UPRS sodba I U 1007/2014

Jedro

Sodišče pritrjuje tožnici, da nobena določba ZZdrS poleg obvezne izpolnitve pogoja strokovnih dosežkov ne določa še pogoja dodatnega strokovnega izpopolnjevanja v postopkih podaljševanja licence, vendar pa ZZdrS tudi ne ureja posebej takega primera, kot je obravnavani, to je primer podaljšanja licence zdravniku, ki prakse na področju, za katerega je predlagal podaljšanje licence, ne opravlja v polni delovni obveznosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožnici podaljša licenca za delo na področju splošne medicine (specialist) za obdobje od 2. 1. 2014 do 1. 1. 2021 pod naslednjim pogojem: - strokovno izpopolnjevanje v trajanju 3 mesecev, ki bi vključevalo 1 mesec kliničnega kroženja na internistični prvi pomoči in najmanj 2 mesečno izpopolnjevanje v ambulanti splošne/družinske medicine npr: v Zavodu A. pod mentorstvom A.A., dr. med. ali v ambulanti splošne medicine B. d.o.o. pod mentorstvom B.B., dr. med., vključno z 2 moduloma ter sprotnim ustreznim pisnim, praktičnim in ustnim kolokvijalnim preverjanjem strokovnega izpopolnjevanja (1. točka izreka), naložil 4-mesečni rok od vročitve te odločbe za izpolnitev pogoja za podaljšanje licence in predložitev potrdila mentorja organu (2. točka izreka), odločil, da če tožnica v danem roku ne bo izpolnila naloženega pogoja, ji licenca za delo na področju splošne medicine (specialist) z dne 2. 1. 2014 preneha veljati (3. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila vlogo za podaljšanje licence za delo na področju družinske medicine. Ker je tožnica od 2008 dalje zaposlena v lastnem podjetju C. d.o.o. na delovnem mestu direktorice, je organ na podlagi 22. člena Pravilnika o zdravniških licencah (v nadaljevanju Pravilnik) in 190. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postavil izvedenca za presojo ustreznosti predložene dokumentacije in dosedanjega dela zdravnice. Izvedenec je podal svoje mnenje, ki ga je organ posredoval tožnici v izjavo, na odgovor tožnice pa je izvedenec dopolnil svoje mnenje. Prvostopni organ je v celoti sledil izvedenskemu mnenju, saj je izvedenec koordinator specializacije za družinsko medicino in predavatelj na Medicinski fakulteti. Izvedenec je zadovoljivo pojasnil, da iz predložene dokumentacije nesporno izhaja, da tožnica od 1. 1. 2009 ne opravlja dela v ambulanti splošne medicine, ker se ukvarja z delom na področju homeopatije in medicinskega svetovanja, pri čemer je izvedenec izpostavil, da je prav neposredno delo v ambulanti z bolniki z najrazličnejšimi težavami in boleznimi najpomembnejše opravilo zdravnika v splošni medicini, zaradi česar je potrebno, da se zdravnica dodatno strokovno izpolnjuje na relevantnih področjih te veje medicine. Pravilna je tudi pravna podlaga 22. člena Pravilnika. Prav tako ne drži, da bi bilo treba ugotavljati, ali tožnica opravlja zdravniško službo 20 % polnega delovnega časa, saj ta zahteva ne izhaja iz nobenega pravnega predpisa. Iz mnenja izvedenca pa tudi izhaja, da je tožnica v sedemletnem obdobju (od 2007 do 2013) samo v 2 letih opravila približno 42 % polne delovne obveznosti za sedemletno obdobje trajanja licence, pri čemer pa večji obseg dela v ambulanti splošne medicine in na urgenci v prvih dveh letih licenčnega obdobja ne more avtomatsko povsem nadomestiti dela v ambulanti splošne medicine za več let vnaprej; to pomeni, da tožnica zadnjih 5 let ni opravljala dela v stroki splošne medicine, kar je tako dolgo časovno obdobje odsotnosti od stika s stroko, da predstavlja zadosten razlog za odločitev o naložitvi dodatnega strokovnega izpopolnjevanja pred podaljšanjem licence. Pri predlogu dodatnega izpopolnjevanja za samo 3 mesece pa je izvedenec nedvomno upošteval tožničino delo statusa glavnega mentorja v 2007 in 2008 in tedanji povečan obseg dela. V RS pa homeopatska metoda ni uvrščena v zdravstveno dejavnost, temveč v zdravilsko dejavnost, zato dela z homeopatsko metodo ni mogoče enačiti z delom v ambulanti splošne medicine. Pravilnik z dikcijo '' opravljanje zdravniške prakse v polni delovni obveznosti'' predvideva opravljanje zdravniške prakse v stroki, za katero zdravnik želi podaljšati licenco, ne pa katerekoli stroke.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice in njeno zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov zavrnil.

