<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 624/2003

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2001:U.624.2003
Evidenčna številka:UL0000413
Datum odločbe:10.09.2001
Področje:UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - DENACIONALIZACIJA
Institut:predhodno vprašanje - državljanstvo upravičenca do denacionalizacije

Jedro

Sodišče v upravnem sporu praviloma ne ugotavlja neposredno dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev v upravni stvari, ampak je to naloga upravnega organa v upravnem postopku skladno z ustavnim načelom delitve oblasti iz določbe 2. odstavka 3. člena Ustave RS, sodišče pa odloča v sporu polne jurisdikcije ob upoštevanju 1. odstavka 61. člena ZUS, če so izpolnjeni v tej določbi navedeni pogoji, in sicer, če to dopušča narava stvari in če so izpolnjeni pogoji iz 1., 2. in/oziroma 3. točke 1. odstavka 61. člena ZUS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 10. 5. 1996 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo tedanjega Mestnega sekretariata za notranje zadeve A z dne 6. 9. 1994, s katero je bilo ugotovljeno, da AA, rojena 8. 3. 1887 v A, umrla dne 8. 6. 1971 v Avstriji, ni državljanka Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS) od 28. 8. 1945 do svoje smrti ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko SR Slovenije, saj ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu po doslej veljavnih predpisih, ker na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (dalje: Novela ZDrž) na dan 28. 8. 1945 ni postala državljanka FLRJ in tako tudi ne slovenska državljanka. Za uporabo citirane Novele sta morala biti izpolnjena dva pogoja, in sicer nemška narodnost imenovane in njeno prebivanje v tujini na dan 4. 12. 1948, medtem ko tretjega pogoja v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) upravni organ ni ugotavljal. Imenovana je bila državljanka bivše Kraljevine Jugoslavije z domovinstvom v takratni občini B na dan 6. 4. 1941, ki ga je imenovana zadržala kljub poroki z državljanom takratne Nemčije dne 7. 8. 1939, saj si je v skladu s takrat veljavnimi predpisi ob poroki s posebno izjavo pridržala državljanstvo tedanje Kraljevine Jugoslavije. Na podlagi domovinske pristojnosti na dan 6. 4. 1941 v eni izmed bivših jugoslovanskih občin bi imenovana v skladu s 1. odstavkom 35. člena ZDrž na dan 28. 8. 1945 postala državljanka novo nastale Jugoslavije, vendar ji je bilo to v skladu s citirano Novelo 35. člena ZDrž onemogočeno. Novela ZDrž je bila sprejeta leta 1948, z veljavnostjo od 4. 12. 1948 dalje, vendar je imela povratno moč in je učinkovala od 28. 8. 1945 dalje, njen namen pa je bil preprečiti pridobitev državljanstva nove Jugoslavije vsem tistim osebam, ki so bile ali so se med okupacijo opredelile za narodnost države, ki je izvedla okupacijo. Nemška narodnost je bila v postopku ugotovljena na podlagi dopisa Arhiva Republike Slovenije z dne 27. 10. 1993, da je bila imenovana vpisana v "Izpisu Nemcev iz ljudskega popisa od 31. 7. 1941" kot oseba nemške narodnosti in nemškega državljanstva. Isto izhaja tudi iz popisa prebivalstva Ljubljane iz leta 1941, ki ga hranita prvostopni organ in tožena stranka. Navedeno arhivsko gradivo je zbrala in uredila Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo na podlagi zaplenjenega originalnega gradiva o popisu prebivalstva t.i. "Ljubljanske pokrajine", ki ga je dne 31. 7. 1941 opravila italijanska okupacijska oblast in je verodostojen vir, ki ga je prvostopni organ uporabil kot dokaz o nemški narodnosti imenovane. V tem primeru je dokazan tudi drugi pogoj iz Novele 35. člena ZDrž, da je oseba, katere državljanstvo se ugotavlja, živela v tujini ob uveljavitvi navedene Novele dne 4. 12. 1948, saj je imenovana na ta dan nesporno živela v Avstriji, kot je iz posebnega potrdila o prijavi nastanitve Zvezne policijske direkcije na Dunaju razvidno namreč, da se je prijavila za bivanje na Dunaju na novo leta 1947 in je bila od 19. 1. 1948 pa vse do svoje smrti dne 8. 6. 1971 prijavljena za bivanje na Dunaju. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je imenovana v mesecih avgust, september in oktober 1945 prebivala pri BB v A, Ž ulica 29, ker pa po mesecu oktobru 1945 drugega prebivališča v A imenovana ni prijavila, se domneva, da se je že takrat izselila v tujino, kar pa sicer ni pomembno, saj je pomemben le datum bivanja v tujini na dan 4. 12. 1948 in ni važno, kdaj se je imenovana tja izselila. V obrazložitvi tožena stranka zavrača pritožbene navedbe glede arhivskega gradiva o popisu Nemcev med okupacijo, ki nima statusa uradne evidence in ni proglašeno za del naravne in kulturne dediščine, ter da bi ga bilo zato potrebno uničiti. Po mnenju tožene stranke gre za zgodovinska dejstva, ki jih ni mogoče v ničemer spreminjati ali prilagajati posameznikom v prid. Po določbi 2. odstavka 159. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje: ZUP/86) se kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. Ker o osebah nemške narodnosti ni posebne evidence, je potrebno ta podatek v dokaznem postopku ugotavljati z uporabo raznih evidenc in podatkov, ki jih hranijo različne institucije v Sloveniji, med drugim tudi "Izpisa Nemcev iz ljudskega popisa od 31. 7. 1941", ki ga je opravila tedanja italijanska okupacijska oblast. Prebivanje imenovane v tujini na dan 4. 12. 1941 v Avstriji je dokazano z ustreznim potrdilom avstrijskih oblasti, pritožbene navedbe, da bi se morala imenovana skrivati in da je v A bivala ilegalno, pa tožena stranka zavrača. Pravno je nepomembno tudi dejstvo, da je imenovana leta 1950 dobila avstrijski potni list in jugoslovansko vizo. Na državljanski status imenovane ne morejo vplivati niti navedbe o slovenski nacionalni zavednosti in emancipiranosti, niti osebna izkaznica, ki jo je imenovana prejela leta 1945, saj je bil njej državljanski status urejen z Novelo 2. odstavka 35. člena ZDrž z retroaktivno močjo, ki se je uporabljala od 28. 8. 1945 dalje.

