UPRS sodba II U 361/2015

Jedro

Tožena stranka je v razlogih obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, da je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Tako je ocenila, da ugotovljene okoliščine na strani tožnika, lažne navedbe v vprašalniku, izmikanje pri pojasnjevanju izvora denarja in kršitev dolžnosti javljanja sprememb podatkov iz vprašalnika, ki jih določa 25.d člen ZTP, vzbujajo utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Tudi po presoji sodišča je tako utemeljen dvom tožene stranke, da bo tožnik s tajnimi podatki ravnal z zadovoljivo mero skrbnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO osebi A.A. (tožnik v tem sporu) s prebivališčem ... V obrazložitvi navaja, da je bil za tožnika podan pisni predlog za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO z vsemi potrebnimi listinami in s tožnikovim soglasjem, da se lahko pri njemu opravi varnostno preverjanje. Tožena stranka navaja določbo 7. člena Uredbe o varnostnem preverjanju in izdaji dovoljenj za dostop do tajnih podatkov in prvi odstavek 25. člena Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP).

2. Navaja, da je pri preverjanju podatkov o povprečnem neto osebnem dohodku v zadnjih treh mesecih pred izpolnitvijo obrazca in podatkov o finančnih obveznostih kandidata, Služba za računovodstvo, Oddelek za obračun stroškov dela Ministrstva za obrambo, posredoval podatek, da je bil zoper kandidata izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke v višini 15.003,76 EUR. V posebnem vprašalniku (obrazec VP-3), ki ga je kandidat izpolnil 10. 6. 2014, je v točki 2. 4 „Ali je zoper vas izdan pravnomočni sklep za izvršbo?“ obkrožil odgovor „NE“.

3. Tožena stranka v nadaljevanju podrobno razlaga celoten postopek ugotavljanja dolga, ki izhaja iz sklepa o davčni izvršbi in vse dodatne razgovore v postopku razširjenega varnostnega preverjanja, kjer je bilo ugotovljeno, da tožnik občasno pomaga svojemu bratu B.B., ki naj bi se ukvarjal z detektivsko dejavnostjo in izterjavo dolgov. V času izpolnjevanja vprašalnikov za varnostno preverjanje, je že bil izdan tudi sklep o izvršbi, in se je tožniku davčni dolg od plače odtegoval v višini 734,61 EUR. Tožnik pod točko 1.4 v vprašalniku te okoliščine ni navedel. V razgovoru 18. 8. 2014 tega ni več prikrival, vendar ni pojasnil izvora denarja. V času, ko mu je bil izdan sklep o davčni izvršbi, je bil tožnik imetnik dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO, številka 12148 z veljavnostjo od 27. 11. 2009 do 27. 11. 2014. Kot imetnik dovoljenja je bil dolžan obvestiti v skladu s 25.d členom ZTP predstojnika organa o spremembi iz posebnega dela vprašalnika za varnostno preverjanje, na način kot ga določa 17.b člen Pravilnika o varovanju tajnih podatkov na Ministrstvu za obrambo, vendar tega ni storil. Takšna vprašljiva zanesljivost tožnika nedvomno predstavlja povečano tveganje za varno obravnavanje tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO, do katerih lahko dostopa pri opravljanju svojih nalog. Morebitno razkritje tajnih podatkov nepoklicani osebi po 13. členu ZTP ne bi imelo negativnih posledic le za organ, temveč bi takšno razkritje lahko hudo škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije. V tem primeru gre za obstoj varnostnega zadržka iz četrte alinee drugega odstavka 27. člena ZTP, zato je tožena stranka zavrnila izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da mu je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke v višini 15.003,76 EUR in je bil obravnavan s strani DURS, Izpostave Ptuj, zaradi neplačanih obveznosti iz dodatnega zaslužka v letih 2007 in 2008. Dolg je znašal približno 19.000 EUR. V tem času je že odplačal okoli 14.000 EUR. Dolg izhaja iz prilivov na račun mlajšega nečaka C.C. Ni bil njegov dodatni zaslužek v prej navedenih letih. Glede na to, da od DURS-a ni dobil odgovora, se je junija 2014 pritožil na Ministrstvo za finance, od katerega še tudi ni prejel odgovora. Dne 9. 10. 2014 je bil z njim ponovno opravljen razgovor. Podpisal je soglasje za varnostno preverjanje in navedel tri osebe, ki lahko potrdijo podatke navedene v vprašalniku. V postopku razširjenega varnostnega preverjanja naj bi organ pridobil podatek, da občasno pomaga svojemu bratu B.B., ki naj bi se ukvarjal z detektivsko dejavnostjo in izterjavo dolgov. Pri tem pa tožena stranka ne pojasni na podlagi česa je dobila takšne podatke in z ničemer ne izkaže in tudi ne obrazloži verodostojnosti takšnih ugotovitev. Tožena stranka obrazložitev utemeljuje s tožnikovimi preteklimi ravnanji, ki naj bi izkazovali dvom v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavo tajnih podatkov. Iz odločbe pa ne izhaja, da bi tožena stranka ugotovila, da obstajajo utemeljeni dvomi o tožnikovi verodostojnosti in da bi bilo zaradi tega utemeljeno sklepati, da tožnik ne bi varoval dobljenih podatkov. Odločba tako nima razlogov glede dokazne ocene utemeljenega dvoma, kot tudi ne glede vzročne zveze, kar onemogoča njen preizkus. V razlogih se pojavljajo samo skrčene obnove posameznih izjav, dokumentov ter zaključkov. Tožena stranka ni opravila dokazne ocene posameznega dokaza, niti celotnega postopka. Tožniku samo pavšalno očita ravnanja, kot so: lažne navedbe, spreminjanje izjav v okviru postopku varnostnega preverjanja in davčnega postopka, izmikanje pojasnilu o izvoru denarja, neizpolnjevanju dolžnosti o javljanju sprememb podatkov v vprašalniku.