3. Tožnica je tožbo vložila iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožnici podaljša licenca za delo na področju splošne medicine (specialist) za obdobje od 2. 1. 2014 do 1. 1. 2021, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka, podrejeno, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženke, ki ji tudi naloži povrnitev njenih stroškov postopka. Zakon o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) v 36. členu določa obveznost zdravnika, da pred iztekom veljavnosti licence predloži zbornici – prvostopnemu organu dokazilo o izpolnjevanju pogojev za podaljšanje licence. Če dokazil ne predloži, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti. Drugi odstavek 35. člena ZZdrS napotuje na prvostopni organ, da natančneje določi pogoje v zvezi s tem. Zdravnik mora torej za podaljšanje licence izpolnjevati pogoj strokovnih dosežkov, ki šteje kot dokaz strokovne usposobljenosti, ki se ugotavlja preko kreditnih točk po Pravilniku in sicer mora zdravnik po 22. členu Pravilnika zbrati najmanj 75 kreditnih točk v preteklem sedemletnem licenčnem obdobju. V obravnavanem primeru tožnica ta pogoj izpolnjuje, kar je v dopisu z dne 25. 7. 2013 izrecno navedel in ugotovil tudi prvostopni organ. Če tožnica tega ne bi izpolnjevala, bi ji organ lahko naložil opravo preizkusa strokovne usposobljenosti po ZZdrS. Glede na obstoječo zakonsko ureditev v ZZdrS je mogoče ugotoviti, da je tožnica pogoj strokovnih dosežkov izpolnjevala, to pa je edini pogoj, ki po ZZdrS šteje kot dokaz strokovne usposobljenosti in s tem edini zakonski pogoj za podaljšanje licence. Če pa zdravnik tega pogoja ne izpolnjuje, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti. Šele če zdravnik prvič uspešno ne opravi tega preizkusa ali prvič ne pride na preizkus v določenem roku, ZZdrS predvideva dodatno strokovno usposabljanje. Organ pa je tožnici licenco podaljšal zgolj pogojno, oprl se je na pravilnik in ji naložil dodatno strokovno izpopolnjevanje. Tožnica meni, da določba prvega odstavka 22. člena Pravilnika, ki poleg 75 zbranih kreditnih točk, ki jih določa za podaljšanje licence, v primeru, da zdravnik v preteklem licenčnem sedemletnem obdobju ne opravlja zdravniške prakse v polni delovni obveznosti, predpisuje dodatni pogoj, ki nima podlage v zakonu, posledično pa je zato v neskladju z 87, 120. in 153. členom Ustave. Ustavno sodišče je v več odločbah poudarilo pomen legalitetnega načela, ki je v tem, da podzakonski predpis ne sme samostojno urejati pravic in obveznosti in da mora imeti podzakonski predpis vsebinsko podlago v zakonu (U-I-10/99 z dne 28. 6. 2001 in dr.). To pomeni, da Pravilnik v 22. členu zahteva dodatno še opravljanje zdravniške prakse v polni delovni obveznosti in za primer, če zdravnik tega ne izpolnjuje, pa predvideva dodatno strokovno izpopolnjevanje, medtem ko zakon dodatno strokovno izpopolnjevanje ZZdrS določa le za primer, ko zdravnik prvič uspešno ne opravi preizkusa strokovne usposobljenosti ali prvič ne pride na preizkus v določenem roku. Iz 38. člena ZZdrS pa nikakor ne izhaja, da bi bilo zdravnikom, ki v preteklem licenčnem obdobju niso opravljali delovne prakse v polni delovni obveznosti, mogoče naložiti kakršne koli obveznosti v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja ali morebitne druge obveznosti. Te določbe Pravilnika zato skladno s pravilom exceptio illegalis ni mogoče upoštevati, kar pomeni, da je izpodbijano odločbo treba spremeniti oziroma odpraviti. Sicer pa tudi če bi ta določba Pravilnika imela podlago v zakonu, pa je preveč nejasna in nedoločna, da bi bilo na njeni podlagi tožnici ali drugemu zdravniku mogoče naložiti kakršne koli obveznosti. Nikjer namreč ni opredeljeno, kaj naj bi pomenil pojem ''opravljanje zdravniške prakse v polni delovni obveznosti'', prav tako ni jasno, v kakšnem trajanju lahko organ določi dodatno strokovno izpopolnjevanje in kaj le-to zajema. Predvsem pa ni jasno, na podlagi katerih kriterijev in kdo odloča o tem, ali je dodatno strokovno izpopolnjevanje sploh potrebno. Ta določba namreč določa, da organ lahko predpiše posebne pogoje. Pri tem ne predvideva nobenih posebnih meril za naložitev dodatnega strokovnega izpopolnjevanja in na podlagi katerih kriterijev bo ta odločitev sprejeta, prav tako ni opredeljeno, v kakšni obliki in obsegu. To se odraža tudi v izreku odločbe, ko je določeno, da se tožnici podaljša licenca pod pogojem najmanj 2-mesečnega izpopolnjevanja v ambulanti splošne/družinske medicine.

