UPRS sodba II U 135/2016

Jedro

Pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti je relevantna vrednost kmetijskih pridelkov in ne morebitni izkupiček od prodaje pridelkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopno odločbo je Upravna enota Murska Sobota odločila, da se ne odobri pravni posel za promet z nepremičninami (kmetijskimi, gozdnimi in stavbnimi zemljišči kot celoto) parc. št. 1030, parc. št. 1031, parc. št. 997 in parc. št. 996, vse k.o. … po dne 7. 4. 2015 sklenjeni prodajni pogodbi med A.A. in B.B. kot prodajalcema ter C.C. kot kupcem (1. točka izreka). Pravni posel za promet z istimi nepremičninami med istima prodajalcema in kupcem D.D. za skupno ceno 5.500,00 € je prvostopni organ odobril (2. točka izreka). Zahtevo D.D. za povrnitev stroškov je zavrnil (3. točka izreka).

2. Kot izhaja iz podatkov spisa in prvostopne odločbe, prvostopni organ o obravnavni zadevi odloča v ponovljenem postopku, saj je bila njegova odločba št. 330-90/2015-15(0414) z dne 15. 5. 2015 v tem delu z odločbo organa druge stopnje št. 33008-118/2015/2 z dne 27. 8. 2015 odpravljena in vrnjena v nov postopek.

3. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta prodajalca na Upravni enoti Murska Sobota podala ponudbo za prodajo več kmetijskih zemljišč, kot celota pa so se prodajale parcele št. 1030, 1031, 996 in 997, vse k.o. … po skupni ceni 5.500,00 €. Ponudbo za nakup teh nepremičnin so sprejeli D.D., E.E. in tožnik, vlogo za odobritev pravnega posla pa sta pravočasno vložila tožnik in D.D..

4. Oba zainteresirana za nakup predmetnega zemljišča sta kmeta. Za oba je bilo tudi ugotovljeno, da sta lastnika kmetijskih zemljišč, ki mejijo na zemljišče, ki je predmet prodaje, to je D.D. zemljišč parc. št. 1002 in 981 k.o. …, C.C. pa lastnik zemljišč št. 1032 in 994 k.o. ….

5. D.D. je nosilec kmetijskega gospodarstva v skupni površini 17,4205 ha, od tega kot lastnik oziroma solastnik približno 9,5 ha, ostalo ima v najemu. Je ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, saj izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 111. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Iz izračuna bruto vrednosti kmetijske proizvodnje Kmetijsko svetovalne službe Murska Sobota z dne 9. 4. 2015 izhaja, da znaša vrednost kmetijske proizvodnje za njegovo kmetijo v letu 2013 25.392,70 €. Dobiva tudi pokojnino, iz potrdila ZPIZ, OE Murska Sobota za leto 2013 pa izhaja, da je znesek pokojnine bistveno nižji od dohodka, ki ga je dobil na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti.

6. Na poziv prvostopnega organa je Kmetijska svetovalna služba Murska Sobota dne 18. 9. 2015 posredovala še pojasnitev izračuna bruto vrednosti kmetijske proizvodnje za kmetijo D.D.. V pojasnilu je navedeno, da so za pridobivanje podatkov za leto 2013 uporabljeni podatki iz zbirne vloge za neposredna plačila za leto 2013 in podatki, ki jih je posredovala stranka. Na zbirni vlogi za leto 2013 je imel D.D. prijavljene poljščine: pšenica (3,03 ha), rž (1,64 ha), koruza (4,04 ha), oves (0,52 ha), proso (1,15 ha) in oljne buče (0,1 ha). Iz zbirne vloge je bil povzet tudi stalež živali in je bilo tako ugotovljeno, da je D.D. na dan 1. 2. 2013 redil 4 teleta do 6 mesecev, 2 mladi govedi 6 do 12 mesecev, 5 govedi nad 2 leti, 9 koz starejših od 1 leta, 4 konje starejše od 1 leta, 6 prašičev pitancev teže od 20 do 110 kg, 1 plemensko svinjo in 20 kokoši nesnic, letno je pridelal 26.000 l mleka, vzredil 4 mlada pitana goveda in 15 pitanih prašičev. Skupaj s subvencijami je imel v letu 2013 25.392,70 € prihodka iz kmetijske dejavnosti.

7. Za tožnika je bilo v postopku ugotovljeno, da je nosilec kmetijskega gospodarstva v skupni površini 11,8042 ha, lastnik oziroma solastnik pa je približno 10,9 ha kmetijskih zemljišč. Tudi tožnik je ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti. Razen tega prvostopni organ ugotavlja, da je dokazno breme glede tega ali kmetijska dejavnost za leto 2013 tožniku predstavlja glavno dejavnost na tožniku. Tožnik je imel v letu 2013 na 4,5 ha kmetijskih površin posejano pšenico in na 4,9 ha kmetijskih površin koruzo. Iz poročila Ministrstva za kmetijstvo in okolje Kmetijskega inštituta Slovenije z dne 30. 6. 2014 je razviden hektarski donos posameznih pridelkov za leto 2013, ki je 4,4 ha/t za pšenico in 5,4 ha /t za koruzo. Tožnik je tako v letu 2013 lahko pridelal 19,8 ton pšenice ali več in 26,4 ton koruze ali več. Skupni znesek subvencij za leto 2013 znaša 8.213,84 €. Vrednost kmetijske proizvodnje za tožnika v letu 2013 je torej 24.704,21 €. Tožnik je tako v letu 2013 ustvaril pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti, ni pa izkazal, da mu je kmetijstvo predstavljalo glavno dejavnost, ker ni predložil podatkov delodajalca o izplačanih plačah za leto 2013 in upravni organ tako ni mogel presoditi, katera sredstva mu pomenijo glavni vir preživljanja v smislu tretjega odstavka 23. člena ZKZ.

8. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da sta oba sprejemnika ponudbe kmeta, ki imata v lasti zemljišče, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj, oba izpolnjujeta pogoj iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ. Zato je za odločitev relevantna določba tretjega odstavka 23. člena ZKZ. Glede na to je prvostopni organ tekom ugotovitvenega postopka tožnika oziroma njegovega pooblaščenca pozval, da predloži potrdilo delodajalca o izplačanih dohodkih v letu 2013, s katerim bo izkazal, da mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost. Ne glede na to opozorilo tožnik v ugotovitvenem postopku zahtevanega dokazila ni predložil, zato upravni organ ni mogel primerjati dohodka iz kmetijske dejavnosti z drugimi tožnikovimi dohodki in tako ni mogel ugotoviti, katera sredstva pomenijo tožniku poglavitni vir za preživljanje.

9. Glede tožnikovih ugovorov v ugotovitvenem postopku ali pojasnitev izračuna bruto vrednosti kmetijske proizvodnje Kmetijsko gospodarskega zavoda Murska Sobota lahko pomeni podlago za dokazovanje, koliko dohodka je dejansko v letu 2013 iz kmetovanja ustvaril D.D., upravni organ ugotavlja, da podatki temeljijo na zbirnih vlogah tako glede prijavljenih površin kot tudi glede staleža rejnih živali. Priložen pa je bil tudi račun Pomurske mlekarske zadruge glede prodanega mleka v letu 2013. V letu 2013 je D.D. za prodajo mleka prejel 6.968,43 € in subvencijo v znesku 7.290,14 €, kar že samo po sebi pomeni, da je skupaj ustvaril 14.251,57 €, torej pomemben del dohodka iz naslova kmetijske dejavnosti, tudi če bi zanemarili izračun, ki ga je opravil kmetijski svetovalec na potrdilu o vrednosti kmetijske proizvodnje. Znesek izplačanih pokojnin je v vsakem primeru bistveno nižji od dohodka, ki ga je pridobil iz opravljanja kmetijske dejavnosti.

10. V postopku je bilo tako ugotovljeno, da D.D. izpolnjuje pogoj iz 2. točke prvega odstavka ter 1. in 2. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ, zato je prvostopni organ odločil, kot izhaja iz izreka prvostopne odločbe.

