UPRS sodba I U 1216/2016

Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja nedvomno izhaja, da tožnik za postavitev oglaševalskih objektov v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest ni pridobil soglasja pristojnega občinskega upravnega organa, kar je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 33.a člena Odloka o občinskih cestah in javnih površinah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano določbo je Občinski inšpektorat Mestne občine Koper tožniku naložil, da mora v roku 10 dni po prejemu odločbe iz zemljišč, kot so navedeni v točki 1 izreka, k.o. …, k.o. … in k.o. …, odstraniti oglaševalne objekte, skupaj z nosilno kovinsko konstrukcijo, postavljene v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest brez soglasja pristojnega upravnega organa (točka 1 izreka). Če tožnik v odrejenem roku ne bo izpolnil obveznosti iz 1. točke te odločbe, bo opravljena upravna izvršba (točka 2 izreka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep (točka 3 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka 4 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožniku po uradni dolžnosti uvedel inšpekcijski postopek v zadevi izvajanja oglaševanja v varovalnem pasu občinskih cest brez soglasja pristojnega občinskega upravnega organa, po sprejetju in uveljavitvi Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskih cestah in javnih površinah (Uradni list RS, št. 22/2016 z dne 25. 3. 2016). Navaja 33. člen Odloka o občinskih cestah in javnih površinah (v nadaljevanju Odlok) glede varovalnega pasu ob občinski cesti in 33.a člen, ki opredeljuje obveščanje in oglaševanje ob občinski cesti. Pristojni urad izda soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje le pod pogoji, kot so določeni. Z uveljavitvijo sprememb Odloka je postala odločba o vpisu lokacije oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov številka 354-78/2008 z dne 20. 6. 2011 neskladna s prvim odstavkom 33.a člena Odloka. Urad za gospodarske javne službe in promet je po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 14. 4. 2016 o uskladitvi lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov skladno z veljavnimi predpisi, tako da je iz katastra izbrisal lokacije oglaševalnih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnih pasovih javnih cest na območju Mestne občine Koper (v nadaljevanju MOK). Veljavnost vpisa v kataster oglaševalnih objektov, ki je bila po pogodbi z dne 30. 1. 2008 sklenjena za dobo 8 let, je potekla 31. 1. 2016. Javno podjetje A. je uporabnike lokacij, med katerimi je bil tudi tožnik, o tem obvestila in določila rok za odstranitev oglaševalnih objektov iz navedenih lokacij. Prvostopenjski organ ugotavlja, da po poteku pogodbenega roka tožnik ni pridobil dovoljenja pristojnega občinskega upravnega organa za postavitev objektov, zato je na podlagi 81. člena v povezavi s petim odstavkom 33. člena Odloka naložil izpodbijani ukrep. V nasprotnem bo izvedena izvršba na pravni podlagi 296. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve (30. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru, v nadaljevanju ZIN). Prvostopenjski organ navaja določbo 112. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), po kateri inšpekcijski nadzor nad izvajanjem Zakona o cestah in na njegovi podlagi izdanih predpisov na državnih cestah izvaja Prometni inšpektorat Republike Slovenije, na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa občinski inšpekcijski organ, pristojen za ceste.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja, za kar navaja razloge.

3. Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Občinska inšpekcija nima zakonskega pooblastila oziroma ne sme odrediti odstranitve predmetov objektov, drugih naprav ali ovir iz varovalnega pasu kategoriziranih občinskih cest. Navaja 32. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), ki ga citira. Toženka je nadzorovala izvajanje in spoštovanje določb Odloka, ki v členih 81 do 83 določa pooblastila in ukrepe občinskega inšpektorata. Navaja določbo drugega odstavka 82. člena Odloka ter da je pristojnost občinskega inšpektorata po navedeni določbi omejena zgolj na cesto, pri čemer navaja, da imajo po 6. členu Odloka izrazi uporabljeni enak pomen kot po določbah ZCes-1. Navaja, da varovalni pas ceste na podlagi 76. alineje prvega odstavka 3. člena ZCest-1 ni sestavni del ceste, kjer ima inšpektorat pristojnosti in pooblastila odrediti odstranitev, temveč je to prostor ob cesti, v katerem je raba prostora omejena. Tožnik navaja, da ni izpolnjena nobena izmed šestih taksativno naštetih predpostavk iz drugega odstavka 82. člena Odloka, ki bi toženko pooblaščale, da odredi odstranitev oglaševalskih objektov iz varovalnega pasu občinske ceste. Navaja določbo 106. člena ZCes-1, po katerem nadzor med drugim na občinskih cestah izvajajo občinski redarji, ne pa občinski inšpektorji, ki imajo pooblastila po Zakonu o občinskem redarstvu (v nadaljevanju ZORed). Tožnik je prepričan, da toženka nima oziroma ni imela ustreznega zakonskega ali podzakonskega pooblastila za izdajo odločbe.

