sodba IV U 274/2010

Jedro

Višje sodišče je povsem utemeljeno zavrnilo zahtevo za izločitev predsednika Okrožnega sodišča, okrožnega sodnika C.C. Postopek je sodišče izvedlo v skladu z določbami 39. člena ZKP, potem ko je ugotovilo, da nobeden izmed taksativno naštetih razlogov za izločitev ni podan. Višje sodišče, ki je odločalo o izločitvi, je tudi na podlagi izjave sodnika pridobljene po tretjem odstavku 42. člena ZKP ugotovilo, da v obravnavani zadevi sodnik (kot dežurni preiskovalni sodnik) tožnika kot obdolženca v tem postopku ni zaslišal, in ker pri tem procesnem dejanju sploh ni sodeloval, mu tudi ni mogoče očitati kršitve konvencijskih pravic in določb 22. in 29. člena Ustave RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (dalje bpp), ki jo je dne 18. 11. 2010 vložil A.A. (tožnik v tem sporu) kot neutemeljena zavrne. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za odobritev bpp zaradi vložitve tožbe proti sklepu Višjega sodišča v Celju, številka Su 220100/2010-1775 z dne 15. 11. 2010. Navaja določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (dalje ZBPP), ki določa, da morajo biti izpolnjeni objektivni pogoji, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Prosilec je kot obdolženec v kazenski (preiskovalni) zadevi Okrožnega sodišča v Celju, številka Kpr 203/2006 vložil zahtevo za izločitev preiskovalnega sodnika B.B. in predsednika Okrožnega sodišča v Celju okrožnega sodnika svétnika C.C., hkrati pa je podal tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo okrožno sodišče v predmetni kazenski zadevi. O zahtevi za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Celju je v skladu z drugim odstavkom 42. člena Zakona o kazenskem postopku (dalje ZKP) odločalo Višje sodišče v Celju, ki je zahtevo obdolženca s sklepom, številka Su 220100/2010-1775 z dne 15. 11. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno. Višje sodišče je navedlo, da obdolženec v svoji zahtevi za izločitev ni navajal nobenega izmed izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke člena 39 ZKP, navedbe o nezadovoljstvu posameznih postopkovnih dejanj v fazi preiskave in neargumentirani predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče, pa prav tako ne predstavljajo odklonitvenega razloga po 6. točki člena 39 ZKP. Prosilec je v prošnji za dodelitev bpp navedel, da želi proti sklepu vložiti pritožbo zaradi bistvene kršitve določb ZKP, ker so razlogi sklepa po njegovem mnenju nejasni in pomanjkljivi, ker sklep ne vsebuje obrazložitve glede njegovega predloga za prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče, o katerem pa ne odloča višje sodišče, ampak bi moralo odločati Vrhovno sodišče RS. Zato je Višje sodišče v Celju prekoračilo svojo pristojnost. Prosilec je navedel, da je Višje sodišče v Celju samo ugotovilo, da je predsednik Okrožnega sodišča v Celju kršil njegove osnovne pravice, ki mu jih zagotavlja Ustava RS in ZKP, zato so razlogi za odločitev sodišča tudi v tem pogledu nejasni.