4. Tožnica je še navedla, da se organ ni opredelil glede neustavnosti in nezakonitosti pravilnika, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka, poleg tega pa je s tem kršen 22. člen Ustave, saj je sestavni del te pravice tudi obrazložena odločba. Tako tudi ustavnosodna praksa. Tožnica je tudi navedla, da gre pri naložitvi obveznosti v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja po vsebini za nalog in ne za pogoj, saj se s tem tožnici de facto naloži, da v določenem roku opravi določeno dejanje. Če tega tožnica ne izpolni, pa je treba za ugotavljanje tega dejstva sprožiti nov upravni postopek, v katerem se na novo odloči o pravnem razmerju, saj je to nujno zaradi varstva pravic tožnice v postopku, predvsem pravice do izjave. Šele v novem postopku bo namreč mogoče presojati, ali je tožnica izpolnila naložene obveznosti in ji v tem primeru treba zagotoviti vse pravice, ki ji gredo v postopkih pred državnim organom. Posega v pravice, obveznosti in pravne interese tožnice namreč ne predstavlja le odločitev o podaljšanju licence ter o naložitvi obveznosti, temveč tudi in predvsem odločitev o tem, ali je tožnica naložene obveznosti izpolnila. To pa bo mogoče presojati šele v novem postopku in sicer ko bo potekel rok, v katerem mora tožnica izpolniti obveznosti. Glede na navedeno je nezakonita in neizvršljiva 3. točka izreka odločbe, saj tožnici jemlje vsakršno možnost izjave o dejstvih, ki so pomembna za izdajo odločbe. Podrejeno pa je tožnica še ugovarjala napačno uporabo materialnega prava. Tožnica meni, da tudi homeopatska metoda sodi v zdravstveno dejavnost, kar pomeni, da dikcija Pravilnika ''opravljanje zdravniške prakse v polni delovni obveznosti'' zajema tudi homeopatsko metodo. Na to kažejo naslednje okoliščine: po drugem odstavku 6. člena Zakona o zdravilstvu lahko izvajajo homeopatijo le osebe z diplomo medicinske fakultete in dodatnim znanjem homeopatije, homeopatska zdravila so zdravila (19. točka 6. člena Zakona o zdravilih), ki se uporabljajo v humani medicini, Zakon o zdravstveni dejavnosti še vedno določa, da v zdravstveno dejavnost sodijo tudi alternativne oblike zdravljenja, ki ne škodujejo zdravju, da pa bo pogoje in dovoljenja za opravljanje te dejavnosti določil minister za zdravje, ki pa tega še ni storil, zakonodajalec pa je homeopatijo uredil v okviru zdravilstva, homeopatija pa je v Standardni klasifikaciji dejavnosti Statističnega urada RS obravnavana kot zdravstvena dejavnost. Odklonilen odnos do zdravilske dejavnosti s tem povezana prepoved opravljanja zdravilske dejavnosti zdravniku je po mnenju tožnice lahko razumljiva le za tista področja zdravilske dejavnosti, ki niso povezana z znanjem medicine oziroma tega znanja ne potrebujejo. Zato se ureditev ne podelitve licence oziroma odvzema licence za čas, ko zdravnik opravlja zdravilsko dejavnost, ne more nanašati na homeopatsko zdravljenje. Opravljanje zdravniške prakse v polni delovni obveznosti je torej tudi zdravljenje s homeopatijo. Gre za zdravstveno stroko, za katero je v skladu z izrecno zakonsko ureditvijo potrebno znanje splošne medicine in dodatno znanje homeopatije. Nasprotno stališče organa je v nasprotju s pravico do enakosti iz 14. člena Ustave, pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave ter pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. Tako stališče predstavlja tudi poseg v bolnikovo pravico do svobodne izbire načina zdravljenja s strani najbolj kompetentne osebe, kar je brez dvoma zdravnik, ta pravica pa je sestavni del pravice iz 51. člena, pa tudi splošne svobode ravnanja, ki izhaja iz pravice do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave. Tožnica je zato predlagala, če sodišče tej tožbi ne bi moglo slediti iz drugih razlogov, da prekine postopek odločanja o tej tožbi in prične postopek za oceno ustavnosti določb drugega odstavka 34. člena, četrtega odstavka 37. člena in 5. točke 81. člena ZZdrS. Njihova razveljavitev bi imela za posledico tudi spremembo tudi izvedbenih aktov, ki se nanašajo na homeopatijo. V nadaljevanju je opozorila še na odločbe Ustavnega sodišča v zvezi s prej zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri odločitvi iz razlogov drugostopne odločbe, ki jih je tudi deloma povzela. Dodala je še, da je skladno z Zakonom o zdravilstvu zdravilstvo dejavnost, ki jo opravljajo zdravilci z namenom izboljšati zdravje uporabnika storitev in ne z namenom zdravljenja uporabnika storitev, zato sedanja pravna ureditev ne posega v pravico pacienta do ustreznega zdravstvenega varstva. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o podaljšanju licence tožnici za delo na področju splošne medicine (specialist) za obdobje od 2. 1. 2014 do 1. 1. 2021 pod pogojem opredeljenega dodatnega strokovnega usposabljanja v trajanju 3 mesecev, določenim rokom za izpolnitev naložene obveznosti ter posledico neizpolnitve naložene obveznosti na način in v roku, kot določeno. Prvostopni organ je svojo odločitev sprejel na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka po tem, ko je tožnica vložila vlogo za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine (specialist).

