UPRS sodba II U 234/2016

Jedro

Pri presoji zakonitosti odločitve o odvzemu otrok staršem po 120. členu ZZZDR je bistvena presoja ocene pristojnih organov, da je glede na ravnanja oziroma opustitve roditeljev, zaradi zaščite otrok, nujna njihova izločitev iz družine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma izpodbijanima odločbama Centra za socialno delo Murska Sobota (dalje CSD) je bilo odločeno, da se mld. A.A., roj. ... in mld. B.B. roj. ... odvzameta materi C.C. in očetu D.D. ter se namestita v rejniško družino (1. točka izreka). Odločeno je bilo tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve (2. točka izreka) in da sta C.C. in D.D. zavezana v roku 10 dni od vročitve navedenih odločb predati mld. A.A. in mld. B.B. strokovnim sodelavcem Centra za socialno delo Murska Sobota (3. točka izreka). Kolikor zavezanca ne bosta prostovoljno izpolnila obveznosti, se odločitev izvrši z neposredno fizično prisilitvijo zavezancev (4. točka izreka). Stroški izvedenke se določijo v skupnem znesku 1.435,03 EUR (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve organa prve stopnje izhaja, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta v posebnem ugotovitvenem postopku na podlagi pridobljenega mnenja strokovne komisije in ustne obravnave ter v postopku pridobljenega mnenja izvedenke, ki jo je predlagala C.C. CSD ugotavlja, da zaradi dolgoletne odvisnosti staršev, nenehnih družinskih konfliktov in psihičnem ter fizičnem nasilju med staršema ob prisotnosti otrok ob nasilju, starša ne zmoreta zagotoviti otrokoma zdravega fizičnega in psihičnega razvoja ter ne zmoreta zaščititi njunih koristi. Prav tako ne sprejemata oz. težje sprejemata strokovno pomoč in se ne želita vključiti v poglobljen proces zdravljenja. Substitucijska terapija pa je le prehodna pomoč k pravemu načinu zdravljenja. Mld. A.A. mnogokrat prevzema starševsko vlogo za brata, na nek način že bega od doma, ima občutke stigmatiziranosti, in ker potrebuje v razvojni fazi pubertetno – adolescentnega obdobja močne in varne okvirje doma, potrebuje tudi strokovno pomoč zdravstvene institucije (specialista klinične psihologije, pedopsihiatra), saj pri njej prihaja že do motenj in motenosti odražanja psihičnega preko telesa, kar se kasneje lahko razvije v hujšo osebnostno motnjo in motenost. Mld. B.B. ne kaže močne navezanosti na nobenega od staršev, čuti jezo do sestre, ki skuša poskrbeti zanj, vendar temu ni dorasla in se nad njim neprimerno znaša, nima občutka družine, sploh ne ve kaj naj bi to bilo, potreboval pa bi močne in varne okvirje, starša pa sta premalo kritična do problematike odvisnosti, nagnjena sta k manipulacijam, posledično manipulira z njima že hči, in ker med staršema in otrokoma ni večje medsebojne povezanosti, so njihovi odnosi kaotični, med seboj se ne pogovarjajo, viden je tudi transgeneracijski problem razdrtega doma zaradi odvisnosti od prepovedanih drog in alkohola. Dejansko stanje vzgoje in skrbi za mladoletna otroka temelji na obsežni spisovni dokumentaciji nastali ob večletnem spremljanju mld. otrok, ki kaže na obstoj nevarnosti za njun normalni razvoj. Zato je bila dolžnost CSD, da zaščiti otroka in poskrbi za njun zdrav psihofizični razvoj. Postopek je bil voden na način, da se je lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje, zavarovale pa so se tudi pravice in pravne koristi strank. Starša sta imela v postopku za zastopanje dva pooblaščenca, CSD pa je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ocenil situacijo kot ogrožujočo za oba otroka. Zato je odločil, da se otroka odvzameta materi in očetu ter namestita v rejniško družino.

