UPRS sodba II U 187/2016

Jedro

Materialno pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 4. člen ZKZ, ki določa, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaženje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rastlin. Trajna rodovitnost tal pa je zagotovljena med ostalim tudi, če tla niso izpostavljena eroziji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je bilo zavezancu A.A. naloženo, da najpozneje v 14 dneh po prejetju odločbe z dela občinske makadamske ceste parc. št. 203/12 k.o. … in pripadajočega obcestnega jarka, ki leži pod njivo GERK PID št. …, odstrani vso rodovitno prst, ki je bila z erozijo sprana s te njive in jo vrne nazaj na njo. Iz obrazložitve izhaja, da je kmetijski inšpektor dne 29. 5. 2015 na podlagi predhodne prijave opravil ogled zgoraj navedenega zemljišča zaradi erozije. Ugotovil je, da je ta njiva, ki jo ima v uporabi A.A., na nagnjenem terenu in je že po naravi precej izpostavljena površinski eroziji. V času ogleda je imel zavezanec na njivi posajen posevek koruze, ki je bila v fazi dveh do treh listov, rodovitna prst med vrstami pa je bila gola in pred erozijami nezaščitena. Zaradi obilnega deževja teden dni prej, je prišlo do površinskega izpiranja rodovitne zemlje z njive proti nižje ležeči občinski cesti. Na cesti se tako v času ogleda nahaja okoli 15 cm debel sloj rodovitne zemlje v dolžini 15 m, z rodovitno zemljo pa je bil napolnjen tudi obcestni jarek. Zavezanec je v postopku pojasnil, da zemljišča ni izpostavil eroziji, saj je na dnu njive pustil nepreoran in zatravljen pas širine 8 m, v vzhodnem delu ob gozdu pa celo do 14 m. Izredno močan nenaden naliv ni njegova krivda. Prvostopni organ ugotavlja, da je ne glede na ukrepe zavezanca, ki je pustil nepreoran in zatravljen pas, do erozije prišlo, zato je v skladu s 4. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in na podlagi 107. člena tega zakona izdal izpodbijano odločbo.

2. Tožnika sta se zoper to odločbo pritožila, prvostopni organ pa je njuno pritožbo s sklepom št. 0611-1889/2015-15 z dne 13. 11. 2015 zavrgel z obrazložitvijo, da nimata položaja stranke v postopku. Na njuno pritožbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pritožbi tožnikov, zoper navedeni sklep ugodilo in ta sklep odpravilo, ker sta bila tožnika v postopku obravnavana kot stranska udeleženca, ter po vsebini odločilo o pritožbi. Pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je, da je izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na podlagi določb ZKZ, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno onesnaženje pitne vode v vodnem zajetju na zemljišču s parc. št. 201/1 k.o. …, pa predpostavljajo obstoj morebitnih nepravilnosti, za obravnavo katerih ni pristojen organ prve stopnje, pač pa v skladu s 174. členom Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) inšpektorji, pristojni za vode ter zdravstveni inšpektorji.

3. Tožeča stranka v tožbi povzema potek upravnega postopka in med ostalim zahteva, naj se naloži lastnici predmetne njive B.B. in uporabniku, to je sedaj C.C., da zatravita celoten del kmetijskega zemljišča s parc. št. 197, južni del kmetijskega zemljišča s parc. št. 198 ter prepove uporaba vseh fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil, ki se zaradi reliefa zemljišča zlivajo v podtalnico. Občini Gornja Radgona in lastnici B.B. naj se naloži, da uredita primeren odvod meteornih voda tako, da se te ne bodo stekale k vodnemu zajetju. V nadaljevanju tožeča stranka zatrjuje, da gre za nepravilne večletne posege v prostor, nepravilno uporabo fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil. Prilaga tudi poročilo Inštituta za varstvo okolja, ZZV Maribor z dne 19. 4. 2013, iz katerega izhaja, da se v vzorcu vode iz vodnjaka nahaja 36 mg/l nitrata in je tako v dovoljenem okviru normativa, ki je 50 mg/l. Dodaja, da odločbe št. 0611-2707/2011-7 z dne 12. 3. 2012 ni upošteval ne zavezanec iz te odločbe, ne sedanji zavezanec. Tožnika menita, da zakonodaja ni bila pravilno upoštevana in predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Odgovor na tožbo je vložil tudi A.A., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V odgovoru na tožbo pojasnjuje, da iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 29. 5. 2015 izhaja, da sedanji uporabnik predmetnega zemljišča upošteva odločbo izdano predhodnemu uporabniku njive dne 12. 3. 2012, katere namen je bil preprečiti, da bi vsakokratno deževje izpiralo rodovitno prst proti cesti. Ob ogledu je bilo ugotovljeno, da je imel tudi A.A. spodnji del njive še vedno zatravljen in nepreoran in je na ta način učinkovito preprečil površinsko erozijo. Naliv spomladi leta 2015 je bil izreden dogodek, ki je povzročil površinske erozije na večini nagnjenih zemljišč v okolici, sicer pa bi bil ukrep trajne prepovedi oranja vseh nagnjenih zemljišč nesorazmeren. Glede na vse navedeno je po mnenju prizadete stranke izrečen ukrep primeren in ustrezen. To je potrdil tudi drugi inšpekcijski pregled zemljišča, ki je bil opravljen po izdaji odločbe dne 24. 8. 2015, ko je bilo ugotovljeno, da je inšpekcijski zavezanec odločbo v celoti izvršil. Glede na vse navedeno prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

6. Pri svojih navedbah je tožeča stranka vztrajala tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

9. Materialno pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 4. člen ZKZ, ki določa, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaženje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rastlin. Trajna rodovitnost tal pa je zagotovljena med ostalim tudi, če tla niso izpostavljena eroziji. Izvajanje določb ZKZ in predpisov izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo kmetijski inšpektorji v delu, ki se nanaša na gozd pa gozdarski inšpektorji (106. člen ZKZ). Kmetijski inšpektor ima poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, tudi pooblastilo nadzirati ravnanje z rodovitno zemljo in prepovedati nepravilno ravnanje z rodovitno zemljo in izreči ustrezne ukrepe (107. člen ZKZ).

10. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zgoraj navedena izpodbijana odločba, s katero je bil inšpekcijskemu zavezancu izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve rodovitne prsti s tam navedene ceste in jarka in njeno vrnitev nazaj na njivo. To odločbo je inšpektor izdal na podlagi ugotovitev, do katerih je prišel na podlagi dne 29. 5. 2015 opravljenega ogleda in so povzete v 1. točki obrazložitve. Pri izdaji izpodbijane odločbe je relevantno dejansko stanje v času izdaje izpodbijane odločbe, po presoji sodišča pa je bilo to pravilno ugotovljeno, na ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Ukrep, ki ga je izrekel kmetijski inšpektor, je bil ustrezen glede na ugotovljeno kršitev ZKZ.

11. Navedbe tožeče stranke, ki ji je bil v tem postopku priznan status stranskega udeleženca, s katerimi skuša postopek razširiti na druge inšpekcijske zavezance, so glede na to neupoštevne. Neupoštevne so tudi navedbe v zvezi z odločbo št. 0611-2707/2011-7 z dne 12. 3. 2012, saj ta ni predmet tega postopka, niti ni A.A. zavezanec po tej odločbi. Dokazi predloženi s pripravljalno vlogo z dne 15. 1. 2017 so nedopustna tožbena novota (52. člen ZUS-1 in tretji odstavek 20. člena ZUS-1), razen tega pa so glede na z izpodbijano odločbo ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno z ogledom, tudi za odločitev irelevantni.

12. Prav tako so neupoštevne navedbe glede vodnjaka. Kot je bilo tožeči stranki že v postopku pravilno pojasnjeno, je to v pristojnosti drugih inšpekcijskih služb, sicer pa poročilo Inštituta za varstvo okolja, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne kaže na nedovoljene prekoračitve snovi v vodi.

13. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Stroške je v predmetni zadevi priglasil A.A., ki v tem postopku sodeluje po prvem odstavku 19. člena ZUS-1. V tem postopku je sodeloval na strani tožene stranke, saj se je zavzemal za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu z 22. členom ZUS-1, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri tem pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem se stranki vrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo pa so potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeta stranka takšnih navedb v odgovoru na tožbo ne navaja. V odgovoru na tožbo se namreč strinja z izpodbijano odločitvijo in povzema potek postopka. Po obrazloženem prizadeta stranka do povrnitve stroškov ni upravičena. Glede na to je sodišče o stroških odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

02.03.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 206/2015
• UPRS sodba IV U 82/2015
• UPRS sodba IV U 140/2013