11. Zoper to odločbo se je pritožil tožnik, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ se v svoji odločbi z ugotovitvami prvostopnega organa strinja. Glede pritožbenih navedb, da D.D. zemljišč v okolici zemljišč, ki so predmet prodaje, ne obdeluje oziroma ne obdeluje v skladu z določbami ZKZ, pa dodaja, da so te nerelevantne, saj tudi če bi bile resnične, ne bi vplivale na odločitev. Zavrača tudi pritožbene navedbe, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Le-to ni bilo ugotovljeno zgolj na podlagi izračuna Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota z dne 15. 9. 2015, pač pa tudi potrdila Pomurske mlekarne zadruge z dne 25. 9. 2015 in podatkov Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja o prejetih subvencijah. Že ta skupni znesek pa bistveno presega znesek izplačane pokojnine in je hkrati višji od 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Glede pritožbene navedbe, da bi naj tožnik na naroku dne 9. 4. 2015 izjavil, da v letu 2013 ni ustvaril nobenih omembe vrednih dohodkov iz opravljanja kmetijske dejavnosti, pa drugostopni organ ugotavlja, da iz zapisnika o tem naroku to ne izhaja.

12. Drugostopni organ še dodaja, da je prvostopni organ pri odločanju pravilno upošteval podatke za koledarsko leto 2013, saj je za odločitev relevantno, kdaj je bila podana izjava o sprejemu ponudbe. To je bilo v letu 2014, zato so za odločitev relevantni podatki za leto 2013.

13. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da v ponovljenem postopku niso bile odpravljene nepravilnosti, katere je drugostopni organ ugotovil v svoji odločbi št. 33008-118/2015/2 z dne 27. 8. 2015. Po prepričanju tožeče stranke v postopku ni bil ugotovljen dejansko ustvarjen dohodek na kmetiji D.D., ampak je šlo samo za oceno in zgolj za možnost ustvarjenega zaslužka, torej za hipotetično oceno. Pri odločanju ne bi smeli biti upoštevani prihodki iz naslova subvencije, saj je ta vezana na dejansko proizvodnjo, če pa te ni, tudi teh sredstev ni mogoče upoštevati. Glede na to je po mnenju tožeče stranke zaključek, da D.D. kmetijstvo pomeni poglaviten vir preživljanja, napačen. Razen tega tožeča stranka navaja še, da je bilo v ugotovitvenem postopku po uradni dolžnosti ugotovljeno, kakšna sredstva bi naj pridobil iz naslova kmetijske dejavnosti D.D., tožnik pa bi moral navedeno izkazati sam. Pri odločitvi tudi niso bila upoštevana temeljna načela ZKZ, ampak le tiste določbe, ki se nanašajo na promet s kmetijskimi zemljišči, kar je po mnenju tožene stranke prav tako napačno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

15. Tožba je bila vročena v odgovor tudi A.A., B.B. in D.D., ki nastopajo v upravnem sporu kot prizadete stranke v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odgovor na tožbo pa je vložil samo D.D.. V odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločitev pravilna in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Priglasil je tudi stroške upravnega spora.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

18. ZKZ v prvem odstavku 23. člena določa, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je na prodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je na prodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS za Republiko Slovenijo.

19. Drugi odstavek 23. člena ZKZ določa, da se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe.

20. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva pridobljena iz te dejavnosti pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje (tretji odstavek 23. člena ZKZ).

21. Po 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Drugi odstavek 24. člena ZKZ določa, da se za kmetijsko dejavnost štejejo vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s pridelki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ). V letu 2013 je ta znesek 12.187,12 €.

22. V predmetni zadevi ni sporno, da sta oba zainteresirana za nakup predmetnega zemljišča, to je tako tožnik kot D.D., kmeta in da imata oba v lasti zemljišče, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj. Oba torej izpolnjujeta pogoje po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Ob enakih pogojih pa se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto po prvem odstavku 23. člena ZKZ, pravico do nakupa določi po vrstnem redu, določenem v drugem odstavku 23. člena ZKZ. Tožeča stranka osporava dejansko ugotovitev upravnih organov, da predstavlja kmetijska dejavnost D.D. edino oziroma glavno dejavnost. Sodišče te ugovore zavrača kot neutemeljene. Zgoraj je povzeta obrazložitev, kako je prvostopni organ ugotovil vrednost kmetijske proizvodnje D.D. Pri tem je izhajal iz izračuna Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota, glede katerega je pridobil še dodatna pojasnila, računa Pomurske mlekarske zadruge o vrednosti prodanega mleka v letu 2013 in ugotovitev o prejetih subvencijah. Pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti se upošteva vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji (drugi odstavek 24. člena ZKZ), temu pa sta pravilno sledila tudi upravna organa v obravnavani zadevi. Relevantna je torej vrednost kmetijskih pridelkov (in ne morebiti izkupiček od prodaje, kot se nakazuje v tožbi), zato so tožbeni ugovori, da gre pri tem le za hipotetično oceno o možnosti ustvarjenega dohodka neupoštevni. Glede na zgoraj naveden ugotovljen dohodek iz kmetijske dejavnosti za D.D. in glede na ugotovitev, da ta bistveno presega njegove dohodke iz naslova pokojnine (ta je znašala v letu 2013, kot izhaja iz podatkov spisa, 6720,60 €), je pravilna ugotovitev, da pomeni D.D. kmetijska dejavnost poglaviten vir za preživljanje in s tem glavno dejavnost.

