UPRS sodba II U 379/2015

Jedro

Vodno povračilo ne predstavlja davka niti proračunskega prihodka v smislu določb ZDavP-2. Zato se za zastaranje te terjatve uporabljajo določbe OZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje, prvostopenjski organ, je zavezanki, družbi A. d.o.o., za obdobje od leta 2009 do leta 2014 odmerila vodno povračilo za izvajanje posebne rabe vode - gojenja sladkovodnih organizmov (ciprinidnih vrst rib) v akumulacijah Pernica 1 in Pernica 2, katerih skupna površina znaša 1.011.723 m², v višini 5.282,18 EUR.

2. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) ter Uredbi o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba). Družba A. d.o.o. vse od uveljavitve Uredbe, 14. 12. 2002, rabi naravno vodno javno dobro za gojenje ciprinidnih vrst rib. To dejstvo je bilo ugotovljeno iz vloge družbe A. d.o.o. za pridobitev koncesije (3. 4. 1995), vloge za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije z dne 24. 6. 2004, drugih njenih vlog vloženih v zadevi št. 35529-42/2012, zabeležke sestanka na Zavodu RS za varstvo narave z dne 12. 7. 2013, ugotovitev inšpekcijskega postopka v zadevi Inšpektorata RS za okolje in prostor v odločbi z dne 29. 7. 2010, ter iz izjav zavezanke danih pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, v zadevi razdružitve solastnega premoženja opr. št. N 209/2010, nazadnje na naroku 10. 12. 2014.

3. Zavezanec je na podlagi 10. člena Uredbe dolžan vsako leto do 31. januarja vložiti napoved za odmero vodnega povračila za preteklo leto. Na podlagi te ugotovitve se je začel postopek za odmero vodnega povračila na podlagi 18. člena Uredbe. Upravni organ je zavrnil zavezankino izjavo, da je treba njeno vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije z dne 24. 6. 2004 šteti tudi za napoved za odmero vodnega povračila za vsa leta.

4. Na podlagi drugega odstavka 18. člena Uredbe in ker vodna pravica še ni bila podeljena, je bilo treba skladno s četrtim odstavkom 7. člena Uredbe šteti, da gre za površino vodnega dobra, na katerem se izvaja posebna raba vode, za katero bi zavezanka lahko pridobila vodno pravico. Ker je akumulacija Pernica 1 vodni zadrževalnik z določeno površino, ki ga je glede na naravo izvajanja rabe vode (gojenje rib) treba šteti za zaključeno celoto, kar velja tudi za akumulacijo Pernica 2, je upravni organ v postopku ugotavljanja površine obeh akumulacij, na podlagi podatkov zemljiškega katastra, do katerega je dostopal s pomočjo spletne aplikacije e-prostor in na podlagi sodelovanja zavezanke, ugotovil skupno površino vodnega dobra.

5. Vodno povračila je javna dajatev in ker Uredba ne določa zastaralnega roka, je upravni organ v skladu z Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2) upošteval 5 letni zastaralni rok, torej je predmet odmere lahko vodno povračilo za leto 2009 in vodna povračila za nadaljnja leta. Osnova za obračunavanje vodnega povračila, ki jo predstavlja površina vodnega dobra namenjena vzreji ciprinidnih vrst rib, je pomnožena z vsakokratno ceno za to osnovo, na podlagi Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračila za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2011.

6. Drugostopenjski organ je pritožbo zavezanke zoper navedeno odločbo zavrnil.

7. Tožnica v tožbi navaja, da je odmera vodnega povračila za izvajanje posebne rabe vode zastarana. Tožena stranka je nepravilno uporabila določbe ZDavP-2. Uporabiti bi morala določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se uporablja po določbi drugega odstavka 1. člena OZ za razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni. Na podlagi določbe 355. člena OZ bi bilo treba uporabiti enoletni zastaralni rok, kar velja tudi za tek zakonitih zamudnih obresti po določbi tretjega odstavka 347. člena OZ.

