UPRS sodba II U 328/2015

Jedro

V obravnavanem primeru je sporen inšpekcijski ukrep prepovedi sklepanja pogodb o prodaji vrednostnih bonov s potrošniki v poslovnih prostorih na naslovu sedeža družbe na način, ki predstavlja kreditiranje potrošnika, čeprav je namen sklenitve pogodbe o obročnem nakupu vrednostnih bonov dejansko posojilo oziroma pridobitev denarnih sredstev, s čimer se zavezanka s takšnim načinom prodaje vrednostnih bonov izogiba določbam ZPotK-1 ter odobrava kredite brez dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka odločila, da se tožeči stranki prepoveduje sklepanje pogodb o prodaji vrednostnih bonov s potrošniki v poslovnih prostorih na naslovu sedeža družbe na način, ki predstavlja kreditiranje potrošnikov, ker potrošniki sklenejo pogodbo o obročni prodaji vrednostnih bonov, preko katere kupijo vrednostni bon z odplačilno dobo od 4 do 18 mesecev, nato vrednosti bon prodajo ter z ustvarjeno razliko plačajo strošek kredita (efektivna obrestna mera EOM), pri tem pa je namen sklenitve pogodbe o obročnem nakupu vrednostnih bonov dejansko posojilo oziroma pridobitev denarnih sredstev, zavezanka pa se s takšnim načinom prodaje vrednostnih bonov izogiba določbam Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1), saj na opisani način odobrava kredite brez dovoljenja. Pod 2. točko izreka je določeno, da se tožeči stranki prepoveduje nepošteno - zavajajočo poslovno prakso, ki jo družba vrši v poslovnih prostorih na sedežu družbe pri sklepanju za potrošnike tveganih pogodb o obročni prodaji vrednostnih bonov, pri čemer potrošnike pouči o možnosti takojšnje prodaje bonov in s tem pridobitve denarnih sredstev, vendar jih ne pouči, da bo prodaja pod bistveno manj ugodnimi pogoji in sicer 40% nominalne vrednosti bona, družba pa pri tem zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, ki ne sklepa pogodbe z namenom nakupa vrednostnega bona, ampak z namenom pridobitve denarnih sredstev v obliki odloga plačil: - glede glavnih značilnosti svoje storitve, ki ima vse značilnosti potrošniškega kredita, - glede motiva za uporabo opisane poslovne prakse s strani družbe, ki je nedvoumno izogibanje zahtevam zakona, ki ureja področje potrošniškega kreditiranja, - glede cene oziroma načina izračunavanja cene storitve oziroma stroška, ki ga zavezanka potrošnikom zaračuna in predstavlja razliko med skupnim zneskom, ki ga mora potrošnik plačati zavezanki po pogodbi o obročni prodaji vrednostnega bona in zneskom, ki ga potrošnik dobi s prodajo prejetega zlata, o vrstah cen pa gospodarska družba povzroči ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Nadaljnje štiri točke izreka izpodbijane odločbe določajo formalne zahteve glede izvršitve odločbe.

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bil opravljen tržni nadzor po uradni dolžnosti in so bili uvedeni postopki zoper pravne osebe in odgovorne osebe: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., vse Maribor. V nadaljevanju navaja poslovanje vseh štirih družb, ki so medsebojno povezane, tri družbe imajo istega direktorja, četrti direktor je najemodajalec prvim trem gospodarskim družbam. Navaja ugotovitve inšpekcijskega nadzora glede poslovanja teh družb, ki so sklepale pogodbe o prodaji vrednostnih bonov s potrošniki v poslovnih prostorih in na način, ki predstavlja kreditiranje potrošnikov. Potrošniki, ki sklenejo pogodbo o obročni prodaji vrednostnih bonov, preko katere kupijo vrednostni bon z odplačilno dobo od 4. do 18 mesecev, nato vrednostni bon prodajo ter z ustvarjeno razliko plačajo strošek kredita (EOM). Namen sklenitve pogodbe oziroma pridobitve denarnih sredstev je izogibanjem določilom ZPotK-1, ker naj bi se na takšen način odobraval kredit brez dovoljenja.

