sodba IV U 284/2010

Jedro

V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost same obdolženke, težo kaznivih dejanj in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika v pritožbenem postopku ne bi bilo. Sicer ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnica sama ne bi razumela, zaradi česa ji je izrečena obsodilna sodba in ne bi sama, zaradi po njenem mnenju nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, znala predlagati zaslišanja prič.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilke A.A. (tožnice v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka razlaga, da je dne 25. 10. 2010 prosilka vložila prošnjo za dodelitev bpp zaradi vložitve pritožbe proti sodbi Okrajnega sodišča v Celju, številka I K 46819/2010 z dne 21. 10. 2010. V nadaljevanju razlaga določbe prvega odstavka 24. člena, po katerih sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Na podlagi sodbe I K 46819/2010 z dne 21. 10. 2010, je sodišče prosilko spoznalo za krivo storitve treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 20. člena KZ, ker je kot roditeljica zanemarjala otroke, s tem, da je najmanj od meseca junija 2006 do meseca oktobra 2007, potem pa ko se je razšla s z B.B., njenim izven zakonskem partnerjem in očetom njunih otrok C.C., rojene 2002, D.D., rojene 2005 in E.E., rojene 2006, večkrat menjala prebivališče ..., z namenom, da bi na ta način onemogočila stike z otroki in kontrolo CSD nad njenim materinstvom; ni poskrbela za osebnega zdravnika za otroke, za čistočo otrok in bivalnih prostorov, otroke je puščala same doma ali jih prepuščala v oskrbo in varstvo tujim osebam, ali so nanjo čakali v gostilni pozno v noč in ni skrbela za zdravo prehrano otrok, hčerki E.E. in C.C. pa navajala na cigarete in jima celo dovolila slikati s cigaro v ustih. Sodišče je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je za vsako očitano dejanje najprej določilo kazen zapora 5. mesecev, nato enotno kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. V nadaljevanju navaja 370. člen Zakona o kazenskem postopku, ki določa pogoje za izpodbijanje sodbe, zato je tožena stranka njenega pooblaščenca z dopisom z dne 25. 10. 2010 pozvalo, da navede pritožbene razloge. Iz odgovora odvetnika izhaja, da je vložitev pritožbe smiselna in potrebna in je po njegovem mnenju izpodbijana sodba nezakonita, ker je dejansko stanje sodišče napačno ugotovilo. Tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da so določeni očitki iz obtožbe resnični, to še ni osnova za izrek obsodilne kazenske sodbe. Velika verjetnost uspeha je s pravnim sredstvom. Vsi dokazi, ki so bili izvajani v tem postopku, imajo stopnjo verjetnosti, da ne zadošča standardom za izrek obsodilne sodbe. Samo načelo in dubio pro reo v postopku ni bilo upoštevano in bo