UPRS sodba II U 61/2017

Jedro

Določba 24. člena ZBPP, ki določa objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nalaga organu, da presodi tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč. Tako mu nalaga, da mora med drugim presoditi, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Pri navedeni presoji pa ne gre za prejudiciranje odločitev drugega organa, kot to očita tožnik v tožbi, temveč le za ugotovitev izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. II K 12377/2016 z dne 12. 1. 2017. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila v kazenski zadevi II K 12377/2016 tožniku izrečena enotna kazen 5 let zapora, s sklepom pa je bil podaljšan pripor do nastopa kazni. Zoper navedeni sklep prosilec želi vložiti ustavno pritožbo, ker meni, da mu je bila z njim kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS, ker ni ustrezno obrazložen. Po presoji tožene stranke za odobritev brezplačne pravne pomoči v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Tožniku je namreč že bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 17. 10. 2016, prav tako zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS, pri čemer se je tudi skliceval na kriterije iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 495/16 in Up 540/16 z dne 18. 7. 2016. Navedene ustavne pritožbe pa ustavno sodišče ni sprejelo (Up-996/16 z dne 23. 12. 2016), ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Tudi v obravnavanem primeru se tožnik sklicuje na kriterije iz ustavne odločbe Up 695/2016 in Up 540/16, kot se je že skliceval v prejšnji ustavni pritožbi, ki je ustavno sodišče ni sprejelo, zato je zelo verjetno, da tudi pritožbe zoper novi sklep o podaljšanju pripora ne bi sprejelo v obravnavo, torej ne bi bil uspešen. Ob tem tožena stranka še ugotavlja, da je bil prosilec sedaj že nepravnomočno obsojen na enotno kazen 5 let zapora, prav tako pa imata oba sklepa zadostno obrazložitev pripornega razloga.

2. Tožnik v tožbi priznava, da mu je bila že dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev ustavne pritožbe glede podaljšanja pripora in da Ustavno sodišče pritožbe ni sprejelo v obravnavo, vendar takrat v pritožbi ni zatrjeval izjemno odločanje pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev, prav tako ni navajal, da se naj izjemoma sprejme v obravnavo iz razloga, ker mu nastajajo nepopravljive posledice zaradi neupravičenega pripora. Kolikor bi mu sedaj tožena stranka odobrila brezplačno pravno pomoč, bi to izrecno uveljavljal v pritožbi. K prošnji je priložil tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up 495/16 in Up 540/16, kjer je ustavno sodišče sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo A.A., ker so se zatrjevale nepopravljive posledice in je bil podan predlog za izjemno odločanje o ustavni pritožbi po drugem odstavku 51. člena ZUstS. V navedeni zadevi je tudi odločilo, da sta bila izpodbijana sklepa neustavna. Meni, da je tožena stranka prejudicirala odločitev ustavnega sodišča, s tem ko je navedla, da nima možnosti za uspeh, kar je nezakonito in zmotno. Da bi tožena stranka lahko to navajala, bi morala biti okoliščina očitna, torej da prosilec nima nobenih izgledov za uspeh. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

6. Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP. V skladu z določbo 24. člena navedenega zakona se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (objektivni pogoj). Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer: - da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati; - da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZPPB pa se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh.

7. Tožnik je vložil vlogo za brezplačno pravno pomoč za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep, s katerim mu je bil podaljšan pripor do nastopa zaporne kazni. V vlogi je zatrjeval kršitev ustavne pravice do obrazloženosti odločbe po 22. členu in 19. členu Ustave RS ter se pri tem skliceval na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 495/16 in Up 540/16 z dne 18. 7. 2016.

8. Po podatkih spisa je bila tožniku že dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev ustavne pritožbe zoper predhodno izdani sklep o podaljšanju pripora zaradi kršitve ustavne pravice iz 22. člena v zvezi z 19. členom Ustave RS, vendar ustavno sodišče vložene ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. V navedeni ustavni pritožbi se je tožnik prav tako skliceval na odločitev Ustavnega sodišča Up 495/16 in Up 540/16 v zadevi A.A.

9. Tožena stranka je v zvezi s tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe, glede na nesporno dejstvo, da ustavno sodišče ustavne pritožbe vložene iz istih razlogov ni sprejelo, presodila, da je verjetnost, da bi tožnik uspel s svojo pritožbo manjša od verjetnosti, da ne bi uspel. Z navedenim zaključkom se strinja tudi to sodišče. Tožnik v tožbi sicer ugovarja, da bi tokrat v pritožbi zaprosil za izjemno odločanje o ustavni pritožbi na podlagi 51. člena ZUstS, česar v prejšnjem postopku ni navajal. Takšna navedba pa ne drži in je protispisna, saj se je tožnik v že vloženi ustavni pritožbi skliceval na odločbo Ustavnega sodišča Up 495/16 in Up 540/16, ki jo je tudi priložil svoji ustavni pritožbi. V citirani zadevi pa je bila ustavna pritožba sprejeta na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS, torej je glede na tožnikovo izrecno sklicevanje na navedeno odločbo ustavnega sodišča sklepati, da je ta razlog že uveljavljal v prejšnji ustavni pritožbi.

10. Določba 24. člena ZBPP, ki določa objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nalaga organu, da presodi tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč. Tako mu nalaga, da mora med drugim presoditi, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Pri navedeni presoji pa ne gre za prejudiciranje odločitev drugega organa, kot to očita tožnik v tožbi, temveč le za ugotovitev izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po mnenju sodišča pa je tožena stranka v obravnavanem primeru pri navedeni presoji odločila v skladu s standardom iz 24. člena ZBPP, saj tožnik z ustavno pritožbo vloženo iz istih razlogov, kot jih sedaj navaja v tej zadevi, ni uspel.

11. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1233/2012
• UPRS sodba II U 369/2016
• UPRS sodba III U 211/2015