sodba IV U 216/2009

Jedro

Vrednost točke je dejanska sestavina vsake pravno formalno pravilne odmerne odločbe, zato bi jo moral upravni organ navesti v odločbi. Razlaga tožene stranke v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti v obrazložitvi odločbe manjkajočih razlogov. To velja tudi glede pojasnil o pojmu javnega mesta. Utemeljen je tudi ugovor, da odločba ne vsebuje podatkov o tem, ali gre za nepremičnine, ki so v lasti Mestne občine, ali za zasebne objekte. Določba 9. člena ZFO-1, po kateri je vir financiranja občine tudi oglaševanje na javnih mestih, se namreč razlaga tako, da se lahko taksni predmeti postavljajo zgolj na javnih mestih, ne more pa se razlagati s tem, da je mogoča postavitev taksnega predmeta na zasebni lastnini, ki pa ima sporočilnost usmerjeno v javni prostor.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Mestne občine Koper, Občinskega inšpektorata, številka 426-8/2009 z dne 20. 2. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je Občinski inšpektorat MO Koper pod točko 1 odločil, da se zavezancu A. d.d. (tožnik v tem sporu) odmeri na podlagi njegove pisne prijave oziroma uradne ugotovitve pooblaščene uradne osebe občinskega nadzora občinska taksa. Pod točko 2 izreka je odločeno, da se taksni predmeti, ki jih je zavezanec sam prijavil oziroma jih je pooblaščena uradna oseba prijavila sama, razvrstijo v taksne tarife. V nadaljevanju izreka pod to točko so navedena področja oglaševanja na javnih mestih ter dimenzije in število drugih svetlobnih napisov in oznak ter njihovo število točk. Določeno je tudi obdobje od 1. 1. 2009 do (brez določne navedbe datuma) in je skupno najprej določeno število točk v višini 7200 in še nadalje skupaj točk v višini 5040. Pod točko 3 izreka je navedeno, da se občinska taksa obračuna v začetku trimesečnega obdobja za tekoče obdobje vnaprej, vse do pisnega obvestila taksnega zavezanca o odstranitvi taksnega predmeta in pod točko 4, da če taksni zavezanec ne plača obveznosti v roku, določenem na računu, bo zapadla obveznost prisiljeno izterjana skupaj z zamudnimi obrestmi. Pod točko 5 je odločeno, da bo o stroških postopka zavezancu izdan poseben sklep in pod točko 6, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi, katere razloge je potrdila pritožbena odločba, prvostopni organ navaja, da je organ občinskega nadzora MO Koper dne 3. 12. 2008 s sklepom, številka K 4234-8/2008 v zadevi odmere občinske takse zavezanke razpisal ogled le-te. Na ogledu 17. 12. 2008, ki se ga je udeležila zakonita zastopnica zavezanke, je bilo ugotovljeno, da so taksni predmeti postavljeni na naslednjih lokacijah, kot sledi: taksni predmet številka 422, viseč nad … ulico parcelne številke 1386 k.o. …, pritrjen na objektu s parcelno številko 981 k.o. …, taksni predmet številka 423, postavljen na zemljišču s parcelno številko 680/1 k.o. …, taksni predmet številka 424, viseč nad … ulico s parcelno številko 410 k.o. …, pritrjen na objektu s parcelno številko 421 k.o. …, taksni predmet številka 425, viseč nad … ulico s parcelno številko 1256 k.o. …, pritrjen na objektu s parcelno številko 1239 k.o. …, taksni predmet številka 426, viseč nad … trgom s parcelno številko 69/1 k.o. …, pritrjen na objektu s parcelno številko 68 k.o. …, taksni predmet številka 427 je pritrjen na objektu s parcelno številko 18 k.o. …, taksni predmet številka 428 je postavljen na zemljišču s parcelno številko 1536 k.o. …, taksni predmet številka 429, viseč nad … ulico s parcelno številko 1389/8 k.o. …, pritrjen na objektu s parcelno številko 1062 k.o. …, taksni predmet številka 430, postavljen na zemljišču s parcelno številko 680/1 k.o. …, taksni predmet številka 431, viseč nad … ulico s parcelno številko 410 k.o. …, pritrjen na objektu s parcelno številko 421 k.o. …, taksni predmet številka 432, pritrjen na objektu s parcelno številko 387/27 k.o. … . Navaja, da je obveznost plačila občinske takse v MO Koper, vrsta in višina takse določena z Odlokom o občinskih taksah v Mestni občini Koper (Uradni list RS, številka 140/2006, Odlok). Izrek odločbe temelji na 5. in 7. členu Odloka o občinskih taksah, ker je taksni zavezanec pravna oseba ali posameznik, ki uporablja predmete in izvaja storitve, za katere so določene občinske takse. Izrek v 2. točki temelji na posebnem delu Odloka o občinskih taksah, kjer so opredeljeni tarifni razredi od tarifne številke 1 do tarife številka 5. Tarifna številka določa letno (dnevno) višino občinske takse, ki je opredeljena s številom točk za posamezni taksni predmet. Izrek v 3. točki temelji na 8., 9. in 11. členu Odloka. Taksa se zaračuna v začetku trimesečnega obdobja za tekoče leto (8. člen Odloka). Kot osnova za obračun takse se upošteva vrednost takse, ki velja na dan obračuna in podatki o velikosti taksnega predmeta in čas trajanja postavitve. Taksna obveznost nastane z dnem namestitve taksnega predmeta oziroma pričetka uporabe storitve, preneha pa s potekom meseca, v katerem je zavezanec obvestil pristojni občinski upravni organ za nadzor o odstranitvi taksnega predmeta, (11. člen Odloka). Izrek v 4. točki temelji na 16. členu Odloka. V 5. točki izrek temelji na četrtem odstavku 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Izrek v 6. točki temelji na 30. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Vrednost točke za obračun občinskih taks sprejema občinski svet s sklepom, kot to določa drugi odstavek 6. člena Odloka.

Tožena stranka v pritožbeni odločbi, s katero potrjuje prvostopno odločbo, navaja iste dejanske in pravne razloge za odločitev kot upravni organ prve stopnje.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb upravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Odločba ima številne pomanjkljivosti, zaradi katerih je nezakonita. Tožeča stranka poudarja, da ni navedeno, za katero obdobje oziroma za katero leto se občinska taksa odmerja. Iz odločbe le na splošno izhaja, da se taksa zaračuna v začetku trimesečnega obdobja za tekoče leto. Sicer se upravni organ sklicuje v obrazložitvi na ugotovitve, ugotovljene na ogledu z dne 17. 12. 2008, ki pa je bil opravljen v zadevi, številka 4234/2004, ki se vodi pred upravnim organom prve stopnje zaradi odmere občinske takse za trimesečno obdobje v letu 2005. Skladno s stališčem sodne prakse bi morala odločba vsebovati obdobje, za katero je taksa odmerjena, natančno določeno višino obveznosti glede na tarifo in veljavno vrednost točke, kot tudi natančno določene taksne predmete, ki se nahajajo na javnih mestih. Iz te odločbe pa ni niti neposredno razvidno kolikšna je vrednost točke. Izpodbijana odločba bi torej morala biti v bistvu odmerna odločba in bi kot taka morala vsebovati vse elemente, razloge in podatke, iz katerih bi bilo določno razvidno, koliko znaša obveznost tožeče stranke. Sicer pa število točk, navedenih v izpodbijani odločbi sploh ni mogoče preizkusiti. V tarifi številka 2 občinskega Odloka, objavljeni v Uradnem listu, številka 140/2006 je pod tarifo, številka 214 navedeno 1000 točk, vendar za posamezen kos najmanj 500 točk, v tarifi 2.1.5. pa 800 točk, medtem ko odločba, ki se izpodbija, za ti dve tarifi navaja drugačno število točk. Ker odločba ne vsebuje vseh navedenih elementov je očitno, da temelji na nerazumljivih oziroma nepopolno ugotovljenih dejstvih, v posledici česar je upravni organ prve stopnje oziroma tožena stranka tudi zmotno uporabila določbe materialnega prava. Kršitev pravil upravnega postopka je tudi v tem, da zavezanec v postopku do izdaje odločbe ni imel možnosti sodelovati. Ogled, na katerega se izpodbijani upravni akt sklicuje, je bil opravljen v drugi zadevi zaradi odmere občinske takse, in sicer K 4234-8/2004, ne pa v tej zadevi. Tožeča stranka tudi ne soglaša z navedbo taksnih predmetov v izpodbijani odločbi, ker ne gre za podatke, ki bi jih morala sama preverjati. Odločbi je sicer priložena mapna kopija parcel, vendar iz nje ni razvidno, katere parcele so v javni in katere v zasebni lasti. Razen tega se odločba niti ne sklicuje na priložene listine. Taka razlaga je nerazumljiva oziroma se ne da preizkusiti. Ni pravilno uporabljen Zakon o financiranju občin in tudi ne Odlok o občinskih taksah. Občinska taksa se skladno z določbo 2. alinee prvega odstavka 9. člena ZFO-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 2. člena