UPRS sodba II U 422/2016

Jedro

ZLNDL in ZDen urejata dva ločena postopka pridobitve lastninske pravice. Zato je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno odločila, da je sklep ministrstva o ustavitvi postopka temeljil na vlogi o umiku zahtevka vlagatelja in ne na sodbi, ki je bila kasneje spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, zaradi česar razlog za obnovo postopka po 3. točki 260. člena ZUP ni izkazan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo št. 490-41/2012-MIZKS/10 z dne 19. 9. 2016 je tožena stranka odločila, da se predlog A. (v predmetnem postopku tožeča stranka) za obnovo postopka denacionalizacije parc. št. 1293/2 k.o. ..., ustavljenega s sklepom ministrstva 464-164/2007 z dne 7. 8. 2007, iz razlogov po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP zavrže. V obrazložitvi je navedla, da lahko po določbi 1. točke, prvega odstavka 263. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stranka vloži predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze, v 4. odstavku 263. člena ZUP pa je določeno, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova več ne more predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti, razen kot to predpisuje peti odstavek istega člena, v primerih iz 2., 3. in 4. točke 260. člena ZUP. Ker je bil predmetni sklep ministrstva o ustavitvi postopka izdan dne 7. 8. 2007 in je postal pravnomočen 25. 9. 2007 in ker je vlagatelj vložil predlog za obnovo postopka 13. 12. 2012, je bil predlog kot prepozen zavržen. Tožena stranka je v obrazložitvi pojasnila tudi, da je predmetni sklep ministrstva o ustavitvi postopka temeljil na vlogi o umiku zahtevka predlagatelja in ne na sodbi, ki bi bila kasneje spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, zato predlog za obnovo postopka po 3. točki 260. člena ZUP ni bil izkazan in je bil zavržen. Nadalje pa je pojasnila še, da iz istega razloga prav tako ni mogoče šteti za izkazanega obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP, po katerem se lahko postopek obnovi, če se odločba organa opira na kakšno predhodno vprašanje, ki ga je pristojni organ kasneje bistveno drugače rešil.

2. Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka dne 13. 12. 2012 prejela predlog tožeče stranke za obnovo denacionalizacijskega postopka glede parc. št. 1293/2 k.o. ... Postopek za denacionalizacijo sporne nepremičnine je bil s sklepom 464-164/2007 z dne 7. 8. 2007 ustavljen na podlagi umika zahtevka predlagatelja, torej tožeče stranke, z dne 29. 10. 1999, ki ga je sama pojasnila z dejstvom, da je zemljiška knjiga na njen predlog, ki je temeljil na Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZLNDL), že izvedla vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini v njeno korist kot prejšnjega lastnika.

3. V predlogu za obnovo postopka je tožeča stranka navajala, da je na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišče v Mariboru, opr. št. Cp 434/2012 z dne 30. 8. 2012, na sporni parceli izgubila lastninsko pravico, ki jo je imela vknjiženo v zemljiški knjigi, saj je sodišče ugotovilo, da je lastnica sporne nepremičnine občina B., zato je vložila predlog za obnovo postopka na podlagi 1., 3. in 4. točke 260. člena ZUP. Predmetna sodba namreč pomeni novo dejstvo, zaradi katerega pravni interes za vodenje denacionalizacijskega postopka še ni prenehal, zaradi tega pa je sklep o vpisu v zemljiško knjigo iz leta 1997 mogoče šteti kot sodno odločbo, ki je bila kasneje odpravljena z navedeno sodbo Višjega sodišča, vprašanje lastništva sporne nepremičnine pa pomeni predhodno vprašanje za denacionalizacijski postopek, ki ga je sedaj pristojni organ v bistvenih točkah rešil drugače, kar vpliva na to, da je njegov pravni interes za vodenje postopka ponovno vzpostavljen.

4. Zoper navedeni sklep ministrstva o zavrženju predloga za obnovo postopka je tožeča stranka sprožila upravni spor. Tožbo je vložila po 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), torej zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi je navajala, da se sicer strinja, da je bil predlog za obnovo postopka iz razlogov po 1. točki 260. člena ZUP vložen prepozno ter zato zavržen upravičeno, hkrati pa je zatrjevala, da je bil predlog za obnovo postopka po 3. in 4. točki 260. člena ZUP zavržen neupravičeno. V skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP namreč tožena stranka ni opravila predhodnega preiskusa predloga za obnovo postopka, v katerem mora organ ugotoviti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se opira, verjetno izkazana, ter ni opravila vsebinske presoje in tako ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Poudarila je, da je stališče tožene stranke, da je sklep o ustavitvi postopka denacionalizacije temeljil na umiku zahtevku vlagatelja in ne na sodbi, pravno zgrešeno, saj iz izreka sklepa o ustavitvi postopka ne izhaja, da je bil izdan zaradi umika zahteve za denacionalizacijo, niti ni bil nikjer naveden razlog za umik. Tožeča stranka je na tem mestu pojasnila, da je bil umik v konkretnem primeru podan, ker je bil poleg zahtevka za denacionalizacijo vložen tudi predlog za vpis lastninske pravice po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in ker je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča Dn 9034/97 z dne 18. 11. 1997 zemljiška knjiga izvedla vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist tožeče stranke, zaradi česar je tožeča stranka izgubila pravni interes za nadaljevanje denacionalizacijskega postopka. Ker je bila navedena sodna odločba, na podlagi katere je prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Cp 434/2012 z dne 30. 8. 2012 pravnomočno odpravljena in spremenjena, saj je bila kot lastnik sporne nepremičnine določena občina B., gre po mnenju tožeče stranke za obnovitveni razlog po 3. točki 260. člena ZUP.

