sodba IV U 247/2010

Jedro

S predlogom zatrjevani obnovitveni razlog se nanaša na to, da tožnica ni bila zmožna priti na delo zaradi psihičnih težav, kar tožnica izkazuje z novim dokaznim sredstvom, to je mnenjem izvedenca – psihiatra. Tožnica ne more biti uspešna s takšno utemeljitvijo obnove postopka, saj je imela možnost uveljavljati takšen dokaz oziroma dejstvo že v prvotnem postopku pred Delovnim sodiščem.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke z povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 277/2010 z dne 13. 10. 2010, je tožena stranka odločila, da se prosilki ne dodeli brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) za vložitev pritožbe proti sklepu, številka Pd 244/2005 Delovnega sodišča v Celju z dne 14. 9. 2010. Tožena stranka razlaga določbe prvega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 48/01 in 50/04, dalje ZBPP), ki določa finančni položaj prosilca. Nadalje razlaga 24. člen ZBPP, ko se pri presoji dodelitve bpp kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Iz obrazložitve sklepa o zavrženju predloga za obnova postopka z dne 14. 9. 2010, proti kateremu želi vložiti prosilka (tožnica v tem sporu) pritožbo, je razvidno, da je spor tekel pred Delovnim sodiščem v Celju zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je pravnomočno zaključil dne 19. 11. 2007, in da je tožnica dne 18. 5. 2010 vložila predlog za obnovo postopka, v katerem navaja, da je pridobila psihiatrični izvid in mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke A.A., iz katerega izhajajo nova dejstva, ki bi za tožnico pomenila ugodnejšo sodbo, če bi bila uporabljena že v prejšnjem postopku, pa tega dokaza tožnica brez svoje krivde ni mogla predložiti že prej, saj je bila v času vodenja postopka finančno nezmožna, da bi krila plačilo tega izvedenskega mnenja. Delovno sodišče je s sklepom ugotovilo, da je v skladu s 395. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, številka 26/99-50/10 – ZPP) predlog za obnovo postopka, vložen dne 18. 5. 2010, nedovoljen. Gre za obdobje zajeto v mnenju izvedenca, da je bila nezmožna za delo v obdobju od 26. 1. do 30. 1. 2004. Sodišče je ugotovilo, da tožnica v pravnomočno zaključenem sodnem postopku ni trdila, da je bila zaradi bolezni nezmožna za delo, temveč je vseskozi trdila, da ji pri delodajalcu kot invalidu druge kategorije, niso ponudili ustreznega dela. V nadaljevanju tožena stranka razlaga posamezne odobritve bpp v tožničinih postopkih pred Delovnim sodiščem, ki jih sodišče v sodbo ne povzema. Nadalje še navaja, da je imela prosilka z odločbo, številka Bpp 399/2006 z dne 9. 10. 2006 odobreno bpp za oprostitev plačila stroškov postopka od 25. 9. 2006 dalje v zadevi številka Pd 244/2005, in bi lahko predlagala drugega izvedenca, ki bi bil plačan iz proračuna in ji nove prošnje za dodelitev bpp sploh ne bi bilo potrebno vlagati. Ker izvedenca takrat ni predlagala in sploh ni trdila, da za delo ni bila sposobna, kot to trdi sedaj, tožena stranka ocenjuje, da pritožba proti sklepu o zavrženju predloga za obnovo postopka z dne 14. 9. 2010, nima verjetnega izgleda za uspeh, zato ni zakonske podlage, da bi sodišče lahko ugodilo prošnji za dodelitev bpp.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da očitek, da bi tožnica kot prosilka za bpp predlagala izvedenca v okviru dodeljene bpp ne drži, glede na to, da tega zasebnega izvedenskega mnenja bpp ne krije, zato gotovo tega dokaza tudi, če ne bi bil pod sankcijo prekluzije, tožeča stranka ne bi mogla predstaviti v prejšnjem postopku. Tožnica trdi, da je dejstvo, da v času od 26. 1. 2004 do 30. 1. 2004 ni bila zmožna za delo, podala že v sami tožbi z dne 28. 2. 2004. Da je bilo to eno od dveh temeljnih spornih dejanskih vprašanj v tej zadevi, je razvidno tudi iz razveljavljene prvostopenjske sodbe v postopku takrat še pod številko Pd 89/2004 in pravnomočne prvostopenjske sodbe pod številko Pd 244/2005, kot tudi iz obeh odločb Višjega sodišča v tej zadevi. Iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka že v pravnomočno končanem postopku postavila trditve o relevantnih dejstvih, zato s predlogom za obnovo postopka ne zatrjuje in se ne sklicuje na morebitna nova dejstva, temveč kot obnovitveni razlog navaja zgolj možnost uporabe novega dokaza v tem postopku, v zvezi z že zatrjevanimi dejstvi. Napačno je tudi ugotovljeno, da je vložitev pravnega sredstva v tej zadevi nerazumna, zaradi česar tožeči stranki naj ne bi pripadala bpp. Ob enakem dejanskem stanju je tožena stranka z odločbo Bpp 113/2010 z dne 8. 6. 2010, tožeči stranki odobrila bpp za vložitev predloga za obnovo postopka v tej zadevi in z odločbo Bpp 246/2010 z dne 8. 9. 2010, je nadalje tožeči stranki odobrila bpp za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v postopku predloga za obnovo postopka. Ni jasno, v čem so se zadeve toliko spremenile, da je sedaj dvakrat odobrena bpp neutemeljena, oziroma so pravna dejanja v zvezi z obnovo postopka postala očitno nerazumna. Sklicevanje na razloge, ki izhajajo iz same odločbe o zavrženju predloga za obnovo postopka ne zadošča. Izpodbijana odločba v tem pogledu povzema razloge odločbe o obnovi postopka, namesto da bi se osredotočila na razloge za, oziroma proti dodelitvi bpp. Pri presoji razumnosti oziroma verjetnosti izgleda za uspeh, se ti razlogi sicer deloma lahko prikrivajo, vendar pa je potrebno za zavrnitev bpp iz razlogov očitne nerazumnosti izkazati precej večjo stopnjo verjetnosti za neuspeh s pravnim sredstvom, tako kot je to storjeno v izpodbijani odločbi. Izpodbijana odločba razloge za zavrnitev bpp povzema skromno v zadnjem odstavku in pri tem na kratko povzema razloge iz sklepa Delovnega sodišča v Celju, številka Pd 244/2005 z dne 14. 9. 2010. To pomeni, da odločba ne vsebuje vseh razlogov in gre za bistveno kršitev določb postopka. Izpodbijana odločba na kratko navaja razloge za nedopustnost same obnove postopka, ne pa razloge za zavrnitev bpp. V zvezi s tem bi se morala tožena stranka osredotočiti na 2. alineo prvega odstavka 24. člena ZBPP in določneje obrazložitvi, zakaj je zadeva očitno nerazumna, zakaj tožeča stranka v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, tako da predmetne pritožbe ni razumno vložiti. Morala bi se opredeliti do dejstev v konkretni zadevi, ki bi lahko sodila pod abstraktni dejanski stan tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Ker vsega tega v izpodbijani odločbi ni, ta ni ustrezno obrazložena in so bila s tem kršena določila postopka. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se toženi stranki naložil povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

