sklep IV U 351/2009

Jedro

Inšpekcijski ukrep (odklop iz javnega elektro omrežja) po določbi 158. člena ZGO-1 predstavlja zgolj nadaljevanje izvršilnega postopka po izdaji sklepa o ugotovitvi izvršljivosti (predhodnega) inšpekcijskega ukrepa (odločba z dne 18. 9. 2007 je med drugim določala tudi prepoved izvršbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture), ne vsebuje pa odločitve o materialni pravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Takšno obveznost tožeče stranke je vsebovala že inšpekcijska odločba z dne 24. 7. 2007 kot izvršilni naslov.

Izrek

1. Tožba se zavrže.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Enota Celje, številka 06122-1792/2007/55-1202 z dne 4. 9. 2009 pod točko 1 odločil, da je Elektro A. dolžan v roku 10 dni po prejemu odločbe izvesti odklop iz javnega elektro omrežja asfaltno bazo, ki obsega sušilec agregata, mešalec, skladišče bitumenskih rezervoarjev, garderobe in pisarne v objektu velikosti 30,10 * 10,06m + 3,39 + 8,10m, skladišče agregata s transportnimi trakovi v objektu velikosti 10,58 * 32,93m, rezervoar kurilnega olja, pralno ploščad, manipulitivne površine s parkirišči, pretakalno ploščad, oporne in proti hrupne zidove in žično ograjo, vse na zemljišču s parcelo številko 1114/3 k.o. ..., ker inšpekcijski zavezanec ni sledil inšpekcijski odločbi, številka 06122-179/2007/22-1202 z dne 24. 7. 2008 in je kljub prepovedi objekt priklopljen na javne komunalne naprave, to je javno elektro omrežje. 2. točka izreka določa, da je Elektro A. o odklopu dolžan obvestiti inšpektorje, nadaljnji točki 3 in 4 pa določata stroške, in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Prvostopni upravni organ v obrazložitvi navaja, da je bila izdana v zvezi z asfaltno bazo inšpekcijska odločba, številka 06122-1792/2007/22-1202 z dne 24. 7. 08, s katero je naložena odstranitev objektov asfaltne baze in vzpostavitev stanja pred gradnjo ali kmetijskega zemljišča in strojne lope 10,06 * 22,04. Sestavni del te odločbe pa so tudi prepovedi po 158. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), med drugimi prepoved priklopa na javne komunalne naprave, med katere šteje tudi priklop na javno elektro omrežje in prepoved uporabe. Proti navedeni inšpekcijski odločbi je bila po zavrnitvi pritožbe s strani tožene stranke vložena tožba, katero je Upravno sodišče pod številko U 230/07-11 z dne 20. 11. 2007 zavrnilo in odločitev prvostopnih upravnih organov v celoti potrdilo. Na podlagi pravnomočnega uporabnega dovoljenja, številka 351-78/06 z dne 12. 7. 06, ki ga je izdala UE Šentjur, je inšpekcijski zavezanec uporabljal to bazo kljub temu, da ni imel gradbenega dovoljenja. Z odločbo, številka 35110-9/07-53 RS Ministrstva za okolje in prostor z dne 6. 8. 2009, je ministrstvo navedeno uporabno dovoljenje izreklo za nično. S tem izrekom uporabnega dovoljenja se nelegalen objekt ne sme več uporabljati. Pri kontrolnem pregledu dne 4. 9. 09 je bilo ugotovljeno, da inšpekcijski zavezanec uporablja asfaltno bazo in je priklopljen na javno elektro omrežje. Odgovorna oseba je bila tudi seznanjena z izrekom ničnosti, in ker se uporabno dovoljenje izdaja za objekt je šteti, da je preko družbenika tudi firma seznanjena z izrekom ničnosti za objekt asfaltne baze in ne more več tega zakonito uporabljati. Ugotavlja se, da inšpekcijski zavezanec tako ne sledi inšpekcijski odločbi in tudi ne s tem, da je priključen na javno elektro omrežje. V skladu z določbami tretjega odstavka 158. člena ZGO-1, se takšen objekt odklopi od javnega elektro omrežja, ki ga na tem delu upravlja Elektro A.