8. Podelitev, podaljševanje in odvzem licence je zakonsko urejeno v 7. poglavju ZZdrS. Ta v 33. členu določa, da zdravniku, ki izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe, zbornica podeli licenco (prvi odstavek). V 35. členu nadalje določa, da sme zdravnik samostojno opravljati zdravniško službo na področju, za katerega ima licenco (prvi odstavek). Natančnejše pogoje za določitev strokovnih dosežkov kot dokaza strokovne usposobljenosti, vsebino, roke in postopek preizkusa strokovne usposobljenosti, kolikor zdravnik ne izpolnjuje pogoja strokovnih dosežkov, ter potrebne postopke in evidence določi zbornica (drugi odstavek). Po 36. členu mora zdravnik pred iztekom veljavnosti licence preložiti zbornici dokazilo o izpolnjevanju pogojev za podaljšanje licence; v primeru, da zdravnik ne predloži dokazil, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti (prvi odstavek). Zdravnik, ki prvič ne opravi uspešno preizkusa strokovne usposobljenosti ali prvič ne pride na preizkus v določenem roku, se mora na svoje stroške ob rednem delu dodatno strokovno izpopolnjevati na ustreznem področju (drugi odstavek). Po končanem dodatnem strokovnem izpopolnjevanju lahko zdravnik še enkrat opravlja preizkus strokovne usposobljenosti (tretji odstavek). 38. člen pa določa, da podrobnejša določila o načinu, organih, evidenci in postopku pri odločanju o podelitvi, podaljšanju in odvzemu licence sprejme zbornica v soglasju z ministrom (prvi odstavek); za podelitev, podaljšanje in odvzem licence pa se izda odločba v upravnem postopku (drugi odstavek).

