestil, da se je dne 1. 4. 2014 zaposlil. Navedena okoliščina v zadevi tudi ni sporna. Tožnik v zvezi s tem le ugovarja, da je bila njegova zaposlitev za določen čas, torej negotova, ter da je šele od 1. 4. 2016 zaposlen za nedoločen čas. Navedeni ugovor pa ni upošteven. Tožnik namreč tudi po tem, ko se je zaposlil za nedoločen čas, to je po 1. 4. 2016 ni obvestil tožene stranke o navedeni spremembi. Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor glede višine dohodka, ki ga je tožena stranka upoštevala pri ugotavljanju, ali tožnik še izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Materialni položaj prosilca se v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZBPP ugotavlja glede na njegove dohodke in premoženje (v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik živi sam). Pri tem navedena določba predpisuje, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. S tem napotuje na Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Ureditev dohodkov, ki se pri tem upoštevajo in so relevantni v obravnavni zadevi, je bila z ZSVarPre prenesena v Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS se v dohodek, ki se upošteva, štejejo vsi obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine, torej tudi dohodki iz delovnega razmerja, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Po določbi šestega odstavka 12. člena ZUPJS pa se ti dohodki in prejemki upoštevajo po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po ZDOh-2, ter za davke in obvezne prispevke, odtegnjene od teh dohodkov in prejemkov (tako imenovani neto princip upoštevanja dohodkov).

7. Sodišče na podlagi podatkov spisa, kakor tudi plačilnih list, ki jih je predložil tožnik v tožbi (v obdobju treh mesecev pred izdajo izpodbijane odločbe je tožnikova neto plača mesečno znašala cca. 1.000 EUR), ugotavlja, da je tožena stranka navedene določbe uporabila pravilno, saj je pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika izhajala iz neto plače tožnika, ki jo je prejemal v času, ko je bil dolžan javiti spremembo glede zaposlitve, zato ugovor, da je pri odločanju izhajala iz bruto plače, ni utemeljen. Pri tem je od dohodka tožnika tudi pravilno v skladu z določbo 13. člena ZUPJS odštela plačane preživnine v znesku 249,68 EUR. Ni pa mogoče pri ugotavljanju višine dohodka za potrebe postopka po ZBPP upoštevati izdatkov, ki jih ima tožnik s preživljanjem, ali obveznosti, ki jih mora poravnati na podlagi izvršb. V zvezi s tožbenimi navedbami o slabih življenjskih razmerah, v katerih tožnik živi kljub svoji zaposlitvi, pa sodišče pojasnjuje, da lahko v skladu z določbo 43. člena ZBPP pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč predlaga sklenitev pisnega dogovora o načinu vračila dolgovanega zneska.

8. Ker je sodišče v obravnavni zadevi ugotovilo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, prav tako je tožena stranka svojo odločitev oprla na pravilno materialno podlago, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pri tem pa sodišče opozarja, da ugotovitve glede višine prejemkov tožnika kakor tudi izplačila, ki vplivajo na zmanjšanje dohodka, predstavljajo del relevantnega dejanskega stanja, zato ni primerno, da je tožena stranka navedene okoliščine navedla v okviru opomb v obrazložitvi odločbe.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 319/2014
• UPRS sodba I U 649/2016
• UPRS sodba I U 1048/2013