UPRS sodba II U 56/2016

Jedro

Okoliščina, da so deleži zaposlenih invalidov v nekaterih dejavnostih višji kot v drugih, ne more biti edino merilo za določitev višine kvote.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) odločil, da mora tožeča stranka kot zavezanec za zaposlovanje invalidov zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) plačati prispevek za mesec avgust 2015 v višini 2.214,02 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi do 16. 11. 2015 pa znesek 2.242,53 EUR. Prav tako mora plačati zamudne obresti od 16. 11. 2015 dalje do plačila. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbe ZZRZI, v skladu s katerimi so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža celotnega števila zaposlenih delavcev. Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS. Navedeni predpis je Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju: Uredba). Kvota je glede na dejavnost lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih pri delodajalcu. V kvoto se vštevajo vsi invalidi, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Zavezanec pa lahko svojo obveznost glede kvote izpolni tako, da ima zaposleno predpisano število invalidov ali s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem ali pa s plačilom prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Na podlagi uradnih evidenc je Sklad ugotovil, da je imela tožeča stranka v mesecu avgustu 2015 zaposlenih 98 delavcev, od tega 2 invalida. Kvota invalidovo za tožečo stranko po Uredbi znaša 6 %, kar pomeni 6 zaposlenih invalidov. Ker tožeča stranka zaposluje le 2 invalida, je za manjkajoče 4 invalide do predpisane kvote dolžna za mesec avgust 2015 plačati prispevek v višini 2.214,02 EUR.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke, saj je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-36/06-18 z dne 5. 2. 2009 ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti. S tem, ko je zakonodajalec določil, da mora vlada pri določitvi višine kvote upoštevati dejavnost zavezanca, ni kršil splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, iz katerega tudi izhaja, da mora zakonodajalec bistveno različne položaje urediti različno. Pritožbeni očitki glede višine kvote so zato neutemeljeni. Delodajalci so z ozirom na dejavnost, ki jo opravljajo, razvrščeni v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti. Pri tem Uredba kvote določa na prvem nivoju področja dejavnosti navedene standardne klasifikacije. Do sedaj se način določanja kvote ni spremenil, saj socialni partnerji o tem niso dosegli soglasja. Prvostopni organ je pri izdaji odločbe upošteval stanje obveznosti na dan 16. 11. 2015, pri čemer je s prejetimi plačili v skladu z določbo 93. člena ZDavP-2 najprej poravnal obveznosti iz naslova neplačanih obresti, nato pa šele glavnice, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti. V odločbi Sklad zamudne obrestmi obračuna do določenega dne navedenega v odločbi, zavezanec pa je poleg navedenih zamudnih obresti dolžan poravnati tudi zamudne obresti od glavnice od datuma navedenega v odločbi do dneva plačila. V zvezi z odločitvami Upravnega sodišča v nekaterih zadevah pa tožena stranka pojasnjuje, da je Državno pravobranilstvo vložilo revizije zoper te sodbe, o katerih pa Vrhovno sodišče še ni odločilo.

3. Tožeča stranka v tožbi opozarja, da je pred Upravnim sodiščem v teku 19 postopkov v zvezi z odločbami Sklada. V najstarejših sporih je sodišče ugodilo tožeči stranki ter tudi pritrdilo njenim navedbam glede nezakonitosti in neustavnosti 3. člena Uredbe. Pri tem je zavzelo stališče, da je treba pri tožeči stranki upoštevati 2 % kvoto. Navedenemu stališču pa se niti prvostopni niti drugostopni organ nista poredila, kar terja, da sodišče v obravnavani zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Tožeča stranka v tožbi nadalje ugovarja, da drugostopni organ ni vsebinsko odgovoril na pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava glede teka zakonskih zamudnih obresti ter glede stroškov pritožbenega postopka. V nadaljevanju pa tožeča stranka vztraja pri svojem stališču, da je Uredba v nasprotju z določili ZZRZI ter obširno podaja razloge (kot jih je že navedla v drugih upravnih sporih) zakaj glede področja dejavnosti N, kamor sodi dejavnost tožeče stranke, ni ustrezna določitev kvote na prvem nivoju dejavnosti. Odstotek zaposlenih invalidov na ravni dejavnosti potovalnih agencij, organizatorjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti namreč ne presega 2 %, od tožeče stranke pa se zahteva najmanj 6 % zaposlenih invalidov. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožeča stranka za mesec avgust 2015 ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje invalidov, ter da je Sklad dolžan tožeči stranki vrniti že plačan znesek 2.095,23 EUR, kakor tudi stroške tega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. V zadevi II U 269/2013 je Vrhovno sodišče že odločilo o reviziji tožene stranke ter s sklepom X Ips 468/2014 razveljavilo navedeno odločitev sodišča ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom upravnih organov, da za tožečo stranko velja 6 % kvota. S tem je torej sprejelo pravno stališče do navedenega vprašanja, s katerim se mora uskladiti in poenotiti tudi praksa Upravnega sodišča, slediti pa ji tudi mora pristojni upravni organ.

5. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi v zvezi z odgovorom tožene stranke navaja, da se Vrhovno sodišče v reviziji sploh ni ukvarjalo z njenimi opozorili, da zakonski okvir ne omogoča vladi, da pri določitvi kvot posega v načelo enakosti iz 14. člena Ustave kot v svobodo gospodarske pobude po 74. členu Ustave. Tožeča stranka v celoti vztraja pri svoji tožbi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v nekaterih istovrstnih zadevah tega sodišča v zvezi s tožbami tožeče stranke zaradi plačila prispevka za zaposlovanje invalidov (II U 222/2014, II U 270/2014) že odločilo o revizijah tožene stranke (npr. X Ips 69/2015, X Ips 70/2015). V vseh primerih je odločitve tega sodišča razveljavilo in zadeve vrnilo v novo sojenje. Pri tem je zavzelo stališče glede skladnosti 3. člena Uredbe z ZZRZI in sicer, da je določitev različnih kvot v Uredbi glede na dejavnost delodajalcev, upoštevaje različnost položajev delodajalcev, ki opravljajo različne dejavnosti, skladna z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Menilo je, da okoliščina, da so deleži zaposlenih invalidov v nekaterih dejavnostih višji kot v drugih, ne more biti edino merilo za določitev višine kvote, tako kot je to zatrjevalo prvostopno sodišče v sodbi. Zakonodajalec je kot temeljni razlikovalni znak določil dejavnost delodajalca ter naložil vladi, da na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in vlade, določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot glede na določen zakonski okvir od 2 % do 6 % je tako v prosti presoji vlade, ki pa je omejena z mnenjem Ekonomsko socialnega sveta. Tako je po stališču Vrhovnega sodišča ustreznost oziroma primernost višine kvot po posameznih dejavnostih strokovno in ne pravno vprašanje. Na podlagi navedenega zaključuje, da ureditev v 3. členu Uredbe sledi namenu tretjega odstavka 62. člena ZZRZI in ne presega zakonsko določenega okvira višine kvot.

8. V obravnavani zadevi dejanske okoliščine, ki se nanašajo na število zaposlenih invalidov pri tožeči stranki v relevantnem obdobju, niso sporne. Prav tako ni sporen sam izračun višine dolgovanega mesečnega prispevka glede na število zaposlenih invalidov (2 zaposlena invalida) ter manjkajočim številom invalidov (4 manjkajoči invalidi) do doseganja 6 % kvote, ki je po Uredbi določena za dejavnost pod oznako: N) Druge raznovrstne poslovne dejavnosti, kamor spada tudi dejavnost potovalnih agencij, ki jo opravlja tožeča stranka. V zadevi je tako sporno le pravno vprašanje glede skladnosti Uredbe z ZZRZI. Glede navedenega pa je Vrhovno sodišče v že citiranih odločitvah sprejelo pravno razlago, ki ji sledi tudi to sodišče in se nanjo sklicuje. Tako je za ugotovitev obveznosti tožeče stranke relevantna kvota 6 %, kar glede na število vseh zaposlenih pomeni 6 invalidov. Ker je tožeča stranka v mesecu avgustu 2015, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, imela 2 zaposlena invalida (kar ni sporno), ji je Sklad utemeljeno naložil plačilo prispevka do izpolnitve kvote na podlagi ZZRZI. Glede na sprejeto pravno stališče, da ureditev po Uredbi ni neskladna z ZZRZI, je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da takšna ureditev vnaša nesprejemljivo neenakost v obravnavanju posameznih zavezancev. Vrhovno sodišče je namreč menilo, da okoliščina, da so deleži zaposlenih invalidov v nekaterih dejavnostih višji kot v drugih, ne more biti edino merilo za določitev višine kvote.

9. Tožeča stranka je v tožbi ugovarjala tudi odločitvi glede teka zamudnih obresti od dolgovanega zneska. Iz 1. točke izreka izpodbijane odločba izhaja da je Sklad od dolgovanega zneska (glavnice) obračunal zamudne obresti za čas od datuma zapadlosti do dneva izdaje odločbe. V 2. točki izreka pa je odločil, da je zavezanec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od zneska iz 1. točke izreka po obrestni meri, določeni z zakonom o davčnem postopku, od 16. 11. 2015 do plačila. Zamudne obresti se plačujejo od obveznosti, to je od glavnice, in sicer od dneva zapadlosti do plačila. V izpodbijanem sklepu je v 1. točki izreka višina glavnice natančno navedena, zato je tudi obveznost glede plačila zamudnih obresti, kot izhaja iz 2. točke izreka in se nanaša na čas od 16. 11. 2015 dalje do plačila, določljiva in ne zavezuje tožeče stranke k plačilu zamudnih obresti od že nateklih obresti, zato je tudi v tem delu tožba neutemeljena. Prav tako je neutemeljen ugovor glede stroškov pritožbenega postopka, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni bila upravičena do povrnitve stroškov upravnega postopka.

10. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 54/2017
• UPRS sodba II U 123/2016
• UPRS sodba II U 355/2015