UPRS sodba III U 207/2013

Jedro

Sodelovanje sodnika v komisiji politične stranke (posvetovalni organ odbora strokovnega sveta) ni združljivo s sodniško funkcijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodni svet RS (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo odločil, da je sodelovanje tožeče stranke v Komisiji za pravosodje, pravosodno upravo, nadzor in zakonodajo pri Odboru za pravosodje in javno upravo, Strokovnega sveta SDS, nezdružljivo s sodniško funkcijo in se ji prepove nadaljnje sodelovanje v navedeni komisiji.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je predsednica Upravnega sodišča RS dne 21. 2. 2013 podala Sodnemu svetu predlog za odločanje o nezdružljivosti dela v navedeni komisiji tožeče stranke kot višje sodnice svetnice na Upravnem sodišču RS, z opravljanjem sodniške funkcije. Dne 28. 1. 2013 jo je namreč tožeča stranka v zvezi z določenim upravnim sporom, obvestila, da je od meseca februarja 2009 članica Komisije za pravosodje, pravosodno upravo, nadzor in zakonodajo pri Odboru za pravosodje in javno upravo, Strokovnega sveta SDS. Tožeča stranka je po pozivu predsednice zavzela stališče, da njeno sodelovanje ni v nasprotju s 133. členom Ustave RS, saj skladno s Statutom SDS komisija, katere članica je, ni organ politične stranke, sama pa tudi ni funkcionar nobenega organa stranke.

Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da Ustava RS v 133. členu, ki obravnava nezdružljivost sodniške funkcije določa, da funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, določa pa tudi, da sodniška funkcija ni združljiva z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da nezdružljivost sodniške funkcije ni urejena zgolj v Ustavi RS, ampak je za vse omejitve treba poleg ustavnih določb upoštevati tudi zakonske določbe. Tako Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) v prvem odstavku 42. člena določa, da sodnik ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju službe ali nasprotovalo ugledu sodniške službe oziroma vzbujalo vtis, da pri opravljanju svoje službe ni nepristranski. Tudi temeljne določbe Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) sodnika zavezujejo, da pri svojem delu deluje neodvisno in nepristransko. Te določbe pa dopolnjuje kodeks sodniške etike, ki sicer zavezuje le člane Slovenskega sodniškega društva, vendar pa so v njem zapisana elementarna načela in praktični standardi, ki so lahko uporabljeni tudi kot razlagalno merilo formalno zavezujočih pravil, ki jih morajo upoštevati pristojni državni organi v skrbi za uveljavljanje sodnikove neodvisnosti in odgovornosti. Kodeks je namenjen tudi širši javnosti, saj ji pojasnjuje, kaj lahko od sodnikov pričakuje. Tako določa, da mora sodnik vzdrževati in varovati svojo neodvisnost in neodvisnost sodstva, saj je sodnikov poklicni in osebni ugled jamstvo zaupanja javnosti v neodvisnost sodstva. Sodnik mora sodniško funkcijo opravljati nepristransko, in ne sme dopustiti, da bi bilo sojenje podvrženo njegovim nagnjenjem, predsodkom ali vnaprejšnjim prepričanjem, tudi političnim interesom oziroma drugim okoliščinam, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali ki bi lahko vzbujale videz takega neustreznega vpliva. Tudi mednarodni standardi sodnikom prepovedujejo vse politične aktivnosti z izjemo pasivnega članstva v političnih strankah. Ni namreč pomembna samo dejanska nepristranskost in neodvisnost ampak je zelo pomemben tudi zunanji videz nepristranskosti in neodvisnosti, kar je izjemno pomembno zaradi zaupanja javnosti v sodstvo, sodnike in sodne postopke.

Iz obrazložitve še izhaja, da je po definiciji politična stranka združenje državljank in državljanov, ki uresničujejo svoje politične cilje, sprejete v programu stranke. Politična stranka torej deluje skladno s svojim programom in tako po mnenju tožene stranke sodelovanje z le to lahko vzbuja vtis po sprejemanju njenih nazorov ter delovanju v smeri doseganja zastavljenih ciljev. Ker pa se aktivnosti v konkretnem primeru nanašajo na tožečo stranko, ki poklicno opravlja sodniško funkcijo, kakršnegakoli dvoma v objektivnost poklicnega delovanja ni mogoče sprejeti. Eden od temeljev delovanja pravne države je namreč popolno zaupanje javnosti v neodvisno delovanje pravosodnega sistema. Zato sodnik ne sme dopustiti, da bi bilo sojenje podvrženo okoliščinam, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali ki bi lahko vzbujale dvom takega neustreznega vpliva.

