sodba IV U 145/2010

Jedro

Tožniku je bila že odobrena brezplačna pravna pomoč za prvi pravni nasvet v zadevi z istim dejanskim in pravnim stanjem, v katerem je odvetnica navedla, da prosilec ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh v pravdnem postopku za plačilo odškodnine niti v kazenskem postopku. Zato postopka tudi po presoji sodišča ne bi bilo razumno začeti, s tem pa ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tudi sicer pa ZBPP v 1. alinei 1. odstavka 8. člena določa, da se brezplačna pravna pomoč ne odobri zaradi kaznivih dejanj razžalitve, razen če oškodovanec verjetno izkaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Takšnih dokazil pa tožnik ni predložil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 1046/2010 z dne 27. 5. 2010 je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) zavrne. Odločitev tožena stranka utemeljuje s tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 23/2008, dalje ZUS-1). Prvi odstavek tega člena določa, da sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožena stranka je vpogledala v spis, številka Bpp 2023/2009, za katero je tožena stranka prosilcu z odločbo Bpp 2023/2009 z dne 19. 1. 2010, odobrila bpp v zvezi z uveljavljanjem odškodnine v obliki pravnega svetovanja, ki presega prvi pravni nasvet (v zvezi z isto zadevo, za katero prosilec sedaj zaproša za dodelitev bpp za vložitev tožbe) in za izvajanje te oblike bpp določila odvetnico B.B. Povedal je, da želi vložiti odškodninsko tožbo zaradi posledic, ki jih je utrpel zaradi opustitve pomoči slabotni osebi. Priložil je zapisnike iz internetne strani, kjer je opisana njegova zgodba. Po vpogledu v te zapiske je tožena stranka ugotovila, da je prosilec klical C.C., socialnega inovatorja in borca proti diskriminaciji in mu povedal „grozno“ zgodbo. Prosilec je invalid in odvisen od delne fizične pomoči drugih ljudi. V dogovoru z direktorjem Doma D. in predsednikom Društva E. je odšel z vlakom v ... in se dogovoril za prevoz iz ... v ..., kjer naj bi prenočil nekaj dni pri prijateljih. V Domu D. niso imeli prostora za prenočitev, dogovoril se je, da bo preživel okoli tri do pet dni s prijatelji, med katerimi so nekateri tudi v samem domu, direktor tega doma pa mu je zagotovil, da mu bo osebje čez dan fizično pomagalo na WC za primer in čas, ko ne bodo njegovi prijatelji zanj imeli časa. V domu pa so mu pojasnili, da ni dobrodošel, po nalogu direktorja in vodilnih in mu dejali, da mu ne smejo pomagati. Natakar se je celo nad njim fizično znesel, ga žalil ter mu vzel mobilni telefon, ko je klical policijo na pomoč. Prijavili so ga tudi da berači, tako naj bi šlo za opustitev pomoči slabotni osebi, za fizično in psihično izživljanje nad fizično nemočnim človekom, za nehumani ukaz prepovedi pomoči sočloveku v stiski ter za lažno ovadbo in prijavljanje za neresnične stvari. Odvetnica je 18. 2. 2010 sodišču poslala mnenje, iz katerega izhaja, da je po pogovoru s prosilcem in po vpogledu v priložene listine mnenja, da odškodninska tožba zoper direktorja doma ne bi bila uspešna, ker niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede kazenske odgovornosti F.F. pa je mnenja, da je glede razžalitve dobrega imena pregon že zastaral. Možnost pregona zaradi kaznivega dejanja opustitve pomoči po 140. členu KZ pa je glede na priložene zapisnike majhna. Tožena stranka je glede na mnenje odvetnice ugotovila, da prosilec ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh v pravdnem postopku za plačilo odškodnine, niti v kazenskem postopku. Bpp se v skladu z 8. členom ZBPP ne odobri zaradi kaznivega dejanja razžalitve, razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve tega dejanja povzročena pravno priznana škoda, ter v odškodninskih sporih zaradi povrnitve nepremoženjske in premoženjske škode pri žalitvi časti in širjenju neresničnih trditev, razen če oškodovani upravičenec verjetno dokaže, da je to vplivalo na njegov premoženjski, finančni ali družbeni položaj. Navedenega pa prosilec v tej prošnji za dodelitev bpp ni z ničemer dokazal. Iz listin izhaja, da je 6. 8. 2009 na PP ... poklicala receptorka iz doma in naznanila, da se pri njih nahaja prosilec, ki pa v domu ni nastanjen. Uporablja toalete in berači pri gostih. Kasnejši klic je nakazoval na to, da je prosilec ponovno prišel in se tam zadržuje. Na sam kraj je prišel policist, ki je opravil razgovor s prosilcem in mu svetoval, da naj upošteva navodila doma. Dne 8. 8. 2009 je ponovno poklical na PU ... in naznanil, da mu v domu odklanjajo gostoljubnost, pri čemer so ugotovili, da je zahteval pomoč v domu za sanitarije. To so mu odklonili, ker tam ni nastanjen. Dne 10. 8. 2009 se je na PP ... zglasil prosilec in zaprosil za pomoč, ker ga v domu ne sprejmejo. Policist je z njim opravil razgovor in ugotovil, da prosilec že več let prihaja v dom in koristi usluge, ne da bi poravnal račune, zato mu vodstvo odklanja gostoljubje. Vse to izhaja iz dopisa PP ... z dne 15. 9. 2009. Glede na to, je tožena stranka odklonila odobritev prosilcu za dodelitev bpp že iz razloga navedenega v 24. členu ZBPP, ni presojala tudi nadaljnjega subjektivnega pogoja, to je premoženjskega stanja prosilca.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je tožena stranka napačno oprla na subjektivno mnenje dodeljene odvetnice, ki je v svojih ocenah zapisala, da bi bile možnosti tudi za pregon zaradi kazenske odgovornosti majhne. Res je, da gre za znano javno osebnost in odvetnica ne bi smela imeti občutka, da se zoper takšne in drugačne funkcionarje ne more vlagati pravnih sredstev, ker je ves čas pogovora dajala tak občutek. Prepričan je, da če bi šlo za navadno in ne javno osebo funkcionarja, bi odvetnica na zadevo gledala drugače. Za pregon zoper F.F., ki je direktor Doma D., ima dovolj dokazov za uspeh, saj je v ugotavljanju upravičenosti do bpp tako odvetnica, kot sodišče, upoštevalo zgolj navedbo uslužbencev iz doma in PP ..., ni pa nič vprašalo njega, niti njegovih prič. Če bo sodišče izreklo obsodilno sodbo, se bodo tudi povečale možnosti za vložitev odškodninske tožbe, zato sodišče poziva, da odpravi citirano odločbo tožene stranke, da se mu bpp dodeli, glede na to, da je bil žrtev psihičnega nasilja in opustitve pomoči, ker mu v tem domu niso pomagali niti na stranišče.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov za odločitev ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

