sklep IV U 315/2009

Jedro

Izpodbijana odločba, s katero je bil zavrnjen predlog za odlog upravne izvršbe, je po svoji vsebini sklep, četudi ima naziv odločbe, ker se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Takšno obveznost tožeče stranke je vseboval že izvršilni naslov, to je inšpekcijska odločba.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

S sklepom, številka 0610-28/2009/20 z dne 16. 7. 2009 je prvostopni upravni organ odločil, da se predlog družbe A. d.o.o., za odložitev upravne izvršbe dovoljene s sklepom, številka 0610-28/2009/15 z dne 3. 6. 2009 zavrne, in da v tem postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi navaja, da je Prometni inšpektorat Republike Slovenije, inšpektorica za ceste z odločbo, številka 0610-28/2009/6 z dne 10. 3. 2009 družbi A. d.o.o. naložila zaprtje priključka dovozne ceste v območju križišča državnih cest R2-447/0289 ... in R2-427/1351 ... v naselju A. tako, kot je to predvideno v soglasju Direkcije RS za ceste, številka 347-09-1438/2005 z dne 11. 7. 2005, ki je bilo izdano v postopku gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo sušilnice za hmelj, gradnjo prizidka in namensko spremembo v poslovni stanovanjski objekt z zunanjo ureditvijo. Ta odločba je bila zavezancu vročena 12. 3. 2009 in je postala izvršljiva 24. 3. 2009. Inšpektorica za ceste je izdala Sklep o dovolitvi izvršbe, številka 0610-28/2009/15 z dne 3. 6. 2009. Navaja določbo tretjega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06, dalje ZUP), ki določa, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Inšpektorica za ceste svojo odločitev opira na dejstvo, da je bilo zaprtje priključka dovozne ceste v območju križišča državnih cest R2-447/0289 ... in R2-427/135 ... v naselju A. vasi predvideno in zahtevano zaradi rekonstrukcije sušilnice za hmelj, gradnje prizidka in namenske spremembe v poslovno stanovanjski objekt z zunanjo ureditvijo na parcelnih številkah 1032/7, 1032/10, 1032/9, 1032/3, 1032/4 in 1032/15 k.o. ... v naselju A.. Gradbenem dovoljenju pri navedenem posegu in izgradnji je bilo investitorju A. d.o.o. po določbi 47. člena Zakona o javnih cestah izdano soglasje DRSC s številko 347-09-1438/2005 z dne 11. 7. 2005, ki je v predhodno izdanih projektnih pogojih DRSC s številko 347-09-143/2005 z dne 10. 3. 2005 izrecno zahtevalo fizično zaprtje priključka v križišču državnih cest s postavitvijo ograje iz stebričkov na parcelni številki 1032/10 z odmikom 2,0m od zunanjega roba pločnika v medsebojni razdalji 1,0m. Za obravnavano območje (med krakoma regionalnih cest), pa se ohrani dovoz in dostop iz obstoječega priključka na R2-427/1351 ... desno za gasilskim domom.

Tožena stranka z odločbo, številka 3717-17/2009/2-0021434 z dne 16. 9. 2009 potrjuje odločitev prvostopnega upravnega organa, in ker povzema ugotovitve dejanskega in pravnega stanja navedene že v prvostopni upravni odločbi, sodišče teh razlogov v sodbo ponovno ne povzema.

Tožeča stranka v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka spregledala dejstvo, da je bilo ob rekonstrukciji hmeljske sušilnice odločeno, da se mora dejansko priključek dovozne ceste v križišče navedenih cest v naselju A. zapreti, da bi se preprečili škodljivi vplivi predvidenega posega v prostor ob cesti. Torej je bilo potrebno dovoz zapreti samo v času rekonstrukcije, ker pa je ta končana, ni nobene potrebe po tem, da bi se dovoz zaprl. Pojem nepopravljive škode tožena stranka tolmači preveč dobesedno. Redko se lahko govori, da bo nastala takšna škoda, ki se ne da popraviti. Gre za škodo v večjem obsegu, ki stranko vsestransko prizadene in ni nujno, da gre za nepopravljivo materialno škodo. Gre tudi za materialno škodo, ker ima tožeča stranka na objektu gostinski lokal, ki bi ga morala zaradi zaprtja priključka zapreti. Tam je veliko stanovalcev, ki ne bi imeli dostopa do svojih prostorov, temveč bi se morali voziti nesorazmerno daleč in to brez vsake potrebe. Gre za vprašanje intervencijskih vozil, to je gasilcev in prve pomoči. Večji gasilski avtomobili po drugi cesti sploh ne morejo pripeljati do objekta tožeče stranke. Tudi Občina B. ima interes, da ostane dovozna cesta odprta, da bi jo lahko uporabljali prebivalci bližnjih hiš. Ta dokazila glede teh dejstev se nahajajo v spisu U 188/2009, v tej zadevi se s strani tožeče stranke izpodbija odločbo tožene stranke glede stalnega zaprtja direktnega priključka dovozne ceste v križišče navedenih državnih cest v naselju A. Iz tega je razvidno, kako nesmiselno bi bilo začasno zapreti navedeno dovozno cesto, dokler se ne bi dokončno ugotovilo, ali je bila odločba glede zaprtja dovozne ceste pravilna. Iz nobenih odločb tožene stranke ni razvidno, zakaj bi se moral dovoz trajno zapreti, če so nevarni za promet. V tem primeru nevarnost sploh ni bila ugotovljena in gre za popolnoma samovoljno odločanje tožene stranke. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne organu, ki je upravni akt izdal v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja iste dejanske in pravne razloge kot so navedeni v upravnih odločbah, zato jih sodišče v sodbo ponovno ne povzema. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeni določbi pomenita, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe upravni akt procesne narave. S predlogom za odložitev izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom o njeni dovolitvi z dne 3. 6. 2009, je tožeča stranka želela doseči njeno začasno zadržanje oziroma začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka iz razlogov po 3. odstavku 293. člena ZUP. Gre za institut, o katerem se odloča s sklepom. Glede na določbi 1. in 2. odstavka 226. člena ZUP se namreč o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo, odloča s sklepom.

Izpodbijana odločba je po svoji vsebini sklep, četudi ima naziv odločbe, ker se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Takšno obveznost tožeče stranke je vseboval že izvršilni naslov, to je inšpekcijska odločba z dne 10.03.2009, s katero je bilo tožeči stranki naloženo da mora v roku 10 dni od vročitve odločbe zapreti direktne priključek dovozne ceste v križišče navedenih državnih cest ... v naselju A. po soglasju DR SC s številko 347-09-1438/2005 z dne 11. 7. 2005. Nenazadnje pa niti iz omenjene določbe 3. odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila z odložitvijo izvršbe kršena materialnopravna pravica zavezanca. Ta se namreč odloži le izjemoma, če so za to izpolnjeni zahtevani pogoji (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, številka I Up 253/2009 z dne 9.7.2009), ki pa jih tožeča stranka v tožbenih navedbah določno ne navaja, temveč zgolj pavšalno zatrjuje možnost nastanka nepopravljive škode (ta okoliščina je tudi sicer zakonski dejanski stan tretjega odstavka 293. člena ZUP).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožeče stranke, niti ni sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo (tako stališče je v podobni zadevi že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom, I Up 447/2008 z dne 22.10.2009).

Datum zadnje spremembe:

27.10.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep III U 187/2015
• UPRS sklep I U 1622/2012
• UPRS Sklep II U 167/2017-25