5. Obstajati mora tudi vzročna zveza med tožnikovimi ravnanji in varovanjem tajnih podatkov, kar v odločbi tožene stranke ni pojasnjeno z ustreznimi razlogi oziroma sploh ni pojasnjeno. Poudarja, da si v zvezi z delom ni nikoli pridobil protipravne premoženjske koristi ali kako drugače deloval nelojalno pri opravljanju svojega dela. V obrazložitvi prihaja tožena stranka sama s seboj v nasprotje, ker odločitev opira na okoliščine povezane z davčnim dolgom tožnika, v nadaljevanju pa pove, da pri presoji varnostnega zadržka ni izhajala iz zadolženosti kandidata, ker je svoj dolg redno odplačeval in ga tudi že odplačal in zato ni bil eksistenčno ogrožen oziroma ni nastala okoliščina povečanja ranljivosti za morebitno izdajo tajnih podatkov. To pomeni, da ne obstoji vzročna zveza med tožnikovimi ravnanji in varovanjem tajnih podatkov in je odločba neutemeljena.

6. Razen tega je moral izpolnjevati obrazce hitro, in ker je po narodnosti Madžar, strokovnih terminov ne razume najbolje, kar je pojasnil že v razgovoru dne 18. 8. 2014. Tako ni mogel razumeti vprašanj, ki se nanašajo na sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi. Tudi pavšalnih očitkov o spreminjanju izjav in neizpolnjevanju dolžnosti o javljanju sprememb podatkov v vprašalniku, ni tožena stranka z ničemer utemeljila.

7. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi dejstvo, da davčni dolg, ki se očita tožniku izvira iz leta 2007 in 2008, torej več kot 7 let pred izdajo odločbe. Opredeliti bi se morala do pomena časovne oddaljenosti očitanega davčnega dolga v zvezi s tožnikovo lojalnostjo in zanesljivostjo, ki se skladno s 27. členom ZTP presoja z vidika trenutnih okoliščin. ZTP v določbi prvega odstavka 27. člena taksativno našteva pet različnih varnostnih zadržkov. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na lažne navedbe tožnika v vprašalniku, medtem ko svoje odločitve ne opira na katerega izmed taksativno naštetih varnostnih zadržkov po prvem odstavku 27. člena ZTP. Odločitev opira samo na četrto alineo drugega odstavka 27. člena ZTP, ki govori o okoliščinah, v katerih se lahko izdaja dovoljenja zavrne. Tožnik je bil zanesljiv in lojalen ter pripravljen svoje delo opravljati vestno ter v skladu s predpisi. Tožena stranka je s tem, ko je tožniku zavrnila izdajo dovoljenja, čeprav varnostni zadržek na strani tožnika ne obstaja, uporabila prosti preudarek na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Tožnik sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se mu povrnjeno vsi priglašeni stroški postopka.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponovno navaja vse dejanske in pravne razloge, ki so že navedeni v izpodbijani odločbi in odgovarja na tožbene ugovore. Navaja, da se obstoj varnostnega zadržka za izdajo dovoljenja presoja v okviru predpisanega postopka varnostnega preverjanja osebe in na podlagi ocenjevanja pridobljenih podatkov. V tem okviru je presojala v okolju proste presoje in sama ocenila zbrane podatke. Pri odločanju je upoštevala tožnikova pretekla dejanja, da v okviru davčnega postopka ni pojasnil izvora denarja, tega ni pojasnil niti v postopku varnostnega preverjanja za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Tožnik je navedel v zvezi z nerazjasnjenimi sredstvi na računu svojega nečaka le, da sredstva ne izvirajo iz tožnikovega dodatnega zaslužka in da ni podal izjave, s katero razpolaga davčni organ, da gre za njegov denar. Pomembna je tudi okoliščina v zvezi z navedbo v posebnem vprašalniku, da zoper njega ni izdan pravnomočen sklep o izvršbi ter dejstvo, da kot imetnik dovoljenja v času izdaje pravnomočnega sklepa za izvršbo te spremembe ni javil, kot to določa 25.d člen ZTP. Te okoliščine vzbujajo utemeljene dvome v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za obravnavanje tajnih podatkov.

