sodba IV U 110/2010

Jedro

Upravni organ je začel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča po uradni dolžnosti na podlagi obvestila tožnic, da stranka z interesom ne prebiva več na tem naslovu. Že samo to dejstvo, na katero se sklicujeta tožnici, pa še ne pomeni, da se jima s tem tudi daje možnost sodelovanja v postopku kot stranskim udeležencem po določbi 43. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim prvostopnim sklepom je Upravna enota Slovenske Konjice pod točko 1 izreka odločila, da se v upravnem postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča A.A., B.B. in C.C. ne prizna lastnosti strank in s tem pravica do sodelovanja kot stranke v postopku. Pod točko 2 izreka je odločeno, da se jima ne prizna lastnosti stranskih udeležencev in s tem pravica do sodelovanja v postopku. Navedena odločitev je z drugostopno odločbo potrdila tožena stranka. Prvostopni upravni organ v obrazložitvi navaja, da sta z vlogo strank z dne 7. 12. 2009 B.B. in C.C. pri prvostopnemu organu podali zahtevo, da se jima v upravnem postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za A.A. prizna status strank v postopku oziroma zahtevata, da v kolikor upravni organ ne bi štel, da imata položaj strank, da se jima prizna lastnost stranskih udeležencev na podlagi izkazanega pravnega interesa. V razlogih izpodbijane odločbe je navedeno, da po Zakonu o splošnem upravnem postopku, ki v 42. členu določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. 43. člen tega zakona pa nadalje določa, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, pa mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes. 142. člen ZUP pa določa, da če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka in izda o tem pisni sklep. V vlogi sta vlagateljici (tožnici v tem sporu) primarno zahtevali, da se jima prizna status strank v upravnem postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za A.A., ker sta sami podali predlog za uvedbo postopka. Glede tega navaja 8. člen Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, številka 59/2006 in 111/2007, dalje ZPPreb), da se postopek uvede, če pristojni organ podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče oziroma je obveščen, da posameznik tam ne prebiva stalno, tako kot je to bilo v tem primeru. Vlagateljici sta torej upravni organ sami obvestili, da A.A. ni več stalno prebival na naslovu D., upravni organ pa je predmetni upravni postopek uvedel sam po uradni dolžnosti. Upravni organ sta samo obvestila o neprebivanju A.A. na tem naslovu, kar pa ni zahteva za začetek postopka, ker postopek začne organ po uradni dolžnosti, zato tudi ni podlaga za priznanje statusa strank v postopku. Glede zahteve vlagateljic (tožnic) v dopolnitvi vloge z dne 23. 12. 2009, da se jima prizna podrejen status stranskega udeleženca, ki ga izkazujeta s pravnim interesom, to je lastništvom hiše na naslovu D. (predložen zemljiškoknjižni izpisek) pa navaja, da se v tem postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ne posega v lastninsko pravna razmerja in je zato podatek o lastništvu nepremičnine na tem naslovu irelevanten in izkazuje samo dejanski interes in ne pravnega. Tudi za navedbe o vročanju pošte ter iskanju posameznikov A.A. na starem naslovu ni izkazan pravni interes. Glede dejstva, da naj bi s tem plačevale višje stroške smeti, ker se cena za posamezna gospodinjstva oblikuje v odvisnosti od števila gospodinjskih članov, pa se ugotavlja, da imata vlagateljici zahteve svojo gospodinjstvo, A.A. pa ni član njunega gospodinjstva. Tudi glede plačevanja okoljskih dajatev je pravna podlaga drugače urejena, neupoštevna v tem postopku. Iz Registra stalnega prebivališča je razvidno, da si je A.A. dne 2. 3. 2009 prijavil začasno prebivališče na naslovu E., kar je bilo poznano tudi vlagateljicama zahteve. Tožena stranka v zavrnilni pritožbeni odločbi še navaja, da je bil postopek pred Upravno enoto Šentjur po uradni dolžnosti odstopljen Upravni enoti Slovenske Konjice, ki pa je ta postopek ugotavljanja prebivališča prekinila zaradi motitvenega spora. Tudi sklicevanje na pravnomočno sodno odločbo Upravnega sodišča v Celju, številka U 105/2007, ki glede na podobnost primera priznava status stranskih udeležencev, pa navaja, da se tam opira odločitev na sodbo Vrhovnega sodišča, številka U 476/88-6 z dne 26. 10. 1988, ki je odločilo, da lastnik stanovanjske hiše ne more biti stranka v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ker v tem postopku ne uveljavlja in ne varuje nobenih svojih pravic in pravnih koristi.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Upravni organ zmotno tolmači, da je postopek začel po uradni dolžnosti. 8. člen ZPPreb nikjer ne določa, da upravni organ začne postopek po „uradni dolžnosti“. Določa pa, da ga uvede, če je obveščen, da posameznik stalno ne prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče. To se razlaga v skladu z ZUP, po pravilih katerega se upravni postopek začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. 