UPRS sklep II U 477/2016

Jedro

Iz podatkov spisa je razvidno, da tožnik v objektu, na katerega se nanaša izrečeni ukrep odstranitve, dejansko prebiva. Stanovanje predstavlja osnovno socialno dobrino vsakega posameznika. Hkrati stanovanje tudi omogoča svobodno oblikovanje človekovega življenja, zagotavlja varnost, zasebnost in človekovo dostojanstvo. Stanovanje torej posamezniku omogoča uresničevanje navedenih pravic, ki predstavljajo tudi temeljne človekove pravice, ki jih varuje Ustava Republike Slovenije. Z rušitvijo bi torej bila ogrožena socialna varnost tožnika, kar pa po mnenju sodišča predstavlja takšno težko popravljivo škodo, ki jo kasneje, v primeru morebitnega uspeha v sporu, ne bi bilo mogoče nadomestiti.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se odloži izvršitev odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06122-999/2016/6 z dne 27. 5. 2016 do pravnomočne odločitve sodišča v tej zadevi.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri tem sodišču vložil tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja, s katero je ta odredil, da mora takoj ustaviti gradnjo lesenega bivalnega objekta velikosti 18 x 8 m na zemljišču s parc. št. 952/6 k.o. ... ter da mora do 31. 10. 2016 odstraniti zgrajeni del objekta ter vzpostaviti objekt v prejšnje stanje na svoje stroške. Prav tako je v zvezi z nedovoljenim objektom izrekel prepovedi na podlagi 158. člena ZGO-1. Tožena stranka je v pritožbenem postopku spremenila izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na prepovedi iz 158. člena ZGO-1, v ostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Tožnik v tožbi ugovarja, da je leta 1980 vikend hišo le obnovil, za kar si je pridobil sklep skupščine Občine Maribor, v letu 1994 pa je k objektu postavil še kopalnico. Na parc. št. 952/6 stoji le del objekta, navedena parcela pa je v lasti A., ki pa ne obstaja več in se tudi ne ve, kdo je sedanji lastnik parcele. Zaradi navedenega tudi ni mogel urediti dokumentov za legalizacijo objekta.

2. Po vložitvi tožbe je tožnik vložil še predlog za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, da se zadrži izvršitev izpodbijane inšpekcijske odločbe do odločitve v tem upravnem sporu. Pri tem navaja, da sam objekt stoji na parceli, kjer je dovoljena gradnja, vendar objekta ni uspel legalizirati, ker dejanski lastnik parc. št. 952/6 k.o. ... ni znan ter da intenzivno išče lastnika zemljišča. Kolikor bi uspel legalizirati sporni objekt, bi mu zaradi njegove odstranitve na podlagi izpodbijane odločbe nastala premoženjska škoda cca. 28.000,00 EUR. Navedena škoda bi bila zanj nepopravljiva, saj je invalid, nezaposlen in prejemnik socialne pomoči, zato si ne bi mogel zagotoviti drugih primernih bivalnih prostorov. Objekt je lesen in ga je ob pomoči sorodnikov in prijateljev gradil več desetletij. Ker tudi nima drugih bivalnih prostorov v lasti niti posesti, bi v primeru odstranitve objekta ostal brez stanovanja in prebivališča, torej brezdomec, kar prav tako predstavlja zanj težko popravljivo materialno in nematerialno škodo. Ob tem pa nima možnosti, da bi lahko od občine pridobil drugo neprofitno najemniško stanovanje. Razen tega se tudi po določbah ZGO lahko odloži izvršitev odločbe, če gre za stanovanjsko stavbo, v kateri inšpekcijski zavezanec stanuje in nima v lasti oziroma posesti drugega primernega stanovanja. Prav tako se pripravlja nov gradbeni zakon, ki bo uredil enostavnejši postopek legalizacije nedovoljenih gradenj, kar je še dodatni utemeljen razlog, da se zadrži izvršitev izpodbijane inšpekcijske odločbe, glede na to, da je tudi v interesu države, da se na bolj enostaven način uredi legalizacija nedovoljenih gradenj.

3. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

4. Predlagana začasna odredba se nanaša na izrečen inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja zaradi nelegalne gradnje lesenega bivalnega objekta ter se predlaga, da sodišče zadrži izvršitev izrečenega ukrepa.