3. Tožena stranka je pritožbena postopka C.C. in D.D. s sklepom združila v en postopek in njuni pritožbi kot neutemeljeni zavrnila. Ob reševanju pritožbe zoper odločbo Centra za socialno delo Murska Sobota št. 12031-13/2013-35 z dne 1. 4. 2015 je le odpravila 5. točko izreka izpodbijane odločbe (ki se nanaša na stroške izvedenke, ki so ji bili že priznani v odločbi Centar za socialno delo Murska Sobota št. 12031-12/2013-35 z dne 1. 4. 2015).

4. V obrazložitvi pritrjuje odločitvi organa prve stopnje, da družina C.C. in D.D. v času obravnave (to je od leta 2011 dalje) ni bila uspešna pri reševanju težav in v zvezi s tem povzema ugotovitve organa prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pooblaščenca tožnikov E.E., ki je v pritožbi zatrjeval kršitve določb Ustave RS, Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Zakona o splošnem upravnem postopku, Zakona o osebnih listinah, Evropske socialne listine, Zakona o pravdnem postopku, ZUP-a, Družinskega zakonika, Kazenskega zakonika, sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, Evropske konvencije in protokolov ter drugih pravnih aktov veljavnih v RS, odgovarja, se pooblaščenec konkretno ni opredelil do zatrjevanih kršitev, zato se tudi pritožbeni organ do teh splošnih navedb ni mogel opredeliti. Kot neutemeljeno zavrača tudi pritožbeno navedbo, da se kriminalizirajo družinski spori, ki so normalni in običajni v vseh zvezah in jo kot neutemeljeno zavrača. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja na podlagi katerega je organ prve stopnje sprejel svojo določitev, problem ni v drugačnosti staršev in funkcioniranju družine, temveč znotraj družine, kjer ni kakovostnega odnosa, odnosov, da bi družina imela dovolj moči, živela drugače in se ne ozirala na okolje in okolje ne na njo v taki obliki. Patologijo znotraj družinske dinamike je tista, ki jo dela šibko, ki posledično povzroči izogibanje okolici, težave v adaptaciji in s tem še večjo izolacijo, s strani okolice pa neodobravanje.

