UPRS sodba II U 292/2016

Jedro

Izpodbijani akt ne vsebuje za odločitev relevantnih okoliščin tako glede dejanske kot pravne podlage. Odločbe zato ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 3030-52/2016/4 z dne 4. 7. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bila zavrnjena vloga tožeče stranke z evidenčno številko 3030-52/2016/1, vložena na javni razpis, objavljen v Uradnem listu RS, št. 21/16, s popravkoma v Uradnih listih št. 26/16 in 28/16, za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanja novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010 do 2017, za projekt „Obnova in oprema gostinskega objekta X.“ po sklopu B javnega razpisa. Komisija je ugotovila, da je vloga prispela pravočasno, vendar pa gre za neupravičen projekt, kot izhaja iz prvega odstavka poglavja 2.7.1 razpisne dokumentacije. V obrazložitvi je navedeno, da se je tožeča stranka že dne 26. 3. 2015 prijavila na javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanja novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010 do 2015, objavljen v Uradnem listu RS, št. 12/15 s projektom „Obnova in oprema objekta X.“. Vloga tožeče stranke je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da ne izpolnjuje pogojev, ker so stroški upravičeni, če proizvode in opremo neposredno uporabljajo prejemniki sredstev, iz vloge tožeče stranke pa je izhajalo, da želi tožeča stranka s predmetno investicijo poleg ohranitve tržnega deleža pridobiti tudi dodatni tržni delež tako, da bo nudila novim podjetjem poleg storitev podjetniškega in davčnega svetovanja ter vodenja poslovnih knjig še pomoč pri pridobitvi prostorov ter dajanje lastnih prostorov v najem ter na ta način povečati prihodke, ki bodo zagotavljali stabilno poslovanje in rast družbe.

2. Ministrstvo ugotavlja, da se je tožeča stranka ponovno prijavila na razpis s projektom, ki ga je poimenovala „Obnova in oprema gostinskega objekta X.“ in je predmet investicije še vedno obnova iste stavbe, ki jo bo vlagatelj, kot je navedel v vlogi 2015, delno oddajal v najem in ne samo obnova lokala v pritličju, kot trdi vlagatelj v poslovnem načrtu. Vlagatelj bo menjal streho po celem tlorisu objekta, ravno tako bo izdelal novo fasado za cel objekt in ne samo za pritličje, kjer bo lokal. Iz vsega navedenega sledi, da je predmet projekta celotna stavba oziroma, da se upravičeni stroški nanašajo na obnovo stavbe, ki jo bo vlagatelj oddajal v najem drugim uporabnikom. Glede na to vloga ne izpolnjuje vseh pogojev iz razpisa, zato je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena.

3. Tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), navaja, da je prepričana, da izpolnjuje vse razpisne pogoje, tožena stranka pa je zmotno ugotovila dejansko stanje in zavrnila njeno vlogo. Pojasnjuje, da gre za samostojni projekt, ki ni povezan s projektom v letu 2015, tožena stranka pa se v izpodbijani odločbi sklicuje na dokumentacijo predloženo v letu 2015 in ne na dokumentacijo in poslovni načrt iz leta 2016. V tem poslovnem načrtu namreč ni predvideno dajanje poslovnih prostorov v najem. Tožeča stranka ima registrirano dejavnost restavracije, gostilne, slaščičarne in kavarne, to dejavnost pa bo v tem objektu opravljala sama. Ker tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, saj je povzela podatke iz dokumentacije vlagatelja iz vloge v letu 2015 in ne iz vloge v letu 2016 ter iz poslovnega načrta iz leta 2016, je izpodbijana odločitev napačna. Tožeča stranka podaja tudi ugovor bistvene kršitve določb postopka, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in okoliščinah, zakaj je bila v obravnavani zadevi uporabljena dokumentacija iz leta 2015. Obveznost organa je, da svoje odločbe obrazloži, saj to izhaja iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), kakor tudi iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS). Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. V odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je sicer v postopku res pogledala vlogo tožeče stranke iz leta 2015, vendar pa vloga iz leta 2016 ni zavrnjena zgolj zaradi sklicevanja na vlogo iz leta 2015, ampak je neutemeljena tudi vloga iz leta 2016, ker ne izpolnjuje pogojev javnega razpisa. Pojasnjuje, da tožeča stranka na javnem razpisu uveljavlja stroške rekonstrukcije celotnega ostrešja stavbe, pritličja, kjer bo opravljala gostinsko dejavnost, prvega nadstropja in mansarde, vendar pa tožeča stranka ne pojasni dejavnosti (razen za pritličje), ki jo bo v teh prostorih izvajala. Tožeča stranka ne more biti upravičena do dodelitve javnih sredstev za obnovo celotnega objekta, ampak bi lahko zahtevala sofinanciranje le za sorazmeren del upravičenih stroškov, v katerem bo dejansko opravljala dejavnost.

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka v letu 2015 vložila vlogo na istovrstni javni razpis, v vlogi pa navedla, da bo podjetjem nudila tudi dajanje lastnih prostorov v najem. Ker gre po predmetnem razpisu za upravičene stroške samo v primeru, če predmet investicije neposredno uporablja prejemnik sredstev, je bila vloga tožeče stranke iz leta 2015 zavrnjena. Na tej ugotovitvi je bila zavrnjena tudi vloga tožeče stranke vložena na javni razpis v letu 2016. Ker je predmet investicije ista stavba, ministrstvo zaključuje, da bo tožeča stranka (vsaj delno) oddajala prostore v najem.

7. Tožeča stranka v tožbi utemeljeno zatrjuje, da izpodbijana odločitev temelji na okoliščinah iz vloge, vložene na javni razpis v letu 2015, in zato nima odločilnih dejstev o tem, zakaj vloga tožeča stranke, vložena v letu 2016, ki je predmet odločanja v tem postopku, ne izpolnjuje pogojev po tem javnem razpisu. Pri tem je dodati, da pomanjkljivosti obrazložitve v izpodbijanem aktu ni mogoče odpraviti z dodatno argumentacijo v odgovoru na tožbo.

8. K zgoraj navedenemu pa sodišče še dodaja, da določbe javnega razpisa in predpisi, na podlagi katerih je bil ta izdan, predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev v zadevi. Določila obravnavanega javnega razpisa pa določajo najprej, kdo so upravičeni oziroma neupravičeni prijavitelji, nato opredeljujejo upravičene in neupravičene projekte ter nazadnje upravičene oziroma neupravičene stroške. Pri odločanju o utemeljenosti oziroma upravičenosti vloge, vložene na javni razpis, je po ugotovitvi, da vloga izpolnjuje formalne pogoje (pravočasnost, formalna popolnost), najprej treba ugotoviti ali gre, upoštevajoč razpisne pogoje, za upravičenega prijavitelja, nato ali gre za upravičen projekt, in nazadnje ali se zahtevek nanaša na upravičene stroške. Znesek upravičenih stroškov je osnova za izračun zneska nepovratnih sredstev (točka 2.7.1.2. razpisne dokumentacije). Popolne vloge, ki izpolnjujejo vse pogoje razpisa in so skladne s predmetom, namenom in cilji razpisa, je treba nato oceniti na osnovi meril (točka 7 razpisne dokumentacije).

9. Ker izpodbijani akt ne vsebuje za odločitev relevantnih okoliščin tako glede dejanske kot pravne podlage, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev in o zadevi odločiti v roku trideset dni od prejema te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), pri odločitvi pa izhajati iz pravilne materialnopravne podlage. Najprej bo torej treba ugotoviti ali gre za upravičena prijavitelja in projekt in nato ali se z vlogo zahteva financiranje upravičenih stroškov. Če bo ugotovljeno, da so pogoji izpolnjeni, bo treba vlogo oceniti na osnovi meril.

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1567/2020-39
• UPRS sodba II U 129/2016
• UPRS sodba I U 1809/2015