sodba IV U 170/2010

Jedro

Okoliščine iz 24. člena ZBPP je treba presojati v vsakem primeru posebej ter izhajati iz osumljenčeve osebnosti, teže kaznivega dejanja, zahtevnosti zadeve iz dejanskega in pravnega vidika, presoditi okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja sam prosilec in druge specifične okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom. Pri takšnem načinu odobritve brezplačne pravne pomoči gre za posredno dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti. Preširoka razlaga zakonske določbe bi pomenila obvezno obrambo v vseh zadevah, tega pa ne zahtevajo niti ustavne določbe niti določbe EKČP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka Bpp 1245/2010 z dne 28. 6. 2010, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 1245/2010 z dne 28. 6. 2010, je tožena stranka odločila, da se prošnji A.A. (stranka z interesom v tem sporu) ugodi in se mu odobri redna brezplačna pravna pomoč (dalje bpp) v zvezi s kazenskim postopkom pri Okrožnem sodišču v Celju, opr. št. K 311/2009 (K 10157/2009) v obliki: pravnega svetovanja in zagovarjanja v kazenskem postopku pred sodiščem na prvi stopnji in oprostitve stroškov kazenskega postopka, razen plačila sodne takse, od 18. 6. 2010 dalje (točka 1 izreka). Pod točko 2 izreka je odločeno, da se za izvajanje bpp določi odvetnik B.B. Tožena stranka v razlogih navaja, da prosilec izpolnjuje pogoje po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 23/2008, dalje ZBPP) ter v nadaljevanju navaja še nadaljnje materialne zakonske določbe (Zakon o socialnem varstvu), na podlagi katerih mora biti izpolnjen navedeni subjektivni pogoj. Glede na to, da se trenutno prosilec nahaja v zaporu in je brezposeln, so finančno socialni pogoji izpolnjeni. Glede izpolnitve objektivnega pogoja kot ga določa 24. člen ZBPP, tožena stranka razlaga, da iz obtožnice izhaja, da se prosilcu očita v sostorilstvu nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, za katero je prepisana kazen zapora do 5. let ter kaznivo dejanje prikrivanja, za katero je predpisana kazen zapora do 2. leti. Kazenska zadeva, glede katere prosilec predlaga odobritev bpp, je izjemno pomembna za njegov osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena, ker mu v primeru obsodbe grozi odvzem prostosti, kar predstavlja najhujši poseg v posameznikovo ustavno varovano pravico do svobode oziroma denarna kazen, ki predstavlja hud poseg v njegovo slabo finančno stanje. Tako je podan objektivni pogoj v skladu z 2. alineo prvega odstavka 24. člena ZBPP. Glede na obsežen očitek prosilcu očitanih kaznivih dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine in glede na dejstvo, da gre za sostorilstvo, da gre za obsežen kazenski spis, je razumno, da se prosilcu dodeli bpp v tem kazenskem postopku. Obstaja možnost, da prosilec ni storil vseh očitanih dejanj. Iz kazenskega spisa izhaja, da je brez izobrazbe, le s končano osnovno šolo in že te okoliščine kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel kot obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom. Namen bpp je uresničevanje pravice do sodnega varstva, za katero se šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah, pred, za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnih predpisov. Navaja, da gre za kazenski postopek, opr. št. K 311/2009, kjer prosilec v prošnji za odobritev bpp ni navedel nobenih okoliščin o kazenski zadevi, za katero se bpp dodeljuje, kot tudi ne razlogov za dodelitev bpp. Z očitanimi kaznivimi dejanji je bila povzročena škoda preko 10.000 EUR. Prosilec se sedaj nahaja v zaporu in je že bil obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, kaznivih dejanj tatvine in goljufije. Iz zapisnika o zaslišanju osumljencev z dne 8. 7. 