5. Iz spisne dokumentacije je tudi razvidno, da je bila družina obravnavana zaradi nasilja v družini. V zvezi s tem pritožbeni organ opozarja, da Zakon o preprečevanju nasilja v družini med drugim določa, da otrok uživa posebno varstvo pred nasiljem. Otrok je namreč žrtev nasilja, tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je organ prve stopnje odločal brez sodbe sodišča. Naveden tožbeni ugovor je neutemeljen, saj je na podlagi 120. člena ZZDR jasno, da sodi odločanje na podlagi tega člena v pristojnost centrov za socialno delo in ne v pristojnost sodišč. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnika nista vedela, kaj sta naredila narobe. Dne 4. 11. 2013 sta bila seznanjena z dejstvom, da je bil uveden postopek na podlagi 120. člena ZZZDR in sta bila izrecno opozorjena, da za zastopanje v postopku lahko pooblastita odvetnika. Iz izjave C.C. z dne 4. 9. 2014 izhaja, da se je imenovana že tekom postopka posvetovala z odvetnikom, iz spisovne dokumentacije pa je tudi razvidno, da je organ prve stopnje ves čas sodeloval s tožnikoma in jim nudil tudi pojasnila glede uveljavljanja njunih pravic. Pooblaščenec pa je tožnike zastopal tudi na ustni obravnavi ter v pritožbenem postopku.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da so bili zaslišani mladoletni otroci, ki so bili popolnoma zmedeni in jima ni bilo nič jasno. V zvezi s tem pritožbeni organ pojasnjuje, da se mnenje oz. želje otroka vselej upošteva in vrednoti v povezavi z vsemi ostalimi okoliščinami konkretnega primera, pri čemer pa je treba upoštevati koristi otroka. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je bila v postopek vključena izvedenka, o čemer ni bilo izdane nobene sodne odločbe, pritožbeni organ pojasnjuje, da odločanje o določitvi izvedenca v upravnem postopku sodi v pristojnost upravnega organa, pred katerim teče postopek in ne v pristojnost sodišča. Sicer pa je organ prve stopnje izvedenko F.F. določil s sklepom na predlog C.C. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da klavzula, da pritožba ne zdrži izvršitve, kaže, da se z ljudmi ravna kot z blagom ali z denarjem, ugotavlja, da vsako nadaljnje odlašanje z izvršitvijo odločb ni v korist mladoletnih otrok, zaradi česar je odločitev organ prve stopnje, ki je na podlagi 236. člena ZUP odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve, utemeljena. Pritožbeni organ v zvezi s to pritožbeno navedbo še pripominja, da iz spisovne dokumentacije, ki je bila v zvezi s predmetnima pritožbenima postopkoma posredovana pritožbenemu organu ni razvidno, ali sta bili izpodbijani odločbi dejansko izvršni ali ne. Iz dopisa, ki ga je organ prve stopnje dne 4. 11. 2015 posredoval komisiji za peticije in človekove pravice in enake možnosti pa izhaja, da je bila izvršena zgolj odločba, ki se nanaša na mladoletnega B.B., medtem ko odločba, ki se nanaša na mld. A.A. še ni bila izvršena. V zvezi s pavšalno pritožbeno navedbo pooblaščenca G.G. organ ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in tudi ni bil prekršen materialni zakon. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sta tožnika tekom postopka predlagala, da se v primeru odvzema roditeljske pravice obema staršema mladoletna otroka zaupata v varstvo in vzgojo njuni stari materi H.H. ugotavlja organ, da je organ prve stopnje možnost zaupanja otrok v varstvo in vzgojo H.H. presojal kot možnost v primeru, da bi se tožnika vključila v visoko-pražno obliko zdravljenja. To možnost pa sta na ustni obravnavi dne 2. 3. 2015 izrecno odklonila. Pritožbeni organ tudi pojasnjuje, da odvzem otrok ni trajen ukrep ter da imata tožeči stranki možnost, da z ustrezno pomočjo dosežeta spremembe in s tem omogočita, da organ prve stopnje odloči o prenehanju ukrepa. V skladu z določbami ZZZDR je namreč vsak izrečen ukrep, s katerim se poseže v roditeljsko pravico staršev le začasne narave in traja toliko časa, dokler je ukrep potreben. Organ prve stopnje pa je v skladu s tretjim odstavkom 120. člena ZZZDR dolžan po uradni dolžnosti spremljati izvajanje ukrepa.

7. Tožnika v tožbi, ki sta jo vložila sama, ponavljata pritožbene ugovore pooblaščenca v pritožbenem postopku E.E. in zatrjujeta kršitev določb Ustave RS, Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Zakona o pravnem postopku, Zakona o osebnih listinah, Evropske socialne listine, ZUP, Zakona o sodnih taksah, Kazenskega zakonika in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, Evropske konvencije in protokolov ter drugih pravnih aktov veljavnih v RS. Zatrjujeta, da so bila v postopku kršena pravila postopka, saj je bila izpodbijana odločba izdana 1. 4. 2015, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pa skoraj po več kot letu dni, dne 3. 5. 2016. S tem je bila družini in nasilno odvzetima otrokoma povzročena velika škoda in so jim bile kršene pravice, predvsem 25. člen Ustave. Ponavljata pritožbeni ugovor, da sta bila otroka nasilno odvzeta iz družine brez odločbe sodišča in da se kriminalizirajo družinski spori, ki so v vseh zvezah normalni in običajni, da družina živi na svoj način in da proti tožnikoma nikoli ni bilo izdane nobene sodbe o kaznivem dejanju. Predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi in da se otroka vrneta v družino.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zaradi razlogov navedenih v izpodbijanih upravnih aktih kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in zakonita in sodišče pritrjuje razlogom, s katerimi je odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil organ prve stopnje in razlogom, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje, kolikor so enaki pritožbenim ugovorom, sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

11. Starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist (5.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR). Država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok (6. člen ZZZDR). Center za socialno delo je dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovi premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen ZZZDR) ter sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR). Center za socialno delo izvajanje ukrepa iz prvega odstavka 120. člena ZZZDR spremlja (tretji odstavek 120. člena ZZZDR). Otroka, katerega telesni in dušeni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi, in ki z različnih vzrokov ne more živeti pri starših, center za socialno delo odda v rejništvo (prvi odstavek 157. člena ZZZDR). Namen rejništva je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo (154. člen ZZZDR). Privoljenje staršev za oddajo otroka v rejništvo ni potrebno, če je bil otrok staršem odvzet (158. člen ZZZDR).

12. V tej zadevi je sporna odločitev pristojnega centra za socialno delo (CSD), ki je s sklicevanjem na že omenjena določila ZZZDR ml. A.A. in B.B. odvzel njunima staršema in ju namestil v rejniško družino.

13. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločitve (odvzema otrok staršem po 120. členu ZZZDR) je zato bistvena presoja ocene pristojnih organov, da je glede na ravnanja oz. opustitve roditeljev, zaradi zaščite otrok, nujna njihova izločitev iz družine.

14. Upoštevaje podatke predloženega upravnega spisa sodišče povzema pravno pomembna dejstva, ki izhajajo iz dejanskega stanja ugotovljenega v postopku, ki ga je vodil CSD:

- zaradi kršenja javnega reda in miru, prepirov in kričanja staršev drug na drugega v prisotnosti otrok, je organ prve stopnje pričel družino obravnavati že maja 2011, kršitve pa so se ponavljale tudi v letu 2012 in 2013; zaradi suma storitve kaznivega dejanja „zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje“ po čl. 192/II-I KZ-1 je bila zoper tožnika podana tudi kazenska ovadba pod št. D/K 1455253;

- iz zapisnika multidisciplinarnega tima z dne 24. 10. 2013, katerega so se udeležili predstavniki CSD, Policijske uprave Murska Sobota, vrtca, ki ga obiskuje ml. B.B. in šole, ki jo obiskuje ml. A.A., izhaja odločitev, da CSD uvede postopek odvzema otrok na podlagi 120. člena ZZZDR, o čemer sta bila starša seznanjena dne 4. 11. 2013;

- kronološki pregled dogodkov v obdobju od 24. 10. 2013 dalje, ki zajema ugotovitve, ki jih je pridobival CSD s strani staršev, starih staršev, policije, prič, šole, vrtca, ki ga obiskujeta mladoletna otroka, izvajalcev programov, v katerega sta bila vključena tožnika (projekt Človek) ter Kriznega centra za mlade Murska Sobota, kjer sta bila za krajše obdobje nameščena oba mladoletna otroka, kaže na težave družine zaradi zasvojenosti z drogami in alkoholom, s poudarkom na bolj podrobnem spremljanju počutja otrok zaradi nesoglasij med staršema, ki sta jim bila priča (ugotovljena potreba po psihološki obravnavi A.A. zaradi samopoškodb, vinjenosti, izostankov iz šole in doma; pozitivni učinki namestitve B.B. v Kriznem centru za mlade, občasna odsotnost iz šole, predolgo zadrževanje izven doma brez spremstva staršev ob neprimerni družbi starejših fantov);