3. Gre za prikrito kreditiranje potrošnikov, za katerega je treba dovoljenje Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. S skupnim nastopom na trgu se podjetja izogibajo dovoljeni višini EOM pri potrošniškem kreditiranju in izkoriščanju finančno situacijo najbolj ranljivih skupin ljudi. Pred sklenitvijo pogodbe s potrošniki se uporabijo vsi elementi potrošniškega kreditiranja (pridobi bančne izpiske, plačilne listine, kopije osebnih dokumentov, davčno številko, višino dodatnih prihodkov), dolg iz naslova odloženega plačila pa se zavaruje z menicami.

4. Nadalje gre za zavajajočo poslovno prakso, kot to določa Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). Inšpekcijski organ je pridobil 13 izjav potrošnikov in s tem ugotovil, da potrošniki vrednostnih bonov niso kupili z namenom nakupa različnih dobrin v spletni trgovini, temveč z namenom pridobitve denarnih sredstev.

5. Tožena stranka v pritožbeni odločbi navaja isto dejansko in pravno stanje kot organ prve stopnje. Odgovarja na pritožbene navedbe in potrjuje izrečeni ukrep prepovedi uporabe nepoštene poslovne prakse.

6. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na dolžnost upravnega organa, da ugotovi materialno resnico po uradni dolžnosti, z izvedbo vseh dokazov. Tako je v ugotovitvenem postopku predložila listinske dokaze in predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika E.E. Hotela je dokazati, da so pravni posli med družbama D. d.o.o. in A. d.o.o. medsebojno neodvisni in ni mogoče govoriti o uporabi instituta potrošniškega kreditiranja in nepošteni poslovni praksi. Organ sicer povzema pripombe, ampak samo izključno v formalnem smislu in tožeči stranki s tem praktično onemogoči uveljavitev njenih zakonskih pravic. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni bila dana dokazna ocena vezana na dokazne listine tožeče stranke, ampak se je organ izključno opiral na izpovedbe potrošnikov. Onemogočena je bila vsebinska obramba in kršena njena pravica do izjave.

7. Tožeča stranka je poslala toženi stranki poimenske sezname strank - 1065 potrošnikov, od katerih jih je samo 13 podalo izjavo, katerih identiteto in izpovedbo naslovni organ ne predoči tožeči stranki. Na kakšen način je bila tožeča stranka seznanjena z izpovedbami potrošnikov, tožena stranka v odločbi ne pojasni. Vzorec kreditiranja je tožena stranka izdelala na osnovni 13 potrošnikov od skupaj 1065, po drugi strani pa je zaključila, da je bone dejansko vnovčilo 31 potrošnikov. Posledično je vzorec potrošnikov, ki je kupilo blago potom vrednostnih bonov večji, kot vzorec potrošnikov, ki se za nakup blaga ni odločilo. To dejstvo dokazuje, da ni šlo za prikrito kreditiranje, ker so vrednostni boni vnovčljivi v spletni trgovini in prosto prenosljivi, prenosniški vrednostni papirji, katerih pogoji nadaljnje prodaje (predvsem cena) so povsem v dometu potrošnika. Vzorec je bil narejen na osnovni izpovedb 13 potrošnikov, kar predstavlja samo 1,2% vseh potrošnikov. Tožena stranka je naredila vsebinski zaključek, da vzorec 1,2% potrošnikov predstavlja usklajeno ravnanje tudi preostalih 98,8% potrošnikov. Zaključek, da so potrošniki kupovali bone najverjetneje iz razloga, ker kredita zaradi nizkih dohodkov niso pridobili pri banki, je neutemeljen, ker organ ni naredil pravne sinteze, katera dejstva so podlaga za zaključek glede verjetnosti najemanja kredita.

8. V nadaljevanju se sklicuje na načelo materialne resnice po 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Drugi odstavek 209. člena ZUP med drugim zahteva, da mora imeti upravna odločba prepričljive razloge o odločilnih dejstvih in da morajo imeti ti razlogi podlago v ustrezno izpeljanem dokaznem postopku.

