<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 1859/2000

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Javne finance
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2002:U.1859.2000
Evidenčna številka:UL0000653
Datum odločbe:07.02.2002
Področje:DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:prometni davek - presoja pritožbenih navedb

Jedro

Tudi če tožena stranka ni presodila vseh listin, ki jih je tožnik, kakor zatrjuje, priložil k dopolnitvi pritožbe, pa je, kot je razvidno iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe, presodila vse njegove pritožbene navedbe, tako kot to zahteva 2. odstavek 245. člena ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86) ter na podlagi le-teh ter (preostalih) predloženih listin kot dokazil ugotovila obstoj vseh pravno relevantnih dejstev, ki jih je pred odločitvijo v zadevi morala ugotoviti, tako da tožnikov ugovor, da je dejansko stanje v zadevi bilo nepravilno ugotovljeno, ne drži. Pogoji za (pogojno) davčno oprostitev na podlagi 6. in 7. člena ZPD niso izpolnjeni, ker na računih ni klavzul v smislu 4. točke 1. odstavka 7. člena ZPD, kar priznava tudi sam tožnik, pravilno pa je tožena stranka tudi presodila, da izjava podjetja A. z dne 5. 8. 1995 ne more šteti za izjavo kupca v smislu 4. točke 1. odstavka 7. člena ZPD, saj iz nje ne izhaja, kot to zahteva 4. točka 1. odstavka 7. člena ZPD, da bodo proizvodi uporabljeni za namene iz 1. do 3. odstavka 6. člena ZPD (za nadaljnjo prodajo, kot reprodukcijski material oz. za servisiranje).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnjega tožnika zoper izpodbijani del odločbe Davčnega urada A. z dne 31. 8. 1998, v katerem je le-ta tožniku zaradi odprave nezakonitosti in nepravilnosti v poslovanju naložil plačilo prometnega davka od prodaje proizvodov pravni osebi A., in sicer za leto 1995 v znesku 578.577,42 SIT, za leto 1996 v znesku 2,161.874 SIT ter za leto 1997 v znesku 495.143,50 SIT, vse z zamudnimi obrestmi. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je pri inšpekcijskem pregledu poslovanja tožnika za leta 1994, 1995, 1996 in 1997 v zvezi z obračunom prometnega davka od prodaje proizvodov podjetju A. bilo ugotovljeno, da je v navedenem obdobju tožnik temu podjetju izdal 23 računov v skupnem znesku 32,355.949 SIT, ki so se nanašali na prodajo lesenih elementov za montažne hiše, pri prodaji pa prometni davek ni bil obračunan in plačan, iz predloženih pogodb pa tudi ni razvidna klavzula o oprostitvi plačila prometnega davka, pa tudi na računih, izdanih podjetju A. klavzul o oprostitvi plačila prometnega davka ni. Kontrola izpiskov iz žiro računa, ki ga je tožnik uporabljal za namene obrtne dejavnosti, pa je pokazala, da plačila preko tega žiro računa niso bila izvršena. Ker davčni zavezanec pri prodaji proizvodov na račune ni vpisal klavzule, da prometni davek ni obračunan na podlagi kupčeve izjave, izjave pa tudi nima, mu je prvostopni organ od skupnega zneska 32,355.949 SIT z izpodbijano odločbo pravilno odmeril prometni davek po tarifni številki 2 tarife davkov od prometa proizvodov po stopnji 10 % v znesku 3, 235.594 SIT. Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe še navaja, da se po 4. členu Zakona o prometnem davku (ZPD) plačuje prometni davek od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo. Po 5. členu istega zakona pa se za končno potrošnjo šteje vsaka prodaja, razen če zakon določa drugače. ZPD v 6. členu določa, v katerih primerih velja oprostitev plačila prometnega davka, v 7. členu pa pogoje, ki morajo biti za uveljavitev navedene davčne oprostitve izpolnjeni. Ker v obravnavanem primeru po ugotovitvah inšpekcijskega pregleda ti pogoji niso bili izpolnjeni, zakon pa navedeno davčno oprostitev omogoča le ob izpolnitvi vseh formalnih pogojev, tožnik te davčne oprostitve ne more uveljaviti. Tožena stranka zavrne tudi tožnikov ugovor, da bi moral biti plačila prometnega davka oproščen, ker naj bi šlo za izvozni posel, katerega glavni nosilec je bilo podjetje A., kajti po 1. točki 1. odstavka 18. člena ZPD davčno oprostitev doseže le izvoznik, ki se kot tak lahko izkaže z izvozno carinsko deklaracijo, iz računov, ki jih je tožnik predložil, pa izhaja, da je svoje proizvode prodal domačemu podjetju A. iz B., ter da teh proizvodov ni izvozil ter ni bil izvoznik.