- dne 5. 9. 2014 je bila na predlog tožeče stranke C.C. za izvedenko v zadevi določena F.F. z nalogo, da poda mnenje ali sta starša sposobna opravljati starševsko funkcijo za svoja otroka. Izvedenka je dne 31. 12. 2014 predložila klinično psihološki izvedenski izvid in mnenje, v katerem ugotavlja, da obstajajo razlogi za odvzem otrok. Starša sta v patološko simbiotičnem odnosu, kjer je v ospredju nenehno odvisno in kontraodvisno vedenje. Premalo sta kritična do problematike njune odvisnosti kot bolezenskega procesa, nagnjena sta k manipulacijam. Po mnenju izvedenke otroka potrebujeta varen dom, dovolj močne in zanesljive starše z jasnimi omejitvami in konstantnostjo, da se bosta počutila bolj varno, brezskrbno in bosta lahko razvijala svojo avtonomijo tako, kot si vsak otrok zasluži. Po presoji izvedenke so pri A.A. vidni zgodnji razvojni deficiti, kjer je vidno pomanjkanje brezpogojnega sprejemanja, bazičnega občutka varnosti in konstantnosti. Deklica je po določenih razvojnih linijah prehitro dozorela in prevzema odgovornosti, ki jim, glede na kronološko starost, ni dorasla. Obstaja nevarnost zamenjave vlog, saj mnogokrat prevzema starševsko vlogo, skrb za mamo in brata. Vse to za njen nadaljnji, relativno zdrav razvoj osebnostne organizacije, ni dobro. Potrebuje strokovno pomoč zdravstvene institucije, saj že prihaja do motenj in motenosti odražanja psihičnega preko telesnega. Po presoji izvedenke so pri B.B. zgodnji razvojni deficiti vidni v pomanjkanju bazičnega zaupanja, emocionalno šibkejši zrelosti, negotovosti v odnosih z avtoritetami in vrstniki. Ne kaže močne navezanosti na nobenega od staršev. Potreboval bi močne, varne okvirje in več konstantnosti s strani obeh staršev;

- dne 5. 1. 2015 je CSD na podlagi 88. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) izdal sklep o imenovanju strokovne komisije, ki je dne 9. 1. 2015 odločila, da starša otrokoma ne moreta zagotoviti zdravega fizičnega in psihičnega razvoja ter ne zmoreta zaščiti njunih koristi, zato je podala mnenje, da je zaradi visoke stopnje ogroženosti v smeri zaščite, vzgoje in varstva otrokovih koristi potrebno izreči ukrep odvzema otrok obema staršema;

- dne 12. 1. 2015, 23. 2. 2015 in 2. 3. 2015 je organ izvedel ustno obravnavo, na kateri so bila predstavljena stališča strokovne komisije, izvedenskega mnenja, svoji izjavi sta podala tudi tožnika ter njun pooblaščenec. Tožnika z mnenjem izvedenke nista soglašala, zavračala sta tudi strokovno mnenje komisije. Ne želita se vključiti v zavodsko zdravljenje, pripravljena pa sta na ambulanto zdravljenje. Navajala sta, da se je njun partnerski odnos precej izboljšal, otroka sta se vključila v program družinske terapije pri mag. I.I. in prosila še za eno možnost. Menila sta, da razmere v družini niso tako hude, da bi jima bilo potrebno odvzeti otroke, ki jih imata rada. Tudi težave, ki jih je imela A.A. so odpravljene, urejali pa so jih v šoli. Tožnika sta bila tudi seznanjena s stališčem organ prve stopnje, da bi otroka ostala v varstvu in vzgoji pri stari materi (H.H.), če bi se vključila v zavodsko obliko zdravljenja.

15. Kot je bilo že navedeno zgoraj, je temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom, načelo največje koristi otroka (3. člen Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah – KZNOP in 5.a člen ZZZDR). Glede na potek in okoliščine obravnavane zadeve je zato po presoji sodišča pravilna odločitev, da se mladoletna otroka odvzameta staršem in namestita v rejniško družino. Starša, kljub vsem ukrepom pristojnih organov za rehabilitacijo družine, tudi po presoji sodišča zaenkrat ne zmoreta ustrezno ravnati v korist otrok in zadovoljiti njunih potreb po negi, varstvu in skrbi, zato je bila naloga CSD, da izvede potrebne ukrepe. Starši po presoji sodišča delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrbi in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja (drugi odstavek 5.a člena ZZZDR). Glede na to, da sodobne metode obravnavanja v primeru ogroženih otrok izhajajo iz temeljnega načela, da je družina najkvalitetnejše okolje za vzgojo in varstvo otroka, si morajo pristojni organi v primeru utemeljenosti takega ukrepa prizadevati rehabilitirati družino, da se otroci lahko vrnejo vanjo, s strokovno pomočjo družinskim članom (svetovanje pri vzgoji in varstvu otrok, pomoč pri oskrbi otrok, program zdravljenja od različnih oblik odvisnosti, strokovna pomoč pri različnih duševnih motnjah in boleznih). Tudi v strokovni literaturi je poudarjeno, da ni upravičeno ogrožanje koristi otrok zaradi varovanja pravic staršev, ki niso pripravljeni ali zaradi različnih okoliščin niso sposobni prevzeti odgovornosti za redno in kontinuirano skrb za otroka.