9. Sklicuje se na nezakonitost celotnega inšpekcijskega postopka zaradi nedopustne prevalitve dokaznega bremena na zavezanca. Elementi potrošniškega kreditiranja, kot je preverjanje plačilne sposobnosti stranke, kot pri kreditu, so se izvajali samo zato, da bi se ugotovilo, če so stranke sposobne odplačevati mesečne anuitete pri pogodbi o prodaji na obroke. Če organ meni, da gre za oderuško pogodbo, bi moral sam nositi dokazno breme v postopku, ne pa da jo je prevalil na tožečo stranko. Gre za identičen način poslovanja oziroma nakup na obroke, kot ga uporabljajo tudi drugi ponudniki iz sorodne gospodarske dejavnosti. Takšno financiranje ne vsebuje pogodbenih obresti in manipulativnih stroškov, ki so edini ključni in kvalifatorni element kreditiranja. Ti potrošniki so dobili vrednostni bon, katerih anuitetno odplačilo je enako vrednosti bona, če pa proda bon, kot vrednostni papir po nižji ceni od dejanske vrednosti, ne more vplivati na vsebino temeljnega posla med potrošnikom in zavezancem oziroma tožečo stranko, ker je potrošnik s prodajo vrednostnega bona sklenil povsem ločen posel s kupoprodajno pogodbo.

10. Tožeča stranka navaja odločitev Sodišča evropskih skupnosti v zadevi, številka C-409/04, kjer je določeno, da predstavlja ravnanje davčnega ali inšpekcijskega organa, ki davčnemu zavezancu naloži predložitev dokumentacije za obstoj nekega dejstva, ki ne obstaja, kršitev načela pravne varnosti. Načeli pravne varnosti in sorazmernosti sta tako imenovani pravni vir prava EU in predstavlja v skladu z odločbo sodišča ES-COSTA/ENEL, prevzeto nacionalno pravo držav članic. Sodišča, kot tudi državni organi jih morajo pri tolmačenju prava neposredno uporabljati. Gre torej za kršitev načel pravne varnosti, nevtralnosti in sorazmernosti, če država članica z nacionalnimi predpisi gradi inšpekcijski postopek na domnevnem neobstoju nekega dejstva. Tako je celotni postopek v tem primeru grajen na osnovi izjav potrošnikov, katerih identitete organ prve stopnje ne razkrije, kot tudi tožeči stranki onemogoča kontradiktorno obrambo v postopku, ki pa je temeljni postulat pravne države.

11. Organ ne pojasni na kakšni osnovi je prišel do zaključka, da gre med zavezanci za enoten - povezan posel. Da so povezani iz razloga lastništva stavbe so povsem neutemeljene trditve. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 218/2004, ki razlaga povezane pogodbe samo takrat, kadar je usoda ene pogodbe odvisna od pravne usode druge pogodbe, ko je volja pogodbenih strank usmerjena v to, da posamezne povezane pogodbe medsebojno lahko obstajajo ali padejo. Gre za sistem ločenih pravnih poslov, ki so neodvisni drug od drugega. Družba C. finance d.o.o. ima dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja z dne 23. 4. 2013. Nakupi, ki se opravijo na obročno odplačilo, se izvedejo preko procesnega centra A. d.o.o. Te družbe poslujejo na istem naslovu, vendar družba A. nikdar ni oglaševala možnosti kreditiranja, ampak je to izvajala družba C. d.o.o., ker družba A. d.o.o. kreditne dejavnosti ne oglašuje. V tem primeru, ko potrošnik vstopi v prostore družbe se lahko ponuja klasično kreditiranje, potom družbe C. d.o.o. (klasični potrošniki kredit z dovoljenjem ministrstva). Po drugi strani družba A. d.o.o., ki se ukvarja s prodajo blaga preko spletnega portala strankam ponuja tako imenovane vrednostne bone, ki so sicer prinosniški vrednostni papirji. Ti se uveljavijo s kodo na spletnem portalu, z osebno izročitvijo bona ali z izročitvijo preko pošte. Boni se prenašajo na enak način kot prinosniški vrednostni papirji z izročitvijo oziroma simbolno izročitvijo, kar pomeni vpis kode za nabavo izdelka v spletni portal, ki ga opravlja družba C. d.o.o. z osebno vročitvijo bona ali z izročitvijo preko pošte. Če želi potrošnik prodati bon kot vrednostni papir, lahko to stori enako kot z navadno premičnino, to je z njeno izročitvijo kupcu. Tožeča stranka v splošnih pogojih nima zavedeno, da se morajo vrednostni boni prodati pri družbi D. d.o.o., niti ne obligira potrošnika, da proda tretji osebi, kar je dokazano na vzorcu 31 potrošnikov, ki so bone vnovčevali za trgovsko blago. Prodaja bonov je povsem neodvisna od tožeče stranke A. d.o.o., ker gre za ločen pravni posel med potrošnikom in kupcem bona.