9. Tožnik je častnik Slovenske vojske, kjer se izvaja poveljevanje v slovenskem jeziku in zato tožena stranka pričakuje, da razume slovenski jezik. Tudi ne drži navedba, da je na razgovoru pojasnil vse okoliščine v zvezi z davčno izvršbo, ker je bil v pojasnjevanju zelo skop in ni pojasnil izvora denarja. Takšno ravnanje tožnika je nezanesljivo. Sklicuje se na sodbe Upravnega sodišča I U 162/2010-15 in II U 529/2005-8, v katerih je potrdilo, da takšno obravnavanje verodostojnosti in zanesljivosti za varnost tajnih podatkov spada v polje proste presoje pristojnega organa. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je tožniku zavrnila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov z oznako TAJNO.

12. Pri osebi, ki naj bi dobila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO, se na podlagi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZTP opravi razširjeno varnostno preverjanje. Na podlagi prvega odstavka 22.c člena ZTP se razširjeno varnostno preverjanje opravi tako, da pristojni organ poleg ukrepov iz prvega odstavka prejšnjega člena (osnovno varnostno preverjanje) od preverjene osebe, od drugih organov pristojno za varnostno preverjanje ali iz že obstoječih zbir podatkov preveri še podatke iz posebnega vprašalnika, pomembne za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO. V drugem odstavku 22.c člena ZTP v primeru, če se iz ugotovitev razširjenega varnostnega preverjanja ugotovi sum varnostnega zadržka, pristojni organ z varnostnim poizvedovanjem dodatno preveri tiste podatke, ki se nanašajo na posamezni varnostni zadržek. Na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZTP pristojni organ, če oceni, da obstaja varnostni zadržek, določen s tem zakonom, izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zavrne. V isti določbi je še določeno, da v zavrnitvi izdaje dovoljenja ni treba obrazložiti virov varnostnega preverjanja. V določbi 9. točke 2. člena ZTP so varnostni zadržki opredeljeni kot ugotovitve varnostnega preverjanja, iz katerih izhaja, da obstajajo dvomi o zanesljivosti in lojalnosti osebe, ki naj bi dobila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov. Za obstoj varnostnega zadržka je torej dovolj že dvom o zanesljivosti ali lojalnosti osebe.

13. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na četrto alineo drugega odstavka 27. člena ZTP. Po drugem odstavku tega člena lahko pristojni organ zavrne izdajo dovoljenja, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz prve, druge, tretje, četrte ali pete alinee tega odstavka. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, pa je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri samo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

14. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za zavrnitev izdaje dovoljenja in prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Tožena stranka je v razlogih obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, da je bil prosti preudarek v tem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Tako je ocenila, da ugotovljene okoliščine na strani tožnika, lažne navedbe v vprašalniku, izmikanje pri pojasnjevanju izvora denarja in kršitev dolžnosti javljanja sprememb podatkov iz vprašalnika, ki jih določa 25.d člen ZTP, vzbujajo utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Tudi po presoji sodišča je tako utemeljen dvom tožene stranke, da bo tožnik s tajnimi podatki ravnal z zadovoljivo mero skrbnosti.

15. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da je izpodbijana odločba neobrazložena in da pridobljeni dokazi niso v zadostni meri dokazno ocenjeni kot tudi, da je tožnik hitro izpolnjeval vprašalnike in ne razume, ker je Madžar strokovnih izrazov, ker ti ugovori nimajo pravne podlage.

16. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• sodba II U 276/2011
• sodba I U 1100/2011
• sodba I U 1129/2011