sodba IV U 121/2010

Jedro

Utemeljen je tožbeni ugovor, da ni pravilna zavrnilna odločitev tožene stranke, ker naj tožnica ne bi imela verjetnosti za uspeh v pravdni zadevi, v kateri je tožena stranka, ker ta odločitev temelji zgolj na nepravnomočni zamudni sodbi (izdani v drugi pravdni zadevi). Ne glede na dejstvo, da zamudna sodba dejansko predstavlja temelj za nadaljnje vtoževanje plačila v zadevi, v kateri tožnica predlaga dodelitev brezplačne pravne pomoči, je v takšni pravdni zadevi lahko sporna tudi višina vtoževanega zneska (vrednost premičnin), glede na tožbeno zatrjevano okoliščino, da cenitev premičnin ni bila opravljena s strani sodno zapriseženega cenilca.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka Bpp 562/2010 z dne 2. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 562/2010 z dne 2. 4. 2010 je odločeno, da se prošnja prosilke A.A. (tožnice v tem sporu) z dne 19. 3. 2010 za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka v razlogih odločitev utemeljuje s tem, da je prosilka dne 19. 3. 2010 vložila prošnjo za odobritev bpp zaradi postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju, številka P 507/2009 na plačilo 94.990 EUR, kjer je prosilka tožena stranka. Iz tožbe izhaja, da tožnik B.B. toži prosilko za znesek 94.990 EUR in sicer kot bivšega zakonca. Ko se je 11. 1. 2008 vrnil z božično novoletnih praznikov domov, kjer sta s prosilko živela, je ugotovil, da je hiša popolnoma prazna, in da je prosilka iz stanovanjske hiše odnesla vse stvari, poleg tistih, ki so bile njuno skupno premoženje, tudi tiste, ki so bile v izključni lasti tožnika, ker jih je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze (starine, umetniške slike, kipi, pohištvo). Prosilka naj bi vse te predmete prodala, o čemer je bil seznanjen pred Okrajnim sodiščem v Celju, številka P 115/2005, kjer je prosilka na glavni obravnavi dne 8. 6. 2005 povedala, da je vse te stvari prodala. Sicer pa zaradi prodaje vzetih stvari ne more vrniti, zato tožnik zahteva, mu plača denarno vrednost odvzetih stvari. Po vpogledu v spis številka Bpp 1661/2009, je bila v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, številka P 115/2005 izdana zamudna sodba, številka P 115/2005 z dne 26. 2. 2010. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku istega tožnika zoper prosilko in v razmerju med tožnikoma in prosilko ugotovilo, da predstavljajo vse premičnine, ki se nahajajo oziroma so se nahajale v hiši na naslovu C. (za katere gre tudi v predmetnem pravdnem postopku) posebno premoženje tožnika, kar izhaja iz sodnih zapisnikov o zaslišanju prič v drugem sodnem postopku, iz katerih je razbrati, da je tožnik vse navedene premičnine pripeljal iz Italije (zamudna sicer še ni pravnomočna). Okrajno sodišče v Celju je v zadevi, številka P 115/2005 v pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je prosilka vse te premičnine prodala, kot je izpovedala tudi sama. To pomeni, da je bilo v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, številka P 115/2005 (sicer še ne pravnomočno) ugotovljeno, da predstavljajo v predmetni tožbi navedene premičnine posebno premoženje in je bilo v postopku pred Okrajnim sodiščem P 115/2005 tudi ugotovljeno, da je prosilka te stvari prodala. Prosilka tako ni izkazala obstoja verjetnosti za uspeh v tem pravdnem postopku (iz navedenega izhaja večja verjetnost, da je prosilka prodala tožnikove osebne stvari, zatorej mu je dolžna plačati njihovo vrednost) in tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev bpp. Glede na navedeno tožena stranka tudi ni presojala ali prosilka izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev bpp, ki mora biti podan kumulativno.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka se v obrazložitvi zavrnilne odločbe sklicuje na postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod številko P 115/2005, in na postopek, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju pod številko P 115/2005. Tožena stranka se sklicujoč na postopek, ki se vodi pod številko P 115/2005, sklicuje na nepravnomočno zamudno sodbo, pri odločanju pa ni upoštevala pritožbenih navedb, zakaj je bila zamudna sodba izdana. Tožena stranka je pri pregledovanju spisa, enako kot sodišče pri izdaji zamudne sodbe, spregledala dejstvo, da je bila ta izdana nezakonito, saj prosilki tožba nikoli ni bila pravilno vročena. Iz obrazložitve sodbe P 115/2005 izhaja, da je bila prosilki tožba vročena na naslov naveden v tožbi. Vročitev je bila v tem primeru opravljena na podlagi tako imenovane „fikcije vročitve“ na naslovu D. Prosilka poudarja, da vse od leta 2002 ni živela na tem naslovu in da je imela stalno prebivališče ter naslov za vročanje prijavljen na naslovu C. Tako ji ni bila vročena na njen naslov stalnega prebivališča in na naslov za vročenja niti tožba, niti pripravljalna vloga, s katero je tožnik dopolnil tožbo. Ob upoštevanju tega je razvidno, da je bila zamudna sodba izdana nezakonito, saj je bilo pri njeni izdaji zaradi nepravilnega vročanja kršeno temeljno načelo pravdnega postopka – načelo kontradiktornosti. Prosilka oziroma prvotožena stranka v postopku P 115/2005 na tožbo ni odgovorila, ker bi s svojo pasivnostjo priznavala navedbe tožnika v tožbi, ampak zato, ker ji tožba nikoli ni bila vročena in tako ni imela priložnosti odgovoriti na navedbe tožnika.