pritožbeno sodišče zagotovo po tehtni pritožbi odločilo drugače. Izvedeni dokazi ne zadoščajo za izrek obsodilne sodbe, sama izrečena kazenskega sankcija pa je popolnoma neprimerna, sodišče ni upoštevalo vseh izpostavljenih olajševalnih okoliščin. Tožena stranka je po vpogledu v obrazložitev izpodbijane sodbe mnenja, da prosilka ni izkazala obstoja verjetnosti izgleda za uspeh z vložitvijo pritožbe. Odvetnik navaja, da izvedeni dokazi ne zadoščajo za izrek obsodilne sodbe. Kot ugotavlja tožena stranka, je kazensko sodišče strokovno obrazložilo svojo odločitev. Navedlo je zagovor prosilke, kjer je prosilka zanikala storitev očitanih dejanj, iz dokazov pa je sodišče ugotovilo, da je prosilka kriva za storitev kaznivih dejanj, kar je obrazloženo na straneh 4-7 izpodbijane sodbe in se tožena stranka v izogib ponavljanju sklicuje na te strani. Dokazov je veliko in sicer prijave CSD, dopisi CSD, poročila dispanzerja za otroke in mladostnike, poročila CSD, fotografije, zapisniki o zaslišanju prič. Sodišče je po mnenju tožene stranke pravilno obrazložilo, zakaj določenim dokaznim predlogom ni ugodilo (stran 3-4 izpodbijane sodbe), ter zakaj nekatere izpovedbe prič ni štelo kot verodostojne (stran 7 izpodbijane sodbe). Ob vseh dokazih je sodišče poudarilo tudi ugotovitev izvedenke klinične psihologije F.F., ki v svojem mnenju ugotavlja, da vsi trije otroci kažejo določene razvojne pomanjkljivosti, ki so posledica neugodnih življenjskih okoliščin, nestabilnega in ogrožujočega okolja, zanemarjanja njihovih razvojnih potreb in nomadskega načina življenja, kot tudi izpostavljanja otrok škodljivemu vplivu oseb s problematično zgodovino. Obrazložitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 201. člena KZ, je zanemarjanje mladoletne osebe. Zanemarjanje je po najbolj splošnem pomenu mogoče opredeliti kot premajhno aktivnost in prizadevanje, zaradi česar pride do nezaželenih posledic. Zanemarjanje mladoletne osebe preraste v kaznivo dejanje, kadar je izraženo kot huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje. Kot hude kršitve dolžnosti skrbi in vzgoje je mogoče opredeliti le takšna ravnanja, ki očitno presegajo meje običajne skrbi in vzgojnih ukrepov proti mladoletniku v okviru uresničevanja roditeljske pravice, ki pomenijo kršitev temeljnih dolžnosti staršev, in ki so trajnejše narave. Tako je zanemarjenje mladoletnikov v okviru obravnavane inkriminacije mogoče na splošno opredeliti kot ustvarjanje stanja resne in trajnejše ogroženosti vzgoje, preživljanja, skladnega osebnega razvoja ali življenja in zdravja mladoletne osebe. Nastanek zanemarjenosti mladoletnika pa ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. V nadaljevanju še povzema okoliščine v zvezi z vzgojo otrok, ki izhajajo iz sodbe ter v zvezi z izrečenimi kazenskimi sankcijami.