Tožena stranka je odločitev prvostopnega upravnega organa potrdila, ter še navaja razloge v inšpekcijski odločbi, glede odstranitve objektov, ki jih sodišče v sodbo ne povzema. Navaja še, da je neutemeljena pritožbena navedba, da je bil izvršilni postopek po odločbi gradbenega inšpektorja z dne 24. 7. 2007 ustavljen, uporabno dovoljenje pa da ni bilo pravnomočno odpravljeno. Ugotovljeno je, da je bil tožniku odrejen inšpekcijski ukrep na podlagi določb 152. člena ZGO-1, in ker je nelegalno grajeni objekt na gospodarsko javno infrastrukturo že priključen, ima gradbeni inšpektor v določbah tretjega odstavka 158. člena ZGO pravno podlago, da upravljalcu gospodarske javne infrastrukture odredi odklop spornega objekta od javnega omrežja. Izdaja izpodbijane odločbe ne predstavlja nadaljevanje izvršilnega postopka, pač pa odreditev druge sankcije, ki je kot prepoved priklopa na gospodarsko javno infrastrukturo, če je nedovoljena gradnja že priključena, pa tudi izvršitev odklopa predpisana in določena v ZGO-1. Da z gradbenim dovoljenjem tožnik razpolaga, tega ne trdi. Vložena tožba v upravnem sporu zoper odločbo o izreku ničnosti odločbe Upravne enote Šentjur pri Celju, številka 351-78/2006 z dne 12. 7. 2006, pa tudi nima suspenzivnega učinka.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V obsežni tožbi navaja celoten potek postopkov, tako inšpekcijskega gradbenega ukrepa v zvezi z odstranitvijo objekta, postopek v zvezi z uporabnim dovoljenjem, tako pri upravnih organih kot tudi upravno sodnih sporih. V nadaljevanju tožbenih navedb se sklicuje na to, da je bila zadeva pravnomočno zaključena. To izhaja iz sklepa gradbenega inšpektorja z dne 25. 2. 2008, ki je ne samo odpravil sklep o dovolitvi izvršbe v 3. alinei 4. točke izreka odločbe z dne 24. 7. 2007, temveč je tudi odredil izbris vknjiženih prepovedi v zemljiški knjigi, kar je določeno v 2. alinei 4. točke izreka odločbe z dne 24. 7. 2007. To je nedvomno šteti za zaključek inšpekcijskega postopka v celoti. V obrazložitvi sklepa inšpektor tudi ugotavlja, da je inšpekcijska odločba pravnomočna in izvršljiva, s pravnomočnim uporabnim dovoljenjem pa ni več izvršilnega naslova. Torej je nedvomno, da je zadeva, ki se pri gradbenem inšpektorju vodi pod številko 06122-1792/2007 pravnomočno zaključena. V takšno pravnomočno zaključeno zadevo pa je mogoče poseči samo izjemoma in samo po postopkih, ki jih zakon taksativno navaja, za kar pa v tem primeru ne gre. Že enkrat izvršena odločba pa pomeni poseg v ustavno zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter ustavno zagotovljene pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Tožena stranka očitno sploh ni presojala sklepa gradbenega inšpektorja z dne 25. 2. 2008. Gre za ponovno oživitev izvršilnega naslova, ki pa ga sploh ni. V nadaljevanju navaja tudi obrazložitev tožene stranke, ki se nanaša na to, da inšpekcijske odločbe nikoli ne zastarajo. Zastaranje se namreč ne more nanašati na inšpekcijske odločbe, ki so že bile v celoti izvršene. To pa tudi pomeni, da ni več mogoče inšpekcijske odločbe izvršiti. Bilo pa je tudi naknadno ugotovljeno, da je inšpekcijski zavezanec, to je tožeča stranka pridobila uporabno dovoljenje, torej da ima pravico, v katero ni mogoče poseči. Na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja je Upravna enota Šentjur pri Celju, investitorju A.A. izdala tudi uporabno dovoljenje, številka 351-78/2006 z dne 12. 7. 2006, ki je postalo pravnomočno (ne samo dokončno) 21. 7. 2006. V času, ko je bil izveden inšpekcijski ukrep, inšpekcijski zavezanec razpolaga s pravnomočnim uporabnim dovoljenjem, zaradi česar meni, da je odločitev pristranska. Tožnik izvaja dejavnost v povsem legalnih in zakonitih objektih. Tožena stranka je tudi izrekla za nično uporabno dovoljenje, kar še ne pomeni, da v času izdaje izpodbijane odločbe uporabnega dovoljenja ni. To dovoljenje se lahko izreče za nično zgolj in samo z drugim pravnomočnim upravnim aktom. Odločitev izpodbija tudi iz postopkovnih razlogov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe še navaja, da naj bi bila pooblaščenka pritožnika odvetnica C.C., izpodbijana odločba pa se vroči sedanji pooblaščenki. Tega ugovora tožena stranka sploh ni upoštevala.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2010 navaja še podrobnosti glede uporabe objekta, da se odločba dejansko izvršuje vse od leta 2006, kar pomeni, da izreka ničnosti odločbe ni, in je pravno formalno izvršena, ker so vsi objekti vrisani v zemljiški kataster in vpisani v zemljiško knjigo. Ne samo, da se objekt uporablja, v njem se izvajajo proizvodni procesi, objekt je sprejemljiv tudi iz okoljevarstvenega stališča, glede na to, da so pridobljena vsa soglasja. Gre za pritisk določenih oseb, in ker ta baza nima tehnoloških odpadnih voda, tudi ni zavezanec za obratovalni monitoring odpadnih voda. V nadaljevanju so še tehnološke podrobnosti te baze in javnomnenjska raziskava prebivalcev Občine D., iz katere izhaja, da ima samo 1/5 prebivalcev ... pomisleke glede delovanja asfaltne baze. V vseh teh letih tudi ni bilo nobene odškodninske tožbe zaradi kvarnih posledic in vpliva na okolje. Tožeča stranka predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijani akti odpravijo, in da se ji priznajo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijanih odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov;