4. Tožnik navaja, da so bili oglaševalski objekti postavljeni že leta 2008 na podlagi pogodbe o dodelitvi lokacij z dne 30. 1. 2008. Tožniku je bilo zagotovljeno, da pogodba predstavlja dovoljenje za postavitev in je v času postavitve imel vsa potrebna dovoljenja in soglasja. Odlok pred spremembo leta 2016 ni vseboval določbe 33.a člena, ki normira oglaševanje v varovalnem pasu občinske ceste. Tožniku je dovoljenje oziroma soglasje za poseg v varovalnem pasu v občinskih cest MOK v letu 2008 na podlagi določbe 33. člena Odloka izdala MOK preko pooblaščenega javnega podjetja (B. d.o.o.), zato je tožnik za postavitev imel vsa potrebna dovoljenja in soglasja, zaradi naknadne spremembe Odloka v letu 2016 pa ni moč zahtevati odstranitve že postavljenih objektov, saj se nanaša na eventualne bodoče posege v območju občinske ceste, ne pa na že izvedene posege. Navaja, da gre za prepoved retroaktivnega posega na pridobljene pravice. Navaja določbo 155. člena Ustave RS. Naknadna sprememba predpisov, ki določeno dejanje ali ravnanje prepovedujejo, ne more nuditi pravne podlage za sankcioniranje že izvedenih dejanj. Določba 33.a člena Odloka za tožnika ne more veljati.

5. Tožniku vabilo na ustno obravnavo ni bilo poslano najmanj 8 dni pred razpisom ustne obravnave, saj je v konkretnem primeru naslovni organ tožnika vabil na narok 7 dni pred razpisom ustne obravnave. S tem je kršil določbe postopka oziroma določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) (drugi odstavek 102. člena ZUP). Tožnik ni bil opozorjen na zakonite posledice neopravičenega izostanka niti ni bilo navedeno, kot kaj je tožnik bil povabljen. Zapisnik ustne obravnave 12. 4. 2016 je sestavila uradna oseba C.C., ki je očitno vodila inšpekcijski postopek, kot uradna oseba je na ustni obravnavi sodelovala tudi oseba D.D., ki zapisnika ni podpisal (216. člen ZUP). Tožniku na glavni obravnavi niso bile izročene na vpogled listine in drugi dokazi. Tožniku so bili dostavljeni naknadno 14. 4. 2016. Tožnik navaja določbo drugega odstavka 76. člena ZUP, da bi se moralo v isti zapisnik zapisati tudi to, kar je bilo narejeno 14. 4. 2016 in to podpisati s strani tožnika. Po mnenju tožnika tako ne more biti dvoma, da je izpodbijano odločbo izdala uradna oseba, ki postopka ni vodila niti ni opravljala posameznih dejanj v postopku, upravni postopek pa je bil voden v nasprotju z določbami ZUP.

6. Tožnik navaja, da naknadna sprememba zakonodaje ne more posegati v že pridobljene pravice posameznika, temveč lahko spremembe učinkujejo za nova, bodoča razmerja. Tudi prenehanje veljavnosti pogodbe med A. d.o.o. in tožnikom ne more biti razlog za stališče, da so oglaševalski objekti v varovalnem pasu občinskih cest MOK postavljeni nezakonito. Na podlagi pogodbe je A. d.o.o. za tožnika pridobila vsa potrebna dovoljenja in soglasja za postavitev objektov za oglaševanje in obveščanje v varovalnem pasu občinskih cest MOK, medtem ko pravno podlago in dovoljenje za postavitev objektov iz 56. člena Odloka predstavlja odločba z dne 20. 6. 2011 in ne pogodba. Veljavnost pogodbe je sicer dejansko že potekla, kar pa ne more biti razlog oziroma ustrezna pravna podlaga za odstranitev objektov za oglaševanje v upravnem postopku, saj gre za civilno pravno razmerje dveh pogodbenih strank, pri čemer ne gre spregledati dejstva, da za eventualno kršitev 56. člena Odloka ni predpisana pristojnost toženke. Napačen in v nasprotju z veljavnimi predpisi je zaključek, da si tožnik dovoljenja za postavitev iz 33.a člena Odloka ni pridobil, saj slednjega v času postavitve niti ni mogel pridobiti. Navaja 6. točko prvega odstavka 83. člena Odloka, ki ga citira. Ne drži, da naj bi toženka odredila odstranitev objekta, ker naj bi bil v območju občinske ceste postavljen brez soglasja, saj so bili vsi objekti postavljeni na podlagi pridobljenega soglasja za poseg v občinsko cesto oziroma javno površino iz 56. člena Odloka in sicer na podlagi odločbe 354-78/2008 z dne 20. 6. 2011, zato toženka na podlagi 6. točke prvega odstavka 83. člena odstranitve objekta ne more odrediti. Sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

