Sodba U 211/2000

Jedro

Z določbo 1. odstavka 23. člena ZDen-B se dodatno začasno uvaja izredno pravno sredstvo obnove denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno upravno odločbo in kot obnovitveni razlogi navajajo razlogi, ki so po vsebini razlogi nepravilne uporabe materialnega prava in ne klasični razlogi, zaradi katerih je po 249. členu ZUP/86 mogoče zahtevati obnovo postopka. Zato po mnenju sodišča pri uporabi navedenega pravnega sredstva ni mogoče v celoti slediti in uporabiti pravil ZUP/86 veljavnih za klasične postopke obnove, kar v posledici pomeni, da so drugačne tudi dolžnosti predlagateljev obnove, tako glede kvalificiranosti z verjetnostjo izkazane okoliščine, na katero se opira predlog za obnovo postopka, kot tudi glede samega obsega obnove postopka (denacionalizacijski postopek in postopek ugotavljanja državljanstva). Tako je po presoji sodišča v obravnavanem primeru, mogoče dovoliti obnovo denacionalizacijskega postopka že na podlagi zahteve upravičenega predlagatelja, da je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu, ker pravno relevantna dejstva v zvezi z državljanstvom upravičenca niso bila raziskana (ni podatkov o bivanju in kraju smrti A.A.), in se mu pri tem ni potrebno spuščati v presojo ali je okoliščina, ki se navaja kot razlog za obnovo takšna, da bi pripeljala do drugačne odločbe. Predlog za obnovo postopka je treba vložiti znotraj šestmesečnega prekluzivnega roka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 22.03.2000 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote A., Oddelka za gospodarske dejavnosti, kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ekonomske odnose in razvoj z dne 17.12.1999 (1. točka izreka); zavrgla predlog Državnega pravobranilstva RS, Oddelka v A. za obnovo postopka končanega s pravnomočno delno odločbo Republike Slovenije, Upravne enote A. z dne 23.08.1995 (2. točka izreka) in zavrnila pritožbo tožeče stranke (3. točka izreka).

S 1. točko izreka je tožena stranka odpravila citirano odločbo organa prve stopnje in sama odločila o zadevi na podlagi prvega odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ št. 47/86 in Uradni list RS št.55/92) iz razloga, ker je predlog za obnovo postopka vložilo Državno pravobranilstvo, Oddelek v A. na podlagi pravice, ki mu je izrecno dana v 2. odstavku 23. člena novele ZDen, organ prve stopnje pa je predlog obravnaval kot predlog Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, vložen po zakonitem zastopniku Državnem pravobranilstvu, Oddelek v A.

Predlog za obnovo postopka je tožena stranka zavrgla, ker okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Razlog za obnovo postopka predstavlja nepravilno izdana ugotovitvena odločba o državljanstvu, pri čemer mora stranka, ki uveljavlja navedeni obnovitveni razlog predložiti dokaz o tem. Dokaz, ki se navaja kot razlog za obnovo postopka, mora biti takšen, da bi pripeljal do drugačne odločbe o denacionalizaciji, kot to določa 256. člen ZUP/86. Upravni organ, ki vodi postopek denacionalizacije, je pri presoji vprašanja državljanstva denacionalizacijskega upravičenca vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu, ki jo izda upravni organ pristojen za notranje zadeve. ZDen v 3. odstavku 63. člena določa, da je za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca pristojen organ za notranje zadeve, če upravičenec ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Zato upravni organ, ki vodi postopek denacionalizacije, ne presoja zakonitosti odločbe o državljanstvu upravičenca, saj mu te pristojnosti ne daje niti ZDen niti katerikoli drug predpis.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke iz razlogov po 1. odstavku 25. člena ZUS, ker je bilo pri izdaji pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu napačno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da je predlagala obnovo postopka, ker je mnenja, da je izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu za A.A. z dne 06.04.1994 nezakonita, ker v njej ni podatkov o kraju bivanja in kraju smrti imenovanega, pri izdaji citirane odločbe pa tudi ni bila upoštevana določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki ima retroaktivno veljavo. V posledici nezakonito izdane pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu je nezakonita tudi delna odločba o vrnitvi zaplenjenega premoženja, ker ne gre za osebo, ki bi imela status upravičenca v denacionalizacijskem postopku. Tožeča stranka tudi meni, da je upravni organ dolžan v postopku denacionalizacije presojati tudi zakonitost odločbe o državljanstvu upravičenca. Ker je evidentno, da so bile v postopku ugotavljanja državljanstva hude nepravilnosti, bi moral organ, ki vodi postopek denacionalizacije, po uradni dolžnosti zahtevati od organa, ki je izdal nezakonito odločbo o državljanstvu, da postopek ugotavljanja državljanstva obnovi. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v postopku.