9. Na zadnje citirani določbi ZZdrS je bil sprejet Pravilnik o zdravniških licencah (v nadaljevanju Pravilnik). Ta v III. poglavju ureja podaljšanje licence. V 20. členu je tako določeno, da se zdravniku licenca podaljša za licenčno obdobje 7 let na podlagi dokazil o strokovni usposobljenosti za nadaljnje delo v svoji stroki (prvi odstavek). 21. člen določa, da se preverjanje strokovne usposobljenosti zdravnika za licenčno obdobje ugotavlja s kreditnimi točkami, ki jih pridobi zdravnik s stalnim podiplomskim izpopolnjevanjem (prvi odstavek); kolikor zdravnik ne pridobi potrebnega števila kreditnih točk za podaljšanje licence, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti (drugi odstavek). 22. člen pa določa, da mora za podaljšanje licence zdravnik v preteklem licenčnem sedemletnem obdobju zbrati najmanj 75 kreditnih točk v skladu z določili tega pravilnika; v kolikor v tem obdobju ne opravlja zdravniške prakse v polni delovni obveznosti, mu zbornica za podaljšanje licence lahko predpiše posebne pogoje v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja (prvi odstavek).

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja (in kar med strankama ni sporno), da je tožnica 31. 12. 2008 vrnila koncesijo, da je od takrat zaposlena v lastnem podjetju C. d.o.o. kot direktorica, kjer svoje delo opravlja na področju homeopatije in medicinskega svetovanja, da je v letih 2007 in 2008 opravila 42 % polne delovne obveznosti za sedemletno obdobje trajanja licence in da je zbrala najmanj 75 kreditnih točk v preteklem licenčnem sedemletnem obdobju, da pa zadnjih pet let ni opravljala dela v stroki splošne medicine, zaradi česar je glede na zadnje citirani prvi odstavek 22. člena Pravilnika organ, ki je pri tem v celoti sledil mnenju postavljenega izvedenca, odločil, se tožnici podaljša licenca pod pogojem dodatnega strokovnega izpopolnjevanja v trajanju 3 mesecev, ki bi vključevalo 1 mesec kliničnega kroženja na internistični prvi pomoči in najmanj 2 mesečno izpopolnjevanje v ambulanti splošne/družinske medicine, vključno z 2 moduloma ter sprotnim ustreznim pisnim, praktičnim in ustnim kolokvijalnim preverjanjem.

11. Tožnica primarno ugovarja, da drugi stavek prvega odstavka 22. člena Pravilnika nima podlage v zakonu oziroma da presega določitev pravic in obveznosti, ki izhajajo iz ZZdrS. Sodišče se s tem ne strinja. Podlaga za sprejem Pravilnika je zgoraj citirani 38. člen ZZdrS. Kot je razvidno že iz samega besedila določbe 38. člena ZZdrS, Pravilnik vsebuje podrobnejša določila za postopke podelitve, podaljšanja ter odvzema licence. Sodišče pritrjuje tožnici, da nobena določba ZZdrS poleg obvezne izpolnitve pogoja strokovnih dosežkov ne določa še pogoja dodatnega strokovnega izpopolnjevanja v postopkih podaljševanja licence, vendar pa ZZdrS tudi ne ureja posebej takega primera, kot je obravnavani, to je primer podaljšanja licence zdravniku, ki prakse na področju, za katerega je predlagal podaljšanje licence, ne opravlja v polni delovni obveznosti. Ker pa je smisel podelitve licence (in posledično tudi podaljševanje licence) strokovna usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe na področju, za katerega je zaprosil za podelitev oziroma podaljšanje licence (33. in 35. člen ZZdrS), kar nedvomno poleg stalnega podiplomskega izpopolnjevanja, s katerim si zdravnik pridobiva strokovno usposobljenost, predstavlja tudi delo v praksi na tem področju, Pravilnik z določitvijo pogoja strokovnega izpopolnjevanja v tovrstnih primerih, po presoji sodišča ni presegel namena ter vsebine pravic in obveznosti določenih z ZZdrS, temveč je le podrobneje določil postopanje v tovrstnih primerih. Glede na povedano se sodišče zato tudi ne strinja, da je Pravilnik v tem delu neskladen z Ustavo in zakonom ter da bi bilo zato treba uporabiti pravilo exceptio illegalis.

