sodba IV U 52/2010

Jedro

ZIKS kot pogoj za pridobitev denarnih sredstev oziroma potrebnih oblačil in obutve določa okoliščino, da obsojenec brez svoje lastne krivde ni bil zmožen pridobiti sredstev za osebne potrebe. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da so bila tožniku nudena med prestajanjem zaporne kazni njegovi izobrazbi in osebnim sposobnostim primerna dela, ki pa jih kljub zdravniško ugotovljenim sposobnostim za delo, ni želel opravljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor je po direktorju zavoda dne 22. 10. 2009 odločil, da se vlogi obsojenca (tožnika v tem sporu) na osnovi 77. člena Zakona o izvrševanju kazni zapora in po predhodnem mnenju strokovnih delavcev, za odobritev denarnih sredstev ob odpustu iz zavoda, ne odobri. Tožena stranka je pod točko 1 izreka odločila, da se pritožbi tožnika (A.A.) zoper odločitev o zavrnitvi dodelitve denarne pomoči ob odpustu s prestajanja kazni zapora z dne 22. 10. 2009 ugodi, ter se izpodbijana odločitev odpravi. Pod 2. točko izreka je odločeno, da se prošnja tožnika (A.A.) za dodelitev denarne pomoči ob odpusti s prestajanja kazni zapora z dne 21. 10. 2009, zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila izpodbijana odločitev organa prve stopnje zapisana v obliki uradnega zaznamka dne 22. 10. 2009 in ni bila v zadevi izdana odločba po pravilih splošnega upravnega postopka, odločitev tudi ni obrazložena. Odločbe ni mogoče preizkusiti, če nima bistvenih delov obrazložitve, ki jih po zakonu mora imeti, kar je eden izmed poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu preprečitve zlorabe nadrejene oblasti. Ker se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti zaradi pomanjkanja obrazložitve, je tožena stranka mnenja, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ druge stopnje, zato je odločitev direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor odpravila in sama rešila zadevo.

V skladu z določbo četrtega odstavka 109. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij nudi zavod obsojencu, ki ob odpustu s prestajanja kazni brez svoje krivde nima sredstev, nujno potrebno obleko in obutev ter enkratno denarno pomoč, ki jo za denarni dodatek določajo predpisi na področju socialnega varstva. Določeni obsojenci so tako ob odpustu s prestajanja kazni zapora po zakonu upravičeni do pomoči, vendar pod pogojem, da brez svoje krivde nimajo sredstev za nakup najnujnejše obleke in obutve ter sredstev za preživljanje na prostosti v prvih dneh po odpustu iz zavoda. Gre za obsojence, ki zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov niso sposobni za delo med prestajanjem kazni zapora ali če jim zavod ni mogel zagotoviti ustreznega dela. Razen obleke in obutve je zavod dolžan obsojencu ob odpustu iz zavoda dati tudi enkratno denarno pomoč v višini enkratnega dodatka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Denarno pomoč je dolžan zagotoviti obsojencu zavod in ne center za socialno delo. Višina denarnega dodatka se ugotovi po predpisih s področja socialnega varstva. Iz listin v spisu je razvidno, da je bil tožnik ob nastopu kazni v Zavodu v Mariboru, s strani zavodskega zdravnika ocenjen kot sposoben za delo (zapis na obrazcu IK-1/1 z dne 31. 3. 2009), skozi nadaljnjo obravnavo pa podana ocena tudi ni bila spremenjena. Dne 1. 6. 2009 je bil razporejen na delo v JGZ B. (kovinska delavnica), na delovno mesto montaža na liniji, vendar dela ni nastopil ter se je skliceval na svojo zdravstveno stanje. Nadalje je izrazil željo po zaposlitvi na pomožnih delih v kuhinji, vendar se je tudi tej zaposlitvi izmikal. Kot je razvidno, je zavod obsojenemu, ki je bil ocenjen za dela zmožnega, zagotovil delo, za katerega bi prejel ustrezno plačilo in si na ta način privarčeval ustrezna denarna sredstva. Ker pa ni hotel delati in se je skliceval na zdravstvene težave, ki pa niso bile zdravniško ugotovljene, je tožena stranka denarno pomoč ob odpustu odklonila.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sicer drži, da je bil ob prihodu zmožen za delo, vendar pa se mu je zdravstveno stanje v samem zavodu tako spremenilo, da je podal mnenje tudi zdravnik in je postal za delo nesposoben. To dejstvo je vpisano v kartonu, ki pa očitno ni vsebina osebnega spisa. Ker je nesposoben za delo smatra, da je tudi upravičen do denarnih sredstev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno navaja dejanske in pravne razloge navedene v drugostopni odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, številka 110/06, 70/06, 76/08 in 40/09, dalje ZIKS) določa v 109. členu, v četrtem odstavku, da obsojencu, ki ob odpustu s prestajanja kazni brez svoje krivde nima sredstev, nudi zavod nujno potrebno obleko in obutev ter enkratno denarno pomoč, ki jo kot denarni dodatek določajo predpisi na področju socialnega varstva. Zakonsko določeno dejansko stanje navedenega določila ZIKS, tako določa kot pogoj za pridobitev denarnih sredstev oziroma potrebnih oblačil in obutve okoliščino, da obsojenec brez svoje lastne krivde ni bil zmožen pridobiti sredstev za osebne potrebe. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da so bila tožniku nudena med prestajanjem zaporne kazni njegovi izobrazbi in osebnim sposobnostim primerna dela, ki pa jih kljub zdravniško ugotovljenim sposobnostim za delo, ni želel opravljati. Zgolj pavšalni tožbeni ugovor, da je zdravnik tožnikovo nesposobnost ugotovil z zapisom na zdravniški karton, pa po presoji sodišča ne more biti utemeljen razlog za drugačno odločitev, kot je odločitev prvostopnega upravnega organa, ki jo je dodatno obrazložila tožena stranka v pritožbeni odločbi.

Glede na navedeno dejansko in pravno stanje je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

Datum zadnje spremembe:

22.12.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1138/2019-6
• VSM Sklep IV Kp 50743/2016
• VSL Sklep II Cp 482/2022