8. člen ZPPreb ne določa, da se postopek začne po uradni dolžnosti, zatorej je šteti, da se je začel na zahtevo stranke. Glede na to, bi upravni organ tožnicama moral priznati lastnost stranke po členu 42/1 ZUP. Zmotna je razlaga materialnega prava, to je 8. člena ZPPreb in 4. točke 3. člena tega zakona, ker sploh ni bila uporabljena, ter ustavne določbe o lastninski pravici, ko je ocenjeno, da se v postopku ugotavljanja dejanskega stanja prebivališča ne posega v lastninsko pravna razmerja. Da sta tožnici bili ob odločanju (so) lastnici nepremičnine ni sporno, ni sporno tudi, da A.A. ni bil lastnik, kar nikoli ni bil, nepremičnina na naslovu D., niti ni mogel predložiti najemne ali podnajemne pogodbe, niti pisnega soglasja, vse to pa so pogoji za prijavo stalnega prebivališča (7. člen ZPPreb). Ker gre za materialnopravne pogoje, ne gre za dejanski interes, ampak za pravni interes. Tudi glede na določbo 33. člena Ustave RS, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine. Ta pravica vsebuje tudi pravico, da se lastnik upre neutemeljenim prijavam stalnega prebivališča, da doseže izbris iz svojega naslova, pri čemer mu mora biti zagotovljena pravica sodelovanja v postopku, do pregleda spisa, da poda navedbe, da se seznani z navedbami posameznika, prijavljenega na njegovem naslovu in odgovori na te navedbe, saj je edini, katerega upravičenja so ogrožena. V smislu 4. točke 3. člena ZPPreb lahko posameznik iz stalnega prebivališča izvaja pravico prebivanja, prav te pa mu lastnik ne priznava. Postopek za to mora biti kontradiktoren. Ogrožena niso le lastninska upravičenja, temveč tudi ustavne pravice do zasebnosti, do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave). To so 133., 34. in 36. člen Ustave in predpisi iz drugega odstavka 43. člena ZUP, iz katerega je treba izvajati pravni interes. To dokazuje prav ta postopek, v katerem je upravni organ prekinil postopek zaradi pravde zaradi motenja posesti. Po eni strani ne priznava tožnicama pravnega interesa iz naslova stvarnopravnih upravičenj, hkrati pa prekine postopek, ker kot odločilna štejejo vprašanje ali bo A.A. (stranka) uveljavil svojo stvarnopravno upravičeno posest. V tem primeru A.A. s tožbo sicer ni uspel in tožnici prilagata sklep pristojnega sodišča, vendar ne glede na to, prav konkretni upravni postopek kaže na zmotnost, arbitrarnost in nerazumnost stališča o tem, kaj je pravna korist. Pravni interes pa izhaja tudi iz določbe četrtega odstavka ZPPreb, ker je s to določbo lastniku stanovanja priznana pravica, da edini odloča o tem, komu bo dodelil pravico do bivanja na njegovem naslovu. Ker mora izdati ali podpisati soglasje oziroma listino, ki je predpogoj za prijavo stalnega prebivališča, mu mora biti priznan tudi pravni interes, da doseže izbris prijave, kadar soglasja ni dal, kadar pogodba preneha veljati, skratka ko ni več pogojev za stalno bivanje, in ko posameznik na naslovu več stalno ne prebiva. Tožnicama ni znano, ali je uradna oseba, ki je odločala, lastnica stanovanja ali ne, vendar mora in more absurdnost in arbitrarnost stališča upravnega organa ponazoriti le povsem praktično, na kar navaja primer, ki bi se lahko dogodil uradni osebi, ki je odločala v zadevi in ponovno poudarja, da se kot predpogoj za stalno prijavo določa sodelovanje lastnika (četrti odstavek 7. člena). Posameznik, ki ima prijavljeno stalno prebivališče, ima v smislu ZPPreb pravico do bivanja na tem naslovu (3. točke 3. člena), prav te pravice pa mu lastnik ni dal in mu je ne priznava. Tako je upravni organ ozko in restrektivno razlagal določbe o pravnem interesu in s tem materialno pravo zmotno uporabil. Če lastniku nepremičnine upravni organ ne prizna pravnega interesa, da sodeluje v postopku, kadar je nekdo tretji prijavljen na njegovem naslovu, ker ima prav lastnik pravni interes, da zaščiti svojo lastninsko pravico kot prebivalec na svoji nepremičnini, pa tudi ustavno pravico do zasebnosti, do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave), potem je kršena tudi ustavna določba o tem, da je Slovenija pravna država (2. člen Ustave). V povezavi s tem so tudi zmotno ugotovljene in presojane dejanske okoliščine, da če je oseba stalno prijavljena na prebivališče, glede na razvezo, nasilje in postopke za tožnico predstavlja stres. Predlagali sta, kateri postopki so v teku in če bi se opravile poizvedbe bi bilo ugotovljeno, da je A.A. sprožil številne tožbe, v teku so tudi kazenski postopki, da v vseh postopkih daje naslov D., čeprav tam ne živi, kar vse tožnici predstavlja stres, neprijetnost in se čutita ogroženi. Ni pomembno ali ima A.A. poštno ležeči predal, bistveno je, da se navzven predstavlja z naslovom tožnic, kjer že leta ne živi. Prizadeti sta tudi v osebni integriteti in dostojanstvu, ker morata po mučni razvezi in nasilju sami sprožati postopke, da bi dosegli izbris iz naslova, upravni organ pa se ukvarja s poštno ležečo pošto. Odločitev upravnega organa je očitno diskriminatorna. A.A. je priznal pomembnost posesti na naslovu D., tožnicama pa ni priznal pomembnosti lastninske pravice na istem naslovu, pri čemer je lastninska pravica absolutna in stalno varovana stvarna pravica. Zaključek upravnega organa, da sta tožnici izkazali le dejanski interes je torej zmoten, v posledici pa je tudi izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen. Nepravilno je tudi voden postopek, saj tožnicama še ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, vse njene izpostavljene navedbe v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede bivanja A.A. je upravni organ do sedaj spregledal ali odločil, da niso pomembne. Predlagata, da se tožbi ugodi in se sklep prvostopnega upravnega organa in tožene stranke odpravi in se tožnicama prizna status stranke v postopku oziroma podrejeno, da se jima prizna status stranskih udeležencev v postopku. Podrejeno še predlagata, da se navedeni odločbi odpravita in se zadeva vrne v ponoven postopek ter da se toženi stranki naložijo v plačilo stroški tožnic z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu (pri odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1) na tožbo