23. K tožbenim ugovorom glede tega, da je ocena vrednosti kmetijske proizvodnje, ki jo je izdelal Kmetijsko gozdarski zavod, neprimerna za ugotavljanje poglavitnega vira za preživljanje (s čimer se sodišče sicer ne strinja, kot je obrazloženo zgoraj), pa sodišče še dodaja, da je tudi tožnik svoj dohodek iz naslova kmetijske dejavnosti dokazoval z oceno, ki jo je izdelal Kmetijsko gozdarski zavod Murska Sobota dne 9. 4. 2015, in se nahaja v spisu. Organ pa je pri tem upošteval tudi poročilo Kmetijskega inštituta Slovenije z dne 30. 6. 2014.

24. Prvostopni organ je po presoji sodišča v ugotovitvenem postopku storil vse za ugotovitev za odločitev relevantnih dejstev, zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je ugotavljal po uradni dolžnosti le dohodke iz naslova kmetijske dejavnosti za D.D., saj je, kot je zgoraj povzeto, te ugotavljal tudi za tožnika. Sodišče pa se strinja s stališčem iz izpodbijane odločbe, da je dokazno breme, glede zaslužka tožeče stranke iz naslova zaposlitve, ki ni kmetijska dejavnost, na strani tožnika. Ta tega kljub izrecnemu pozivu ni izkazal in ni v zvezi s tem predložil nobenih dokazov. Dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, mora stranka navesti natančno, po resnici in določno (prvi odstavek 140. člena ZUP), tožeča stranka pa je bila izrecno pozvana, da posreduje podatke in dokazila o izplačanih dohodkih iz naslova zaposlitve, pa tega ni storila. Ker pri tem ne gre za podatke, ki jih je mogoče pridobiti po uradni dolžnosti (tretji in četrti odstavek 139. člena ZUP), sta upravna organa v okviru proste presoje dokazov (10. člen ZUP), pravilno zaključila, da tožnik ni dokazal, da mu pomeni kmetijska dejavnost poglaviten vir za preživljanje in s tem glavno dejavnost.

25. Sodišče pa pritrjuje tudi stališču drugostopnega organa, da okoliščine v zvezi s tem ali in kako D.D. obdeluje kmetijska zemljišča, niso relevantne za odločitev v obravnavani zadevi. Ta materialnopravno temelji na zgoraj navedeni zakonski podlagi in ostale določbe ZKZ, ki jih tožeča stranka sicer ne precizira, na odločitev ne vplivajo. Pri tem je dodati še, da je pri ugotavljanju pogojev za odobritev pravnega posla relevantno leto pred tistim, v katerem se ti pogoji ugotavljajo, to pa je v obravnavani zadevi leto 2013. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da upravna organa pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti za tožnika ne bi smela upoštevati prejemkov iz naslova subvencij. Kot dohodek iz naslova kmetijske dejavnosti se namreč poleg vrednosti kmetijskih pridelkov na kmetiji, upoštevajo tudi prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči (drugi odstavek 24. člena ZKZ).

26. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

27. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških tožeče stranke odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

28. Stroške pa je v predmetni zadevi priglasil tudi D.D., ki v tem postopku sodeluje po prvem odstavku 19. člena ZUS-1. V tem postopku je sodeloval na strani tožene stranke, saj se je zavzemal za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu z 22. členom ZUS-1, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri tem pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem se stranki vrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo pa so potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeta stranka takšnih navedb v odgovoru na tožbo ne navaja. V odgovoru na tožbo se namreč strinja z izpodbijano odločitvijo in jo na kratko povzema. Po obrazloženem prizadeta stranka do povrnitve stroškov ni upravičena.

29. Glede na to je sodišče o stroških odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

15.12.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 431/2015
• UPRS sodba II U 311/2015
• UPRS Sodba II U 474/2019-12