Odloka lahko predpiše le za oglaševanje na javnih mestih, če je taksni predmet na javnem mestu. Taksni predmeti niso postavljeni na javnih mestih oziroma površinah, pač pa na objektih v zasebni lasti, zaradi tega je izpodbijana odločba povsem neutemeljeno izdana. Ne gre zgolj za oglaševanje na javnih mestih, pač pa tudi za reklamne napise oziroma reklamne table, ki so na objektih v zasebni lasti. Ta dejstva so nesporno ugotovljena na tem ogledu in neposredno izhajajo iz zapisnika z dne 18. 12. 2009, na katerega se odločba sklicuje. Taksni predmeti, številka 422, 424, 425, 426, 429, 430 in 431 so pritrjeni na zasebnih objektih, zato je tožena stranka z odmerno odločbo povsem neutemeljeno in brez ustrezne zakonske podlage opredelila taksne predmete glede na njihovo visenje nad posameznimi ulicami. Za taksne predmete, ki so na objektih v zasebni lasti, se taksa ne sme obračunavati. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi, številka U 1474/2007-19 z dne 13. 11. 2008. Iz izpodbijane odločbe niti ne izhaja lastništvo posameznih parcel oziroma ali so parcele in objekti v javni ali zasebni lasti. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, je upravni organ presegel zakonske pogoje za predpisovanje občinskih taks, ker pri odmeri takse ni upošteval kraj postavitve taksnega predmeta, pač pa usmerjenost v javni prostor oziroma visenje nad javnim prostorom. Tožena stranka z izpodbijanim upravnim aktom ne spoštuje niti odločbe Ustavnega sodišča RS, številka U-I-94/03, ki je bila objavljena v Uradnem listu, številka 7/2005. Naslovno sodišče je izrazilo svojo stališče, da Odlok presega pogoje, ki jih Zakon o komunalnih taksah postavlja za predpisovanje komunalnih taks, ker takso predpisuje za reklamne napise, objave in oglase za lastne potrebe ter hkrati ne omejuje prostor le na javne površine temveč izhaja iz njihove sporočilnosti. Ker je upravni organ z izpodbijanim aktom odmeril takse tudi za taksne predmete, ki so pritrjeni na objektu v zasebni lasti, je zmotno ugotovljeno odločilno dejstvo in zmotno uporabljeno materialno pravo. Nepravilna je navedba taksnih predmetov, pa tudi število točk, nepravilna je navedba v opombah k taksni tarifni številki Odloka, ko je opredeljeno, kaj naj bi bil javni kraj po tarifi. Očitno je, da je navedba v opombi nezakonita, saj ni v skladu s sedaj veljavnim ZFO-1, ki v 9. členu dovoljuje predpisovanje občinske takse le na javnih mestih. Fasada, strehe in podobna površina v zasebni lasti, od koder je napis viden na javne površine, niti po predhodnih odločitvah Ustavnega sodišča RS, ki še vedno veljajo, niso javna mesta in zato odmera takse od takšnih predmetov, ki so pritrjeni na zasebni objekt, ni v skladu z zakonom. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da sodišče tožeči stranki prizna stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in še navaja:

Katera dejstva so v posameznem primeru odločilna, izhaja iz materialnega predpisa, ki ureja določene pravice ali naložitev določene obveznosti stranki. Do tega pride, če je upravni organ smatral, da so določena dejstva irelevantna ali pa dejstva dokazana, čeprav v ta namen ni izvedel potrebnih dokazov. 3. 12. 2008 je izdal sklep, številka K 4234-8/28 vročen stranki 4. 12. 2008 o ustni obravnavani združeni z ogledom in sicer za vse taksne predmete zavezanke postavljene v MO Koper. Ustna obravnava združena z ogledom je bila opravljena 17. 12. 2008 v prisotnosti zastopnice zavezanke, kot je razvidno iz zapisnika o ogledu. Na podlagi 7. člena Odloka je odmerjena občinska taksa za vsak predmet posebej in se je ugotavljalo, ali se nahaja na javnem mestu, ker zakon jasno določa, da se občinska taksa lahko predpiše le za oglaševanje na javnih mestih (2. alinea prvega odstavka 9. člena ZFO-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 2. člena Odloka). Upoštevale so vse odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je navedlo, da je za plačilo tovrstne občinske takse pomembno dejstvo, da taksni predmet stoji na javnem mestu in ne dejstvo, ali je sporočilnost taksnega predmeta usmerjena v javni prostor. Pri odmeri občinske takse je upravni organ izhajal iz opredelitve javnega mesta, kot ga določa 2. točka 2. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki določa, da je javni kraj vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur ter dejstvo, da vsi taksni predmeti segajo na javno cesto, kot je bilo nesporno ugotovljeno na ogledu dne 17. 12. 2008. Sestavni del javne ceste je tudi njegov zračni prostor in sicer v višini 7 m nad voziščem kot to določa 6. alinea 1. točke 13. člena ZJC (Uradni list RS, številka 33/2006). Občinska taksa je odmerjena samo za te taksne predmete. Taksni predmeti so tudi v zasebni lasti, vsi pa segajo na javno pot in sicer v njen zračni prostor. Javna pot je kategorizirana javna cesta v lasti občine in jo določi občina sama z Odlokom (82. člen ZJC). Iz teh določb sledi, da nastane javna pot kot grajeno javno dobro z aktom pristojnega upravnega organa, to je z občinskim odlokom. Glede statusa cestne površine se je inšpektor oprl na Odlok o kategorizaciji občinskih cest, iz katerih izhaja, da je … ulica kategorizirana kot javna pot, številka 680090, Ulica … kategorizirana javna pot, številka 680490, … ulica, številka 180020, … ulica, številka 680400, … trg, številka 680570, … nabrežje, številka 680880, … ulica, številka 180010, … ulica, številka 6790360. V nadaljevanju razlaga postavitev posameznih taksnih predmetov, njihove dimenzije in seganje v zračni prostor z navedbami izmer ter številkami fotografije. Za odmero občinske takse ni bistvena sporočilnost taksnega predmeta, temveč presoja upravnega organa ali ima taka postavitev predmeta vpliv na javno pot. Tako postavljeni taksni predmeti nedvomno segajo v zračni prostor javne ceste, s čimer je oviran promet, za tako postavitev, pa bi si morala tožeča stranka pridobiti dovoljenje pristojnega občinskega upravnega organa za promet, kot izhaja iz 42. člena Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah. 43. člen tega Odloka določa, da se za uporabo javnih cest in drugih površin plača predpisana komunalna taksa. 13. člen ZJC določa sestavine javne ceste; cestno telo; cestni objekti; naprave za odvodnjavanje ceste; brežine ceste; cestni svet; zračni prostor nad voziščem v višini 7 m. Nepravilna je ugotovitev, da se ne spoštuje odločbe Ustavnega sodišča, številka U-I-35/01 in U-I-94/03. V teh primerih je Ustavno sodišče ocenilo, da je lokalna skupnost neutemeljeno opredelila taksne predmete, glede na njihovo usmerjenost, sporočilo v javni prostor, ne da bi jih hkrati omejila na javna mesta, zato je presegla pogoje za predpisovanje komunalnih taks, ki jih določa 4. člen ZKT. Pri taksnih predmetih ne gre za samo za usmerjenost sporočila v javni prostor, postavitev je takšna, da takšni predmeti nedvomno segajo na javno površino, v njen zračni prostor kot je pravilno ugotovil organ prve stopnje. To pomeni, da je tožena stranka v celoti sledila sodbi Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju, številka U 346/2006 z dne 22. 4. 2008. Predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je Zakon o financiranju občin (Uradni list RS, številka 57/2008, dalje ZFO-1), ki v poglavju „Viri financiranja občine“ določa v členu 9, v drugi alinei prvega odstavka, da lahko predpiše občina občinsko takso med drugim tudi za oglaševanje na javnih mestih. Na podlagi tega zakona je Mestna občina (dalje MO) Koper sprejela Odlok o občinskih taksah MO Koper (dalje Odlok), ki v prvem odstavku 2. člena v 2. točki določa, da se v Mestni občini Koper plačuje občinska taksa za oglaševanje na javnih mestih (enako kot ZFO-1), posebni del določa tarife komunalnih taks. Pod številko 2 tako določa oglaševanje na javnih mestih ter taksne predmete in njihovo točkovanost. Pod opombo navedene tarifne številke pa je določeno, da je javni kraj po tej tarifi vsaka javna površina in tudi fasada, streha in podobna površina oziroma objekt, od koder je napis viden na javne površine in so v lasti MO Koper (točka a), pod točko b) opombe pa navaja, da se šteje, razen pri svetlobnih izveskih pri dvostranskih ali večstranskih napisih oziroma drugih taksnih predmetih, vsaka stran kot en taksni predmet. Glede vrednosti točke v 6. členu določa Odlok, da Občinski svet za obračun občinskih taks določa vrednost točke s sklepom. 9. člen Odloka v prvem odstavku določa, da se kot osnova za obračun takse upošteva vrednost točke, ki velja na dan obračuna in podatki o velikosti taksnega predmeta in čas trajanja določenih v 6. členu tega Odloka. 8. člen Odloka pa v prvem odstavku določa, da se taksa obračuna v začetku trimesečnega obdobja za tekoče obdobje.