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

8. člen Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, številka 111/2007 – čistopis, dalje ZPPreb) določa v prvem odstavku 8. člena, da pristojni organ uvede postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča, v kolikor pristojni organ podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče oziroma je obveščen, da tam stalno ne prebiva (sporni primer). Zakonski dejanski stan prvega odstavka tega člena torej določa, da je obveščenost pristojnega organa (morda tudi kakšen drugi način) tista okoliščina, na podlagi katere začne pristojni upravni organ postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča po uradni dolžnosti. Kot izhaja iz listin upravnih spisov in tudi po zatrjevanju same tožeče stranke, jeupravni organ začel postopek po uradni dolžnosti na podlagi obvestila tožnic, da stranka z interesom ne prebiva več na tem naslovu. Že samo to dejstvo, na katero se sklicujeta tožnici v tožbenih ugovorih, pa še ne pomeni, da se jima s tem tudi daje možnost sodelovanja v postopku kot stranskih udeležencev po določbi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Gre namreč za dejansko stanje, ki se med drugim nanaša tudi na lastništvo nepremičnin, in ki je med strankami postopka nesporno, in ki tudi izhaja iz upravnih listin, da sta tožnici na podlagi notarskega zapisa, nadalje sklenjenih pravno formalnih dogovorov postali edini (so)lastnici nepremičnine (stanovanjske stavbe) na parcelni številki 711/2 vložna številka … k.o. … . To dejstvo, ki je sicer stvarnopravno upravičenje, daje strankam v morebitnih postopkih tudi določene pravne koristi (pravni interes je utemeljen z zakonom), vendar pa je to upravičenje potrebno razlagati skupaj z določbo zgoraj navedenega prvega odstavka 8. člena ZPPreb. V tem postopku gre namreč za ugotavljanje prebivališča po uradni dolžnosti, kar pomeni, da mora organ ugotoviti vse okoliščine, ki temeljijo na dejanskem stanju (da s tem razišče dvom o prebivanju na tem naslovu), to pa so tudi izpovedbe prič (tožnic), ki sta zemljiškoknjižni lastnici te nepremičnine. Varovanje 33. člena Ustave RS (pravica do zasebne lastnine) je pravica, ki je varovana s stvarnopravnimi lastninskimi tožbami, kar vse se povezuje tudi z 34. členom Ustave, ki določa pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, 36. členom Ustave, ki določa nedotakljivost stanovanja. Glede na to, da iz samega Sporazuma o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema z dne 15. 6. 2007 izhaja (točka 5), da se A.A. (stranka z interesom) zaveže izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu D. do konca meseca junija 2007, je imela tožnica ob izkazanem dejstvu zemljiškoknjižne vknjižbe na podlagi darilne pogodbe z dne 18. 6. 2009 vknjižene solastninske pravice obeh tožnic, hkrati tudi vso pravno podlago, da zgoraj navedene ustavnopravne pravice, na katere se sklicuje, tudi pravno formalno zaščiti, v kolikor določb v sporazumu stranka z interesom ne bi želela prostovoljno izvršiti (da gre za stanovanjsko hišo na tej parceli izhaja iz notarskega zapisa). Tako je neutemeljeno tudi sklicevanje na sodbo U 105/2007 Upravnega sodišča RS, Oddelka v Celju, glede na to, da gre v tem primeru vendarle za drugačno dejansko stanje (ne isto), tako da sodišče te odločbe v obravnavanem primeru ni moglo upoštevati.

Glede na to, da je postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1).

K točki 2 izreka:

Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, glede na to, da se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 612/2010
• sodba III U 362/2009
• UPRS Sodba I U 1091/2020-43