7. V odgovoru na tožbo toženka navaja določbe 33. člena Odloka. Za postavitev oglaševalskih objektov s strani tožnika ni bilo pridobljeno soglasje pristojnega občinskega upravnega organa, kar je v nasprotju z Odlokom. Med drugim navaja prvi in drugi odstavek 81. člena in 6. točko prvega odstavka 83. člena Odloka, 2. člen ZCes-1 (41. odstavek, 75. odstavek in 76. odstavek). Sklicuje se na določbe Odloka o občinskih taksah in ZIN (18. člen, 19. člen) ter Odloka o občinskem nadzoru. Po slednjem imajo občinski inšpektorji enaka pooblastila pri opravljanju inšpekcijskega nadzora, kot jih imajo inšpektorji po ZIN (prvi odstavek 9. člena ZIN). V konkretnem primeru gre za odreditev odstranitve objektov za oglaševanje, ki je glede na 6. točko 118. člena ZCes-1 v pristojnosti inšpektorja in ne občinskih redarjev, za kar navede razloge. Odlok je pričel veljati 26. 3. 2016, to je po prenehanju veljavnosti pogodbe o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov, zaradi česar v konkretnem primeru ne gre za tako imenovano pravo retroaktivnost. Pogodba z dne 30. 1. 2008 po svoji naravi predstavlja trajno obligacijsko razmerje, sklenjeno za določen čas, ki je prenehala s potekom osmih let od začetka uporabe (1. 2. 2016). Predmetni oglaševalni objekti pa niso pridobili soglasja. 33.a člen Odloka pomeni izboljšanje prometne varnosti, po navedenem členu je obveščanje in oglaševanje v območju občinske ceste prepovedano. Pogodbeno razmerje je prenehalo, oglaševalni objekti, skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki so bili postavljeni na podlagi pogodbe z dne 30. 1. 2008, še vedno stojijo, čeprav bi morali biti odstranjeni. Tožnik nima prav, ko pavšalno navaja, da na podlagi 33.a člena Odloka ni bil dolžan pridobiti soglasja, kakor tudi nima prav, ko trdi, da bi takšna obveznost nastala le v primeru, kolikor bi šlo za postavitev novih objektov. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka.

8. V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri svojih razlogih in jih dodatno utemeljuje.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji organ prve stopnje in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbene navedbe, ugovori in dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče še dodaja:

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali je ukrep občinskega inšpektorja za cesto, s katerim je odredil odstranitev oglaševalnih objektov, kot so navedeni, skupaj z nosilno kovinsko konstrukcijo, postavljeni v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest brez soglasja pristojnega organa in ali je navedeni ukrep izdal pristojni organ.

12. Po presoji sodišča očitki tožnika glede stvarne nepristojnosti Občinskega inšpekcijskega organa niso utemeljeni, kar je pravilno pojasnila tudi toženka. Materialno pravo, ki se nanj sklicujeta organ prve stopnje in toženka, je po presoji sodišča pravilno uporabljeno. V obravnavani zadevi gre za inšpekcijski ukrep odstranitve oglaševalnih objektov, kot so navedeni, v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest. Prvostopenjski organ se pravilno sklicuje na pooblastilo iz 112. člena ZCes-1, po kateri inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, opravlja občinski inšpekcijski organ, pristojen za ceste. Po 95. členu ZCes-1 je upravljavec občinskih cest občinska uprava. Način izvajanja nalog upravljanja določi pristojni organ občine s splošnim aktom. Na tej podlagi izdana Odredba v 83. členu določa, da občinski inšpektor z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo (med drugim) odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju občinske ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja (6. točka prvega odstavka 83. člena Odredbe).