12. Tudi nadaljnji tožbeni ugovor o nejasnosti sporne določbe Pravilnika ne vzdrži sodne presoje. Že samo besedilo ''opravljanje zdravniške prakse v polni delovni obveznosti'' po oceni sodišča ne pušča dvoma, da gre za zdravniško prakso, za katero je zdravnik predlagal podaljšanje licence. Zdravnik mora namreč izkazati svojo sposobnost samostojnega opravljanja zdravniške službe na področju, za katerega je predlagal podaljšanje licence. Drugačna razlaga bi bila nesmiselna. V zvezi s tožničino trditvijo o izostanku omejitev oziroma nedoločenih kriterijev in meril glede določitve posebnih pogojev v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja (ni jasno trajanje oziroma kaj sploh to strokovno izpopolnjevanje zajema) pa sodišče odgovarja naslednje: prvostopni organ – Zdravniška zbornica Slovenije je pravna oseba, ki združuje zdravnike ter zastopa njihove poklicne, socialne in ekonomske interese (69. člen ZZdrS). Med njene naloge sodi tudi, da podeljuje, podaljšuje in odvzema licence, to nalogo pa opravlja kot javna pooblastila (71. člen ZZdrS). Gre torej za samostojno poklicno organizacijo, ki v okviru zakonsko danih pooblastil opravlja določene naloge, med katere – kot že povedano – sodi tudi odločanje o podaljševanje licence. Torej je jasno, da je zbornica tista, ki o tem odloča, pri čemer pa je treba tudi po oceni sodišča presojo o določitvi posebnih pogojev v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja, torej o načinu ter trajanju le-tega, opraviti glede na okoliščine vsakega posameznega primera, kot je to bilo storjeno v obravnavanem primeru, v katerem je zbornica oziroma prvostopni organ sprejel svojo odločitev o načinu ter trajanju dodatnega strokovnega izpopolnjevanja na podlagi mnenja postavljenega izvedenca, ki je opravil strokovno presojo o tožničini usposobljenosti za (nadaljnje) samostojno opravljanje zdravniške službe na področju splošne/družinske medicine glede na podane podatke. Izostanek objektivno določenih (še) dodatnih kriterijev in omejitev v primerih, kot je obravnavani, ko gre za strokovno presojo, tako ne pomeni nezakonitosti postopanja organa, ki sprejme odločitev na podlagi te določbe že iz tega razloga, temveč se presoja, ali je (oziroma bi) bila odločitev z določitvijo posebnih pogojev dodatnega strokovnega izpopolnjevanja (torej način in časovno trajanje dodatnega strokovnega izpopolnjevanja) očitno nerazumna glede na okoliščine, ki izhajajo iz posameznega primera. To pa za obravnavani primer po oceni sodišča ne velja. Sodišče pa tudi ne more slediti tožbenemu ugovoru, da ni jasno, kaj pomeni ''najmanj 2 mesečno izpopolnjevanje'', saj je določeno izpopolnjevanje v skupnem trajanju 3 mesecev, od tega 1 mesec kliničnega kroženja na internistični prvi pomoči in torej (glede na skupno določeno trajanje 3 mesecev) najmanj 2 oziroma 2 meseca usposabljanja v ambulanti splošne/družinske medicine.