Prvostopni upravni organ, katerega odločitev je potrdila pritožbena odločba, je odločbo izdal na podlagi 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar navaja tudi v preambuli odločbe, iz katere še izhaja, da gre za odločbo o odmeri občinske takse. Odločba prav tako vsebuje pravni pouk, kot to določa tretji odstavek 210. člena ZUP, vsebuje pa tudi uvod in izrek oziroma dispozitiv ter obrazložitev in vse ostale sestavine, ki jih mora odločba vsebovati po 210. členu ZUP. Prvi odstavek 207. člena tega zakona določa, da se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. V tem primeru odločba vsebuje tudi določilo o odmeri občinske takse, vendar odmera ne more predstavljati zgolj navedbe števila točk posameznega taksnega predmeta, brez hkratne navedbe vrednosti točke, to se pravi, dejanske plačilne obveznosti taksnega zavezanca, na kar v tožbenem ugovoru utemeljeno opozarja tožeča stranka. Nadalje se v odločbi v izreku III. navaja, da se občinska taksa obračuna v začetku trimesečnega obdobja za tekoče obdobje vnaprej, iz 2. točke izreka pa je po posameznih lokacijah navedeno, da se zaračunava od 1. 1. 2009 do (brez navedbe končnega datuma tega trimesečnega obdobja). Po presoji sodišča je sicer nedosledno navedbo pod to točko izreka mogoče razlagati kot (skladno z Odlokom) obdobje zaračunavanja takse za prve tri mesece leta 2009. Ker pa se prvostopni upravni organ pri izdaji odločbe sklicuje na določbe ZUP, bi moral upoštevati tudi vse ostale predpisne določbe, ki se nanašajo na obvezne sestavine odločbe, ki morajo biti takšne, da je mogoče odločbo preizkusiti. Glede na to, da je vrednost točke dejanska sestavina vsake pravno formalno pravilne odmerne odločbe, ki jo kot tako naziva tudi upravni organ, bi moral upravni organ vrednost točke v odločbi navesti. Le tako bo lahko taksni zavezanec, po prejemu odločbe, točno vedel, koliko točk mu odmerja upravni organ za posamezne taksne predmete in kakšna je njegova plačilna obveznost, ki iz te odločbe izhaja. Zgolj razlogovanje tožene stranke v odgovoru na tožbo, kaj je pri izračunu za posamezni taksni predmet upoštevano, in da se vrednost točke, v skladu z Odlokom odmerja potem, ko vrednost določi Občinski svet s sklepom, ni razlog za to, da vrednosti točke ne bi bilo treba določno navesti že v odločbi, ker jo je mogoče določiti že pred izdajo odločbe.

Tako so utemeljeni tožbeni ugovori, da se izrek odločbe ne da preizkusiti, glede na to, da je v Odloku pod tarifo številka 2.1.4. navedeno 1000 točk, nadalje za posamezni kos najmanj 500 točk, pod tarifo 2.1.5. „drugega napisa ali oznake“, je navedenih 800 točk, medtem ko odločba navaja točke v višini 900 in 1680 točk, v razlogih pa tudi ni navedeno, katere postavke so bile upoštevane in kakšen je izračun za takšno število točk. Razlaga tožene stranke v odgovoru na tožbo ne more tudi po ustaljeni upravnosodni praksi nadomestiti v obrazložitvi odločbe manjkajočih razlogov.

Tudi pojasnila, navedena v odgovoru na tožbo, ki se nanašajo na javno dobro, na razlago javne poti po Zakonu o javnih cesta (ZJC) ter Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki v 2. členu v 2. točki prvega odstavka določa, da je javni kraj vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur, kar pomeni v zvezi z ZJC tudi javno pot, ne more nadomestiti razlogov v odločbi, in jih sodišče pri presoji pravilnosti odločitve tako ni upoštevalo.

Utemeljen je nadaljni tožbeni ugovor, da sama obrazložitev oziroma izrek odločbe ne vsebuje podatkov o tem, ali gre za nepremičnine, ki so v lasti MO Koper, ali gre za zasebne objekte, glede na to, da po zgoraj navedenih ustavnih odločbah, ki še vedno veljajo, ni dovoljeno postavljati taksnih predmetov tako, da zadostuje za njihovo dopustnost zgolj usmerjenost taksnega sporočila v javni prostor, ne glede na to, če je ta na zasebni lastnini. Zgoraj navedena določba ZFO-1 v 9. členu določa, da je vir financiranja občine tudi oglaševanje na javnih mestih, in se ta določba razlaga tako, da se lahko taksni predmeti postavljajo zgolj na javnih mestih, ne more pa se razlagati s tem, da je mogoča postavitev taksnega predmeta na zasebni lastnini, ki pa ima sporočilnost usmerjeno v javni prostor. Na takšno razlago bi sicer lahko nakazovala tudi opomba pod točko a) Tarife komunalnih taks, ki je sestavni del Odloka, ki kot že zgoraj navedeno določa, da je javni kraj po tej tarifi vsaka javna površina in tudi fasada, streha in podobna površina oziroma objekt, od koder je napis viden na javne površine in so v lasti MO Koper. V skladu z zakonsko določbo ZFO-1 je navedba, da je javni kraj vsaka javna površina, nadaljnja navedba tarife, ki pravi: „in tudi fasada, streha in podobna površina oziroma objekt“, pa brez dodatnega pojasnila ali gre pri tem za javno površino, pa se lahko razume tudi tako, da je postavitev dovoljena na zasebnem objektu, v kolikor je napis viden na javne površine, ki so v lasti MO Koper, kot to navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo z razlago sporočilne usmerjenosti na javno pot po ZJC. S takšno razlago te nedosledne določbe Tarife komunalnih taks bi namreč bila presežena zakonska dovoljenost (določena tudi z ustavnimi odločbami) oglaševanja na javnih mestih.

Neutemeljen pa je tožbeni ugovor, da strankam ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, glede na to, da je bil sestavljen Zapisnik o ustni obravnavi združen z ogledom z dne 17. 12. 2008. Čeprav so bili taksni predmeti sicer res evidentirani že v odločbi K 4234-8/2004 z dne 1. 1. 2005, pa iz zapisnika izhaja, da so se taksni predmeti določno obravnavali, in da tudi sicer velja po Odloku obveznost same stranke, da taksne predmete, če tako želi, odjavi (11. člen Odloka).

V ponovnem postopku bo moral prvostopni upravni organ izdati odločbo, ki bo v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZUP, ki se nanašajo na obvezne sestavine odločbe, določno opredeliti površino, na kateri so postavljeni taksni predmeti, in navesti vrednost točke, ter v skladu z Odlokom razložiti vse postavke, ki sestavljajo vrednost predmeta po točkah.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 62/2010, čistopis, ZUS-1) ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek.

K točki 2. izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/2007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 452/2016
• UPRS Sodba I U 1996/2020-23
• UPRS Sodba I U 1844/2020-13