sodba IV U 306/2009

Jedro

Kadar je izpodbijana odločba o odmeri nadomestila izdana po prejemu odločbe o inšpekcijskem ukrepu, je tožena stranka oziroma prvostopni upravni organ pri odmeri nadomestila vezan na ugotovljen obseg nedovoljenega posega v prostor, ki je naveden z izrekom inšpekcijskega ukrepa. Tako so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na sam poseg v prostor, kot tudi na nepravilno opredelitev nepremičnine kot „kulturni spomenik“, ker jih sodišče v tem postopku ne more upoštevati.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopno odločbo Upravne enote Žalec, številka 351-636/2008 z dne 28. 5. 2008, je pod točko 1 odločeno, da je investitor nedovoljenega posega v prostor A. d.o.o. (tožnik v tem sporu) zavezanec plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, zaradi po njem izvedene oziroma izvajane postavitve jeklenega kontejnerja (objekt I) tlorisne velikosti 15m x 30m ter višine 5m na zemljišču s parcelno številko 4/9 k.o. ... in (objekt II) tlorisne velikosti 15m x 40m, višine do kapi 5,10m na zemljišču s parcelno številko 4/10 k.o. ..., skupaj torej 1050 m², brez ustreznega dovoljenja. Pod točko 2 je odločeno, da je tožeča stranka dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v enkratnem znesku 8.301,18 EUR in sicer v roku 15. dni od dneva dokončnosti odločbe, pod točko 3 je naveden transakcijski račun in pod točko 4 odločeno, da za neplačane zapadle obresti nadomestila tečejo zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti dalje. Prvostopni upravni organ, katerega odločitev je potrdila tožena stranka, v obrazložitvi navaja prvi odstavek 157. člena Zakona o graditvi objektov, ki določa, da je investitor nedovoljenega posega v prostor, ali če tega ni mogoče ugotoviti, lastnik oziroma upravljalec zemljišča, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora ter nadalje navaja določbo petega odstavka 157. člena tega zakona, ki določa, da nadomestilo plača zavezanec na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za izračun je Uredba Vlade Republike Slovenije o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradni list RS, številka 33/03, dalje Uredba Vlade RS) ter v nadaljevanju podrobno navaja vse elemente, ki sestavljajo takšen izračun in faktorje, na podlagi katerih je izračun opravljen, ki jih sodišče v sodbo ponovno ne navaja.

