Sodba U 206/2000

Jedro

Vprašanje preveritve davčnega obračuna je predhodno vprašanje v smislu 1. odstavka 144. člena ZUP/86, kajti ima obe bistveni značilnosti, ki pravno vprašanje opredeljujeta kot predhodno vprašanje: glede na določbo 112. člena ZDavP je to vprašanje namreč samostojna pravna celota ter kot tako predmet posebnega postopka, hkrati pa predstavlja del dejanskega stanja (dejanskih ugotovitev o tem, ali je davčni obračun vsebinsko pravilen), od katerega je odvisna odločitev o vprašanju, ali je zahteva davčnega zavezanca za vračilo preveč plačane akontacije, ki jo le-ta opira na predloženi davčni obračun, utemeljena. Predložitev davčnega obračuna s strani davčnega zavezanca predstavlja zgolj pogoj za vložitev zahteve, nikakor pa ne hkrati naloga davčnemu organu, da brez presoje njene utemeljenosti vrne davčnemu zavezancu razliko med plačanim in obračunanim davkom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnje tožnice zoper sklep Posebnega davčnega urada z dne 4. 5. 1999, s katerim je le-ta prekinil postopek za vračilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1998 do rešitve predhodnega vprašanja.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni davčni organ pravilno ocenil, da je pred odločitvijo o zahtevi tožnice za vračilo preveč plačane akontacije davka treba preveriti, ali je do vračila upravičena ter ali je predloženi davčni obračun vsebinsko pravilen. Na podlagi določbe 112. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) lahko davčni organ nadzira in preverja pravilnost davčnega obračuna in izda odločbo v roku 10 let od roka za predložitev davčnega obračuna, na podlagi določbe 2. alinee 2. člena v zvezi z določbo 3. odstavka 9. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96, 36/96, 87/97, 35/98 odl. US, 48/98, 26/99, 54/99, ZDS) je prvostopni davčni organ pristojen za davčni nadzor nad davčnimi zavezanci, na podlagi 13. člena ZDS pa se nadzor opravlja s kontrolo in inšpekcijskimi pregledi. Utemeljenost zahteve za vračilo preveč plačanih akontacij davka je prvostopni davčni organ dolžan ugotoviti, ker mora spoštovati načelo materialne resnice iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), glede na zakonsko pristojnost davčnega nadzora davčnih zavezancev pa je v ta namen upravičen opraviti tudi inšpekcijski pregled. Ugotavljanje in odločanje, ali je zavezanec pravilno obračunal davek od dobička, torej preverjanje pravilnosti davčnega obračuna, pa predstavlja predhodno vprašanje v smislu 1. odstavka 144. člena ZUP/86, kajti postopek za vračilo preveč plačanih akontacij se po 2. odstavku 201. člena ZDavP začne na zahtevo stranke in se v tem postopku odloči le o zahtevku za vračilo davka, ki je preveč plačan, medtem ko pravilnost davčnega obračuna ugotavlja davčni organ v drugem postopku, ki ga na podlagi 112. člena ZDavP vodi po uradni dolžnosti in v katerem davčnemu zavezancu z odločbo ugotovi davčno obveznost. Zato je prvostopni davčni organ upravičeno prekinil postopek za vračilo davka do rešitve predhodnega vprašanja.

Po mnenju tožene stranke se tožnica tudi neutemeljeno sklicuje na knjigovodske podatke iz zaključnega računa za leto 1998, kajti davčni organ ima po zakonu v izvajanju davčnega nadzora pristojnost, da sam preverja knjigovodske in druge evidence davčnega zavezanca ter pravilnost davčnega obračuna (druga alinea 3. člena in 3. odstavek 9. člena ZDS).

