UPRS sodba II U 54/2017

Jedro

Tožena stranka se v postopku do dokazil oziroma listin (dopolnjenega) predloženega upravnega spisa ni opredelila in je število zaposlenih invalidov v navedenem spornem obdobju utemeljevala na dejanskem stanju, kot ga izkazuje uradna evidenca ZZZS na podlagi mesečnih potrdil ZZZS o prijavi za dejansko obdobje (ki jih ni v spisu). Ker na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa ni mogoče z gotovostjo niti potrditi niti zavrniti stališča tožene stranke glede zaposlitve invalida, je ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije, št. ODL-5680727-2011-200/3NN z dne 6. 5. 2014 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 4.352,30 EUR z DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) odločil, da mora tožeča stranka kot zavezanec za zaposlovanje invalidov zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) plačati prispevek za obdobje od vključno marca 2008 do vključno novembra 2010, in sicer glavnico v višini 50.391,00 EUR ter skupni znesek zamudnih obresti do vključno 15. 3. 2011 v višini 6.350,63 EUR, torej skupni dolg v višini 56.741,63 EUR; ter da je bil dne 15. 3. 2011 znesek v višini 56.741,61 EUR plačan in da je s tem dolg po tej odločbi v celoti poravnan. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbe ZZRZI, v skladu s katerimi so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža celotnega števila zaposlenih delavcev. Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS. Navedeni predpis je Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju: Uredba). Kvota je glede na dejavnost lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih pri delodajalcu. V kvoto se vštevajo vsi invalidi, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Zavezanec pa lahko svojo obveznost glede kvote izpolni ali z zaposlitvijo predpisanega števila invalidov ali s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem ali pa s plačilom prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Na podlagi uradnih evidenc je Sklad za vsak mesec posebej izračunal število invalidov, ki bi jih tožeča stranka morala zaposlovati, da bi glede na število vseh zaposlenih dosegala predpisano kvoto 6 %. Na podlagi razlike med dejansko zaposlenimi invalidi in invalidi, ki bi jih bila dolžna zaposliti, je bil ob upoštevanju višine 70 % minimalne plače izračunan mesečni prispevek, ki bi ga bila tožeča stranka na podlagi 65. člena ZZRZI dolžna plačati.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil, saj je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Odgovarja na pritožbene ugovore glede ureditve kvot v Uredbi, ki naj bi bila v nasprotju z zakonom in ustavo. Navaja, da je že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-36/06-18 z dne 5. 2. 2009 ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti. Vrsta dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec pa je okoliščina, ki bistveno vpliva na dejanski položaj subjekta in s tem na različnost položajev subjektov, ki opravljajo različne dejavnosti. S tem ko je zakonodajalec določil, da mora Vlada RS pri določitvi višine kvote upoštevati dejavnost zavezanca, ni kršil splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, iz katerega tudi izhaja, da mora zakonodajalec bistveno različne položaje urediti različno. Delodajalci se glede na dejavnost, ki jo opravljajo, razvrščajo v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uredba SKD). Pri tem Uredba SKD kvote določa na prvem nivoju področja dejavnosti navedene Uredbe SKD. Do sedaj se način dodeljevanja kvote ni spremenil, saj socialni partnerji pri tem niso dosegli soglasja. Dodaja še, da naj bi prvostopni organ ugotovil, da delavec tožeče stranke A.A. od julija 2009 do decembra 2009 pri ZZZS ni bil prijavljen kot invalid v skladu z „Navodilom“ in posledično ni bil upoštevan v kvoti. Dejstvo, da je možno na ZZZS delavca prijaviti kot invalida za nazaj ne spremeni dejstva, da delavec v relevantnem obdobju ni bil ustrezno prijavljen. Pojasnjuje, da prvostopni organ od ZZZS mesečno pridobiva podatke o številu vseh zaposlenih pri zavezancu in številu zaposlenih invalidov in da so ti podatki podlaga za odločanje. Vsak delodajalec pa naj bi imel možnost tem podatkom oporekati in dokazovati, da niso točni, ker ima ažuren vpogled v podatke, s katerimi Sklad razpolaga.

3. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi zatrjuje, da je bilo v postopku za izdajo izpodbijane odločbe dejansko stanje ugotovljeno nepravilno, tožena stranka pa je zmotno uporabila tudi materialno pravo, saj je svojo odločbo oprla na nezakonito in neustavno določilo 3. člena Uredbe. V nadaljevanju podrobneje pojasnjuje v čem je nedopustnost določanja kvot po področjih dejavnosti in pri tem za področje dejavnosti N), kamor sodi tudi dejavnost tožeče stranke, navaja podatke o številu zaposlenih invalidov ter zaključuje, da je s tem, ko je za njeno dejavnost predpisana višja kvota od 2 %, kar je tudi odstotek zaposlenih invalidov na ravni dejavnosti potovalnih agencij, organizatorjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti, nedopustno poseženo ne le v pravico tožeče stranke iz 74. člena Ustave RS, temveč tudi v pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS. Tožeča stranka v tožbi graja tudi napačno ugotovitev števila zaposlenih invalidov v času od julija do decembra 2009. V tem času je namreč zaposlovala 2 invalida in sicer B.B. in A.A., ju pravilno prijavila v zavarovanje kot invalida, jima izplačala plačo in zanju plačala tudi vse prispevke za socialno varnost, zato manjkajoče število delavcev za čas od julija do novembra 2009 na podlagi Uredbe ne predstavlja 4, temveč le 3 delavce, v decembru 2009 pa ne 5 temveč 4 delavce. Vse potrebno gradivo je tožeča stranka pravočasno predložila, vendar se prvostopni organ z napadeno odločbo o teh trditvah sploh ni izjasnil. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da tožeča stranka za čas vključno od marca 2008 do vključno novembra 2010 ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v Sklad. Zahteva tudi vračilo že plačanih obveznosti z obrestmi ter povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Poudarja, da je že Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti. O načinu določitve kvote je bil dosežen dogovor socialnih partnerjev v okviru Ekonomsko socialnega sveta leta 2005 ob pripravi prve Uredbe. Do sedaj se način določitve kvot ni spremenil, saj o tem ni bilo doseženo soglasje. Vlada torej ne more določiti brez predloga Ekonomsko socialnega sveta drugačnih kriterijev za določanje kvot za zaposlovanje invalidov. Delodajalec je dolžan svoje obveznosti izpolniti mesečno do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, zato je v primeru zamude dolžan plačati zamudne obresti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je to sodišče že večkrat odločalo. Med drugim je s sodbo opr. št. II U 256/2014-15 z dne 4. 3. 2015 tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter odpravilo izpodbijano odločbo Sklada, s katero je ta tožeči stranki naložil plačilo prispevka za manjkajoče število zaposlenih invalidov do kvote v višini 6% na podlagi sprejetega stališča, da kvotni sistem, kot ga določa Uredba, ni skladen z ZZRZI. V citirani sodbi je pritrdilo tudi tožbenim navedbam glede števila v relevantnem času zaposlenih invalidov.

7. Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. X Ips 154/2015 z dne 24. 2. 2016 navedeno sodbo sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pri tem je zavzelo stališče, da je kvotni sistem, kot ga določa Uredba, skladen z ZZRZI oziroma Ustavo RS. Menilo je, da okoliščina, da so deleži zaposlenih invalidov v nekaterih dejavnostih višji kot v drugih, ne more biti edino merilo za določitev višine kvote, tako kot je to zatrjevalo prvostopno sodišče v sodbi. Vprašanje skladnosti z Uredbo določenega sistema pa je obravnavalo tudi z vidika različnih ustavnih določb, vključno z vidika 14., 22., 74. in 153. člena Ustave RS in kršitve ni našlo.

8. S sodbo opr. št. II U 83/2016-35 z dne 6. 4. 2016 je sodišče v ponovljenem postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 154/2015 z dne 24. 2. 2016 tožbo tožeče stranke zavrnilo in v obrazložitvi sledilo stališču Vrhovnega sodišča, da je kvotni sistem, kot ga določa Uredba, skladen z ZZRZI in Ustavo RS.

9. V revizijskem postopku zoper citirano sodbo je Vrhovno sodišče navedlo, da vztraja pri stališčih, ki jih je glede skladnosti z Uredbo določenega kvotnega sistema z ZZZRZI in Ustavo RS navedlo v prej navedenem razveljavitvenem sklepu kot tudi v več drugih primerih (X Ips 468/2014, X Ips 69/2015, X Ips 70/2015, X Ips 136/2015, X Ips 161/2015) in kot neutemeljene zavrnilo vse materialnopravne navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Pritrdilo pa je postopkovnemu revizijskemu ugovoru glede dejanskega števila zaposlenih invalidov v relevantnem obdobju in v tem delu vrnilo zadevo naslovnemu sodišču v novo sojenje.

10. Tako kot v svoji sodbi opr. št. II U 83/2016-35 z dne 6. 4. 2016, sodišče tudi v tej sodbi sledi stališču Vrhovnega sodišča, da je kvotni sistem iz Uredbe v skladu z ZZRZI oziroma Ustavo RS. Glede na to, da je Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu X Ips 186/2016 izčrpno odgovorilo tudi na navedbe tožeče stranke v zvezi z namenom ZZRZI glede določitve kvot ter kot neutemeljene zavrnilo tudi očitke glede kršitve ustavnih načel iz 14. in 147. člena Ustave RS, sodišče šteje, da je na to pravno vprašanje s stališči Vrhovnega sodišča izraženih v zgoraj citiranih razveljavitvenih sklepih ustrezno odgovorjeno in se nanje v izogib ponavljanju na podlagi pooblastila iz 71. člena ZUS-1 izrecno sklicuje.

11. V zadevi ostaja sporna samo tožbena trditev tožeče stranke glede števila zaposlenih invalidov v obdobju od julija 2009 do decembra 2009. V zvezi s tem oziroma z zaposlitvijo A.A. je to sodišče že v sodbi II U 411/2013 z dne 5. 3. 2014 (s to sodbo je sodišče prvič odpravilo odločitev tožene stranke glede plačila prispevka za zaposlovanje invalidov za sporno obdobje in vrnilo zadevo v ponovno odločanje) toženi stranki naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali je bil A.A. v obdobju od julija 2009 do decembra 2009 zaposlen pri tožeči stranki kot invalid. Opozorilo je, da je tožeča stranka dopolnjevala dejansko stanje in na poziv upravnega organa za imenovanega predložila obrazce M-1/M-2 za sporno obdobje in da so po ugotovitvah tožene stranke ti obrazci izpolnjeni pravilno, tako, da se da razbrati, da gre za prijavo invalida v zavarovanje v skladu z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide, predložila pa je tudi podatke o izplačilu plač za imenovanega za relevantno obdobje ter potrdilo ZZZS z dne 25. 9. 2013. Vendar se tožena stranka v ponovljenem postopku (v katerem je bila izdana izpodbijana odločba) do dokazil oziroma listin (dopolnjenega) predloženega upravnega spisa ni opredelila in je število zaposlenih invalidov v navedenem spornem obdobju utemeljevala na dejanskem stanju, kot ga izkazuje uradna evidenca ZZZS na podlagi mesečnih potrdil ZZZS o prijavi za dejansko obdobje (ki jih ni v spisu). Ker na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa ni mogoče z gotovostjo niti potrditi niti zavrniti stališča tožene stranke glede zaposlitve invalida A.A., saj je v zvezi s tem, glede na obrazloženo, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je to po presoji sodišča imelo vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

12. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo ob smiselni uporabi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo zato potrebno ponovno preveriti in oceniti predložena dokazila glede zaposlitve A.A. in ob dejstvu, da med strankama ni sporna zaposlitev B.B. za obdobje od julija 2009 do decembra 2010, ugotoviti dejansko število zaposlenih invalidov v relevantnem obdobju. Pri tem sodišče dodaja, da je akt, s katerim je tožena stranka odločila o obveznostih tožeče stranke po ZZRZI po svoji vsebini odločba, zato ne glede na določila ZZRZI glede postopanja prvostopnega organa pri določanju obveznosti delodajalcev glede plačila prispevka po tem zakonu (na katera se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi) in ne da bi se sodišče spuščalo v ugotavljanje razlogov, zaradi katerih je prvotno potrdilo ZZZS za relevantno obdobje izkazovalo drugačno stanje zaposlenih invalidov pri tožeči stranki kot ga izkazuje potrdilo ZZZS z dne 25. 9. 2013 (da citirano potrdilo ne bi bilo pravilno tožena stranka ne zatrjuje), izpodbijana odločitev ne more biti oprta zgolj na dokaze, ki jih je v dopolnjenem postopku uspelo tožeči stranki ovreči tako z obrazci M-1/M-2 kot s podatki o izplačilu plač za A.A..

13. Čeprav med strankami ni sporno, da je tožeča stranka odmerjeni prispevek že poravnala, sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da toženi stranki s sodbo naloži vračilo že plačanega zneska prispevka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po osmem odstavku 65. člena ZZRZI se namreč v primeru, če je delodajalec plačal prispevek v višjem znesku, kakor ga je dolgoval, preveč plačan znesek vrne skladno z določbami zakona, ki ureja davčni postopek. Navedeno torej pomeni, da bo že plačan znesek prispevka tožeča stranka lahko terjala od tožene stranke na podlagi Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

14. Tožena stranka je dolžna na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, glede na to, da je o zadevi odločalo sodišče na seji in da je tožečo stranko zastopal odvetnik. Prav tako je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega postopka, ki temelji na drugem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi je treba tožeči stranki glede na vrednost spornega predmeta (56.741,63 EUR) priznati 1.840,00 nagrade za zastopanje v upravnem postopku (tar. št. 2200, količnik 2,5 po tabeli iz 12. člena tega zakona), 1.914,00 EUR nagrade za prvo in drugo pravno sredstvo (tar. št. 2201, količnik 1,3 po tabeli iz 12. člena tega zakona, 2 x 57,00 EUR), 220,80 EUR nagrade za končno poročilo stranki v upravnem postopku (tar. št. 2202, količnik 0,3 po tabeli iz 12. člena tega zakona), 32,50 EUR za izdatke za tiskanje in fotokopiranje (tar. št. 6000), pavšalni znesek 60,00 EUR za plačilo poštnih storitev (tar. št. 6002, 3 x 20,00 EUR), vse povečano za DDV. Tožena stranka je tako dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti 4.352,30 EUR stroškov z DDV.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 56/2016
• UPRS sodba II U 251/2014
• UPRS sodba I U 121/2016