Sodba U 192/2001

Jedro

Tožena stranka je v revizijskem postopku odpravila odločbo prvostopnega organa, ki je tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - ukradeni otrok in sama odločila o zadevi tako, da tega statusa tožnici ni priznala. Glede na okoliščine primera po presoji sodišča o zadevi ni bilo mogoče odločiti na način kot je to storila tožena stranka in ne da bi bila tožnica seznanjena s tem kakšno odločitev bo sprejela tožena stranka, kot tudi o tem, da lahko, glede na nesporno ugotovljeno usodo ostalih članov družine, morda uveljavlja status žrtve vojnega nasilja na drugi podlagi v okviru ZZVN, tako kot to določa 7. člen ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, številka ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote A, številka ... z dne ..., s katero je navedeni organ tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - ukradeni otrok za čas od 15.10.1941 do 15.5.1945, in o zadevi sama odločila, tako, da tožnici tega statusa ni priznala. V razlogih svoje odločitve se tožena stranka sklicuje na Zakon o žrtvah vojnega nasilja in na ugotovitev, da v obravnavanem primeru ni dokazov o tem, da so tožnico Nemci oktobra 1941 nasilno odvzeli staršem zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ker za to med listinami upravnega spisa ni dokazov. Zaslišane priče pa tudi niso vedele povedati kam je bila tožnica odpeljana in tudi ne iz kakšnih razlogov naj bi bila odpeljana. Iz podatkov upravnega spisa je namreč razvidno, da je tožnica pred zatrjevanim prisilnim ukrepom živela v B. Starše in brata so Nemci 11.9.1941 izselili kar dokazuje potrdilo Muzeja novejše zgodovine Celje in Muzeja narodne osvoboditve Maribor, medtem ko o tožnici ni podatkov, o njej pa tudi nima nobenih podatkov Arhiv Republike Slovenije. Po pripovedovanju tožnice, ki je imela v času, ko je bila njena družina internirana 3 leta, je šlo v obravnavanem primeru za nasilen odvzem staršem. Tožnica je namreč po aretaciji staršev ostala pri teti, sredi oktobra 1941 pa so ponjo prišli Nemci in jo odpeljali in oddali neki nemški družini, kar vse ji je znano iz pripovedovanja drugih. Spominja pa se nemškega vrtca, kjer so jo učili nemškega jezika. Ker tega ni znala, je bila večkrat tepena. Medlo se spominja, da so jo starši po koncu vojne prevzeli v G. ali H. in da ni znala govoriti slovensko. Starši so se namreč vrnili v domovino 20.4.1945, tožnica pa se jim je pridružila 30.5.1945. Tožena stranka svojo odločbo zaključuje s sklicevanjem na zgodovinsko dejstvo, da je nalog za aretacijo partizanskih družin na Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem posledica katerega je bila ločitev otrok od staršev, dal državni poveljnik SS Heinrich Himmler šele junija 1942. V Celju so ločili otroke od staršev po aretacijah v času od 3. do 6. avgusta 1942, 14. in 15. avgusta ter oktobra 1942, deloma pa še po aretacijah v juniju 1943. Te otroke, ki jih zakonska terminologija označuje z izrazom "ukradeni otroci" je potem okupator poslal v posebne domove ali taborišča za prevzgojo in ki so jih Nemci označevali kot otroke slovenskih komunističnih zločincev. Poleg tega so bili starši ukradenih otrok v veliki večini ustreljeni (vsaj eden od njiju), drugi od staršev pa je bil poslan v koncentracijsko taborišče. Tožnica pa naj bi bila odpeljana že leta 1941, zato njene usode tudi iz tega razloga ni mogoče enačiti z usodo ukradenih otrok.