8. Prav tako v danem primeru ne obstoji temelj za odmero vodnega nadomestila. Po določbi 125. člena ZV-1 se sicer mora za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov pridobiti vodno dovoljenje, vendar se vodno povračilo po določbi 2. člena Uredbe plačuje le za rabo vode, naplavin, vodnih zemljišč v lasti države, pri nepremičninah za katere je bilo odmerjeno vodno povračilo pa podatki zemljiške knjige izkazujejo, da so zemljišča v celoti v lasti tožnice in samo v delu 8/21 so posamezne parcele v lasti RS. Prav tako je površina v obsegu 1.011.423 odmerjena v m2, čeprav bi se morala v skladu z določbo 10 alinee prvega odstavka 6. člena Uredbe obračunati v m3. Nenazadnje tožena stranka na tožnico ne more prevaliti plačila zastaranih obveznosti iz naslova glavnice in zamudnih obresti, ker se po 4. členu Uredbe ne plačujejo za vodna zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti vodne infrastrukture (zapornice), pa tudi ne zato, ker bi moral upravni organ, na podlagi dostopnih javnih evidenc, sam odmerjati vodno povračilo. Glede obsega zemljišč, ki spadajo v obseg vodnih zemljišč, se v izogib ponavljanju tožnik v celoti sklicuje na pripombe z dne 12. 3. in 3. 4. 2015. Sodišču predlaga, da po izvedbi ponujenih dokazov odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spis. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi sklepa organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

12. Tožnica v tožbi navaja, da je odmera vodnega povračila zastarana. Ne strinja se z upravnim organom, ki meni, da se za zastaranje uporabljajo določbe ZDavP-2. Sodišče pojasnjuje, da se skladno z določbo 2. člena ZDavP-2 ta zakon uporablja kadar davčni organ odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov, kadar daje pomoč pri pobiranju davkov ali izmenjavi podatkov drugim državam članicam EU, ali kadar izvaja mednarodno pogodbo, ki obvezuje Slovenijo. Prav tako v skladu z ZDavP-2 postopajo nosilci javnih pooblastil, če so z zakonom pooblaščeni za pobiranje davkov, in je z zakonom predpisano, da se za njihovo pobiranje uporablja ta zakon. Skladno z določbo prvega in drugega odstavka 3. člena ZDavP-2 pa pobiranje davka vključuje vse naloge državnih in drugih organov, pristojnih za pobiranje davkov, pravice in obveznosti zavezancev za davek in drugih oseb, določenih z zakonom o obdavčenju, zakonom, ki ureja finančno upravo, in tem zakonom, v zvezi z ugotavljanjem in izpolnitvijo davčne obveznosti zavezanca za davek, ki je določena s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, vključno v zvezi z ugotavljanjem kršitev zakona o obdavčenju. Po določbi drugega odstavka 3. člena pa je davek vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske unije ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju.

13. Ker torej vodno povračilo ne predstavlja davka, niti proračunskega prihodka v smislu določb ZDavP-2, sodišče soglaša z navedbo tožnice v tej zadevi, da se za zastaranje te terjatve uporabljajo določbe OZ, ne pritrjuje pa tožnici v delu, kjer zatrjuje, da bi tožena stranka za zastaranje morala uporabiti določbo 355. člena OZ. Na podlagi meril iz 5. člena Uredbe se namreč zavezancu vodno povračilo obračuna v višini zneska za letno količino vode, ki je za vzrejo salmonidnih vrst rib določena na podlagi vodne pravice, in se skladno z določbo 10. člena odmeri na podlagi napovedi zavezanca za preteklo leto tako, da se skladno z določbo 12. člena Uredbe odmeri z odločbo do 30. novembra tekočega leta za preteklo leto. Res je, da Uredba v 14. členu določa plačilo vodnega povračila med letom v obliki mesečnih akontacij, kar pa ne spremeni narave odmerjenega vodnega povračila kot letne dajatve. Tudi sicer sodišče tožnici pojasnjuje, da določba 355. člena OZ, ki določa enoletni zastaralni rok, taksativno našteva terjatve, ki zastarajo v tem roku, zato tudi iz tega razloga določba 355. člena OZ ne more predstavljati pravne podlage za zastaranje terjatve v obravnavanem primeru. Kot je tožnici že pojasnila tožena stranka, pa v obravnavani zadevi ni prišlo niti do zastaranja na podlagi določbe 346. člena OZ, ki določa splošni zastaralni rok petih let, saj se v zadevi odmerjajo neplačana vodna povračila za leto 2009, katerega odmera bi morala biti dejansko izvedena v novembru 2010 in vsa nadaljnja vodna povračila.