2009 izhaja, da se zaveda očitkov v kazenski ovadbi, priznal je storitev očitanih kaznivih dejanj in je v celoti pripravljen povrniti škodo oškodovancem in obžaluje, kar se je zgodilo. Ni sporno, da prosilec izpolnjuje finančne pogoje, sporno pa je, ali izpolnjuje pogoje po 24. členu ZBPP, ali ima v zadevi verjetne izglede za uspeh, ali je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena. Tožena stranka dejanskega stanja ni ugotovila popolno, v odločbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, posledica tega pa je tudi napačno uporabljeno določilo 24. člena ZBPP. Prosilec prošnje za dodelitev bpp ni z ničemer utemeljil, prav tako ga tožena stranka k temu ni pozvala, ali si sama pridobila podatkov iz kazenskega spisa. Kako naj bi tožena stranka odločala po prostem preudarku, ni jasno. Utemeljitve tožene stranke so posplošena načela, ki nimajo nobene zveze s konkretnim kazenskim postopkom. Prvi odstavek 24. člena zakona namreč določa, da se kot pogoj pri dodelitvi bpp upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je vložena prošnja za bpp. Verjetnost izgleda za uspeh oziroma razumnost, kot dva pogoja, ki ju določa 24. člen, sta v tej določbi opredeljena bolj na abstraktni ravni, zato ju mora tožena stranka utemeljiti v odnosu do konkretne zadeve, za katero se bpp dodeljuje. 1. člen ZBPP poudarja, da je namen bpp uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Citiranje splošnih načel, bodisi ustavnih, tistih ki izvirajo iz določil ZKP, ne pomeni uresničevanje tega namena, ker je prosilec v kazenskem postopku favoriziran v odnosu do vseh ostalih prosilcev bpp (pravdni, izvršilni itd.). Z uveljavitvijo ZBPP-B so prenehale veljati določbe ZKP, ki se nanašajo na zagotovitev zagovornika obdolženemu, ki si glede na gmotne razmere ne zmore zagotoviti zagovornika sam. 70. člen ZKP določa primere, v katerih so te osebe upravičene do obvezne obrambe oziroma dodelitve zagovornika po uradni dolžnosti. Ali je ta oseba upravičena do zagovornika izven pogojev 70. člena ZKP, pa je v interesu pravičnosti ter varovanja enakopravnosti, ki jo izpostavlja ravno ZBPP-B. Treba je presojati okoliščine v vsakem primeru posebej ter izhajati iz osumljenčeve – obdolženčeve osebnosti, teže kaznivega dejanja, zahtevnosti zadeve z dejanskega in pravnega vidika, okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja sam prosilec in druge specifične okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom. Navedba, da prosilec nima ustreznega strokovnega znanja, ni v nujni povezavi s sposobnostjo posameznika, da se kljub temu zagovarja sam. Kazenskega postopka se obdolženi res ne udeležuje na svojo iniciativo, vendar se ga ne udeležuje na lastno iniciativo tudi tožena stranka v pravdnem postopku ali nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku. Kazenski postopek kot takšen, sam po sebi ne predstavlja posega v temeljne svoboščine in pravice. Velja domneva nedolžnosti vse do pravnomočne obsodilne sodbe. Eno temeljnih načel ZKP je tudi, da se nihče, ki je nedolžen ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa se izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa Kazenski zakonik na podlagi zakonitega postopka. Tožena stranka sama navaja, da je treba pri presoji pogojev za dodelitev bpp gledati na osebnost prosilca, česar v tem primeru ni storila. Gre za osebo, ki je že bila kaznovana za istovrstna kazniva dejanja. Zato je očitno, da na prosilca, ne zaporna kazen, ne kakšen drugi postopek nimata posebnega vpliva v smislu pomembnosti za njegov osebni in ekonomski položaj. V postopku je podrobno opisal dejanja, ki jih je storil in ni nobenega pokazatelja, da se sam ne bi bil sposoben „braniti“. Napačna je trditev tožene stranke, da je dodelitev bpp v obliki zagovornika bistveni element do poštenega sojenja, saj je sodišče vezano, da v zadevah sodi na podlagi zakonitega postopka. Razlaga tožene stranke pomeni, da je vsak, ki je udeležen kot osumljenec – obdolženec v kazenskem postopku, upravičen do bpp. To je v nasprotju z ZBPP, ustavnimi načeli, na katere se sklicuje tožena stranka ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