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

6. Navedeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe po citirani določbi morajo biti izpolnjeni kumulativno. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe možna le, če so ti pogoji izpolnjeni. Primarno zakon govori o težko popravljivi škodi, ki bi naj nastala tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta. Presojo ali bi tožniku zaradi izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda opravi sodišče od primera do primera, pri čemer upošteva tako od tožnika zatrjevano škodo, kot tudi škod za javno korist in koristi nasprotne stranke. Tožnik v predlogu zatrjuje, da bi mu z odstranitvijo objekta nastala materialna škoda v višini vrednosti objekta, kakor tudi nematerialna škoda, saj bi izgubil stanovanje, v katerem prebiva, kar bi posledično negativno vplivalo tudi na njegovo zdravje, ker je bolan in je invalid.

7. V zvezi s težko popravljivo škodo je bilo v sodni praksi že večkrat sprejeto stališče, da materialna škoda praviloma ne predstavlja težko popravljive škode. Zato morajo biti izkazane še druge okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu.

8. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožnik v objektu, na katerega se nanaša izrečeni ukrep odstranitve, dejansko prebiva. Stanovanje predstavlja osnovno socialno dobrino vsakega posameznika. Hkrati stanovanje tudi omogoča svobodno oblikovanje človekovega življenja, zagotavlja varnost, zasebnost in človekovo dostojanstvo. Stanovanje torej posamezniku omogoča uresničevanje navedenih pravic, ki predstavljajo tudi temeljne človekove pravice, ki jih varuje Ustava Republike Slovenije. Z rušitvijo bi torej bila ogrožena socialna varnost tožnika (člen 50 Ustave RS), kar pa po mnenju sodišča predstavlja takšno težko popravljivo škodo, ki jo kasneje, v primeru morebitnega uspeha v sporu, ne bi bilo mogoče nadomestiti.

9. Ker je po presoji sodišča pogoj za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na nastanek težko popravljive škode za tožnika izpolnjen, je sodišče v nadaljevanju presojalo, kakšne bi bile posledice zaradi odložitve izvršitve izpodbijane odločbe za javno korist in koristi nasprotnih strank. V primeru nezakonitih gradenj se javni interes kaže v uveljavljanju načela zakonitosti, ki se zagotavlja z izvajanjem učinkovitega nadzora. Prizadetost javne koriti se zato v postopkih inšpekcijskega ukrepanja presoja z vidika varstva zakonitosti. Navedeni javni interes pa se mora upoštevati v skladu z načelom sorazmernosti. V konkretnem primeru je bilo treba tako tehtati dva nasprotujoča si interesa, to je tožnikovo pravico do socialne varnosti ter javni interes v okviru načela varstva zakonitosti. Glede na dejanske okoliščine (ki v postopku niso sporne ter ne da bi se sodišče spuščalo v izpodbijano odločbo, saj bo o zakonitosti te šele presojalo ob obravnavanju tožbe) ter upoštevaje navedeno načelo sorazmernosti, je sodišče dalo večjo težo škodi, ki bi nastala tožniku z izvršitvijo ukrepa pred javnim interesom. Objekt namreč stoji in se uporablja od leta 1977 dalje, pri čemer do sedaj v imenu javnega interesa ni bil izveden inšpekcijski postopek. Prav tako sodišče meni, da z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe ne bo prizadeta korist drugih strank in sicer lastnika zemljišča, na katerem stoji objekt, saj je ta po navedbah tožnika prenehal zaradi stečajnega postopka.

10. Tožnik se je v predlogu skliceval tudi na odložitev izvršbe po določbah ZGO-1. Navedeni predpis v 156.a členu ureja odlog izvršbe inšpekcijskih ukrepov pri nelegalnih gradnjah, vendar navedena določba pomeni samostojno pravno podlago ter posledično tudi poseben zahtevek, ki ga lahko vloži inšpekcijski zavezanec ter o katerem odloči gradbeni inšpektor. Sodišče pa lahko v postopku izdaje začasne odredbe upošteva le pogoje, ki so določeni v 32. členu ZUS-1. Ker je pri tem presodilo, da je tožnik izkazal, da so ti pogoji izpolnjeni, je njegovi zahtevi na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.

Datum zadnje spremembe:

03.02.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 592/2004
• UPRS Sklep II U 132/2020-11
• UPRS Sklep II U 121/2020-10