Tožeča stranka v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja 23. člen Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Navaja Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki določa okoliščine pomembne za odobritev bpp, to je obstoj dveh pogojev in sicer subjektivni pogoj in objektivni pogoj. Tožena stranka je odločila o utemeljenosti in možnosti uspeha tožnice v pritožbenem postopku, primerjaje kazensko sodbo z obrazložitvijo in prosilkin dopis v zvezi s pritožbenimi razlogi, kar je nedopustno. Tožena stranka je očitno dopis, ki ga je organu posredoval odvetnik tožnice, štela za pritožbo in nadalje nedopustno prejudicirala upoštevaje razloge v dopisu odvetnika in zaključila, da tako podani razlogi ne morejo omajati pravilnosti sodbe. Takšno ravnanje tožene stranke absolutno presega meje ugotavljanja objektivnega kriterija, to je, kdaj je zadeva očitno nerazumna, oziroma kdaj ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Odločanje o možnosti uspeha v pritožbenem postopku presega okvire pooblastil tožene stranke, saj sploh ne bi potrebovali specializiranih kazenskih oddelkov višjih sodišč in bi takšno službo lahko prevzela kar tožena stranka. Tožena stranka je arbitrarno brez pooblastila prejudicirala, da tožnica s pritožbo ne bi uspela. Nedopustno je zaključila, da je bila tožnici v kazenskem postopku izrečena primerna kazenska sankcija in sicer eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. V tej zadevi je kazensko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko obdolženko razbremenili, na tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je po izvedbi dokazov, napačne dokaze ovrednotilo in tudi neutemeljeno obdolženi izreklo kazensko sankcijo, ki je neustrezna. Utemeljeno je zavrnjen predlog z zaslišanjem prič G.G. in H.H., za obdolženca razbremenilni priči. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da navedeni priči ne bi vedeli izpovedati ničesar relevantnega za ta postopek, slednje pa je sodišče zaključilo upoštevaje vsebino pisne izjave, ki jo je na sodišče naslovila priča H.H. Zaključek sodišča ne vzdrži pravne presoje. Iz pisma H.H. res izhaja opis njenega odnosa do osebnosti B.B., vendar bi navedena priča vedela izpovedati tudi o okoliščinah skrbi in vzgoje obdolženke za otroke, pa tudi o odnosu B.B. do obdolženke in otrok, zaradi česar se je v času od februarja 2007 do oktobra 2007 večkrat selila. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga z zaslišanjem staršev B.B., je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, v posledici česar je tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Navedeni priči sta starša B.B. in bi vedela izpovedati ne le o osebnih lastnostih slednjega, temveč tudi o načinu izvrševanja stikov z njegovimi otroki, prav tako bi vedela povedati o odnosu in ravnanju slednje do mladoletnih otrok in obdolžene. Tako se izkaže izpovedba navedenih prič za bistveno v tem postopku, upoštevaje vsebino obtožnega predloga, da je obdolženka mladoletne otroke silila z namenom, da bi na ta način onemogočila stike z otroki. Sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče I.I., brez da bi sploh ugotavljalo, o čem naj bi navedena priča vedela izpovedati. Kaznivo dejanje obdolženi ni dokazano in prav tako otrok ni zanemarjala, ni preprečevala stikov otrok z očetom, tudi se ni izogibala nadzoru CSD nad kontrolo nad njenim materinstvom. Otroci niso bili lačni, previjala jih je in skrbela zanje. K zdravniku jih ni vozila, ker otroci niso bili bolni. Sodišče je tožnico spoznalo za krivo storitve očitanega kaznivega dejanja na podlagi izpovedbe prič in dokazne ocene izpovedi prič, pri čemer je dokazno vrednotilo zgolj za tožnico obremenilna dejstva, o razbremenilnih pa se ni izreklo. Sama izrečena sankcija ni sorazmerna podanim očitkom tožnici in je izrečena absolutno previsoko. Glede na takšno dejstvo je mogoče ugotoviti, da ima pritožba zoper sodbo kazenskega sodišča verjeten izgled za uspeh, pa tudi sicer pritožbeni razlogi tožnice niso nerazumni, še posebej, ker obsodilna kazenskega sodba nedvomno pomembno posega v tožničin osebni in socialno ekonomski položaj. Nezakonitost postopka tožene stranke je tudi v pribavi sodne odločbe, številka I K 46819/2010 po uradni dolžnosti. ZBPP toženi stranki ne daje pooblastila, da po uradni dolžnosti pribavlja sodne odločbe drugih sodnih postopkov, ki se nanašajo na prosilca. V 20. členu ZBPP je zgolj dano pooblastilo toženi stranki, da za potrebe ugotavljanja premoženjskega stanja prosilca pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank, pri katerih ima stranka odprte svoje računov ter iz računov imetnikov, ki jih vodi Centralna klirinško-depotna družba. Tudi prosilka s podpisano izjavo na hrbtni strani obrazca prošnje za bpp, ne daje organu pooblastila, da pribavlja podatke po uradni dolžnosti, temveč v bazi uradne evidence preveriti resničnost navedenih podatkov prosilca v vlogi in to glede njegovega materialno finančnega položaja. Kršen je 23. člen Ustave, kazenski postopek v Republiki Sloveniji je posebej z zadnjo novelo postal tako kompleksen, da posameznik, ki ni pravni strokovnjak in v postopku nima finančnih možnosti za angažiranje odvetnika, nima možnosti za uspešen zagovor. Enako velja za pritožbeni postopek. Meje in okvirji pritožbenega postopka so zakonsko vnaprej določeni, posebej se je potrebno pritožiti zoper samo kazensko sankcijo, česar pa posameznik kot laik, konkretno tožnica, ki ni pravni strokovnjak, ne ve. Zoper njo še nastopa državni tožilec, kot prava vešča stranka, in ki mu je dana možnost vložiti odgovor na pritožbo tožnice v kazenskem postopku.