12. Glede na navedeno je prvostopenjski organ napačno enačil raznovrstne pravne posle, katerim je dal lastnost povezanih poslov v obliki prikritega kreditiranja. Prodaja vrednostnih bonov na obroke je neodvisna od nadaljnje usode vrednostnih bonov. Slednji so namreč prinosniški vrednostni papir (primeroma kot nakupni boni v trgovskem centru - Europark ali BTC), kateri so ob upoštevanju obličnostnih zahtev Stvarnopravnega zakonika prosto prenosljivi.

13. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev vseh priglašenih stroškov postopka.

14. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

15. Tožba ni utemeljena.

16. V obravnavanem primeru je sporen inšpekcijski ukrep prepovedi sklepanja pogodb o prodaji vrednostnih bonov s potrošniki v poslovnih prostorih na naslovu sedeža družbe na način, ki predstavlja kreditiranje potrošnika, čeprav je namen sklenitve pogodbe o obročnem nakupu vrednostnih bonov, dejansko posojilo oziroma pridobitev denarnih sredstev, s čimer se zavezanka s takšnim načinom prodaje vrednostnih bonov izogiba določbam ZPotK-1 ter odobrava kredite brez dovoljenja. Nadaljnja prepoved se nanaša na nepošteno, zavajajočo poslovno prakso, ki jo tožeča stranka vrši v poslovnih prostorih, in ki jo pojasnjujejo določbe členov 4 do 6 ZVPNPP.

17. ZPotK-1 v prvem odstavku 1. člena določa, da ta zakon ureja kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik ali potrošnica, ki jemlje kredit pod pogoji in za namen, ki ga določa ta zakon. V 10. točki 2. člena ZPotK-1 določa, da je potrošniška kreditna pogodba tista pogodba, s katero dajalec kredita potrošniku da ali obljubi, da mu bo dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora. 2. člen tega zakona v 2. točki prvega odstavka določa, da je EOM v odstotku izražena stopnja, ki izraža razmerje med skupnimi stroški kredita za potrošnika, vključno s stroški iz drugega odstavka 22. člena tega zakona in skupnim zneskom kredita. V 22. in 23. členu so določene predpostavke za izračun in sam način izračuna te obrestne mere.

18. Iz upravnih spisov izhaja, da je pred izdajo odločbe pristojni inšpektor sestavil zapisnik, številka 0610-1675/2015-6-23004 z dne 3. 4. 2015, v katerem je ugotovljeno dejansko stanje poslovanja in medsebojno povezovanje štirih gospodarskih družb: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., ki vse poslujejo na sedežu …. Navedeni zapisnik je tožeča stranka prejela in tudi nanj dala pripombe. Prvostopenjski organ je na te pripombe odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Kot je že navedla tožena stranka, je zapisnik na podlagi določbe 80. člena ZUP, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP, javna listina. To je dokaz o poteku in vsebini dejanj postopka ter danih izjav. Glede na to, da je tožeča stranka imela možnost sodelovanja v postopku, ker ji je bil zapisnik poslan v izjavo in je njene pripombe na zapisnik upravni organ upošteval in nanje odgovarjal v prvostopenjski izpodbijani odločbi, je neutemeljen tožbeni ugovor, da tožeči stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, kot to določa 9. člen ZUP. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da se upravni organ odloči po lastni presoji, pri čemer sledi načelu materialne resnice po 8. členu ZUP, katere od predlaganih dokazov bo izvedel. Sodišče tako zavrača tožbeni ugovor, da dokazni postopek z izvedbo predlaganih dokazov s strani tožeče stranke ni bil izveden in gre zato za bistveno kršitev določb postopka. Po presoji sodišča sta tudi obe upravni odločbi obrazloženi kot to določa 214. člen ZUP in jih je mogoče preizkusiti.