Tožnik v tožbi navaja, da v inšpekcijskem postopku in tudi še do vložitve pritožbe, ker je med tem njegovo sodelovanje s firmo A. prenehalo, ni uspel zbrati vseh potrebnih dokazil, s katerimi bi izkazal, da je naknadna obdavčitev s prometnim davkom neutemeljena. Ko je potrebna dokazila pridobil, je 8. 6. 1999 pritožbo z njimi dopolnil, vendar jih tožena stranka v pritožbenem postopku ni presodila, pač pa je v izpodbijani odločbi navedla, da se tožnik nanje le sklicuje ter jih ne predloži, ker z njimi zatrjevanega izvoznega posla, v katerem bi sam nastopal kot izvoznik, ne more izkazati. Vendar pa zaključki tožene stranke ne ustrezajo dejanskemu stanju stvari, kajti tožnik je predložil tako pogodbe s podjetjem A. kot tudi izvozne carinske deklaracije, in te listine lahko vsak čas tudi ponovno predloži. Ker je torej tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, je njena odločba nezakonita, zato tožnik sodišču predlaga, naj jo odpravi. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Naknadno je tožnik tožbo dopolnil tako, da je vse listine, na katere se v tožbi sklicuje, tudi predložil, ter še navaja, da je iz pogodb razvidno, da je bila obveza tožnika v domeni proizvodnje, medtem ko je na komercialno - finančnem področju odgovornost prevzela in nosila družba A., in le A. bi lahko bil davčni zavezanec za prometni davek, nikakor pa ne tožnik.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve ter da je na ugovore že v izpodbijani odločbi v celoti odgovorila, in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), v zvezi s tožbenimi trditvami pa še dodaja: Tudi če tožena stranka ni presodila vseh listin, ki jih je tožnik, kakor zatrjuje, priložil k dopolnitvi pritožbe, pa je, kot je razvidno iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe, presodila vse njegove pritožbene navedbe, tako kot to zahteva 2. odstavek 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86) ter na podlagi le-teh ter (preostalih) predloženih listin kot dokazil ugotovila obstoj vseh pravnorelevantnih dejstev, ki jih je pred odločitvijo v zadevi morala ugotoviti, tako da tožnikov ugovor, da je dejansko stanje v zadevi bilo nepravilno ugotovljeno, ne drži. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik v pritožbi navajal, da je podjetju A. kot kupcu v letih 1995 in 1996 prodajal svoje izdelke na podlagi naročil in izjave A. z dne 5. 8. 1995, ter da klavzul v smislu 7. člena ZPD (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92, 12/93 odl. US, 71/93, 16/96) na račune ni dopisoval, ker je menil, da zadostuje izjava. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da pogoji za (pogojno) davčno oprostitev na podlagi 6. in 7. člena ZPD niso izpolnjeni, ker na računih ni klavzul v smislu 4. točke 1. odstavka 7. člena ZPD, kar priznava tudi sam tožnik, pravilno pa je tudi presodila, da izjava podjetja A. z dne 5. 8. 1995 ne more šteti za izjavo kupca v smislu 4. točke 1. odstavka 7. člena ZPD, saj kot ugotavlja sodišče, iz nje izhaja le, da bodo vsi montažni elementi za hiše, izdelani pri tožniku, izvoženi v tujino avstrijskemu partnerju, ne pa, kot to zahteva 4. točka 1. odstavka 7. člena ZPD, da bodo proizvodi uporabljeni za namene iz 1. do 3. odstavka 6. člena ZPD (za nadaljnjo prodajo, kot reprodukcijski material oz. za servisiranje). V naknadno vloženi dopolnitvi pritožbe pa je tožnik navajal drugače, in sicer da prometnega davka ni obračunal, ker je šlo za izvozni posel, v katerem je on nastopal le kot proizvajalec, glavni nosilec izvoznega posla pa je bilo podjetje A. ter je zato le-to tudi odgovorno za plačilo prometnega davka. Kot izhaja iz upravnih spisov, je na