<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba IV U 65/2011

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2011:IV.U.65.2011
Evidenčna številka:UC0030172
Datum odločbe:20.04.2011
Področje:BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
Institut:brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoji - zagovornik v kazenskem postopku - obvezna obramba

Jedro

Teža očitanega kaznivega dejanja ne zahteva postavitve zagovornika v okviru obvezne obrambe, kar pomeni, da imajo tudi obdolženci, ki ne izpolnjujejo pogojev za obvezno obrambo, možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč, pri čemer morajo izpolnjevati tudi pogoj iz 1. odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka, Republika Slovenija, Okrožno sodišče v Celju, je z izpodbijano odločbo, številka Bpp 306/2011 z dne 23. 3. 2011, odločila, da se prošnja A.A., tožnice v tem upravnem sporu, za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da je prosilka prošnjo vložila 4. 2. 2011, za postopek voden pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, številka opr. št. I Pom 80284/2010 (pred Okrajnim sodiščem v Tolminu, opr. št. I Kpd 80284/2010). V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da mora prosilec za BPP za dodelitev le te kumulativno izkazati finančno materialni kriterij oziroma subjektivni kriterij in objektivni kriterij, v skladu z določilom 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/06 UPB, v nadaljevanju ZBPP).

Iz predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z dne 11. 10. 2010 izhaja, da se prosilki očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ker naj bi se predstavljala z lažnim imenom in B.B. navajala lažne razloge za nujne potrebe po denarju, ob hkratnih obljubah, da bo denar vrnila s pomočjo že odobrenega posojila pri banki C., tako da je v razdobju od 19. 7. 2009 do 14. 8. 2009 zaprosila za posojilo v skupni višini 4.300 EUR ter tudi dosegla, da ji je B.B. v različnih časovnih obdobjih nakazal različne vsote denarja. Tega denarja pa doslej ni vrnila in namena vrnitve tudi ni imela. S sodbami Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 461/04, K 352/02 in K 247/08 je že bila pravnomočno obsojena na enakovrstna kazniva dejanja.

Tožena stranka se je v nadaljevanju sklicevala na določbo 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej na domnevo nedolžnosti, katere posledica je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati da je nedolžen, da mu mora krivdo dokazati tožilec, v dvomu pa sodišče vedno odloči v korist obdolženca. Prav tako morajo biti vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje da niso podana. Nasprotno pa se šteje, da so odločilna dejstva, ki obdolžencu v korist podana, če niso z gotovostjo izključena. Prav tako je pojasnila, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku, vendar je ta pravica v skladu s Slovensko in tudi mednarodno zakonodajo fakultativna ali obligatorna. Če obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na katerega pojem se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP. Zakonodaja tega pojma ne definira, zato pa je treba v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja ali se obravnavajo pravno zapletena vprašanja in druge okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Eno od temeljnih načel ZKP je torej načelo iskanja materialne resnice, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obtožencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednost ne uveljavlja, ne velja pa samo za sodišče, ampak tudi policijo, državnega tožilca ter ves potek postopka.

Glede na navedeno in glede na opis kaznivega dejanje ter težo prosilki očitanega dejanja, je tožena stranka mnenja, da prosilkina prošnja ni utemeljena. V kazenskem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj. Državna tožilka namreč sodišču predlaga, da v okviru posameznih preiskovalnih dejanj zasliši prosilko, B.B. in D.D. ter da od davčnega urada pridobi podatek, ali je prosilka podala vlogo za pridobitev statusa podjetnika posameznika. Na podlagi teh podatkov je tožena stranka mnenja , da ni podanih konkretnih okoliščin, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela prosilka pomoč strokovne obrambe. Prav tako ne gre prezreti dejstva, da je prosilka povratnica pri izvrševanju kaznivih dejanj.

Glede na navedene določbe ZKP, ZBPP in pravno teorijo ter glede na očitek konkretnega primera in tudi predkaznovanost prosilke, je tožena stranka prošnjo za dodelitev BPP štela za neutemeljeno, prav tako je štela, da je prosilkina zahteva očitno nerazumna, saj je v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Poleg tega bi bila dodelitev BPP prosilki tudi nesorazmerna, glede na očitek prosilki očitanega dejanja in ob dejstvu, da je sodišče dolžno v kazenskem postopku postopati v skladu z načelom materialne resnice. Glede na takšen zaključek tožena stranka ni presojala ali prosilka izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

Tožnica v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da ji BPP pripada, saj njena družina živi od socialne pomoči in otroškega dodatka. Ne razume kako lahko neka sodnica vnaprej odloči, da je postopek izgubljen in to brez njenega zaslišanja in izjave B.B. Pri tem ne gre za goljufije in tudi ne za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, saj si je denar samo izposodila in vrnitev ni bila vezana na datum. Gre za povsem drugačno situacijo, kot je bila zapisana. Prav tako se ni lažno predstavljala, saj takrat, ko se je z gospodom spoznala, ni bila poročena. Predlaga, da se njena prošnja ponovno obravnava, brez sodnice, ki je sodelovala pri izpodbijani odločitvi. V kolikor njena vloga ne bo ugodno rešena, bo prijavo poslala na višje inštitucije. Zahteva samo to, kar ji pripada in pojasnjuje, da že prestaja zaporno kazen na Igu. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št.105/2006-v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

Sodišče v obravnavani zadevi, enako kot v vseh do sedaj obravnavanih zadevah, ki so se nanašale na odobritev BPP v kazenskih postopkih, tožnici pojasnjuje, da pravico obdolženca v kazenskem postopku (pravico do formalne in materialne obrambe) precizirajo določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/2007-UPB- v nadaljevanju ZKP). Določba 12. člena ZKP določa, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. Iz slednje določbe (drugi odstavek) izhaja tudi, da če si obdolženec ne vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče, kadar je to določeno s tem zakonom, da se zagotovi njegova obramba. Slednja pravica se uresničuje na podlagi 70. člena ZKP, kot obvezna obramba. V obravnavani zadevi ni sporno, da teža očitanega kaznivega dejanja ne zahteva postavitve zagovornika v okviru obvezne obrambe, kar pomeni, da imajo tudi obdolženci v kazenskem postopku, ki ne izpolnjujejo pogojev za obvezno obrambo, možnost zaprositi za dodelitev BPP v skladu z določbami ZBPP, kar seveda pomeni, da morajo, enako kot vsi prosilci po tem zakonu, izpolnjevati tudi v določbi 24. člena navedene pogoje. Tako morajo izpolnjevati tudi pogoj iz prvega ostavka 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev o zavrnitvi BPP pravilno oprla na ugotovitev, da bi bila odobritev BPP v obravnavani zadevi v nasprotju z interesom pravičnosti in morale, saj tožnici že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, ki poleg sodišča zavezuje tudi policijo in državnega tožilca, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo, zagotavljajo pošten postopek. Ob tej, v izpodbijani odločbi dobro obrazloženi utemeljitvi, ter ugotovitvi s katero sodišče v celoti soglaša, da v kazenski zadevi I Pom 80284/2010 ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, ter oceni tožničine osebnosti, je sodišče presojalo tudi tožbeni ugovor, da je tožnica trenutno na prestajanju zaporne kazni, družina pa živi od denarne socialne pomoči in otroških dodatkov. Po presoji sodišča ti ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožena stranka namreč po presoji sodišča ni dolžna (niti ne sme) odobriti BPP, če presodi, da niso izpolnjeni v ZBPP zahtevani pogoji, ti pa tudi po presoji sodišča niso bili izkazani. Ker tožnica v tožbi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo načela pravičnosti v zadevi dodelitve BPP in ker ocena tožničine osebnosti, ki temelji na podatku iz kazenske evidence, sodišču ne narekuje drugačne odločitve, je sodišče po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.


Zveza:

ZBPP člen 24, 24/1.
ZKP člen 12, 70.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.12.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYxMTQy