UPRS sodba I U 1373/2016

Jedro

Pri točkovanju referatov je ministrstvo utemeljeno podvomilo v verodostojnost potrdil o izvedbi omenjenih dveh referatov, ki ju je izdalo Združenje D. in ki sta bili kot dokazilo priloženi predlogu za napredovanje. Zato je utemeljeno in skladno z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive pozvalo tožnico, da dokaže dejansko izvedbo referatov. Na predlagatelju napredovanja oziroma stranki postopka je namreč dolžnost, da svoje navedbe v vlogi dokaže, obenem pa ni ovire za to, da ministrstvo predložena dokazila oceni, oziroma da zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se zatrjuje v vlogi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Pristojno Ministrstvo je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka predlog za napredovanje tožnice, zaposlene na Osnovni šoli A., v naziv svetnica zavrnilo ter v II. točki izreka ugotovilo, da stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je predlog za napredovanje tožnice vložila ravnateljica šole B.B. ter predlogu priložila mnenje učiteljskega zbora ter fotokopije dokazil o tožničinem dodatnem strokovnem delu in nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju v vzgoji in izobraževanju. Pri pregledu predloga in dokazil je bilo ugotovljeno, da tožnica ob vložitvi predloga ni izpolnjevala vseh pogojev, ki so predpisani v prvem odstavku 11. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) za napredovanje v naziv svetnica. Ugotovljeno je bilo, da je imela naziv svetovalka vsaj 5 let, da je pri delu uspešna, da je s programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk, ni pa predložila ustreznih dokazil o dodatnem strokovnem delu, s katerim bi izkazala najmanj 38 točk, od tega 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj tremi točkami. Tako iz seznama dodatnega strokovnega dela in na podlagi dokazil v skladu s c) in č) razdelkom 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti: 1. sodelovanja na dveh koncertnih nastopih z zborom C., ker ne gre za delo, ki bi bilo povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, kjer tožnica poučuje matematiko, kot to določa prvi odstavek 20. člena Pravilnika, obenem pa ni razvidno, da bi šlo za izvedbo koncertov v organizaciji inštitucij na državnem nivoju, kot se zahteva po 2. alinei c) in 4. alinei č) razdelka, in 2. dveh potrdil o udeležbi z dvema referatoma na 9. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja D. (v nadaljevanju D.) od 20. - 22. 4. 2011, saj se je na podlagi obvestil in anonimnih prijav pojavil dvom v verodostojnost izdanih potrdil. O tem je bila tožnica obveščena s strani Ministrstva in pozvana k dopolnitvi vloge v skladu s stališčem, ki ga je Ministrstvo zavzelo v zvezi s predloženimi potrdili D., in po katerem se bo verodostojnost potrdil preverjala s programom posveta, iz katerega bo razviden referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe, tako da je razvidna dejanska izvedba dveh referatov. Tožnica je predlog dvakrat dopolnila. Prvič z izjavo ravnateljice, da je del programa, ki ga izvaja tožnica, tudi glasbena dejavnost in s potrdilom o izvedbi koncerta v organizaciji državne koncertne inštitucije, ter z osnutkom programa 9. Mednarodnega znanstvenega posveta v organizaciji D., iz katerega je razviden okvirni potek posveta, ni pa razvidna izvedba referatov ter aktivnih udeležencev posveta, nadalje s podpisanimi izjavami treh sodelavk, ki potrdijo predstavitev tožničinih prispevkov, fotokopijami dveh povzetkov prispevkov, fotografijami razstave tožničinih prispevkov, elektronsko korespondenco z D., s katero le-ti potrdijo izdajo potrdil o izvedbi dveh referatov ter fotokopijo kolofona in dela kazala zbornika povzetkov prispevkov z omenjenega posveta. Tožnica je nato predlog dopolnila še z novim potrdilom o udeležbi na 17. mednarodnem posvetu D. z referatom, vabilom na posvet, seznamom oseb, ki so sodelovale na posvetu, fotokopijo kolofona in kazala zbornika povzetkov, pri čemer se vse predloženo nanaša na delo, ki naj bi ga tožnica opravila maja 2016, česar pa za podelitev naziva v letu 2015, ko je tožnica vložila predlog, ni mogoče upoštevati.