izvoznih listinah, na katere se tožnik sklicuje, kot izvoznik navedeno podjetje A., to pa pomeni, da se v tem primeru ne more sklicevati na davčno oprostitev, predvideno v 1. tč. 18. člena ZPD, ker navedeno davčno oprostitev lahko uveljavljata, kot izhaja iz zakonskega besedila, le pravna oseba oz. zasebnik za proizvode, ki jih izvozita. Torej je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik do navedene davčne oprostitve ni upravičen, saj ne more biti izvoznik proizvodov, ki jih je prodal domači pravni osebi, kar izhaja iz predloženih računov, izdanih podjetju A.. Tudi morebitno sklicevanje tožnika na že omenjeno izjavo podjetja A., iz katere izhaja, da bo proizvode, ki bodo izdelani pri tožniku, izvozilo, ne more biti uspešno, saj ne more izpodbiti dejanske okoliščine, da tožnik ni nastopal kot izvoznik, nasprotno, še celo potrjuje jo, ta okoliščina pa je za odločitev o tem, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za davčno oprostitev iz 1. točke 18. člena ZPD, edina pravno pomembna. Spornih izvoznih carinskih listin in pogodb, ki so bile po tožnikovih navedbah podlaga izvoznemu poslu, tožena stranka, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni presojala. Vendar je svoje, po presoji sodišča, pravilne zaključke, (lahko) sprejela in obstoj pravnorelevantnih dejstev ugotovila z ostalimi predloženimi listinami kot dokazi. Tožena stranka je namreč zgolj na podlagi računov, ki jih je za sporne izdelke tožnik izstavil podjetju A., po logičnem razlogovanju (lahko) pravilno zaključila, da tožnik, če je svoje proizvode prodal domači pravni osebi, ne more nastopati hkrati kot izvoznik teh proizvodov in da torej pogoji za davčno oprostitev iz 1. točke 18. člena ZPD v korist tožnika niso izpolnjeni. Glede predloženih pogodb pa sodišče ugotavlja, da so to pogodbe o medsebojnem poslovnem sodelovanju, nobena od pogodb ni pogodba o naročilu posla z dogovorom o sukcesivnih dobavah v smislu 2. odstavka 7. člena ZPD, česar pa tožnik niti ne zatrjuje, nobena od teh pogodb pa tožnika tudi ne more razbremeniti zavez in odgovornosti, ki zanj izhajajo iz davčnih predpisov, kajti za davčne obveznosti kot obveznosti javnega prava velja, da njihov nastanek in izpolnjevanje ne moreta biti stvar dogovora, ampak je to stvar prisilnih predpisov države, v katere korist je davčna obveznost tudi ustanovljena. Po ZPD je davčni zavezanec za prometni davek prodajalec, ki proizvod proda končnemu potrošniku, razen če zakon določa drugače (13. člen). Glede na to se tožnik ne more sklicevati na pogodbe in zatrjevati, da je za plačilo prometnega davka odgovorno podjetje A., kajti iz predloženih računov izhaja, da je proizvode prodal končnemu potrošniku, saj je šlo za končno potrošnjo, ker pogoji za davčno oprostitev po 6. oz. 7. členu ZPD niso bili izpolnjeni. Iz predloženih carinskih listin pa izhaja to, kar je tožena stranka pravilno domnevala, da je namreč kot izvoznik v obravnavanem primeru nastopil kupec teh proizvodov, torej podjetje A., vendar je navedena dejanska okoliščina za odločitev v zadevi pravno irelevantna, saj je tožnik sporni promet proizvodov, od katerega je dolžan plačati prometni davek, zaključil s prodajo proizvodov podjetju A.. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo. Hkrati s tožbo je sodišče zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka, saj po 3. odstavku 23. člena ZUS, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijane odločbe, tako kot je odločalo tudi v obravnavanem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka sama.


Zveza:

ZUP (1986) člen 245, 245/2. ZPD člen 6, 7.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5Mjcz