Ker je Republika Slovenija vsakemu posamezniku dolžna zagotoviti možnost učinkovitega varstva njegovih pravic v sodnem postopku, bi morala zagotoviti, da bi bil pritožbeni kazenski postopek tako enostaven, da bi povprečnemu pravnemu laiku omogočal učinkovito uveljavljanje njegovih pravic, ali pa zagotovitev bpp v primerih, ko je premoženjsko stanje posameznika takšno, da mu ne omogoča angažiranje pravnega strokovnjaka. V tem primeru tožnici nasproti stoji država RS, katere premoč v razmerju do tožnice je več kot očitna. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, in da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, v roku 15. dni od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje brezobrestno, od takrat naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge in tudi uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi, kot to določa drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/2010, dalje ZUS-1), ter še navaja;

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določa pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (bpp), med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko, in ki določajo njen finančno premoženjski položaj, ki pa se v tem postopku ni presojal, glede na to, da je tožena stranka odobritev bpp prosilki (tožnici v tem postopku), zavrnila že zaradi tega, ker ni bil izpolnjen objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen ZBPP. Navedena zakonska določba določa, da se pri presoji dodelitve bpp kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena, ki pa posredno vsebuje tudi interes pravičnosti, ki v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kot že tudi pravilno razlaga tožena stranka določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Gre za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost same obdolženke, težo kaznivih dejanj in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika v pritožbenem postopku ne bi bilo. Sicer ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnica sama ne bi razumela, zaradi česa ji je izrečena obsodilna sodba in ne bi sama, zaradi po njenem mnenju nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, znala predlagati zaslišanja prič. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožena stranka nezakonito postopala, ker si je sama pridobila sodno odločbo, številka I K46819/2010 (proti navedeni odločbi želi vložiti pritožbo), ker za takšno postopanje nima nobenega zakonskega pooblastila. ZBPP namreč določa v drugem odstavku 34. člena, da postopa Organ za BPP po zakonu, ki velja za Splošni upravni postopek. Ta pa v določbah člena 139 določa, da si uradna oseba, ki vodi postopek preskrbi po uradni dolžnosti podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco kakšen drug državni organ (tretji odstavek tega člena), kar pomeni, da je tožena stranka zakonsko upravičeno pridobila navedeno kazensko sodbo. Če bi tožena stranka odobrila bpp brez presoje okoliščin v tem spornem primeru, bi šlo za posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti, kar pa ni bil namen ZBPP-B (prenehanje veljavnosti določb ZKP, ki se nanašajo na zagotovitev zagovornika osumljenemu oziroma obdolženemu, ki si glede na gmotne razmere ne more zagotoviti zagovornika sam), da se izven pogojev 70. člena ZKP (dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti ob točno določenih pogojih), v interesu pravičnosti ter varovanju enakopravnosti, presodijo okoliščine v vsakem primeru posebej. Takšno obravnavanje, kot ga je naredila tožena stranka, terja tudi načelo pravičnosti, ki je kot je že navedeno, obseženo v določbi 24. člena ZBPP, glede na to, da tudi v drugih postopkih (pravdnih, izvršilnih), tožene stranke oziroma osebe, ki niso same začele postopka, pa so v njem udeležene, niso v postopku po svoji volji. Glede na utemeljeno obširno navedbo razlogov za neodobritev bpp, so tako brez pravne podlage pavšalne tožbene navedbe, da je tožena stranka sama vnaprej prejudicirala zadevo in je obdolženko že vnaprej spoznala za krivo očitanega kaznivega dejanja. Po presoji sodišča bo tožnici zagotovljeno enakopravno procesno obravnavanje, in tudi odločitev pritožbenega sodišča v kazenski zadevi bo v skladu s 17. členom ZKP, ki določa, da morajo sodišča, ki sodijo in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolno ugotoviti dejstva pomembna za izdajo zakonite odločbe, kar ne velja samo za dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, temveč tudi za dejstva, ki so mu v korist, potem ko bo pravno sredstvo vloženo.

Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka:

Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1542/2011
• sodba I U 1945/2011
• sodba IV U 69/2012