Ob upoštevanju vsega navedenega je tožena stranka, na podlagi določil ZSS, Kodeksa sodniške etike in mednarodnih standardov, ugotovila, da aktivno sodelovanje sodnice s politično stranko lahko vzbuja vtis, da pri opravljanju sodniške službe ni nepristranska. Zato je na podlagi drugega odstavka 43. člena ZSS odločila, da sodelovanje tožeče stranke (sodnice) v komisiji politične stranke ni združljivo s sodniško funkcijo in ga je, ob uporabi pooblastila iz tretjega odstavka 43. člena istega zakona, tožeči stranki prepovedala nadalje opravljati.

Tožeča stranka v tožbi najprej predlaga, da se pritegne v postopek kot stranko z interesom Slovensko demokratsko stranko (19. člen Zakona o upravnem sporu- ZUS-1) ter da se o zadevi odloči po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede vse dokaze, ker le ti pred izdajo izpodbijane odločbe niso bili izvedeni. V nadaljevanju pa navaja, da vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz vseh treh tožbenih razlogov po določbi 27. člena ZUS-1, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, procesne kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in nepravilne uporabe materialnega prava. Poleg tega navaja, da so ji bile z izdajo izpodbijane odločbe kršene z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih varuje tudi 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, to je enakost pred zakonom (14. člen Ustave), uresničevanje in omejevanje pravic (15. člen Ustave), enako varstvo pravic (22. člen Ustave) in pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave), katerih kršitev prav tako uveljavlja s tožbo.

Navaja še, da tožena stranka svojih navedb v obrazložitvi izpodbijane odločbe o morebitnem pristranskem sojenju, ki je lahko podvrženo njenim nagnjenjem, predsodkom, vnaprejšnjim prepričanjem, tudi političnim interesom zaradi sodelovanja s stranko oziroma komisijo, ne utemeljuje z nobenim dokaznim sredstvom. Poleg tega navaja, da takšne verjetnostne domneve o njenem družbenopolitičnem nazoru globoko prizadevajo ne samo njeno integriteto, pač pa predstavljajo nedopusten poseg in dvom v njeno dosedanje in bodoče strokovno delo. Tožena stranka tudi ne razloži kakšna vrsta sporov se obravnava na Upravnem sodišču in kakšen morebitni vpliv bi lahko imelo sodelovanje v komisiji, niti ne omenja kako bi lahko sodnik, četudi bi želel iz kakršnihkoli razlogov drugačno odločitev, glede na predpisano sestavo senata, vplival na odločitev.

V nadaljevanju navaja, da že vrsto let sodeluje v navedeni komisiji, zato bi morala tožena stranka svojo odločitev utemeljiti z navedbo v katerem konkretnem primeru sojenja se je vsaj verjetno izkazalo „kot problematično“ njeno sodelovanje v navedeni komisiji. Tožena stranka tudi ni ugotavljala dejanske stanja, saj ni ugotovila kaj sploh je navedena komisija, kakšen je njen pomen, kaj so sploh naloge odbora za pravosodje, ki je po hiearhiji višji organ od komisije. Če bi vpogledala Statut SDS ter ugotovila kakšno vlogo oziroma pomen sploh ima navedena komisija, ter če bi pred izdajo izpodbijane odločbe pridobila mnenje stranke SDS ali vsaj njo vprašala kaj v njej dela, bi lahko nedvomno ugotovila, da to komisijo sestavlja nekaj prostovoljno vključenih oseb, ki nekajkrat letno dobijo na vpogled že izdelane predloge predpisov, ki se sprejemajo in jih dobijo tudi vsi predstavniki sodišč, ter da so njene pripombe zelo redke in še te se nanašajo samo na tiste predpise, ki urejajo področje, ki ga vsaj delno pozna. Iz navedenega torej sledi, da je njeno sodelovanje v navedeni komisiji izključno strokovno. Poleg tega pa še navaja, da je v skladu s 7. točko prvega odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi, sodelovanje v zakonodajnih postopkih celo eden izmed kriterijev uspešnosti pri oceni sodniške službe.

Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki, da sodbo sodišča objavi na svoji internetni spletni strani v roku 8 dni od vročitve. Tožena stranka ji je tudi dolžna povrniti stroške tega postopka. Podredno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno zatrjuje, da Zakon o sodniški službi, Kodeks sodniške etike ter mednarodni standardi sodnike zavezujejo k neodvisnemu in nepristranskemu delovanju. Slednje se ocenjuje skozi oceno javnosti, zato je ključen zunanji izgled delovanja, ki ne dopušča nobenega dvoma v objektivnost funkcionarja. Dvom ni nujno povzročen z aktivnim delovanjem v politični stranki ter aktivnim zasledovanjem političnih ciljev, pač pa zadostuje že sodelovanje z organom, ki take aktivnosti izvaja. Standard prepovedi vzbujanja dvoma v neodvisnost je strožji od obstoja dejanske pristranskosti, zato zahteva tožeče stranke po navedbi problematičnosti njenega sodelovanja v konkretnem primeru ni utemeljena, sklicevanje na sprejemanje odločitev v senatih pa tudi ne more biti uspešno. Poudarja, da sta neodvisnost in nepristranost sodnika v očeh javnosti tako pomembni vrednosti, da že od sodnika samega zahteva vzdržanje od vsakršnega ravnanja, ki bi lahko privedlo do potrebe podaje lastnega predloga o izločitvi. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 12. 8. 2013 navaja, da je zgolj splošno citiranje zakonskih in drugih predpisov, brez določene navedbe tistih določil, ki naj bi kot navaja tožena stranka obravnavali praktične standarde kot razlagalno merilo formalno zavezujočih pravil vsem sodnikom, brez zakonske dejanske in s tem pravne podlage. Tožena stranka bi namreč morala obrazložiti, kateri so ti standardi in po ugotovitvi, kakšno delo (politično ali zgolj strokovno) sporna komisija opravlja in kakšna je njena dejanska vloga (sodelovanje) v njej (konkretna ugotovitev dejanskega stanja) izdelati dokončno oceno vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin. Šele po tem bi lahko ugotovila ali je njeno strokovno sodelovanje res postalo, (kar naenkrat), poznano javnosti ter oceniti ali ima takšno sodelovanje res takšne negativne posledice v javnosti, da se s tem vzbuja dvom v njeno nepristranost sodniškega dela v vseh upravno sodnih sporih. Tudi navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je standard prepovedi vzbujanja dvoma v neodvisnost strožji od obstoja dejanske pristranskosti, je brez pravne podlage. Tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odgovora na tožbo ne izhaja od kod naj bi javnost sploh vedela kje strokovno sodeluje ter s tem vzbujala v javnosti dvom o njeni nepristranosti pri sojenju. Tožena stranka bi morala tudi ugotoviti in obrazložiti katere „politične“ ali druge spore v katerih je prisotna stranka SDS je, oziroma se rešujejo na Upravnem sodišču RS. Tožena stranka tudi ni obrazložila vzročne zveze med njenim sojenjem in ugotovitvijo javnosti o njeni pristranskosti glede na vse dosedanje in tudi bodoče obravnavane primere. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe posredno tako izhaja, da se lahko dvom javnosti o njeni nepristranskosti nenadoma pojavi v vseh upravnih sporih, ki nikoli niso in tudi ne bodo imeli nobene povezave s stranko. V nadaljevanju odgovora še navaja, da 42. člen ZSS, na katerega se sklicuje tožena stranka, v prvem odstavku določa, da sodnik ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga lahko oviralo pri opravljanju službe ali nasprotovalo ugledu sodniške službe oziroma vzbujalo vtis, da pri opravljanju svoje službe ni nepristranski. Poudarja, da njeno strokovno sodelovanje ni nobeno delo v smislu zakonskega dejanskega stanja drugega odstavka navedenega člena, ki določa kot delo, pedagoška, znanstvena, publicistična, raziskovalna in druga podobna dela v pravni stroki. Delo namreč pomeni, da zanj dobiš plačilo in da ga opravljaš redno poleg sodniške službe. Za svoje strokovno sodelovanje v komisiji pa ne prejema nobenega plačila niti nima povrnjenih potnih stroškov. To je tudi razlog, da o svojem sodelovanju v komisiji ni obvestila že takratnega predsednika sodišča niti sedanje predsednice. Zato predsednica tudi ni imela pravne podlage za predlog toženi stranki, da v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZSS odloči o nezdružljivosti njenega dela v komisiji s sodniško funkcijo. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka takšen predlog kot nedovoljen zavreči.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 12. 8. 2013 navaja, da zatrjevanje tožeče stranke o pavšalnem sklicevanju ter splošnem citiranju zakonskih določil in drugih predpisov, niso utemeljena, saj je stališče v obrazložitvi izpodbijane odločbe argumentirano in ga v izogib ponavljanju v odgovoru na tožbo ni ponovno navajala. Pri tem še poudarja, da je stališče utemeljeno na splošni ravni in se ne nanaša na sodelovanje s konkretno politično stranko. Navedbe tožeče stranke, da 42. člen ZSS sodnika izključuje zgolj od dela, ki je plačljivo niso prepričljive. Iz same dikcije zakonskega določila je razvidno, da se slednja nanaša tako na zaposlitev, kot tudi na vse druge oblike dela. To pa pomeni, da je bil predlog predsednice sodišča dovoljen, odločitev v izpodbijani odločbi pa sprejeta skladno s pravno podlago. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da o zadevi odloči ter tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je ob prejemu tožbe preizkusilo ali so podani pogoji za pritegnitev Slovenske demokratske stranke v ta upravni spor kot stranke z interesom, kot je to predlagala tožeča stranka. V skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona upravnem sporu, ki določa, da ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. Glede na navedeno določbo ZUS-1 prizadete stranke v upravnem sporu ne more opredeliti tožeča stranka, čeprav jo lahko v tožbi navede, pač pa jo opredeli sodišče glede na podatke tožbe in izpodbijanega akta. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso sodišče prizna položaj prizadete stranke takrat, kadar bi odprava ali sprememba izpodbijanega upravnega akta stranki povzročila neposredno škodo, to je izgubo pravice, ki ji je dana z izpodbijanim aktom. V konkretni zadevi pa odprava oziroma sprememba izpodbijane odločbe ne bi bila v neposredno škodo Slovenski demokratski stranki, saj izpodbijana odločba govori le o pravicah in obveznostih tožeče stranke, ne pa tudi o pravicah in obveznostih navedene politične stranke. Poleg tega iz izpodbijane odločbe, tožbe in upravnih spisov izhaja, da Slovenska demokratska stranka ni bila pritegnjena v postopek, ki ga je vodila tožena stranka, saj gre dejansko v konkretnem primeru za vprašanje, ki se izključno veže na delovanje tožeče stranke v zvezi s sodniško funkcijo. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče ugotovilo, da ob upoštevanju 19. člena ZUS-1 niso podani pogoji za vključitev Slovenske demokratske stranke kot prizadete stranke v tem upravnem sporu.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da v tem upravnem sporu odloči po opravljeni glavni obravnavi v skladu z 51. členom ZUS-1. Tožeča stranka je namreč v tožbi in pripravljalnih vlogah kot dokaze, ki naj bi se izvedli na glavni obravnavi predlagala vpogled v izpodbijano odločbo, zaslišanje tožeče stranke, vpogled v Statut SDS, vpogled v Ustavo RS, sodni preudarek, in zaslišanje predsednika komisije A.A. Ob oceni navedenih predlaganih dokazov je sodišče zaključilo, da le ta niso pomembna za odločitev in je bilo mogoče odločiti v tem upravnem sporu na podlagi podatkov, dejstev in dokazil, ki izhajajo iz izpodbijanega upravnega akta, tožbe, pripravljalnih vlog obeh strank in upravnega spisa tako v tem sodnem spisu kot tudi v spisu opr. št. III U 207/2013. Zato je v skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, v tem upravnem sporu, odločalo na seji senata.