Tožnica v tožbi navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za predhodno vprašanje v smislu 1. odstavka 144. člena ZUP/86, kajti ne gre za vprašanje, ki bi sodilo v pristojnost drugega organa in tudi ne za vprašanje, ki bi predstavljajo samostojno pravno celoto. Na to, ali gre za predhodno vprašanje ali ne, tudi nima nobenega vpliva dejstvo, da se postopek vračila davka vodi na podlagi zahteve davčnega zavezanca, inšpekcijski postopek pa po uradni dolžnosti. Če davčni organ v okviru inšpekcijskega postopka ugotovi, da predloženi obračun vsebinsko ni pravilen, v inšpekcijskem postopku lahko naloži ustrezne ukrepe ter vračilo davka upošteva. Glede na navedeno po mnenju tožnice ne gre za predhodno vprašanje in ni izkazana podlaga za prekinitev postopka. Po 201. členu ZDavP je treba davčnemu zavezancu vrniti davek najkasneje v roku 30 dni od predložitve zahtevka, in s tako razlago zakona, kot sta jo uporabila prvostopni davčni organ in tožena stranka, da zgolj s kontrolo predloženega obračuna ni možna odločitev v zadevi, je ta zakonska določba izničena. Njen smisel pa je gotovo v tem, da davčni zavezanec zahteva in tudi dobi preveč plačane zneske, če v davčnem obračunu, ki ga priloži zahtevku, za to izkaže upravičenje. Če bi davčni organ vedno presojal utemeljenost zahtevka za vračilo s pregledom vsebinske pravilnosti davčnega obračuna in torej izvajanjem inšpekcijskega pregleda, vse v trajanju, kot je zakonsko opredeljeno, potem določba 201. člena ZDavP ni potrebna oziroma se v praksi ne more izvajati. Pravilna razlaga te zakonske določbe po mnenju tožnice izključuje uporabo določbe 144. člena ZUP/86. Ni prav, da se tožena stranka zakonski obveznosti izogne z uvedbo inšpekcijskega pregleda ter prekinitvijo postopka za vračilo davka. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma samo odloči v stvari tako, da zahtevi tožnice za vračilo preveč plačane akontacije davka v znesku 94,010.584 SIT ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 2. 3. 2000.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Tožnica nima prav, da vprašanje preveritve davčnega obračuna v obravnavani zadevi ne more predstavljati predhodnega vprašanja v smislu 1. odstavka 144. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86), kajti ima obe bistveni značilnosti, ki pravno vprašanje opredeljujeta kot predhodno vprašanje: glede na določbo 112. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 91/98, 108/99) je to vprašanje namreč samostojna pravna celota ter kot tako predmet posebnega postopka, hkrati pa predstavlja del dejanskega stanja (dejanskih ugotovitev o tem, ali je davčni obračun vsebinsko pravilen), od katerega je odvisna odločitev v konkretni upravni stvari, torej o vprašanju, ali je zahteva davčnega zavezanca za vračilo preveč plačane akontacije, ki jo le-ta opira na predloženi davčni obračun, utemeljena. Ali bo zaradi rešitve predhodnega vprašanja davčni organ postopek za odločitev v glavni stvari prekinil, kot je to storil v obravnavanem primeru, ali pa bo to vprašanje v okviru postopka za odločitev v glavni stvari sam obravnaval, pa je po presoji sodišča odvisno od njegovega preudarka, pri katerem upošteva okoliščine posameznega primera, saj mu zakon obveznega ravnanja ne nalaga (144. člen ZUP/86). Sporne določbe 2. odstavka 201. člena ZDavP tako ni mogoče razlagati na način, kot jo razlaga tožnica, da je namreč davčni zavezanec zgolj ob predložitvi davčnega obračuna upravičen do vračila razlike med plačanimi akontacijami in obračunanim davkom ter da je uporaba instituta predhodnega vprašanja zaradi vsebinskega preverjanja pravilnosti davčnega obračuna v tem postopku izključena.

Sodišče meni, da predložitev davčnega obračuna s strani davčnega zavezanca predstavlja zgolj pogoj za vložitev zahteve, nikakor pa ne hkrati naloga davčnemu organu, da brez presoje njene utemeljenosti vrne davčnemu zavezancu razliko med plačanim in obračunanim davkom, zato je ugovor tožnice, da gre s strani davčnih organov za izogibanje zakonskim obveznostim, neutemeljen. Poleg tega se zaradi uporabe navedenega, s pravili upravnega postopka predvidenega instituta, vrnitev plačanih akontacij davka, če se izkaže, da je zahteva utemeljena, le odmakne za čas, ki je potreben, da se vsebinska pravilnost davčnega obračuna preveri, ter v sami pravici do vrnitve davka tožnica ne more biti prikrajšana.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba U 600/2002
• Sodba I Up 389/2003
• sodba U 87/2002