B.B. kot pooblaščenka vlagateljice zahteve za denacionalizacijo C.C., ki je prizadeta stranka v tem upravnem sporu, v odgovoru na tožbo navaja, da je bila odločba o državljanstvu upravičenca dr. A.A. izdana leta 1994 po postopku o ugotavljanju državljanstva in potrjena tudi na višjem nivoju. Obširno navaja okoliščine in dejstva, ki dokazujejo, da je bil imenovani jugoslovanski državljan in da mu ni mogoče očitati nelojalnega ravnanja. Opozarja na sklepe in stališča najvišjih organov Republike Slovenije, da se postopki denacionalizacije pospešijo in tudi v razumnem roku zaključijo. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in da o njej tudi v čim krajšem času odloči, saj je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo stara že 83 let.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je utemeljenost predloga tožeče stranke za obnovo postopka po 4. točki 1. odstavka 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98, sklep US-Uradni list RS, št. 67/98, odločba US-Uradni list RS, št. 76/98) in v zvezi s tem zavzeto pravno stališče tožene stranke, da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, in dejstvo, da je upravni organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, pri presoji vprašanja državljanstva denacionalizacijskega upravičenca vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu, ki jo izda upravni organ pristojen za notranje zadeve na podlagi pooblastila iz 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00) v drugem upravnem postopku. Po določbi 1. odstavka 23. člena ZDen-B je dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo izdano v postopku denacionalizacije, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, v roku šest mesecev po uveljavitvi tega zakona iz razlogov navedenih v 1. do 4. točki 1. odstavka navedenega člena. Po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B je tako izjemoma mogoče vložiti predlog za obnovo postopka, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Predlog za obnovo postopka lahko vložijo stranke v postopku, državni tožilec, državni pravobranilec in družbeni pravobranilec, obnovo postopka pa lahko uvede tudi organ, ki je odločbo izdal. S citirano določbo 1. odstavka 23. člena Zden-B se dodatno začasno uvaja izredno pravno sredstvo obnove denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno upravno odločbo in kot obnovitveni razlogi navajajo razlogi, ki so po vsebini razlogi nepravilne uporabe materialnega prava in ne klasični razlogi, zaradi katerih je po 249. členu ZUP/86 mogoče zahtevati obnovo postopka. Zato po mnenju sodišča pri uporabi navedenega pravnega sredstva ni mogoče v celoti slediti in uporabiti pravil ZUP/86 veljavnih za klasične postopke obnove, kar v posledici pomeni, da so drugačne tudi dolžnosti predlagateljev obnove, tako glede kvalificiranosti z verjetnostjo izkazane okoliščine, na katero se opira predlog za obnovo postopka, kot tudi glede samega obsega obnove postopka (denacionalizacijski postopek in postopek ugotavljanja državljanstva). Tako je po presoji sodišča v obravnavanem primeru, ko predlagatelj obnove očita organom, ki so odločali, da so pri izdaji pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu nepravilno uporabili materialno pravo, ker niso upoštevali določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, in da je v posledici tega nezakonita tudi delna odločba o vrnitvi zaplenjenega premoženja, ker ne gre za osebo, ki bi imela status upravičenca v denacionalizacijskem postopku, mogoče dovoliti obnovo denacionalizacijskega postopka že na podlagi zahteve upravičenega predlagatelja, da je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu, ker pravno relevantna dejstva v zvezi z državljanstvom upravičenca niso bila raziskana (ni podatkov o bivanju in kraju smrti A.A.), in se mu pri tem ni potrebno spuščati v presojo ali je okoliščina, ki se navaja kot razlog za obnovo takšna, da bi pripeljala do drugačne odločbe. Ker pa je bilo odločanje organa v denacionalizacijskem postopku odvisno od rešitve, sprejete pri organu, ki je odločal v postopku ugotavljanja državljanstva, je po presoji sodišča tudi organ, ki dovoli obnovitev denacionalizacijskega postopka dolžan in upravičen, ob smiselni uporabi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, od pristojnega organa zahtevati, da le-ta ponovno ugotavlja državljanstvo v obsegu in glede dejstev in okoliščin, kot jih navaja upravičeni predlagatelj v predlogu za obnovo denacionalizacijskega postopka. Po presoji sodišča je zato tožba tožeče stranke iz teh razlogov utemeljena.

Ne glede na navedeno pa je seveda potrebno predlog za obnovo postopka vložiti znotraj šestmesečnega prekluzivnega roka. Ker je Ustavno sodišče s sklepom št. U-I-326/98 z dne 30.09.1998 začasno zadržalo izvajanje ZDen-B, je rok iz 23. člena začel teči šele naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-1326/98 z dne 14.10.1998, torej po 06.11.1998, ko je bila odločba objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 76/98. Upoštevaje navedeno se je prekluzivni šestmesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka oz. uvedbo postopka po uradni dolžnosti iztekel 07.05.1999. Ker v obravnavanem primeru podatki predloženega upravnega spisa ne dajejo zadostne podlage za sklepanje o tem, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, saj je iz žiga o prejemu poštne pošiljke razvidno, da je organ prve stopnje predlog tožeče stranke za obnovo postopka z dne 07.05.1999 prejel 10.05.1999, kot navadno pošiljko, bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku, na podlagi evidence o prejetih poštnih pošiljkah, raziskati tudi kdaj je bil predlog dejansko vložen. Od rešitve tega vprašanja pa bo odvisno njeno nadaljnje postopanje.

Ker je glede na vse navedeno tožena stranka nepravilno uporabila materialni predpis (1. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), v postopku pa tudi niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS) je sodišči tožbi na podlagi 4. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v skladu s pravnim mnenjem sodišča izraženim v tej sodbi in upoštevaje stališče sodišča, ki se tičejo postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2013

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1598/2019-6
• Sodba X Ips 555/2004
• Sklep I Up 132/2000