V tožbi tožnika uveljavljata tožbene razloge kršitve določb upravnega postopka in kršitve materialnega zakona. Navajata, da tožena stranka sama priznava, da so bile storjene določene formalne pomanjkljivosti, ki po njenem mnenju sicer niso takšne, da bi lahko vplivale na odločitev o stvari. Tožnika grajata odločitev tožene stranke in njene zaključke, za katere menita, da so pravno in dejansko nevzdržni in nimajo opore niti v dejanskem pogledu in dokazih v upravnih spisih, niti v predpisih, na katere opira svojo odločitev. Oporekata pravni podlagi za presojo pogojev za državljanstvo njune pokojne pravne prednice, Noveli 2. odstavka 35. člena ZDrž in zatrjujeta, da je imenovana na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž veljala za jugoslovansko državljanko in tudi po predpisu, ki je stopil v veljavo dne 5. 7. 1946 veljala za državljanko FLRJ. Opozarjata na določbo 9. člena ZDen, po kateri so upravičenci po ZDen fizične osebe, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani. Iz odločbe o zaplembi premoženja z dne 11. 9. 1945 izhaja, da je bila imenovana v času zaplembe premoženja jugoslovanska državljanka, občinsko pristojna v A, na naslovu P ulica 5, tja pa ji je bila tudi vročena odločba za nepremičnino, ki ji je bila odvzeta. V tožbi še nasprotujeta trditvam tožene stranke, da je bila imenovana oseba nemške narodnosti in samo nemškega državljanstva, kot izmišljenim, brez osnove, ki niso z ničemer izkazane. Imenovana je bila rojena v bivši Kraljevini Jugoslaviji, kjer je vseskozi živela in se je poročila. Nikoli ni imela drugega državljanstva, niti narodnosti, ob poroki z Nemcem pa si je pridržala jugoslovansko državljanstvo, kar pomeni, da je jugoslovansko državljanstvo imela. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na listine, ki jih tožeča stranka ni videla in jih ni prejela, kljub zahtevi. Dejstva na podlagi katerih se izda odločba, se ugotavlja z dokazi, le-ti pa morajo biti predloženi nasprotni stranki v izjasnitev. Ker pa tega ni storil niti prvostopni organ niti tožena stranka, so trditve tožeče stranke enostranske in jih ni mogoče sprejeti brez pridržka kot resnico. Pri tem tožnika opozarjata na dopis inšpektorja za varstvo osebnih podatkov z dne 7. 4. 1994, iz katerega izhaja, da je Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev gradivo "Izpis Nemcev iz ljudskega popisa od 31. 7. 1941" pripravila med leti 1944 in 1948 in je bil namenjen za uporabo pri postopkih na sodišču, ni pa ta seznam imel statusa uradne evidence. Sestavljen je bil na podlagi informacij krajevnih referentov brez navedbe podatkov o organu ter kraju in času nastanka, niti nima žiga organa niti podpisa odgovorne osebe, niti ni bila omenjena zbirka proglašena kot del naravne in kulturne dediščine, ki jo hrani arhiv, zato nima nobene pravne veljave in bi ga bilo treba uničiti po 9. členu Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 8/90 in 19/91). Gre pa tudi za sporno uporabo evidence s stališča Zakona o varstvu osebnih podatkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe povzetek pritožbenih navedb zoper odločbo prvostopnega organa, na katere je tožena stranka dala pojasnilo že v obrazložitvi izpodbijane odločbe in k temu nima več kaj dodati. Meni, da je izpodbijana odločba pravilna in pri njej vztraja, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Upravno sodišče Republike Slovenije je v tej zadevi že odločalo in s sodbo z dne 29. 5. 2001 zavrnilo tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom z dne 29. 1. 2003 ugodilo pritožbi tožnikov in sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS z dne 29. 1. 2003 tožbi ugodilo.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba tožene stranke po ugotovitvi državljanstva pravne prednice (mame) tožnikov kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in nadaljnji), po katerem izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu (domnevnega) upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji) se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS in je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je za ugotavljanje državljanstva konkretne osebe potrebno upoštevati predpise, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Zakon o državljanstvu FLRJ, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 104/48, v nadaljevanju: ZDrž). Po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž, se za jugoslovanske državljane smatrajo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Ta določba je bila pozneje spremenjena oziroma dopolnjena z določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž, po kateri se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena ZDrž na dan 4. 12. 1948 živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Navedeno pomeni, da morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji pri ugotavljanju dejstva, ali se lahko konkretna oseba šteje za jugoslovanskega državljana.

Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, je Ustavno sodišče RS s svojo odločbo, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97) zavzelo stališče, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki pa je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. V upravnem postopku pa tožnikoma glede na sedanjo razlago 3. odstavka 63. člena ZDen, ni bila dana možnost učinkovitega zavarovanja njunih pravic, ker bi lahko dokazovala zakonski domnevi nasprotno ravnanje njune pravne prednice. Po določbi 1. odstavka 143. člena ZUP/86 ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora dati stranki možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila ugotovljena v ugotovitvenem postopku, prav tako pa ima stranka pravico, da sodeluje pri izvedbi dokazov in postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem ter se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem osebno izjavi. Ker se v upravnem postopku ni ravnalo tako, bi morala tožena stranka zaradi kršitev določb ZUP/86 (8. člena in 143. člena) pritožbi ugoditi in odpraviti navedeno prvostopno odločbo. V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja za postopek denacionalizacije, bi morala biti namreč tožnika seznanjena v skladu z 8. členom ZUP/86 z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev. To pa so dejstva, ki kažejo, da je njuna pravna prednica oseba nemške narodnosti in da je na dan 4. 12. 1948 živela v tujini, kar oboje pomeni zakonsko domnevo, da je bila nelojalna. Sodišče po podatkih upravnih spisov glede na navedeno ugotavlja, da tožnika pred izdajo prvostopne odločbe nista bila seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, poleg tega pa arhivsko gradivo, ki je bilo uporabljeno kot dokaz, ni bilo natančno označeno glede tega, kdo in na podlagi česa ga je sestavil in kje je shranjeno, teh oznak pa navedeno gradivo, ki se nahaja v upravnih spisih, nima. Upravni organ tožnikov tudi ni seznanil, da se na podlagi ugotovitev o obstoju nemške narodnosti njune pravne prednice in njenega bivanja v tujini na dan 4. 12. 1948 domneva, da je podana tudi tretja okoliščina, to je, da je bila pokojna AA nelojalna. Šele s takim obvestilom bi bila tožnikoma dana možnost učinkovitega zavarovanja njunih pravic. Ker torej tožena stranka glede na tedanjo nepravilno razlago določbe 3. odstavka 63. člena ZDen ni ravnala skladno s citiranimi določbami ZUP/86, je podana bistvena kršitev določb postopka, dejansko stanje pa je ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo, zadeva pa se vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V ponovnem postopku mora tožena stranka izdati nov upravni akt v 30-tih dneh po pravnomočnosti te sodbe, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišč in stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).

Sodišče pri tem pripominja, da v upravnem sporu sodišče praviloma ne ugotavlja dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev v upravni stvari, ampak je to naloga upravnega organa v upravnem postopku skladno z ustavnim načelom delitve oblasti iz določbe 2. odstavka 3. člena Ustave Republike Slovenije. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 194/99-3 z dne 13. 3. 2002, zato sodišče ni sledilo smiselnemu predlogu tožeče stranke, da v tem primeru odloči v sporu polne jurisdikcije. Pri tem je sodišče upoštevalo določilo 1. odstavka 61. člena ZUS, ki določa pogoje za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če so izpolnjeni pogoji iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 61. člena ZUS, vendar v danem primeru v opisanem stanju postopka ti pogoji po presoji sodišča niso izpolnjeni.

Določbe ZUP/86 je sodišče v tem primeru uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).


Zveza:

ZUP člen 8, 143. ZDen člen 63, 63/3. URS člen 3, 3/2, 157, 157/1, 157/2. ZUS člen 61, 61/1. ZUP člen 8, 143.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxODQ3