sodba IV U 258/2010

Jedro

V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena ZKP, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 2236/2010 z dne 9. 11. 2010, je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp), v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, številka I K 50128/2010, zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka v obrazložitvi razlaga določbe od členov 11 do 24 Zakona o brezplačni pravni pomoči (dalje ZBPP), ki določajo kumulativno dva pogoja, ki morata biti izkazana, in sicer finančno materialni pogoj oziroma tako imenovani subjektivni kriterij, katerega sodišče presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem položaju prosilca in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP. Ta v prvem odstavku 24. člena ZBPP določa, da sodišče pri odločitvi presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Kot izhaja iz obtožnega predloga z dne 7. 3. 2008, se prosilcu očita storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, ker naj bi dne 22. 3. 2006, iz odklenjene pisarne v družbi A., iz nahrbtnika vzel usnjeno denarnico, v kateri je bilo 5.000 SIT gotovine, bančna kartica Eurocard in Activa Banke ... ter vozniško dovoljenje in si vse skupaj, v vrednosti 36.000 SIT na škodo B.B. prilastil. 3. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Posledica načela domneve nedolžnosti je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv, in da mora v dvomu sodišče vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo (prepričanje onstran razumnega dvoma), sicer se šteje, da niso podana. Nasprotno pa se šteje, da so odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist podana, če niso bila z gotovostjo izključena. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in tudi mednarodno zakonodajo je ta pravica fakultativna ali obligatorna (sama Ustava RS določa le možnost obdolženca, da se brani z zagovornikom, ne pa obvezne obrambe z zagovornikom v vseh kazenskih postopkih). Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. členu določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Ker obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na kateri pojem pa se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne določa, zato je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Poudarja načelo ZKP, to je načelo iskanja resnice po 17. členu, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe, po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja.

Prošnja je neutemeljena, predvsem glede na vrsto, opis in težo kaznivega dejanja. Prosilec sicer zanika storitev očitanega dejanja, vendar pa utemeljen sum izhaja iz listin v kazenskem spisu. Tudi ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in ni podanih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Kot že navedeno, velja v kazenskem postopku načelo materialne resnice in je tako sodišče samo dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist (tudi če jih obdolženi zaradi svoje nevednosti ne predlaga). Sodišče je zavezano v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Kot izhaja iz obtožnega predloga, državna tožilka tudi predlaga sodišču, da zasliši oškodovanko ter pričo C.C. in pregleda CD zgoščenko s posnetki in fotografije. Glede na določbe ZBPP, ZKP in pravno teorijo ter glede na nezapletenost konkretnega primera je prošnja za dodelitev bpp neutemeljena oziroma je zahteva prosilca očitno nerazumna, saj je v nasprotju z načeli pravičnosti. V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti. Iz izpiska iz kazenske evidence z dne 19. 7. 2010 za prosilca je razvidno, da je bil ta že večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine oziroma velike tatvine, torej zaradi kaznivih dejanj proti premoženju. Osebnost prosilca (da ne spoštuje pravnih norm) pa je, kot je že zgoraj navedeno, tudi nezanemarljiva okoliščina pri odločanju o dodelitvi bpp. Tožena stranka v nadaljevanju tako ni presojala, ali prosilec izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev bpp, ki mora biti kumulativno izpolnjen.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima slabo finančno premoženjsko stanje, ker kljub zaposlitvi prejema samo 510 EUR plače, 90 EUR mu odtegujejo iz naslova sodne prepovedi, plača najemnino in položnice, tako da mu vsega ostane 100 EUR. Sam ni zmožen plačati zagovornika. Sodišče mu mora dokazati krivdo. Glede na to, da je povratnik, ga je tožena stranka že vnaprej obsodila. Prosi za ugoditev prošnji za dodelitev bpp.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge in tudi uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov odločitve ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi, kot to določa drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06 in 62/10, dalje ZUS-1), ter še navaja;

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določa pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (bpp), med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko, in ki določajo njen finančno premoženjski položaj, ki pa se v tem postopku ni presojal, glede na to, da je tožena stranka odobritev bpp prosilcu (tožniku v tem postopku) zavrnila že zaradi tega, ker ni bil izpolnjen objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen ZBPP. Navedena zakonska določba določa, da se pri presoji dodelitve bpp kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena, ki pa posredno vsebuje interes pravičnosti, ki v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kot že tudi pravilno razlaga tožena stranka določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Gre za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zakonitost postopka določa sam ZKP, pa tudi sicer ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnik sam ne bi razumel česa je obdolžen, pa tudi ne bi mogel podati svojega zagovora. Če bi tožena stranka odobrila bpp brez presoje okoliščin v tem spornem primeru, bi šlo za posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti, kar pa ni bil namen ZBPP-B (prenehanje veljavnosti določb ZKP, ki se nanašajo na zagotovitev zagovornika osumljenemu oziroma obdolženemu, ki si glede na gmotne razmere ne more zagotoviti zagovornika sam), da se izven pogojev 70. člena ZKP (dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti ob točno določenih pogojih), v interesu pravičnosti ter varovanju enakopravnosti, presodijo okoliščine v vsakem primeru posebej. Takšno obravnavanje, kot ga je naredila tožena stranka, terja tudi načelo pravičnosti, ki je kot je že navedeno, obseženo v določbi 24. člena ZBPP, glede na to, da tudi v drugih postopkih (pravdnih, izvršilnih), tožene stranke oziroma osebe, ki niso same začele postopka, pa so v njem udeležene, niso v postopku po svoji volji. Glede na utemeljeno obširno navedbo razlogov za neodobritev bpp, so tako brez pravne podlage pavšalne tožbene navedbe, da je tožena stranka sama vnaprej prejudicirala zadevo in tožnika (prosilca za bpp) spoznala za krivega očitanega kaznivega dejanja, še posebej ob dejstvu, da je povratnik. Po presoji sodišča bo tožniku zagotovljeno enakopravno procesno obravnavanje, in tudi odločitev sodišča v kazenski zadevi bo v skladu s 17. členom ZKP, ki določa, da morajo sodišča, ki sodijo in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolno ugotoviti dejstva pomembna za izdajo zakonite odločbe, kar ne velja samo za dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, temveč tudi za dejstva, ki so mu v korist.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

27.10.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 65/2016
• sodba IV U 197/2010
• UPRS Sodba III U 247/2017-6