ZBPP določa pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (bpp), med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko, in ki določajo njen finančno premoženjski položaj, ki pa se v tem postopku ni ugotavljal, glede na to, da je tožnica kot prosilka za bpp predložila odločbo Centra za socialno delo, iz katere je razvidno, da prejema denarno socialno pomoč v višini 294,84 EUR. Sporna med strankama postopka je izpolnitev 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji dodelitve bpp kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena.

Tožena stranka je neodobritev prošnje za dodelitev bpp utemeljila z razlogom, da pritožba proti Sklepu o zavrženju predloga za obnovo postopka z dne 14. 9. 2010, nima verjetnega izgleda za uspeh, glede na to, da je Delovno sodišče utemeljeno izdalo sklep, s katerim je predlog tožnice za obnovo postopka kot nedovoljen zavrglo.

Kot je razvidno iz spisovnih listin in kot to izhaja tudi iz sklepa Delovnega sodišča v Celju, številka Pd 244/2005 z dne 14. 9. 2010, s katerim je predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavržen, se dejansko stanje v delovnem sporu pred Delovnim sodiščem nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnica neupravičeno izostala na delo (pri toženi stranki) štiri delovne dni, to je od 26. 1. 2004 do 30. 1. 2004. Za te dneve ji ni bil priznan bolniški stalež, četudi je takrat tožnica to izrecno zahtevala. V sklepu je Delovno sodišče zelo obširno navedlo razloge za zavrženje predloga za obnovo postopka kot nedovoljenega, glede na določbo 10. točke prvega odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku. Ta določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če stranka izve za nova dejstva, ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi lahko bila izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva, oziroma če bi bil ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz same zakonske določbe torej izhaja, da mora obstajati isto dejansko stanje, na podlagi katerega je bilo odločeno v prejšnjem postopku, ki se obnavlja, katero pa se lahko z novimi dokazi oziroma novimi dejstvi dopolnjuje. Tako so neutemeljeni tožbeni razlogi, da je tožeča stranka trditve o tem, da v času od 26. 1. 2004 do 30. 1. 2004 ni bila zmožna za delo, podala že v sami tožbi (1. točka) v delovnem sporu dne 28. 2. 2004 (1. točka), in da je bilo to eno izmed dveh temeljnih spornih dejanskih vprašanj v predmetni zadevi, kar je razvidno tudi iz razveljavljene prvostopenjske sodbe v postopku, takrat še pod številko Pd 89/2004 in pravnomočne prvostopenjske sodbe številka Pd 244/2005, kot tudi iz obeh odločb Višjega sodišča v tem delovnem sporu. Sodišče na podlagi listin v upravnem spisu ugotavlja, da je bila na podlagi zatrjevane sodbe Višjega sodišča izdana ponovna sodba Delovnega sodišča, številka Pd 244/2005 z dne 3. 4. 2007, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, številka Pdp 764/2007 z dne 20. 9. 2007. Iz teh odločb nedvomno izhaja dejansko stanje zavrnitve tožničinega zahtevka (prosilke za bpp) na ugotovitev, da je neveljavna izredna odpoved njene pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka iz dela v času od 26. 1. 2004 do 30. 1. 2004, ker ima po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, številka Ps 1872/99 z dne 23. 9. 2003, tožnica pravico do dela s polovičnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker ji to delo ni bilo omogočeno, je njen izostanek upravičen, razen tega pa ji bolniški stalež še ni bil zaključen, ker naj bi bila tožnica za 3. 2. 2004 naročena na pregled pri zdravnici. Iz prvostopne sodbe Delovnega sodišča potrjene s pritožbeno odločbo namreč izhaja, da je Delovno sodišče dejansko stanje neupravičenega izostanka z dela, v celoti ugotavljalo s strani tožničinega dokaznega predloga v teh postopkih, da ji ni bilo zagotovljeno drugo lažje delo, kar je tudi ugotavljalo z izvedenci glede na preostalo delovno zmožnost. Glede na to, da se v tem primeru s predlogom zatrjevani obnovitveni razlog nanaša na to, da tožnica ni bila zmožna priti na delo zaradi psihičnih težav, z novim dokaznim sredstvom, to je mnenjem izvedenca - psihiatra, tudi sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tem delovnem sporu, potem ko ji je bilo dokazano z zaslišanjem in pregledom zdravniškega kartona lečeče zdravnice, ki ga je potrdila tudi sama komisija oziroma imenovani zdravnik te komisije, ni že takrat uveljavljala svoje nesposobnosti priti na delo zaradi psihičnih težav, z obnovo postopka ne more biti uspešna. Tožnica je torej imela možnost uveljavljati takšen dokaz oziroma dejstvo že v prvotnem postopku pred Delovnim sodiščem, kot je razvidno iz vseh dodelitev bpp, pa bi ji bila tudi v tem postopku zagotovljena bpp za plačilo psihiatričnega mnenja, glede na to, ji je bila dodeljena bpp tudi za vsa ostala izvedenska mnenja. Glede na navedeno, da je imela tožnica možnost dokazovanja nezmožnosti priti na delo vsled psihičnih težav v zgoraj navedenem časovnem obdobju, že v delovnem sporu pred Delovnim sodiščem, in da bi glede na pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja morala, ne glede na to, da je vložila zahtevo za presojo pravilnosti lečečega zdravnika, priti na delo kot to določa 234. člena Pravil, tožnica tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje pogojev za dovoljenost obnove postopka pred Delovnim sodiščem v Celju, končanega s pravnomočno sodbo Pd 244/2005 z dne 3. 4. 2007. Neutemeljen je tako tožbeni ugovor, da tožena stranka ni presojala pogojev za dodelitev bpp na podlagi 2. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, in da bi morala bolje obrazložiti, zakaj tožeča stranka v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh, temveč se je spuščala že v sam obnovitveni postopek, glede na to, da sama presoja pogoja verjetnosti izgleda za uspeh postopka, katerega obnova se predlaga, sodi v sam zakonski dejanski stan te določbe.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka:

Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2011

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 274/2010
• sodba I U 551/2012
• sodba I U 911/2012