16. Sodišče zato kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da se v obravnavani zadevi kriminalizirajo družinski spori, ki so normalni in običajni v vseh zvezah. Tožena stranka v tej zvezi pravilno opozarja na Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki med drugim določa, da otrok uživa posebno varstvo pred nasiljem. Otrok je namreč žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Kot je pravilno navedla tožena stranka ni problem v drugačnosti staršev in funkcioniranju družine, temveč v odnosih znotraj družine. Patologija znotraj družinske dinamike je namreč tista, ki jo dela šibko, ki posledično povzroči izogibanje okolici, težave v adaptaciji in s tem še večjo izolacijo, s strani okolice pa neodobravanje. Razen tega je v skladu z določbami ZZZDR izpodbijani ukrep, s katerim je bilo poseženo v roditeljsko pravico staršev, začasne narave in traja toliko časa, dokler je ukrep potreben. Organ prve stopnje pa je v skladu s tretjim odstavkom 120. člena ZZZDR dolžan po uradni dolžnosti spremljati izvajanje ukrepa. Tožnika imata tako možnost, da z ustrezno pomočjo dosežete spremembe, in s tem omogočita, da bo organ prve stopnje odločil o prenehanju ukrepa.

17. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki so enaki pritožbenim glede kršitev različnih pravnih aktov, je že tožena stranka navedla, da gre le za pavšalno navajanje zatrjevanih kršitev, zato navedeni tožbeni ugovor kot neutemeljen zavrača tudi sodišče.

18. Kot neutemeljen je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločitev izdana brez sodbe sodišča. Po določbi 120. člena ZZZDR, kamor sodi izpodbijani ukrep, je taka odločitev v pristojnosti CSD in ne v pristojnosti sodišč. V skladu z 88. členom ZSV je CSD izpodbijano odločitev izdal v posebnem ugotovitvenem postopku, v katerem je pred izdajo izpodbijane odločitve pridobil mnenje strokovne komisije in razpisal ustno obravnavo. Strokovno komisijo iz prvega odstavka 88. člena ZSV pa je imenoval strokovni svet CSD. Pri odločanju v upravnih stvareh pa CSD postopa po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

19. Glede na to, da se v obravnavani zadevi ugotovitve tako strokovne komisije kot izvedenke skladajo s stališči v strokovni literaturi, kjer je poudarjeno, da ni upravičeno ogrožanje koristi otrok, zaradi varovanja pravic staršev, je tudi po presoji sodišča teža in opustitev ravnanj obeh roditeljev takšna, da njihova intenzivnost utemeljuje izrek izpodbijanega ukrepa. V obravnavani zadevi je organ pri izbiri ukrepa uporabil načelo najblažjega posega, to se pravi ukrepa, s katerim bodo starši čim manj prizadeti, bodo pa z njim v zadostni meri zavarovane otrokove pravice. Tako ugotovitve izvedenke kot tudi ugotovitve strokovne komisije so pokazale, da starša svojih obveznosti, ki izhajajo iz roditeljske pravice ne izvršujeta v korist otrok in da je ravnanje staršev ogrožujoče za oba otroka.

Zato je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

03.02.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1084/2017-9
• Sodba U 1504/94-7
• Sodba I Up 196/2001