Tožena stranka utemeljuje nedodelitev bpp s tem, da je Višje sodišče v Celju odločalo le o zahtevi za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Celju okrožnega sodnika svétnika C.C., kar je še posebej poudarilo v petem odstavku obrazložitve sklepa, zato ni utemeljen očitek prosilca, da je prekoračilo svoja pooblastila, ko je odločilo o prenosu pristojnosti na drugo okrožno sodišče. Do zahteve obdolženca za prenos pristojnosti se je Višje sodišče v Celju opredelilo zgolj v povezavi z odločanjem o zahtevi za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Celju, kar je jasno zapisalo v osmem odstavku obrazložitve sklepa, ko je navedlo, da je prenos krajevne pristojnosti sodečega sodišča mogoč le ob za to predpisanih pogojih, kar pa ne more biti predmet presoje obstoja razlogov o zahtevi za izločitev v skladu s členom 39 ZKP, ki določa razloge za izločitev. Tako je tudi zaključilo, da neobrazložen predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo okrožno sodišče ne predstavlja odklonitvenega razloga po 6. točki člena 39 ZKP, kar je tudi eden izmed utemeljenih razlogov, da je Višje sodišče v Celju zahtevo za izločitev predsednika Okrožna sodišča v Celju zavrnilo kot neutemeljeno. Zmotno je tudi stališče prosilca, da je Višje sodišče v Celju samo ugotovilo, da je predsednik Okrožnega sodišča v Celju kršil ustavne pravice obdolženca. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je Višje sodišče v Celju v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZKP pred izdajo sklepa pridobilo izjavo predsednika Okrožnega sodišča v Celju, na podlagi njegove izjave in vpogleda v kazenski spis, ki se nanaša na zadevo, o kateri obdolženec zahteva izločitev, pa je ugotovilo, da predsednik obdolženca ni zaslišal na pripornem naroku v tej kazenski zadevi. Tako mu ni mogel kršiti pravice do obrambe na takšen način, da je na pripornem naroku dovolil, da je obdolženca zagovarjal odvetniški kandidat, prav tako ni mogel vplivati na čas, v katerem je bil obdolženec zaslišan. Glede očitkov obdolženca o neizkušenosti Okrožnega sodišča v Celju na tem področju, in da nima nobene sodne prakse, se je Višje sodišče izreklo, sicer pa se ti očitki tudi ne tičejo kršitev, ki jih navaja prosilec v prošnji za bpp. Glede na navedeno, prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev bpp. Tožena stranka zaradi neizpolnitve objektivnega pogoja po 24. členu ZBPP tako ni presojala izpolnitve nadaljnjega subjektivnega pogoja za dodelitev bpp, ki mora biti podan kumulativno.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je kršena Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 6. člena, ki govori o pravici do poštenega sojenja. V nadaljevanju navaja določbo tega člena ter se sklicuje na 29. člen Ustave RS, ki se nanaša na kazenski postopek in ki določa, da morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi pravice, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde. Navaja tudi, da je dana kršitev določila člena 22 Ustave Republike Slovenije, ki se nanaša na enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi. Še enkrat navaja razloge v sklepu Višjega sodišča v Celju, številka Su 220100/2010-1775 z dne 15. 11. 2010 in poudarja, da je evropski nalog za prijetje in predajo izdan dne 7. 9. 2007 s strani Okrožnega sodišča v Celju, po katerem je bil izročen Republiki Sloveniji, obsegal eno kaznivo dejanje, to je pranje denarja, ki se vodi pod številko 113/2006. Okvirni sklep predpisuje obrazec za ENPP in hkrati podrobno določa njegovo vsebino. Pri postopkih predaje velja tudi načelo specialnosti, ki določa, da se zahtevane osebe brez njenega soglasja ne sme preganjati ali napotiti na prestajanje kazni zapora zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je zahtevana oseba storila pred izročitvijo. Gre za klasično izločitveno načelo, s katerim se skuša preprečiti, da bi se zlorabljal institut izločitve. Svet Evropske skupnosti je leta 2002 izdal okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državama članicama. Ta je za vsako državo članico zavezujoč le v delu, ki se nanaša na cilj, ki ga je treba doseči, vsaka država lahko sama presodi, v kakšni obliki in na kakšen način bo vsebino sklepa vnesla v zakonodajo. Za Republiko Slovenijo je vsebina sklepa zavezujoča od maja 2004 dalje, ko je Slovenija postala članica Evropske unije. Nadalje navaja prvi odstavek 536. člena ZKP, ki govori, da če se zahtevana oseba izroči, se sme kazensko preganjati oziroma kazen izvršiti samo za kaznivo dejanje, za katerega je bila dovoljena izločitev. Podrobno navaja še komentar 536. člena ZKP, avtor komentarja je mag. Štefan Horvat, in ga v nadaljevanju podrobno opisuje. To so omejitve glede izročitve in obvezne sestavine vsake odločbe o izročitvi, ki se jim ni mogoče odpovedati. Pravosodni organ je dal dovoljenje za pregon kazenske zadeve, ki se vodi pod številko Kpr 113/2006, sam osebno pa se ni nikoli odpovedal načelu specialnosti. Podrobno opisuje postopek od vložitve zahteve za preiskavo zoper njega dne 4. 