5. Nadalje je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je, glede na to, da je Višje sodišče s sodbo Cp 434/2012 z dne 30. 8. 2012 lastninsko pravico, ki jo je tožeča stranka pridobila na podlagi sklepa Dn 9034/97 z dne 18. 11. 1997, odvzelo, vprašanje lastninske pravice po svoji naravi predhodno vprašanje, ki je bilo s sodbo Višjega sodišča rešeno drugače, kot je bilo v času izdaje sklepa o ustavitvi denacionalizacijskega postopka. Zato je odločitev tožene stranke, da razlogi za obnovo po 4. točki 260. člena ZUP niso izkazani, prav tako pravno zgrešena.

6. Tožeča stranka je tako menila, da so bile v konkretnem primeru okoliščine za obnovo postopka iz razlogov po 3. in 4. točki 260. člena ZUP verjetno izkazane in da bi morala tožena stranka v skladu z določili tretjega odstavka 267. člena ZUP opraviti vsaj vsebinsko presojo, v okviru katere bi morala tožeči stranki omogočiti, da se se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v tej zadevi, ker pa tega ni storila, dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Zaradi tega je predlagala odpravo izpodbijanega sklepa in priglasila stroške tega upravnega spora.

7. Nazadnje pa je tožeča stranka v tožbi navajala, da je denacionalizacijski zahtevek umaknila še preden je pristojni upravni organ vsebinsko odločil o zahtevi za denacionalizacijo, saj jo je na to zaradi pomanjkanja pravnega interesa pozval upravni organ na ustni obravnavi, vendar pa ta poziv ni bil zabeležen v zapisnik. Predlagala je zaslišanje priče C.C., takratnega pooblaščenca tožeče stranke, ki je bil na tej ustni obravnavi tudi prisoten in ki bi naj sodišču pojasnil okoliščine v zvezi z umikom zahteve za denacionalizacijo.

8. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožeča stranka v postopku denacionalizacije podala umik zahtevka za denacionalizacijo, saj je bila, kot zatrjuje sama, na sporni nepremičnini v zemljiško knjigo vpisana kot lastnik na podlagi postopka po ZLNDL in je tako izgubila pravni interes za dokončanje postopka denacionalizacije. Posledično je bil tudi izdan sklep št. 490-164/2007 z dne 7. 8. 2007 o ustavitvi postopka. Stališče tožeče stranke je, da je sklep o ustavitvi postopka denacionalizacije sicer res temeljil na umiku zahtevka tožeče stranke, vendar pa je bil le-ta podan na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 9034/97 z dne 18. 11. 1997, na podlagi katerega je tožeča stranka postala zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine. S sodbo Višjega sodišča v Mariboru Cp 434/2012 z dne 30. 8. 2012 je bila lastninska pravica na sporni nepremičnini dodeljena občini B., zaradi česar je podan obnovitveni razlog po 3. točki 260. člena ZUP. Temu stališču tožene stranke ni mogoče pritrditi, saj je po presoji sodišča šlo za ločene postopke, ki nimajo medsebojnega vpliva, in sicer je bila sodba Višjega sodišča v Mariboru Cp 434/2012 z dne 30. 8. 2012 izdana v pravdnem postopku, sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 9034/97 z dne 18. 11. 1997 zgolj kot procesni sklep v postopku po ZLNDL, umik zahtevka pa v postopku denacionalizacije po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

11. Lastninjenje podržavljenega premoženja se je v Republiki Sloveniji po letu 1991 vršilo predvsem na dveh pravnih podlagah, ZDen in ZLNDL. ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen). Nepremičnine, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih, pa so se lastninile na podlagi ZLNDL (prvi odstavek 1. člena ZLNDL). Kot je ugotovilo že Višje sodišče v Mariboru v sodbi I Cp 434/2012 z dne 30. 8. 2012, kasneje potrjeno tudi v reviziji s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 75/2013 z dne 1. 10. 2015, se lastninska pravica po ZLNDL ne pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, ampak na podlagi zakona. Sklep o vpisu je tako le procesni sklep in ne meritorna odločba, sam vpis v zemljiško knjigo pa upravičencu ne daje enakega pravnega položaja, kot bi ga ta pridobil, če bi bilo o vpisu odločeno s pravnomočno odločbo v denacionalizacijskem postopku. Ker sam zakon določa, da vknjižba lastninske pravice po ZLNDL nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije (8. člen ZLNDL), bi lahko tožeča stranka pri svojem zahtevku za denacionalizacijo vztrajala in je tako umik zahtevka podala na lastno tveganje.