13. V obravnavni zadevi gre za vprašanje, ali tožnik lahko v varovalnem pasu opravlja poseg v prostor na ta način, da v navedenem prostoru opravlja obveščanje in oglaševanje. V zadevi ni sporno, da gre za varovalni pas ob občinski cesti. Po 97. členu ZCes-1 je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena (prvi odstavek). Posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste oziroma občinske uprave (drugi odstavek). Po tretjem odstavku upravljavec izda soglasje, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širine zaradi prihodnjega razvoja prometa. V četrtem odstavku 97. člena ZCes-1 je določeno, od kod se meri varovalni pas občinskih cest(1), s tem da občina lahko z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov. Enako določbo glede širine varovalnih pasov vsebuje tudi Odlok v četrtem odstavku 33. člena, ki se nanj prvostopenjski organ in toženka sklicujeta. V 33. člena Odloka je med drugim določeno, da je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena in da so posegi v prostor, gradnja in rekonstrukcija objektov ter izvajanje kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem pristojnega organa (drugi odstavek 33. člena Odloka). Novi 33.a člen Odloka, ki je začel veljati 26. 3. 2016, glede obveščanja in oglaševanja ob občinski cesti, določa, da je obveščanje in oglaševanje v območju občinske ceste prepovedano (prvi odstavek) in je z namenom preprečitve škodljivih vplivov na občinske ceste in na varno odvijanje prometa na občinskih cestah postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje v območju občinske ceste prepovedano. Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena Odloka pa lahko pristojni urad izda soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, ki so opredeljeni kot enostavni objekti v primerih, kot so navedeni v drugem odstavku 33a. člena Odloka.(2) Po povedanem v varovalni pasu občinske ceste brez soglasja pristojnega občinskega organa ni mogoče posegati.

14. V zadevi je sporno ali je tožniku utemeljeno naložena odstranitev oglaševalnih objektov v varovalnem pasu občinske ceste, ker tožnik nima soglasja pristojnega upravnega organa, kot se zahteva po zgoraj navedeni določbi. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da iz evidence izdanih dovoljenj za poseg na zemljišču v varovalnem pasu občinske ceste za postavitev oglaševalnih objektov ni razvidno, da bi bilo pridobljeno soglasje pristojnega občinskega organa. Zato je zaključek organa prve stopnje, da tožnik nima soglasja pristojnega organa za postavitev predmetnih objektov za obveščanje in oglaševanje pravilna. Tožnik tej dejanski ugotovitvi nasprotuje, saj zatrjuje, da mu za oglaševalske objekte, ki so bili postavljeni v letu 2008 na podlagi sklenjene Pogodbe z dne 30. 1. 2008(3), ni potrebno pridobivati nobenih soglasij, pri čemer se med drugim sklicuje na 3. člen pogodbe. Takšno stališče pa po presoji sodišča ni pravilno. Sklicevanje tožnika na pogodbo o dodelitvi oglaševalnih objektov z dne 30. 1. 2008 je v obravnavani zadevi brezpredmetno, saj tako kot ugotavljata organ prve stopnje in toženka, izhaja pa tudi iz pogodbe, ki je sestavni del spisov, so bile dodeljene lokacije oglaševalskih objektov uporabniku za dobo osem let, sicer z možnostjo podaljševanja, do česar pa ni prišlo(4). Pogodbeno razmerje je po povedanem nedvomno prenehalo 1. 2. 2016. Iz 3. člena pogodbe pa je med drugim tudi razvidno, da je dolžan uporabnik po prenehanju roka uporabe oziroma pogodbe odstraniti oglaševalske objekte.

15. Izpodbijana odločitev je izdana skladno z določbami ZCes-1, ZIN in Odloka, ki se nanje organ prve stopnje in toženka sklicujeta in jih tudi pravilno uporabita. Po 115. členu ZCes-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb izvede po določbah zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor (prvi odstavek). Po 18. členu ZIN inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora samostojno vodi postopek ter izdaja odločbe in sklepe v upravnem (in prekrškovnem) postopku. Po določbi 32. člena ZIN ima inšpektor pravico in dolžnost, če pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, da (med drugim) inšpektor odredi ukrepe v skladu z zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi in odredi druge ukrepe in opravi dejanja, za katera je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom. Tožnikovi razlogi, da ZIN ne daje pooblastilo za izrečen ukrep, so po povedanem napačni.