Glede postopka, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Celju vodil pod številko P 115/2005 tožeča stranka pojasnjuje, da je šlo za spor glede motenja posesti, in da je tožeča stranka (oziroma P 115/2005 tožena stranka) v postopku v celoti uspela, saj je bil zahtevek tožnika B.B. v celoti zavrnjen. Višje sodišče je v sklepu, s katerim je potrdilo prvostopenjsko odločitev, pravnomočno ugotovilo, da je zahteve zavrnjen iz razloge, ker tožnik ni uspel dokazati, da bi ob vložitvi tožbe, imel obravnavane stvari še v posesti, da je tožena stranka stvari res prodala, saj sama prodaja stvari v postopku glede motenja posesti sploh ni relevantna. Tožena stranka spisa Okrajnega sodišča v Celju, številka P 115/2005 sploh ni pribavila, temveč je kot resnične navedbe glede postopka zaradi motenja posesti, številka P 115/2005 vzela le navedbe tožeče stranke v tožbi v postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem pod številko P 507/2009 in za katerega je prosilki zavrnila odobritev prošnje za bpp. Napačen je zaključek tožene stranke, da je bilo v postopku pred Okrajnim sodiščem, številka P 115/2005 ugotovljeno, da je prosilka oziroma tožeča stranka predmetne stvari prodala. Razen tega je tožena stranka v delu odločbe, kjer kot razlog, da prosilka oziroma tožena stranka ni izkazala verjetnosti za uspeh v konkretnem pravdnem postopku navaja, da je iz vsega navedenega v odločbi, številka 562/2010 izhaja večja verjetnost, da je prosilka prodala tožnikove osebne stvari, zatorej mu je dolžna plačati njihovo vrednost, zadevo za katero je prosilka zaprosila za odobritev bpp, prejudicirala. S tem je prekoračila svoja pooblastila. Razen tega tožena stranka v zavrnilni odločbi ni upoštevala, da vrednost stvari, za katere v postopku P 507/2009 tožnik zahteva plačilo od prosilke, nikoli ni bila ugotovljena na podlagi verodostojnega cenitvenega poročila, in da gre v zadevi le za pavšalne ocene tožnika samega. Obstaja tudi možnost, da vrednost stvari sploh ne bi bila takšna kot zatrjuje tožnik, zato bi lahko bil tožnikov zahtevek pretiran, nasprotna navajanja tožene stranke oziroma prosilke pa utemeljena. Gre tudi za to, da je rešitev zadeve v korist tožeče stranke zanjo življenjskega pomena. Tožena je na plačilo 94.990 EUR s pp, kar je nedvomno pomembno za socialno ekonomski položaj prosilke in je upoštevaje dejstvo, da je brez nepremičnega ali drugega premoženja večje vrednosti, preživlja pa se zgolj z denarno socialno pomoč, izid te zadeve zanjo življenjskega pomena. Zato bi morala tožena stranka ugotoviti, da je v prosilkinem primeru objektivni pogoj za dodelitev bpp izpolnjen. Razen tega je, njen nekdanji mož finančni strokovnjak, ki je dovolj premožen, da si plača zastopanje in bi bila s tem avtomatsko postavljena v podrejeni položaj. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks in predlaga, da ji sodišče prizna stroške tega zastopanja.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

K točki 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama postopka sporna izpolnitev objektivnega pogoja po določbi 24. člena ZBPP, to je presoja okoliščin, ali ni zadeva očitno nerazumna in je pomembna za osebni in socialno ekonomski položaj prosilca, zaradi česar se je utemeljeno udeleževati postopka oziroma vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Utemeljen je tožbeni ugovor, da ni pravilna zavrnilna odločitev tožene stranke, zaradi česar naj ne bi imela tožnica verjetnosti za uspeh v pravdni zadevi P 507/2009 (plačilo 94.999 EUR), kjer je prosilka tožena stranka, ker ta odločitev temelji zgolj na nepravnomočni zamudni sodbi v zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod številko P 115/2005. Tudi sama tožena stranka v razlogih navaja, da gre še za nepravnomočno zamudno sodbo, v kateri se ugotavlja osebno premoženje bivšega zakonca tožnice (tožnika v pravdni zadevi P 507/2009, v kateri je prosilka za bpp tožena stranka). Ne glede na dejstvo, da zamudna sodba dejansko predstavlja temelj (tako v dejanskem kot v pravnem pogledu) za nadaljnjo vtoževanje plačila v zadevi, v kateri tožnica predlaga dodelitev bpp, pa je utemeljen tudi tožbeni razlog, da je v takšni pravdni zadevi lahko sporna tudi višina vtoževanega zneska (vrednost premičnin), glede na tožbeno zatrjevano okoliščino, da cenitev teh premičnin ni bila opravljena s strani sodno zapriseženega cenilca. Nedvomno pa je zadeva pomembna tudi za prosilčin (tožničin) osebni in socialnoekonomski položaj, kar izhaja iz listin v spisu in je s tem izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, ki ga določa 2. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotavljati še subjektivni kriterij po določbah 12. in 13. člena ZBPP za dodelitev bpp, ki mora biti podan kumulativno z objektivni pogojem in v kolikor ga izpolnjuje, bo tožena stranka prosilkini prošnji (tožnici v tem sporu) ugodila in dodelila bpp.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1) in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki 2 izreka:

Tožnik ob vložitvi tožbe zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/72007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, oziroma po sodniku posamezniku, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.

Sodišče ni odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker se po določbi četrtega odstavka 10. člena ZBPP sodna takse ne plačuje.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1391/2010
• sodba IV U 145/2010
• sodba IV U 153/2010