Tožena stranka v obrazložitvi odločbe, številka 35113-34/2008/32 z dne 25. 8. 2009 navaja drugačen izračun, ki je višji od izračuna v prvostopni odločbi, z obrazložitvijo, da ne bo spreminjala odločbe organa prve stopnje, ker bi stranka s tem prišla v slabši položaj, kot če se ne bi pritožila.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze, opravi glavno obravnavo in tožbi ugodi ter vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da ni pravilna ugotovitev glede utemeljenosti plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, glede na to, da je že v pritožbenem postopku opozarjala, da so ugotovitve, da predmetna objekta ni gradila v skladu s Pravilnikom o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in vrste del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, in da niso bili upoštevani temeljni pogoji za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja iz 19. in 20. člena tega Pravilnika, kot so velikost, način gradnje in rabe, neutemeljene. Tožeča stranka je izpolnjevala pogoje oziroma pri postavitvi montažnih objektov in ne jeklenih kontejnerjev, kot je neustrezno navedeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, upoštevala temeljne pogoje za gradnjo enostavnih objektov. Postavila je enostavna začasna objekta in glede na dejstvo, da je tlorisna površina večja od 500 m² pridobila tudi certifikat, kot to zahtevajo predpisi. Sklicuje se na to, da s pravnimi sredstvi pred Vrhovnim sodiščem izpodbija tudi temelj napadene odločbe, da je bila zato izpodbijana odločba izdana preuranjeno. Tudi oba upravna organa nimata enotnega stališča, organ prve stopnje ta poseg ocenjuje kot „dozidavo“, četudi se ni nič betoniralo ali zidalo in glede tega organ druge stopnje navaja, da gre za „novogradnjo“. Vidi se, da so bile v zvezi z ukrepom gradbenega inšpektorja storjene napake, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in tudi nikjer ni v inšpekcijski odločbi pojasnjeno, kako je mogoče „graditi dva jeklena objekta“. Ne gre za gradnjo, temveč so ti skladiščni prostori začasni, enostavni objekti in oba sta montažna. Ti sestavni deli začasnih objektov so med seboj zgolj sestavljeni in priviti z vijaki, nobenega varjenja ni bilo izvedenega in oba objekta je možno vsak čas tudi razstaviti brez kakršnegakoli posega v sam prostor. Tožeča stranka pa tudi izpodbija izračun odmerjenega nadomestila. Ugotavlja tudi, da odločba prve stopnje ni obrazložena v delu, kjer se uporabljajo posamezni količniki oziroma posamezne vrednosti iz Uredbe Vlade RS. Odločba se zato ne da preizkusiti in gre s tem za kršitev pravil upravnega postopka. Nepravilno je ugotovljeno, da naj bi bili parcelna številka 4/9 in 4/10 zaznamovani v zemljiški knjigi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Edina parcela, ki je zaznamovana v zemljiški knjigi kot kulturni spomenik, to je razvidno iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska, je 3/6 k.o. ..., na kateri pa objekta ne stojita in ta parcela tudi ni navedena v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. Nepravilne je tudi ovrednoten del iz uredbe, ki v točki IX določa faktor oziroma število točk v zvezi s skladnostjo nedovoljene gradnje z namensko rabo prostora. Ni pravilno ocenjena lokacijska informacija, ki jo je pred gradnjo pridobila tožeča stranka. Iz nje nesporno izhaja, da je bila v času gradnja le-ta skladna z namensko rabo prostora. Občina je namensko rabo prostora spremenila kasneje, ko sta bila oba montažna objekta že postavljena, to je šele v začetku leta 2008. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa je mogoče preveriti tudi na zadnji strani te odločbe, ko je pri navedbi „v konkretnem primeru je stopnja degradacije in uzurpacije prostora (SDO) izračunana tako“, vendar pa je upravni organ navedel zgolj seštevek oziroma zmnožek posameznih točk oziroma faktorjev, na to pa v naslednji vrstici brez kakršnegakoli pojasnila vsebine oziroma pomena teh številk zapisal le skupno število točk (SDO) 2207,76 točk. Nadaljnja bistvena kršitev pravil upravnega postopka pa je v tem, da tožnik ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe ali pa ta dejstva tožena stranka ni upoštevala oziroma preverila. Prvostopni upravni organ je sicer opravil v upravni zadevi izdaje odločbe o odmeri nadomestila ustno obravnavo, vendar na tej obravnavi posameznih postavk iz Uredbe Vlade RS oziroma ocene upravnega organa, katere postavke Uredbe Vlade RS so primerne oziroma katere postavke bo upravni organ uporabil, tožeči stranki niso bile predočene. Tako tožeča stranka ni imela možnosti posredovati podatkov oziroma navajati dejstev in okoliščin, ki so pomembne za izračun tega nadomestila. Upravni organ tudi ni preveril, da sta na obeh zemljiščih s parcelno številko 4/9 in 4/10 k.o. ... že pred sporno gradnjo, ki je predmet izpodbijane odločbe in ukrepa gradbenega inšpektorja, stala dva betonska silosa pokrita z leseno streho in strešno lepenko. Zemljišče je bilo degradirano in uzurpirano že, ko je tožeča stranka postala lastnica tega zemljišča, nikakor pa ne z navedeno postavitvijo dveh montažnih objektov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je prvostopni upravni organ, katerega odločitev je potrdila tožena stranka (četudi v razlogih navaja višji izračun nadomestila), pravilno ugotovil dejansko stanje in uporabil pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Kot sta navedla že oba upravna organa je pravna podlaga za ugotovitev zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v določbi petega odstavka 157. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, številka 102/04, 14/05, 111/05 in 126/07, dalje ZGO-1), ki določa kot zavezanca za plačilo nadomestila tistega zavezanca, ki mu je bila izdana inšpekcijska odločba o nedovoljeni gradnji pristojnega organa za gradbene zadeve. V obravnavanem primeru je nesporno, da je bila glede istih objektov že izdana odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, številka 06122-1036/2008-1216 z dne 3. 10. 2008, s katero je odločena ustavitev gradnje dveh jeklenih objektov tlorisne velikosti 15m x 30m višine do kapi 5m, na zemljišču s parcelno številko 4/9 k.o. ... in tlorisne velikosti 15m x 40m, višine do kapi 5,10m na zemljišču s parcelno številko 4/10 k.o. ... in je navedena odločba postala pravnomočna na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, številka U 323/2008 z dne 11. 6. 2009. Ne glede na to, da je po zatrjevanjih tožeče stranke proti navedeni odločbi vloženo pravno sredstvo in začasna odredba pri Vrhovnem sodišču RS, zaradi česar naj bi bila izpodbijana odločba v tem postopku izdana preuranjeno, je imel upravni organ utemeljeno dejansko podlago za izdajo izpodbijane odločbe v zgoraj navedeni pravnomočni inšpekcijski odločbi. V tem primeru je bila torej izpodbijana odločba o odmeri nadomestila izdana po prejemu odločbe o inšpekcijskem ukrepu, tožena stranka oziroma prvostopni upravni organ pa je v takšnem primeru pri odmeri nadomestila vezan na ugotovljen obseg nedovoljenega posega v prostor, ki je naveden z izrekom inšpekcijskega ukrepa. Tako so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na sam poseg, kot tudi na nepravilno opredelitev nepremičnine kot „kulturni spomenik“, ker jih sodišče v tem postopku ne more upoštevati. Tudi sicer so ugovori, ki se nanašajo nepravilen izračun nadomestila, zgolj pavšalni, in ob dejstvu, da je bila v obravnavani zadevi razpisana ustna obravnava in izdan zapisnik, številka 351-636/2008 z dne 28. 5. 2008 Upravne enote, tudi ne gre za bistveno kršitev določb postopka, ker tožeča stranka v postopku ne bi mogla sodelovati. Tožbeni ugovor, ki se nanaša na to, da odločba organa prve stopnje ni obrazložena v delu, kjer se uporabljajo posamezniki količniki oziroma posamezne vrednosti zgoraj navedene Uredbe Vlade RS, nima nobene pravne podlage, glede na to, da izračun temelji na kriterijih, ki so v tem predpisnem aktu določno navedeni in tudi predstavljajo dejanski stan posameznih zakonskih določb.

Glede na to, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06 in 62/2010, dalje ZUS-1).

Sodišče je v sporni zadevi odločilo na seji senata, glede na to, da tožeča stranka v tožbi navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembna za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2. izreka:

Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 46/2015
• Sodba X Ips 1609/2006
• Sodba U 457/95-6