sodba IV U 137/2010

Jedro

V skladu s 1. odstavkom 36. člena ZBPP se nujna brezplačna pravna pomoč odobri samo v primerih, če bi sicer prosilec zamudil rok za kakšno procesno dejanje in bi s tem izgubil pravico opraviti to dejanje. Navedeno zakonsko določbo je treba razlagati restrektivno. Rok, ki ga je določilo sodišče v zapisniku pravdne zadeve, je zgolj paricijski rok, kar pomeni, da zamuda tega roka za tožnika ne bi imela nobenih pravnih posledic, če tožnik vloži prošnjo za podaljšanje tega roka zaradi odobritve redne brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka Bpp 1044/2010 z dne 26. 5. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v točki 1 izreka odločila, da se prošnji A.A. (stranki z interesom v tem sporu) ugodi in se mu odobri nujna brezplačna pravna pomoč (dalje bpp) zaradi sestave in vložitve nasprotne tožbe v obliki sestave in vložitve nasprotne tožbe od 24. 5. 2010, pod točko 2 pa je odločeno, da se za izvajanje bpp določi odvetnica B.B. V razlogih tožena stranka navaja, da pred Okrožnim sodiščem v Celju pod številko P 167/2010 teče pravdni postopek tožeče stranke C.C. zoper toženo stranko A.A., zaradi razveze zakonske zveze. Prosilca v postopku ne zastopa pooblaščenec in je na naroku dne 10. 5. 2010 kot tožena stranka navedel, da od tožnice zahteva plačilo preživnine, ker nima od česa živeti. Sodišče je zato prosilcu kot toženi stranki naložilo, da v roku 30. dni pravilno oblikuje in zapiše tožbo zaradi plačila preživnine. Prosilec mora takoj ali najkasneje v 8 dneh po odobritvi bpp, dokazati izpolnjevanje vseh zahtevanih pogojev po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 48/2001, 50/2004, 96/2004-UPB1 in 23/2008 – dalje ZBPP).

Tožeča stranka vlaga tožbo iz tožbenih razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne gre za nujno bpp, in da so sporni objektivni pogoji, ki jih vsebuje določba 24. člena ZBPP, saj abstraktna odločitev tožene stranke ne zasleduje namena ZBPP. Tožena stranka je dodelila nujno bpp za sestavo in vložitev nasprotne tožbe, ne da bi se v odločitvi dotaknila zadeve, za katero se daje bpp. Vprašanje je, ali gre res za nujno bpp, to je zadevo, ki je vezana na rok z negativnimi posledicami. Vlaganje tožb praviloma ni vezano na rok, razen v izjemnih primerih, posebej določenih v zakonih (na primer delovnih zadevah, stečajnih zadevah), ki tudi izrecno določa negativne posledice, če se opusti procesno dejanje – vložitev tožbe. Sama poprava oziroma vložitev nasprotne tožbe pa ne pomeni nujnega procesnega opravila v smislu prvega odstavka 36. člena ZBPP. Tudi prosilec je zaprosil za dodelitev redne bpp. Če bi takšno stališče obveljalo, bi se vsako procesno opravilo vezano na rok, štelo za nujno, potem se lahko izigrava institut nujne bpp, da se dodeljuje bpp za vsako dejanje v postopkih, ko sodišče stranki dodeli rok za določeno opravilo (na primer izvedensko mnenje v odgovor, pritožba v odgovor, vloga v odgovor). S tem je lahko tudi celoten postopek, to je sporna zadeva, financirana iz proračuna le s seštevkom nujnih bpp. Ne glede na to, da gre za nujno bpp, pa se je treba dotakniti tudi objektivnega pogoja, to je verjetnosti za uspeh in razumnost. Res je, da ZBPP v 36. členu daje pooblastilo za odobritev bpp, ne glede na določbe tega zakona ob pogojih in postopkih za njeno odobritev v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji prosilec zamudil kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico takšno dejanje opraviti, torej ko gre za nujno bpp. Vendar pa tega določila ne gre razlagati preširoko, to je brez vseh omejitev na način, da tožena stranka niti ne pove, za kakšno zadevo gre v temeljni zadevi. Tudi v teh primerih je potrebno povedati nekaj osnovnega o verjetnosti izgleda za uspeh in razumnosti sprožiti spor oziroma se braniti s pravnimi sredstvi. Takšno stališče je že zavzela sodna praksa. Tožena stranka niti v enem stavku ne pojasni, na kaj se nanaša sporna zadeva v temeljnem sporu oziroma kateri so razlogi, ki izkazujejo razloge iz 24. člena ZBPP. Razen tega ne izhaja, da bi prosilec naknadno v roku 8 dni po odobritvi bpp, sodišču predložil dokazilo o izpolnjevanju vseh zahtevanih pogojev po ZBPP. Vse to pomeni, da jih tožena stranka sploh ne ugotavlja. Slednje ima za posledico četrti odstavek 36. člena ZBPP, da je potrebno uporabiti določbe o neupravičeno prejeti bpp. Da bi tožena stranka tako ravnala, pa ni razvidno iz spisa. Prosilec ni upravičen do bpp, ker ne gre za nujno bpp, oziroma ker niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilca zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa zadevo vrne v ponoven postopek.

Stranka z interesom v tem sporu A.A. (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1) na tožbo ni odgovoril.

Tožba je utemeljena.

Utemeljen je tožbeni ugovor, da je nujna brezplačna pravna pomoč (bpp) izjemen pravni institut, ki se dodeljuje samo takrat, kadar bi prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. 36. člen ZBPP v prvem odstavku namreč določa, da se nujna bpp dodeli, če bi zaradi odločanja o prošnji za bpp ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje, prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje ter bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Takrat mu pristojni organ za bpp, ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev bpp, nemudoma odobri bpp samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam. V obravnavanem primeru pa ni podlage za uporabo navedene 36. določbe ZBPP, ker zaradi odločanja tožene stranke, niti zaradi sestave in vložitve nasprotne tožbe (prosilec vlaga prošnjo v nasprotju z odobritvijo, to je zaradi pravnega svetovanja in zastopanja), prosilec ni bil v zamudi. Navedeno zakonsko določbo prvega odstavka 36. člena ZBPP, je po presoji sodišča potrebno razlagati restrektivno, to se pravi, da je nujna bpp odobrena samo v primerih, če bi prosilec zamudil rok za kakšno procesno dejanje in bi s tem izgubil pravico opraviti to dejanje. To se pravi, da je že zakonski dejanski stan tisti, ki določa posledice v primeru neodobritve bpp. Rok, ki ga je določilo sodišče v zapisniku pravdne zadeve, pa je zgolj paricijski rok, to pomeni, da zamuda tega roka za tožnika ne bi imela nobenih pravnih posledic, če tožnik vloži prošnjo za podaljšanje tega roka zaradi odobritve redne bpp.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 64. člena (nepravilna uporaba materialnega prava) Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1) ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2011

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 168/2010
• sodba II U 206/2014
• VSL sklep II Cpg 719/2002