V obravnavanem primeru je sporna odločba prvostopnega upravnega organa, to je Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota Celje, številka 06122-1792/2007/55-1202 z dne 4. 9. 09, s katero je na podlagi tretjega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, številka 102/04, 126/07, dalje ZGO-1) v izreku določeno, da mora Elektro A. izvesti odklop iz javnega elektro omrežja asfaltne baze, glede na to, da inšpekcijski zavezanec ni sledil inšpekcijski odločbi, številka 06122-1792/2007/22-1202 z dne 24. 7. 08, in je kljub prepovedi objekt priklopljen na javne komunalne naprave, to je javno elektro omrežje.

Med strankama postopka ni sporno, da je odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enote Celje, na podlagi katerega temelji sporni inšpekcijski ukrep, postala izvršljiva dne 28. 7. 2007, kar izhaja tudi iz sklepa prvostopnega upravnega organa z dne 18. 9. 2007. Zgoraj navedena inšpekcijska odločba, številka 06122-1792/2007/22-1202 z dne 24. 7. 07, ki je kot že navedeno postala izvršljiva, poleg dolžnosti ustavitve gradnje asfaltne baze in odstranitve novo zgrajenih objektov določa v točki 4 izreka še prepovedi, med katerimi je tudi prepoved izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture. 158. člen ZGO-1 določa v tretjem odstavku, da če je gradnja, glede katere je po določbah tega zakona izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, na določeno vrsto gospodarske javne infrastrukture že priključena, pristojni gradbeni inšpektor z odločbo naloži upravljalcu takšne infrastrukture, da izvrši odklop. Navedeni inšpekcijski ukrep po tej zakonski določbi predstavlja zgolj nadaljevanje izvršilnega postopka po izdaji sklepa o ugotovitvi izvršljivosti inšpekcijskega ukrepa (odločba z dne 18. 9. 07), ne vsebuje pa odločitve o materialno pravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Takšno obveznost tožeče stranke je namreč vsebovala že inšpekcijska odločba z dne 24. 7. 2007 kot izvršilni naslov.

V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06 in 62/10, dalje ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s kateri se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti in drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUP-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeni določbi pomenita, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Izpodbijana odločba je tako po svoji vsebini, kot že navedeno, nadaljevanje pravnomočnega inšpekcijskega postopka, in ne vsebuje odločitve o materialno pravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, zato je ni mogoče izpodbijati v upravno sodnem sporu. Takšno stališče je sprejelo že Vrhovno sodišče RS, v podobnih zadevah I Up 116/2009, I up 283/2009, I Up 286/2009 in I Up 86/2009.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožeče stranke, in ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

K točki 2. izreka:

Ker je bila tožba zavržena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.12.2011

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep EPVDp 107/2022
• Sodba in sklep I Up 1341/2003
• Sodba I Up 65/98