Tožnica v tožbi opisuje potek dosedanjih odločitev in navaja, da je rojena v družini K. Njena mama, oče in brat so bili dne 11.9.1941 prisilno izgnani iz C. pri B. v Srbijo. Njena mati je partizanom nosila mleko, bila je izdana in zato so Nemci prišli na njihov dom in jih izgnali. Tega dne je bila tožnica pri očetovi sestri D.D., ki je živela v neposredni bližini. Nemci so starše in brata odpeljali, medtem ko so tožnico pustili, čeprav jih je mati (po pripovedovanju drugih) rotila, naj vzamejo še tožnico, da bi bili skupaj, vendar ji Nemci tega niso dovolili. Mesec za tem so prišli Nemci po tožnico in jo na silo odvzeli teti D.D., ki je po izselitvi staršev skrbela zanjo. Vse to je potrdil tudi stric E.E.. Sama se teh dogodkov ne spominja, saj je bila takrat stara šele štiri leta. Nikoli ni izvedela kam so jo Nemci odpeljali, te okoliščine pa tudi pričam niso znana, čeprav so vse priče pritrdile, da je bila nasilno odpeljana in tako rekoč ukradena od doma. Nemci namreč niso razlagali kam jo bodo namestili edino kar so storili je bil nasilni odvzem iz domačega okolja. Spominja se le nekaterih dogodkov iz nekega nemškega vrtca, kjer je bila večkrat tepena, če ni govorila nemško. Ob vrnitvi v domovino tudi ni znala govoriti slovensko, kar vse so ji povedale priče, medtem ko so ji starši povedali, da so jo iskali preko Rdečega križa in jo konec vojne tudi našli. Glede na to, da so bili starši in brat istočasno prisilno izgnani, je brat zlahka dokazal prisilni ukrep izseljeništva, saj je dobil potrdilo Muzeja novejše zgodovine iz Celja. V nadaljevanju se tožnica sklicuje na pričevanje F.F. in navaja, da jo moti primerjava izjav prič, ki so bile zaslišane v njenem in bratovem primeru, saj se priče, zaradi starosti in bolezni, bolj medlo spominjajo dogodkov, predvsem datumov. Tožnica nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni dokazan nasilni odvzem, saj so to potrdile priče. Res je sicer, da jim ni poznano kam je bila tožnica odpeljana in zakaj je bila odpeljana, dvomi pa, da bi bila odpeljana v nemški hotel, ker bi Nemci zanjo lepo skrbeli. Tožnica tožbene navedbe zaključuje s sklicevanjem na okoliščino, da še vedno ni razjasnjeno kje je bila ves čas od leta 1941 do 1945 in se sprašuje ali za potrditev njenih navedb ne zadostujejo izjave prič glede na to, da listinski dokazi zanjo za navedeno obdobje dejansko ne obstajajo. Po njenem prepričanju je bila ukradena družini in nad njo so Nemci izvajali nasilje, zato predlaga, da sodišče v tej zadevi opravi glavno obravnavo, da izpodbijano odločbo odpravi in potrdi odločbo Upravne enote A.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem upravnem sporu priglasil.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99, v nadaljevanju ZZVN) je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja je ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok), prvi odstavek 2. člena ZZVN. Ob pogojih iz tega člena ter iz 3. oziroma 4. člena tega zakona je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden. Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena (drugi in peti odstavek 2. člena ZZVN).

V obravnavanem primeru je kot nesporno ugotovljeno, da je bila družina tožnice 11.9.1941 izseljena od strani Nemcev in da je tožnica, ki takrat še ni bila stara štiri leta, ostala pri teti. Iz pripovedovanja tožnice in na podlagi izjav zaslišanih prič pa izhaja, da so sredi oktobra Nemci prišli še po tožnico in jo odpeljali, vendar pa listinskih dokazov o tem, kje je tožnica obdobje do vrnitve v domovino 30.5.1945 preživela, ne hrani nobena uradna institucija, tega pa tudi preko organizacije Rdečega križa ni bilo mogoče ugotoviti. Sama tožnica se spominja, da je hodila v nemški vrtec in da je bila zaradi tega, ker ni znala govoriti nemško, večkrat tepena.

Sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti, da gre v primeru tožnice za status žrtve vojnega nasilja - ukradeni otrok in tudi z razlogi, ki jih tožena stranka v tej zvezi navaja, zato jih, skladno z določbo člena 67/2 Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ne namerava ponavljati. Ne glede na navedeno pa ne soglaša z odločitvijo tožene stranke, ki je zahtevo tožnice zavrnila, ne da bi presodila, ali tožnici, glede na okoliščine primera, dejansko ni mogoče priznati katerega od drugih statusov žrtve vojnega nasilja, ki so navedeni v ZZVN.

V obravnavanem primeru je namreč tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo prvostopnega organa, ki je tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - ukradeni otrok in sama odločila o zadevi tako, da tega statusa tožnici ni priznala. Glede na okoliščine primera, predvsem pa dejstvo, da je bila celotna družina, v kateri je živela tožnica, dne 11.9.1941 izseljena, in da je bila tudi tožnica od strani Nemcev odvzeta teti, pri kateri je bila v času aretacije ostalih članov družine, po presoji sodišča o zadevi ni bilo mogoče odločiti na način kot je to storila tožena stranka in ne da bi bila tožnica seznanjena s tem kakšno odločitev bo sprejela tožena stranka in o tem, da lahko glede na nesporno ugotovljeno usodo ostalih članov družine, morda uveljavlja status žrtve vojnega nasilja na drugi podlagi v okviru ZZVN, tako kot to določa 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP), po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank se nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen prepisa. Organ mor skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.

Glede na navedeno je bilo treba tožbi ugoditi in odločbo tožene stranke odpraviti po določbi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS.

Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnice, da v tej zadevi opravi glavno obravnavo, ker ni pogojev za odločanje po določbi 61. člena ZUS in ker presoja dokazov na obravnavi ne bi vplivala na drugačno odločitev.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 57/98
• sklep U 1189/2005
• Sodba X Ips 1343/2005