12. Ker gre tako za dva ločena postopka pridobitve lastninske pravice, enega po ZLNDL in drugega po ZDen, je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno odločila, da je sklep ministrstva o ustavitvi postopka z dne 7. 8. 2007 temeljil na vlogi o umiku zahtevka vlagatelja z dne 28. 10. 1999 in ne na sodbi, ki je bila kasneje spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, in zato razlog za obnovo postopka po 3. točki 260. člena ZUP ni izkazan. Za obnovitveni razlog po tej točki se namreč šteje tudi sprememba, razveljavitev ali odprava meritorne sodne odločbe z drugega pravnega področja, če je bilo z njo rešeno kakšno predhodno vprašanje, ki ga upravni organ v prvotnem postopku ni sam obravnaval, temveč se je glede tega vprašanja v svoji prejšnji odločbi oprl na prvotno sodno odločbo (glej J. Breznik, Z. Štucin, J. Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 787). V predmetnem sporu pa je tožeča stranka sama na podlagi 134. člena ZUP podala umik zahtevka, pri tem pa za upravni organ, ki je odločal o umiku, ni bilo pomembno, na kakšni podlagi je takšen umik bil podan, temveč je v skladu s prvim odstavkom 135. člena ZUP izdal sklep o ustavitvi postopka. Sodišče tako sprejema in povzema obrazložitev iz izpodbijanega sklepa, da je organ izdal sklep o zaustavitvi postopka zgolj na podlagi podanega umika in ne na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 9034/97 z dne 18. 11. 1997, kot to želi prikazati tožeča stranka.

13. Iz istih razlogov je tožena stranka tudi pravilno presodila, da v predmetni zadevi ni bil izkazan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP. Če gre za predhodno vprašanje iz sodne pristojnosti, je obnovitveni razlog možen le, če je organ, ki je vodil postopek, predhodno vprašanje v upravnem postopku reševal sam, pozneje pa je bilo to vprašanje s pravnomočno sodno odločbo v bistvenih točkah rešeno drugače, kot tudi, če je upravni organ v postopku sam reševal predhodno vprašanje iz pristojnosti drugega organa, pa je pristojni organ predhodno vprašanje rešil drugače (glej J. Breznik, Z. Štucin, J. Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 788). Kot je sodišče že pojasnilo, je šlo v konkretnem primeru za umik zahtevka za denacionalizacijo, na podlagi katerega je upravni organ izdal sklep o ustavitvi postopka in tako sploh ni prišlo do meritorne odločbe organa (organ sploh ni reševal nikakršnih vsebinskih vprašanj). Zato ni mogoče šteti, da je sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 434/2012 z dne 30. 8. 2012 drugače kot upravni organ rešila predhodno vprašanje lastninske pravice, saj upravni organ tega vprašanja sploh ni reševal.

14. Postopanje organa v primeru zahteve za obnovo postopka določa 267. člen ZUP. V skladu s prvim odstavkom tega člena mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, v skladu drugim odstavkom istega člena organ s sklepom predlog zavrže.

15. Ker je tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotovila, da razlogi za obnovo postopka niso verjetno izkazani, je predlog pravilno zavrgla. Tožena stranka je ravnala postopkovno pravilno in o zahtevku odločila v skladu s preizkusom določenim v 267. členu ZUP. Izpodbijan akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

16. Sodišče k navedenemu še dodaja, da lahko sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožnikom in tožencem ni sporno oziroma v skladu s tretjim odstavkom istega člena tudi, če je dejansko stanje med njima sporno, vendar navajata zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Sodišče v predmetni zadevi dejanskega stanja ne ocenjuje kot spornega, saj je ustavitev postopka denacionalizacije sporne nepremičnine nesporno temeljila na umiku zahtevka tožeče stranke, kot je bilo že obrazloženo, razlogi, zakaj je bil umik podan, pa ne za organ, ki je izdal sklep o ustavitvi postopka, ne za sodišče v predmetnem upravnem sporu, niso relevantni. Sodišče je zato odločilo brez glavne obravnave in predlaganega dokaza z zaslišanjem priče ni izvedlo.

17. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

14.03.2017

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1032/2009
• Sodba X Ips 1035/2006
• Sodba U 718/2002