16. Predmet tega spora tudi ni odločba o izbrisu lokacije oglaševalnih objektov iz katastra oglaševalnih objektov z dne 14. 4. 2016. Z navedeno odločbo je Urad za gospodarske javne službe in promet na podlagi 33.a člena Odloka po uradni dolžnosti odločil o uskladitvi lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov, tako da je iz katastra izbrisal lokacije oglaševalnih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnih pasovih javnih cest na območju Mestne občine Koper. Zato je sklicevanje tožnika na odločbo z dne 20. 6. 2011, ki je bila podlaga za vpis lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov v tem postopku brezpredmetno. Drugačni razlogi tožnika, s katerimi pojasnjuje, da soglasje za poseg v občinsko cesto predstavlja navedena odločba z dne 20. 6. 2011, niso pravilni. Tudi tožnikovi razlogi, da je potek pogodbe lahko pravna podlaga za odstranitev objektov za oglaševanje v (le) eventualnem civilnem postopku, niso relevantni, saj ne gre za spor glede realizacije pogodbe, ampak za izrek ukrepa v inšpekcijskem postopku glede na konkretne ugotovitve občinskega inšpektorja, da tožnik nima soglasja za poseg v varovani pas občinske ceste in da tožnik tega soglasje tudi v teku inšpekcijskega postopka ni pridobil.

17. Relevantna dejstva so v obravnavani zadevi v zadostni meri ugotovljena. Iz ugotovljenega dejanskega stanja nedvomno izhaja, da tožnik za postavitev predmetnih oglaševalskih objektov v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest ni pridobil soglasja pristojnega občinskega upravnega organa, kar je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 33.a člena Odloka. Tožnik niti v pritožbi niti v tožbi tega ne zatrjuje, v postopku pa tudi ni predložil drugih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da temu ni tako. Tožnikovo stališče, da je pridobil soglasje za poseg v občinsko cesto že na podlagi odločbe z dne 20. 6. 2011 pa po že povedanem ni pravilno.

18. Tudi ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, tako kot meni tožnik, glede zapisnika o glavni obravnavi in glede pravilnega vabljenja na narok. V zadevi ni sporno, da je tožnik bil na glavni obravnavi navzoč, prav tako je iz upravnih spisov razvidno, da je tožnik prejel zahtevano dokumentacijo ter se je imel možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki so vplivale na odločitev. Tako tudi ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke. Očitek, da je zapisnik podpisala le pooblaščena uradna oseba C.C., ne pa tudi inšpektor, ki je bil prisoten na obravnavi, na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Tožnik je bil na obravnavi navzoč in mu je bil zapisnik prebran in ni dal nanj nobenih pripomb.

19. Tožnikovi razlogi, da gre za nedovoljen retroaktiven poseg v pridobljene pravice tožnika, po presoji sodišča niso utemeljeni. Že glede nespornega dejstva, da je pogodba o dodelitvi oglaševalnih objektov z dne 30. 1. 2008 potekla 1. 2. 2016, torej pred uveljavitvijo sprememb Odloka (ki je začel veljati 26. 3. 2016), ni mogoče govoriti o pridobljenih pravicah. Pridobljene pravice so namreč tiste, ki so že individualizirane in določene v ustreznem posamičnem pravnem aktu, kot so pravnomočne sodbe in dokončne pravne odločbe, ki strankam priznavajo določene pravice, jim nalagajo določene obveznosti.(5) Prepoved retroaktivnosti in načelo varstva zaupanja v pravo namreč varujeta le pred posegi zakonodajalca v pravice in pravna razmerja, ki so že nastala pod veljavo prejšnjega prava in še vedno obstajajo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tako je po presoji sodišča napačno stališče tožnika, da njegova pravica do postavitve objektov za oglaševanje v varovalnem pasu občinske ceste predstavlja že pridobljeno pravico, v katero s spremembo Odloka v letu 2016 ni moč poseči. V času izdaje izpodbijane odločbe ta pravica ni več trajala in ob takem stanju stvari se tožnik nanjo tudi ne more več sklicevati. Tudi ne gre za to, da bi naknadna sprememba predpisov sankcionairala že izvedena ravnanja, kot meni tožnik. Navedena sprememba Odloka je učinkovala od 26. 3. 2016 za naprej, za vse udeležence enako, in je tožnik imel možnost, da pridobi soglasje pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse, zato po presoji sodišča tudi načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS) ni kršeno.