13. Sodišče se tudi ne strinja, da gre pri vsebini določene obveznosti za nalog in ne za pogoj, zaradi česar bo treba v novem postopku ugotavljati, ali je tožnica izpolnila ta nalog, saj je v 2. točki izreka poleg roka za izpolnitev obveznosti določeno tudi, da mora tožnica predložiti potrdilo mentorja, da je obveznost opravila, kar pomeni, da izvedba novega postopka ne bo potrebna in bo jasno, ali je dodatni pogoj izpolnjen ali ne. Zato pa tudi ni neizvršljiva in nezakonita 3. točka izreka, po kateri tožnici, če v roku iz prejšnje točke ne bo izpolnila naloženega pogoja, z dnem 2. 1. 2014 preneha veljati licenca za delo na področju splošne medicine (specialist).

14. Organ pa tudi ni kršil materialnega prava, ko homeopatske metode ni štel kot del zdravstvene dejavnosti in posledično ni štel izvajanja homeopatije kot opravljanje zdravniške prakse. Po sedaj veljavni ureditvi – Zakonu o zdravilstvu – sodi homeopatija med zdravilske dejavnosti, ki jo opravljajo zdravilci. Res je, da lahko (med drugim) homeopatijo izvajajo le osebe, ki imajo poleg znanja iz homeopatije ter veljavno licenco, pridobljeno skladno s tem zakonom, diplomo medicinske fakultete (6. člen), kar pa izvajanja te zdravilske metode zato ne pretvori v zdravstveno dejavnost in posledično v opravljanje zdravniške prakse. Pri tem tudi ni pravno relevantno, da je Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki velja od leta 1992, v 58. členu med zdravstvene dejavnosti uvrstil tudi dopolnilno tradicionalno alternativno obliko diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije (58. člen), saj je zakonodajalec v kasneje sprejetem zakonu (zgoraj citiranem Zakonu o zdravilstvu, UL RS, št. 94/07) homeopatijo uvrstil med zdravilske metode, ZZdrS pa tudi določa, da se zdravniku, ki se ukvarja z zdravilsko dejavnostjo, licenca ne podeli oziroma se mu lahko začasno odvzame za čas opravljanja zdravilske dejavnosti. Iz povedanega pa tudi nedvomno sledi, da Pravilnik, ki ureja zdravniške licence, med opravljanje zdravniške prakse nedvomno ne uvršča izvajanje zdravilske dejavnosti. Na drugačno opredelitev pa zato tudi ne more vplivati dejstvo, da so po Zakonu o zdravilih homeopatska zdravila zdravila, ki se uporabljajo v (med drugim) humani medicini (22. točka 6. člena), saj gre v obravnavanem primeru za vprašanje, ali se izvajanje homeopatske metode (lahko) šteje za opravljanje zdravniške prakse na področju splošne /družinske medicine in ne za vprašanje dopustnosti predpisovanja homeopatskih zdravil za zdravljenje v humani medicini. ''Zgolj'' klasificiranje homeopatije med zdravstvene dejavnosti po Standardni klasifikaciji dejavnosti Statističnega urada RS pa tudi ne more spremeniti oblike dejavnosti glede na v tej točki citirane pravne podlage. Zato tudi niso podane kršitve ustavnih pravic iz 14. člena Ustave, 49. člena Ustave ter iz 51. člena Ustave RS. Glede na razlogovanje sodišča v zvezi z opredelitvijo homeopatije kot zdravilske metode pa sodišče ne bo sledilo predlogu tožnice za prekinitev tega postopka zaradi pričetka postopka za oceno ustavnosti določb drugega odstavka 34. člena, četrtega odstavka 37. člena in 5. točke 81. člena ZZdrS pred Ustavnim sodiščem RS.

15. Izostanek konkretnih razlogov glede zatrjevanja tožnice o protiustavnosti in nezakonitosti Pravilnika pa po presoji sodišča ne predstavlja takšne kršitve pravil postopka, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločbe, saj je prvostopni organ s tem, ko je upošteval za tožnico sporne določbe Pravilnika, očitno štel, da so pravno veljavne.

16. Glede na povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.05.2016