14. V obravnavani zadevi temelj za obračunavanja vodnega povračila predstavljajo določbe Uredbe in ZV-1, ki v prvem odstavku 124. člena določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati tudi vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Skladno z določbo prvega odstavka 7. člena Uredbe, ki je bila sprejeta na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 124. člena ZV-1, pa je zavezanec za plačilo vodnega povračila oseba, ki upravlja objekt ali napravo za odvzem ali koriščenje vode. Uredba v četrtem odstavku 7. člena določa tudi, da je v primeru, če osebi iz prvega odstavka 7. člena ni bila podeljena vodna pravica, zavezanec za plačilo vodnega povračila imetnik vodne pravice ali oseba, ki lahko, skladno z ZV-1, vodno pravico pridobi. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica na podlagi 199. člena ZV-1 vložila zahtevo za pridobitev vodne pravice, niti ni sporno, da tožnica vse od uveljavitve Uredbe, od 14. 12. 2002, v obeh akumulacijah Pernica 1 in Pernica 2, goji sladkovodne organizme. Sodišče ugotavlja, da je to dejstvo prvostopenjski organ ugotavljal in utemeljil z vpogledom v tožničine vloge za pridobitev ustreznih dovoljenj, predvidenih v ZV-1, kar pomeni, da sta upravna organa tožnico pravilno štela kot zavezanko za plačilo vodnega povračila v smislu četrtega odstavka 7. člena Uredbe.

15. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da pravni temelj za odmero vodnega nadomestila ne obstoji. Tožnica se sklicuje na določbo 2. člena Uredbe, po kateri se vodno povračilo plačuje za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč v lasti države in navaja, da vpogled v zemljiško knjigo dokazuje, da so nepremičnine za katere je bilo odmerjeno vodno povračilo v lasti tožnice in samo v posamične parcele v delu (8/21) v lasti Republike Slovenije. Po presoji sodišča je tožnici tožena stranka pravilno obrazložila, da sta akumulacija Pernica 1 in Pernica 2 vodna zadrževalnika, ki sta naravno vodno javno dobro, namenjena gojenju rib, in da predstavljata zaključeno celoto, ki zahteva ugotovitev (celotne) površine zemljišč za odmero vodnega povračila. Takšno stališče temelji na določbi prvega odstavka 15. člena ZV-1, po kateri so celinske vode in vodna zemljišča (med drugim tudi naravni vodni zbiralniki) naravno javno dobro. Status celinskih voda kot naravnega javnega dobra je torej vzpostavljen neposredno na podlagi zakona, ki določa tudi kriterije za opredelitev vodnega zemljišča ter vnos podatkov o meji vodnega zemljišča v vodni oziroma zemljiški kataster (12. in 13. člen ZV-1).

16. Tožnik v tožbi ugovarja tudi pravilni ugotovitvi površine zemljišč. Sklicuje se na pripombe z dne 12. 3. in 3. 4. 2015, torej pripombe, ki jih je upravnemu organu posredoval pred izdajo prvostopenjske odločbe in do katerih se je upravni organ opredelil v obrazložitvi izpodbijanega akta. Ne glede na to, da bi moral tožnik v tožbi navesti razloge, zaradi katerih izpodbija zaključke prvostopenjskega upravnega organa, mu sodišče ponovno pojasnjuje, enako kot sta to storila upravna organa, da bi moral pravilnost odmere oziroma izmer površine vodnega dobra dokazati že v ugotovitvenem postopku prvostopenjskega organa, česar ni storil. Sodišče sicer ugotavlja, da se je prvostopenjski organ v celoti opredelil do navedb tožnice, ki se nanašajo na sporno vprašanje in po načelu proste presoje dokazov štel, da bo odmeril vodno povračilo na podlagi podatkov uradne evidence, ki jih tožnik ne v upravnem postopku, ne v tem sporu ni dokazno izpodbijal.

17. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi morala biti površina v obsegu 1.011.423 odmerjena v m³ in ne v m², tako kot to določba 10. alinea prvega odstavka 6. člena Uredbe. Določba 11. alinee 6. člena Uredbe namreč določa, da je osnova za obračunavanje vodnega povračila za vzrejo ciprinidnih vrst rib, površina vodnega dobra, namenjenega vzreji rib, izražena v m², torej je bila za izračun vodnega povračila uporabljena pravilna pravna podlaga.

18. Kot neutemeljenega sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da se po določbi 4. člena Uredbe vodno povračilo ne odmerja za vodna zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti vodne infrastrukture. Da so na akumulacijah Pernica zgrajeni objekti vodne infrastrukture je ugovor, ki v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 predstavlja tožbeno novoto, pa tudi sicer listine priloženega upravnega spisa izkazujejo le, da tožnica v obeh akumulacijah vzreja ciprinidne vrste rib in morebitna obstoječa vodna infrastruktura v smislu 44. člena ZV-1 ni izkazana.

19. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je bila izpodbijana odločitev pravilna, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

03.02.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 325/2014
• UPRS Sodba III U 77/2019-13
• sodba III U 33/2010