Sicer pa sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

V zvezi z očitki tožeče stranke v tožbi, da so ji bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot je enakost pred zakonom, uresničevanje in omejevanje pravic, enako varstvo pravic in pravica do svobode izražanja, sodišče ugotavlja, da v skladu s prvim odstavkom četrtega člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu sicer odloča tudi o zakonitosti posameznih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika vendar le če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tem upravnem sporu pa tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zoper katero ima sodno varstvo v upravnem sporu. Že iz tega razloga ni mogoče v tem upravnem sporu odločati o morebitnih posegih tožene stranke v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke. Poleg tega pa bi tožbeni zahtevek moral glasiti na ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožeče stranke oziroma bi morala biti zahtevana prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke ter podana zahteva naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove (tretji odstavek 30. člena ZUS-1). Pa tudi sicer sodišče ugotavlja, da ob upoštevanju določb 133. člena Ustave Republike Slovenije 2., 3., 37. in 42. člena Zakona o sodniški službi, v odločitvi tožene stranke, ki jo je sprejela v izpodbijani odločbi ni mogoče zaslediti kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 15. 16., 22. in 39. člena Ustave Republike Slovenije, kot to zatrjuje tožeča stranka.

Sicer pa je bilo z izpodbijano odločbo nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka sodeluje v Komisiji za pravosodje, pravosodno upravo, nadzor in zakonodajo pri Odboru za pravosodje in javno upravo, Strokovnega sveta SDS. Tega sodelovanja v navedeni komisiji tudi tožeča stranka ne zanika. Gre torej za sodelovanje tožeče stranke, ki je višja sodnica svetnica na Upravnem sodišču RS, v komisiji, ki deluje kot posvetovalni organ enega od odborov Strokovnega sveta Slovenske demokratske stranke. Po oceni sodišča je že samo to dejstvo dovoljšen razlog za ugotovitev nezdružljivosti sodniške funkcije s sodelovanjem v navedeni komisiji. Kot je v izpodbijani odločbi ugotovila že tožena stranka je namreč po definiciji politična stranka združenje državljank in državljanov, ki uresničujejo svoje politične cilje, sprejete v programu stranke. Politična stranka torej deluje skladno s svojim programom, zato lahko že samo sodelovanje s politično stranko (tudi na strokovnem področju) zbuja vtis po delovanju v smeri doseganja zastavljenih ciljev. Ker pa je tožeča stranka oseba, ki poklicno opravlja sodniško funkcijo, kakršnegakoli dvoma v objektivnost poklicnega delovanja ni mogoče sprejeti. Eden od temeljev delovanja pravne države je namreč popolno zaupanje javnosti v neodvisno delovanje pravosodnega sistema.

Opisano sodelovanje tožeče stranke v komisiji politične stranke je torej v nasprotju z 2. členom Zakona o sodniški službi, ki določa, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe, je tudi v nasprotju s 3. členom ZSS, ki določa, da sodnik ne sme opravljati funkcij ali dejavnosti, ki so po določbi Ustave ali po določbah tega zakona nezdružljive s sodniško funkcijo, v nasprotju je tudi s 37. členom ZSS, ki določa, da se mora sodnik vselej vesti tako, da varuje nepristranost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti, kakor tudi v nasprotju z 42. členom ZSS, ki še določa, da sodnik ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju službe ali nasprotovalo ugledu sodniške službe oziroma vzbujalo vtis, da pri opravljanju svoje službe ni nepristranski. Opisano ravnanje tožeče stranke pa je v nasprotju tudi s 133. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa da funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.

Tudi Kodeks sodniške etike Slovenskega sodniškega društva, ki sicer res zavezuje le člane navedenega društva, so pa v njem zapisana elementarna načela in standardi, ki so lahko uporabljeni tudi kot razlagalno merilo formalno zavezujočih pravil, ki jih morajo upoštevati pristojni državni organi v skrbi za uveljavljanje sodnikove neodvisnosti in odgovornosti, v točki III.-“nepristranskost“ določa, da sodnik opravlja sodniško funkcijo nepristransko in pri tem ne dopušča, da bi bilo sojenje podvrženo njegovim nagnjenjem, predsodkom ali vnaprejšnjim prepričanjem, političnim, ekonomskim ali drugim interesom, njegovim zasebnim vedenjem o spornih dejstvih, javnim zahtevam ali kritikam in drugim okoliščinam, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali ki bi lahko vzbujale vtis takega neustreznega vpliva. Kodeks, kakor tudi Zakon o sodniški službi in Ustava Republike Slovenije torej, poleg dejanske nepristranosti izrecno varuje tudi videz sodnikove nepristranosti, kar pomeni, da mora sodnik upoštevati tudi, kako javnost doživlja okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom v njegovo nepristranost. V točki VII. Kodeksa sodniške etika-“nezdružljivost“ pa je še določeno, da sodnik uravnava svoje zasebne ali javne, plačane ali neplačane zunaj sodne dejavnosti tako, da ne prihaja v nasprotje s svojimi poklicnimi dolžnostmi ali z ugledom in dostojanstvom sodniškega poklica. Pripadnost sodstvu namreč terja določeno sodnikovo zadržanost v zasebnem in javnem življenju. Tako sodnik ne more sprejeti ali izvršiti tistih dejavnosti, ki so nezdružljive z javnim zaupanjem v sodnikovo neodvisnost in nepristranost. Navedeno načelo nezdružljivosti je glede na povedano potrebno razumeti in razlagati tudi v razmerju do sodnikove politične vzdržnosti.

Glede na vse navedeno in obrazložitev v izpodbijani odločbi ter upoštevanjem podatkov in listin v upravnih spisih sodišče tudi ugotavlja, da tožeča stranka nima prav, ko zatrjuje, da izpodbijana odločba ni obrazložena v delu ko navaja komisijo v kateri sodeluje, ker naj ne bi ugotovila kaj navedena komisija sploh počne in kakšen pomen sploh ima. Prav tako so neutemeljene navedbe tožeče stranke v tožbi, da so v izpodbijani odločbi navedene zgolj splošne, v celoti nedokazane in s tem povsem neutemeljene domneve njenega morebitnega pristranskega sojenja. V zvezi s sodelovanjem tožeče stranke v citirani komisiji je namreč tožena stranka le ugotovila, da Zakon o sodniški službi, Kodeks sodniške etike ter mednarodni standardi sodnike zavezujejo k neodvisnemu in nepristranskemu sojenju. To pa se ocenjuje skozi oceno javnosti, zato je ključen zunanji izgled delovanja, ki ne dopušča nobenega dvoma v objektivnost funkcionarja. Dvom tudi ni nujno povzročen z aktivnim delovanjem v politični stranki ter aktivnim zasledovanjem političnih ciljev, ampak zadostuje že sodelovanje z organom, ki take aktivnosti izvaja. Ob tem sodišče ponovno ugotavlja, da je Komisija za pravosodje, pravosodno upravo, nadzor in zakonodajo, ki deluje pri Odboru za pravosodje in javno upravo Strokovnega sveta SDS, v kateri sodeluje tožeča stranka, nesporno organ, ki sodeluje v aktivnostih oziroma pripravah na aktivnosti konkretne politične stranke. Sodišče še ugotavlja, da je standard prepovedi vzbujanja dvomov v neodvisnost strožji od obstoja dejanske pristranskosti, zato zahteva tožeče stranke po konkretni navedbi problematičnosti njenega sodelovanja v konkretnem primeru, ni utemeljena.

Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke da njeno strokovno sodelovanje v komisiji ni nobeno delo v smislu zakonskega dejanskega stanu prvega odstavka 42. člena Zakona o sodniški službi. Navedena določba namreč jasno določa da sodnik ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju službe ali nasprotovalo ugledu sodniške službe oziroma vzbujalo vtis, da pri opravljanju svoje službe ni nepristranski. V citirani določbi ZSS je torej postavljeno razlikovanje med zaposlitvijo in delom, kar kaže na to, da zakon prepoveduje zaposlitev in vse vrste dela (tudi delo v komisiji politične stranke, ki se opravlja pro bono), ki bi lahko nasprotovalo ugledu sodniške službe oziroma vzbujalo vtis, da pri opravljanju svoje službe sodnik ni nepristranski. Ob upoštevanju navedenega pa je tudi predlog predsednice sodišča Sodnemu svetu, da odloči o nezdružljivosti dela s sodniško funkcijo, skladen z drugim odstavkom 43. člena ZSS.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrnilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

03.11.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba U 5/2022-27
• VSL sklep II Kp 18802/2014
• VSL sodba IV Cp 3187/2010