5. 2006, na podlagi česar je bil v Republiki Nemčiji prijet in pripeljan v celjske zapore. Na prvem naroku o priporu mu je predsednik sodišča s sklepom dodelil odvetnika, ki pa sploh ni bil odvetnik, kar je groba kršitev ZKP, pri tem zaslišanju mora imeti obdolženec zagovornika, ker je formalna obramba po ZKP obvezna. Po ZKP pa je lahko zagovornik samo odvetnik. Dodeljen mu je odvetniški kandidat, zato je treba šteti, da zagovornika ni imel. Tukaj je začetek vseh nezakonitosti in nepravilnosti, kar je posledica nepoznavanja prava ali pristranosti. Sedanji predsednik sodišča je na prvem naroku privolil v kršitev ZKP in s tem kršil pravico do obrambe. V nadaljevanju še navaja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka Ks 546/2007 z dne 15. 11. 2007 in še podrobneje navaja določbe 24. člena ZBPP, ki pa jih je tožena stranka kršila. Nepravilni so zaključki izpodbijane odločbe, ko navaja, da mu predsednik sodišča ni mogel kršiti pravice do obrambe in ni mogel vplivati na čas, v katerem je bil zaslišan po predaji. Dežurni preiskovalni sodnik je namreč poklical odvetnika in sam določil, katerega odvetnika bo poklical. Odvetniški kandidat, ki je bil takrat zaposlen v Odvetniški pisarni D., je na narok na njegovo zaslišanje tudi pristopil. Med odvetniki, ki naj ga zastopajo, je izbral tedanji dežurni preiskovalni sodnik, sedanji predsednik sodišča. Ta je tudi odločil, kdaj se bo vršilo zaslišanje, to je po 72. urah, kar seveda ni skladno z nobenim od veljavnih predpisov, pač pa je v očitnem nasprotju z ZKP in Ustavo Republike Slovenije. Zaključki odločbe o tem, da mu predsednik sodišča takrat kot dežurni preiskovalni sodnik ni mogel kršiti pravice do obrambe izven meja razumnega so nejasni in pomanjkljivi, še bolj nerazumni in nedopustni pa so zaključki prvostopnega sodišča o tem, da dežurni preiskovalni sodnik, sedaj predsednik sodišča, ni mogel vplivati na čas njegovega zaslišanja. Tako odvetnika, kot tudi čas zaslišanja privedenega določa sodišče oziroma dežurni sodnik. Kršitve, ki so se mu dogajale ob njegovi predaji Sloveniji in prvem zaslišanju ni mogel zagrešiti nihče drug kot predsednik sodišča. Glede na to obstaja velik dvom v njegovo nepristranost, zato obstoji razlog za izločitev, kot ga je podal in zahteval. Izpodbijana odločba je nezakonita, nerazumljiva in celo v nasprotju z ZKP. Predstavlja tudi kršitev Evropskih predpisov in v skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZBPP tožnik zahteva prednostno obravnavo. Predlaga, da se tožbi ugodi in da se odločba tožene stranke odpravi in se jo nadomesti z odločbo, s katero se prošnji za odobritev bpp ugodi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določa pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (bpp) med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko, in ki določajo njen finančno premoženjski položaj. Ti se v tem postopku niso presojali glede na to, da je tožena stranka odločitev o neodobritvi bpp tožniku (prosilcu za bpp) odrekla na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki določa, da se upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali v postopku vlagati pravna sredstva. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila vsa dejstva o zadevi in na podlagi teh dejstev in okoliščin tudi uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih okoliščin ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in na kršitev določbe člena 22 Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic). Višje sodišče v Celju je s sklepom, številka Su 220100/2010-1775 z dne 15. 11. 2010, tudi po presoji sodišča povsem utemeljeno zavrnilo zahtevo za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Celju okrožnega sodnika svétnika C.C. Postopek je sodišče izvedlo v skladu z določbami 39. člena ZKP, ki se nanašajo na izločitev sodnika, na podlagi katerega je ugotovilo, da nobeden izmed taksativno naštetih razlogov za izločitev ni podan. Višje sodišče v Celju, ki je odločalo o izločitvi, je tudi na podlagi izjave sodnika pridobljene po tretjem odstavku 42. člena ZKP ugotovilo, da v obravnavani zadevi sodnik kot dežurni preiskovalni sodnik v tem postopku (sodna preiskava številka Kpr 203/2006) tožnika kot obdolženca v tem postopku ni zaslišal, in ker pri tem procesnem dejanju sploh ni sodeloval, mu tudi ni mogoče očitati kršitve konvencijskih pravic in določb 22. in 29. člena Ustave RS. Vsi drugi zgoraj navedeni tožbeni ugovori tožnika, pa se nanašajo na drugo dejansko in pravno stanje kot je v obravnavani zadevi, zato jih sodišče v tem postopku ni presojalo.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba na zakonu utemeljena.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 551/2012
• sodba I U 911/2012
• sodba IV U 247/2010