Brez pravne podlage so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da odvetnica v zadevi odločanja o dodelitvi bpp, številka Bpp 2023/2009 ni bila objektivna, temveč je bila na strani direktorja Doma D., ki je funkcionar in s tem javna oseba, in da bi, če bi bil to navaden državljan, na zadevo gledala povsem drugače. Takšna navedba je zgolj splošna in nima nobene dokazne vrednosti, zato ne more vplivati na drugačno odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka. Glede na to, da je bila v zgoraj navedeni zadevi tožniku (prosilcu za bpp), že odobrena bpp za prvi pravni nasvet v zadevi z istim dejanskim in pravnim stanjem (Bpp 2023/2009), v katerem je odvetnica navedla, da prosilec ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh v pravdnem postopku za plačilo odškodnine, niti v kazenskem postopku, ga tudi po presoji sodišča ne bi bilo razumno začeti, s tem pa ni izpolnjen objektivni pogoj po določbi prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP. Kot že navaja tožena stranka v razlogih, pa tudi sicer 8. člen ZBPP določa v 1. alinei prvega odstavka, da se bpp ne odobri zaradi kaznivih dejanj razžalitve, razen če oškodovanec verjetno izkaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Glede na to, da takšnih dokazil tožnik ni predložil, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba na zakonu utemeljena.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1391/2010
• sodba IV U 121/2010
• sodba IV U 153/2010