20. Razlogi tožnika, da je bistveno, da je v času postavitve oglaševalskih objektov imel in pridobil vsa potrebna dovoljenja za postavitev oglaševalskih objektov v varovalnem pasu občinske ceste, po povedanem niso pravilni. Sklicevanje tožnika, da je na podlagi pogodbe bila izdana odločba o vpisu lokacije oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov z dne 20. 6. 2011 in da je tožnik zadostil določbam takrat veljavnega Odloka, ki je od tožnika terjal pridobitev ustreznega občinskega dovoljenja za postavitev oglaševalnih objektov v varovalnem pasu občinske ceste, po povedanem na drugačno odločitev ne vpliva.

21. Glede na povedano je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za retroaktivno uporabo Odloka, prav tako ne gre za poseg v pridobljene pravice tožnika.

22. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

23. Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj so bili dokazi pravilno izvedeni in ocenjeni že v postopku izdaje upravnega akta, druga dejstva pa ne kažejo na to, da bi jih bilo treba drugače presoditi, kot jih je presodil prvostopenjski organ (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik je v postopku sodeloval, bila je opravljena ustna obravnava, imel je možnost predložiti vse dokaze in se seznaniti z vsemi relevantnimi dejstvi. Glede predlaganega zaslišanje tožnika zato sodišče ocenjuje, da njegovo zaslišanje ni potrebno, tožnik pa v tožbi niti ne pojasni, kaj naj bi tožnik s tem izkazal, kar naj bi vplivalo na odločitev.

-------------

opomba (1) : Varovalni pas občinske ceste pa se meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče ter znaša največ: pri lokalnih cestah 10 metrov, pri javnih poteh 5 metrov, pri občinskih kolesarskih poteh pa 2 metra, s tem da občina lahko z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov.

opomba (2) : „če so obvestila namenjena izboljšanju prometne varnosti,- če se oglašuje gospodarski subjekt, ki dejavnost izvaja v stavbi zgrajeni v varovalnem pasu občinske ceste,- če se objekt za obveščanje in oglaševanje postavlja na servisne prometne površine občinske ceste ali druge površine, ki so v lasti fizičnih ali pravnih oseb, pod pogojem, da vsebina obvestila oziroma oglasa ni vidna z občinske ceste“.

opomba (3) : Pogodba o dodelitvi lokacij oglaševalskih objektov, sklenjeni med naročnikom A. d.o.o. in uporabnikom E., oglaševanje d.o.o. z dne 30. 1. 2008.

opomba (4) : 3. člen Pogodbe o dodelitvi lokacij oglaševalskih objektov določa: Naročnik dodeli vse lokacije oglaševalnih objektov po seznamu - preglednici lokacij oglaševalnih objektov - OBR-2 (v nadaljevanju Seznam lokacij) iz ponudbe, uporabniku iz te pogodbe pod pogoji in način skladno z Odlokom in dokumentacijo povabila k oddaji ponudbe za dobo 8 let šteto od dne začetka uporabe te pogodbe, z možnostjo podaljševanja. Uporabnik na podlagi te pogodbe lahko postavi oglaševalske objekte v skladu s Seznamom lokacij. Naročnik uporabniku zagotavlja, da v zvezi s postavljanjem oglaševalskih objektov po tej pogodbi - poleg te pogodbe - ne potrebuje nobenih drugih soglasij oziroma upravnih dovoljenj. Uporabnik na lokacije oglaševalnih objektov namesti oglaševalske objekte v svojem imenu in za svoj račun, jih uporablja za lastno oglaševanje in za oglaševanje po naročilu drugih, skrbi za vzdrževanje oglaševalskih objektov, jih po prenehanju roka uporabe oziroma pogodbe odstrani in izvaja druge aktivnosti, določene s to pogodbo. Stroški vzdrževanja in uporabe oglaševalskih objektov v celoti bremenijo uporabnika.

opomba (5) : npr. odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-159/95 z dne 11. 4. 1996

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 530/2019-43
• UPRS Sodba I U 448/2017-14
• UPRS sodba I U 1299/2011