3. Z ozirom pa prejeta opozorila, da potrdila o izvedbi referatov na simpoziju, ki ga organizira D., niso verodostojna, je Ministrstvo preverjalo podatke v zvezi z organizacijo in izvedbo simpozijev ter pri tem iz razlogov, ki jih obširno navaja v obrazložitvi odločbe, prišlo do zaključka, da dejansko obstaja dvom v verodostojnost predloženih potrdil o izvedenih referatih. Obenem se ugotavlja, da je tožnica za dodatno strokovno delo v skladu z 20. členom Pravilnika izkazala po a) in b) razdelku več kot 20 točk ter po č) razdelku 12 točk (4 točke za izvedbo referata na mednarodni konferenci KUPM, 4 točke za izvedbo koncerta v izvedbi Zagrebške filharmonije ter 4 točke za mentorstvo učencu, ki je zasedel prvo mesto na mednarodnem tekmovanju), medtem ko v ostalem predloga ni dopolnila z ustreznimi dokazili, s tem pa ni izkazala zadostnega števila točk za dodatna strokovna dela ter na ta način ni izpolnila vseh pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika in je bilo zato treba predlog za njeno napredovanje v naziv svetnica zavrniti.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje Ministrstvu, oziroma naloži Ministrstvu, da njeni vlogi v celoti ugodi in izda odločbo o napredovanju. V tožbi navaja, da je Ministrstvu dostavila vsa dokazila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. Prilaga tudi odločbo tožene stranke, s katero je bilo ugodeno vlogi za napredovanje na podlagi enakih potrdil in dokazov, kot jih je predložila tožnica. Glede na pozive, da vlogo dopolni, je tožnica vlogo dopolnjevala z dodatnimi listinami in potrdili. Ministrstvo pa se v odločbi opira zgolj na določen listinski dokaz, kar pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ostalih dokazov, ki jih je predložila tožnica, Ministrstvo ni presojalo niti ni tega obrazložilo. Omejitev dokazovanja na točno določen dokaz je izjema, ki jo je treba predpisati, in to z zakonom in ob upoštevanju načela sorazmernosti. Poleg tega tožnica ve, da je Ministrstvo v enakovrstnih zadevah in v drugih primerih, poleg že navedenega, izdajalo odločbe o napredovanju v naziv na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov. Tožnica z odločbami ne razpolaga, ima jih pa Ministrstvo in naj jih zato sodišče pridobi od tožene stranke. Sodna praksa namreč napotuje na zavezanost upravnega organa, da v enakih primerih ob nespremenjenem predpisu odloča enako. Pravilnik je v letu 2016 povsem enak, kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015, ko so bile izdane pozitivne odločbe na podlagi enakih listin istega organizatorja. Ministrstvo pa do sedaj, v vseh prejšnjih primerih, dodatnih dokazov niti ni zahtevalo, saj jih Pravilnik ne določa. Če so nujni, naj jih sodišče zahteva od D. Gre pa predvsem za sezname udeležencev, sezname referatov in podobno.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi z zahtevo, da tožnica predloži kot dokazilo program posveta pojasni, da program posveta v domačih in tujih strokovnih krogih predstavlja minimalni strokovni standard organizacije konference, kongresa ali simpozija ter da bi bilo zato prav s pomočjo programa mogoče ugotoviti, ali je tožnica dejansko izvedla referat. Mednarodne konference imajo vedno vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami referatov, razvidna so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Pri tem tožena stranka poudari, da se po določbah Pravilnika s štirimi točkami vrednosti izključno izvedba referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki pa so se po predloženih dokazilih prav tako odvijali na zadevnem posvetu ZPTUS in ki se po Pravilniku vrednotijo z nižjim številom točk.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbah 11. člena Pravilnika lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je izpolnil pogoje, ki so predpisani v prvem odstavku, med drugim tistega iz 4. alinee, po katerem se zahteva, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

8. V obravnavanem primeru je sporno število točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po točki č) 20. člena Pravilnika in ki jih tožnica uveljavlja na podlagi drugega odstavka omenjene č) točke Pravilnika, to je iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Oziroma še bolj konkretno - sporna je dejanska izvedba dveh referatov na 9. Mednarodnem znanstvenem posvetu D., ki se kot tožničina dodatna strokovna dela, ovrednotena vsak s štirimi točkami, uveljavljata v vlogi (obrazcu) za napredovanje.

9. Pri točkovanju omenjenih referatov je Ministrstvo iz razlogov, ki jih obširno navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tudi po presoji sodišča utemeljeno podvomilo v verodostojnost potrdil o izvedbi omenjenih dveh referatov, ki ju je izdalo D. in ki sta bili kot dokazilo priloženi predlogu za napredovanje. Zato je utemeljeno in skladno z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika pozvalo tožnico, da dokaže dejansko izvedbo referatov. Na predlagatelju napredovanja oziroma stranki postopka je namreč dolžnost, da svoje navedbe v vlogi dokaže, obenem pa ni ovire za to, da Ministrstvo predložena dokazila oceni, oziroma da zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se zatrjuje v vlogi. Kot sledi iz izpodbijane odločbe in iz listin, ki so v spisih, pa je k predložitvi prav programa posveta tožnico pozvalo zato, ker naj bi bil iz programa razviden posamezni referent, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo. Takšnega programa tožnica nesporno ni predložila. Kot je razbrati iz razlogov izpodbijane odločbe, navedene dejanske okoliščine tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila na poziv Ministrstva, da vlogo dopolni. Obenem pa tožnica celo sama v tožbi pove, da tudi organizator posveta Ministrstvu ni želel predložiti dodatnih listin, in s tem potrdi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, po katerih je tožena stranka (Ministrstvo) poskušala pridobiti program oziroma ustrezna dokazila tudi od organizatorja posveta, pa ta zahtevanih listin ni predložil. Da bi Ministrstvo ne pridobivalo in da ne bi presojalo ostalih dokazov, kot se navaja v tožbi, torej ne drži. Utemeljen pa tudi ni tožbeni ugovor neenakega obravnavanja. Najprej zato, ker gre pri vsakem odločanju o napredovanju za specifičen primer, posebne okoliščine konkretnega primera pa (lahko) narekujejo različno postopanje oziroma presojo s strani pristojnih organov. Predvsem pa ni ovire za to, da se kasneje, in to takrat, ko se pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, od predlagatelja zahteva več, kot se je zahtevalo pred tem pri odločanju v drugih istovrstnih primerih.

10. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom oziroma Pravilnikom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne. trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zavezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

03.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 370/2016-12
• UPRS Sodba II U 198/2017-10
• UPRS Sodba I U 1329/2016-29