UPRS sodba II U 77/2016

Jedro

Odpis dolga ni mogoč v vseh primerih. Tako po izrecni določbi petega odstavka 101. člena ZDavP-2 davčni organ ne more odobriti odpisa akontacije davka in davčnega odtegljaja, če ni s tem zakonom drugačne določeno. Ker zakon glede akontacije dohodnine od dohodka zaposlitve na podlagi pogodbenega razmerja izjeme od navedene določbe ne določa, to pomeni, da ni pravne podlage za odpis navedenega davčnega dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je davčni organ zavrnil tožničino zahtevo za odpis akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve – drugo pogodbeno razmerje v višini 826,73 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da lahko davčni organ v skladu z določbo 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po določbi petega odstavka navedenega člena pa davčni organ ne more odobriti odpisa in obročnega plačevanja davka za akontacije davka ali davčni odtegljaj. Ker se zahtevek tožnice nanaša na odpis akontacije davka, kar pa po citirani določbi ni mogoče, je davčni organ njeno vlogo zavrnil.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnice kot neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na peti odstavek 101. člena ZDavP-2, ki izrecno določa, da davčni organ ne more odpisati akontacije davka. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati socialna stiska tožnice, saj davčni organ ne more odločiti mimo restriktivno določenih pogojev v obstoječi zakonodaji.

3. Tožnica v laični tožbi navaja, da prejema le pokojnino v znesku 467,72 EUR, kar pa ji ne omogoča plačila obveznosti, saj bi sicer bilo ogroženo njeno življenje. Mesečno namreč mora plačevati tudi kredit v znesku 365,00 EUR, tako da ji za življenje ostane le 100,00 EUR. Razen tega ima tudi resne zdravstvene težave. V odločbi se organ sklicuje, da v njenem primeru odpisa ne dovoljuje zakon, čeprav se v vseh odločbah navaja, da plačilo dolga ne sme ogroziti njenega življenja. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in skladna z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi sta odločitev utemeljila davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

7. Po določbi 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V skladu z navedeno določbo je torej odpis dolga res vezan na materialni položaj zavezanca, saj zaradi plačila davčne obveznosti ne sme biti ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov. Kljub izpolnjevanju navedenega pogoja pa odpis ni mogoč v vseh primerih. Tako po izrecni določbi petega odstavka 101. člena ZDavP-2 davčni organ ne more odobriti odpisa akontacije davka in davčnega odtegljaja, če ni s tem zakonom drugačne določeno. Ker zakon glede akontacije dohodnine od dohodka zaposlitve na podlagi pogodbenega razmerja izjeme od navedene določbe ne določa, to pomeni, da ni pravne podlage za odpis navedenega davčnega dolga. Sodišče pa se tudi strinja s toženo stranko, da ne glede na težki materialni položaj tožnice državni organi (niti sodišče) ne morejo odločiti mimo restriktivno določenih zakonskih pogojev.

8. Po vsem navedenem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

15.12.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep in sodba II U 284/2017-25
• UPRS Sodba II U 168/2020-13
• sodba IV U 120/2011