19. Kakšen je bil zavajajoči način oglaševanja zaradi pridobitve strank, postopek izdaje t.i. vrednostnih bonov in nadaljnje poslovanje ter povezovanje med vsemi prej navedenimi gospodarskimi družbami zelo podrobno izhaja iz razlage prvostopenjskega organa. Pritožbeni organ je tudi odgovoril na vse pritožbene navedbe, ki so enake tožbenim in se sodišče v z njimi v celoti strinja ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Kot že navaja tožena stranka v pritožbeni odločbi, iz inšpekcijskega zapisnika z dne 3. 4. 2015 izhaja, da so bile ugotovitve več inšpekcijskih pregledov in postopkov zbrane v zadevah številka 0610-1675/2015 in številka 0610-978/2015 (povzetek upravnih postopkov številka 0610-83/2013, 0610-879/2013, 0610-7733/2013, 0610-845/2014, 0610-2815/2014, 0610-3240/2014, 0610-5025/2014 in drugih). Postopki so bili opravljeni z namenom, da se ugotovi, zakaj so potrošniki sklepali pogodbe o nakupu vrednostnih bonov, kje je bila sklenjena pogodba, kako jim je bil vrednostni bon vročen, unovčen ali kako so prišli do podatka, kako vrednostni bon unovčiti ter koliko menic je bilo treba podpisati ob sklenitvi posla.

20. Vse te natančne ugotovitve inšpekcijskih organov in razlogi obeh upravnih odločb, tudi po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da gre pri poslovanju tožeče stranke za prikrito kreditiranje potrošnikov, ki je bilo izvedeno v povezavi s prej navedenimi gospodarskimi družbami. Kakšna je bila povezava z družbo C. d.o.o. (ta ima dovoljenje MGRT za potrošniško kreditiranje), nakazujejo tudi določbe Splošnih pogojev poslovanja. Med drugim je za dajanje potrošniških kreditov v teh pogojih, pod točko 3 v zvezi s tožečo stranko določeno, da je kupoprodajna pogodba sklenjena s tožečo stranko, ki na podlagi posebne medsebojne pogodbe s podjetjem C. d.o.o. skrbi za sklepanje pogodb za obročno odplačevanje nakupov ter vseh pripadajočih aktivnosti spremljave plačil, izterjave ter morebitno unovčevanje garancij. Določeno je še, da se z izpolnitvijo obveznosti tožeči stranki šteje, da je izpolnjena obveznost tudi do prodajalca C. d.o.o.. Iz vseh računov priloženih v upravnih spisih izhaja tudi navedba, da je račun plačan z vnovčitvijo vrednostnega bona po pogodbi o prodaji vrednostnega bona na obroke. Glede na navedeno, sodišče zavrača tožbeni ugovor, da gre v tem primeru za sisteme ločenih pravnih poslov, ki so neodvisni od veljavnosti drugega posla.

21. Sodišče zavrača kot neutemeljene tudi vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na nedopustno prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko in da gre za identičen način poslovanja (nakup na obroke) kot ga uporabljajo tudi drugi ponudniki iz navedene gospodarske dejavnosti, ker takšno poslovanje ne vsebuje pogodbenih obresti in manipulativnih stroškov. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na odločbi Evropskega sodišča, številka C-409/04 in ES-COSTA/ENEL, ker gre v teh odločbah za povsem drugačno dejansko stanje kot v obravnavanem primeru, kar je že obrazložila tožena stranka.

22. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani akt na zakonu utemeljen.

23. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

14.03.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1998/2013
• UPRS sodba I U 1497/2014
• UPRS sodba I U 1280/2014