A.A., ki je stranka z interesom v tem sporu (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1), na tožbo ni odgovoril.

Tožba je utemeljena.

Utemeljen je tožbeni ugovor, da je tožena stranka v zvezi s presojo zadeve uporabila pri razlagi, zgolj abstraktne ustavne in zakonske norme, ne da bi sporno zadevo obravnavala celovito, predvsem iz dejanskega, pa tudi iz pravnega vidika. Kot tudi navajata obe stranki postopka, določa prvi odstavek 24. člena ZBPP, da se pri presoji dodelitve bpp, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, s čimer ta zakonska določba zavezuje toženo stranko, da v vsakem spornem primeru ugotovi okoliščine primera, po katerih bi bilo mogoče zaključiti, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh ter je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Kot utemeljeno navaja tožeča stranka, je treba presojati okoliščine v vsakem primeru posebej ter izhajati iz osumljenčeve osebnosti, teže kaznivega dejanja, zahtevnosti zadeve iz dejanskega in pravnega vidika, presoditi okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja sam prosilec in druge specifične okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom. Zato je utemeljena tožbena navedba, da strokovna nevednost prosilca še ne pomeni, da se obdolženi ne bi mogel sam zagovarjati, še posebej ob dejstvu, da so kazenski postopki postopkovno določno predpisani v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP). Vse te okoliščine, kot jih navaja tožeča stranka v tožbenih ugovorih, bo tako morala tožena stranka v ponovnem postopku upoštevati in presojati, od prosilca pridobiti bolj natančno izjavo v zvezi z vloženo prošnjo, pogledati v celotni kazenski spis, ker je med upravnimi listinami zgolj vložen zapisnik o zaslišanju osumljenca, zapisnik o glavni obravnavi, ki vsebuje samo sklep, da se glavna obravnava zaradi odločitve o vloženi prošnji za odobritev bpp preloži in obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Celju. Sodišče je že v več podobnih zadevah poudarilo, da gre pri takšnem načinu odobritve bpp za posredno dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti, kar pa ni bil namen ZBPP-B (prenehanje veljavnosti določb ZKP, ki se nanašajo na zagotovitev zagovornika osumljenemu oziroma obdolženemu, ki si glede na gmotne razmere ne more zagotoviti zagovornika sam), da se izven pogojev 70. člena ZKP (dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti ob točno določenih pogojih), v interesu pravičnosti ter varovanju enakopravnosti, presodijo okoliščine v vsakem primeru posebej. Kot navaja tožeča stranka, takšno obravnavanje vsakega posameznega primera terja tudi načelo pravičnosti, ki je prav tako zaobseženo v 24. členu ZBPP, glede na to, da tudi v drugih postopkih tožene stranke oziroma osebe, ki niso same začele postopka, pa so v njem udeležene, niso v postopku po svoji volji. Dejansko je prosilec v kazenskem postopku s takšno, zgolj pavšalno razlago zakonskih določb favoriziran (ima prednost) v odnosu do vseh ostalih prosilcev za dodelitev bpp v drugih postopkih. Eno od temeljnih načel ZKP je tudi domneva nedolžnosti, kar pomeni, da se izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa Kazenski zakonik na podlagi zakonitega postopka, na kar pravilno opozarja tožeča stranka. Pravilna je tudi ugotovitev tožeče stranke, da gre v tem primeru za preširoko razlago, ki je v nasprotju z ZBPP, ustavnimi načeli in pa tudi z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki v točki c tretjega odstavka 6. člena izrecno določa, da ima med drugim tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, minimalno pravico, da dobi zagovornika brezplačno, vendar pod pogojem, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Prav ta interes pravičnosti, kot je že zgoraj navedeno, samo z navajanjem ustavnih in zakonskih določil, brez določne obravnave vsakega primera posebej, zaradi katerega je prosilec v kazenskem postopku, tudi v spornem primeru ni izpolnjen, pri čemer se tožena stranka ne more sklicevati na to, da že sam obseg prosilcu za bpp očitanih kaznivih dejanj, da gre za sostorilstvo in s tem za obsežen kazenski spis, ter da obstaja možnost, da posameznih kaznivih dejanj ni storil, utemeljuje odobritev bpp v kazenskem postopku. Glede na dosedanje spisovne podatke namreč ne gre za zadevo, ki je v dejanskem in pravnem pogledu tako zapletena, da obdolženi ne bi bil sposoben razumeti, česa je obdolžen in tudi nesposoben, da se brani pred očitkom vsebovanim v obtožnici, glede na to, da je tudi sicer vsa kazniva dejanja pri preiskovalnem sodniku priznal. Ne gre tudi za procesni položaj, v katerem bi se znašal prvič in bi zanj pomenil popolno novost, če držijo očitki tožbenih ugovorov, da je bil že pravnomočno obsojen v več zadevah. Razen okoliščine, povezane z njegovo izobrazbo, niso zatrjevane kakšne druge njegove osebne lastnosti, stanje in osebne okoliščine, ki bi narekovale postavitev zagovornika po določbah ZBPP. Preširoka razlaga te določbe bi pomenila obvezno obrambo v vseh zadevah, tega pa ne zahtevajo niti ustavne, niti zgoraj navedene konvencijske določbe.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, glede na to, da so pomembna dejstva in okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Sodišče je po določbi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v skladu s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 pri ponovni presoji upoštevati pravno mnenje in stališče sodišča.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1904/2011
• UPRS sodba II U 437/2015
• UPRS sodba II U 360/2016