<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba IV U 223/2009

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2011:IV.U.223.2009
Evidenčna številka:UC0030180
Datum odločbe:01.02.2011
Področje:UPRAVNI POSTOPEK
Institut:upravni postopek - pravnomočna odločba - odprava pravnomočne odločbe

Jedro

Upravni organ v materialno pravnomočno odločbo razen v primerih, ki so določeni v 4. odst. 225. člena ZUP ne more posegati, niti ob spremembi dejanskega, niti ob spremembi pravnega stanja. Materialna pravnomočnost odločbe je namreč institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je tudi ustavnopravno zavarovan z določbo 158. člena Ustave RS. Ker je z izpodbijano odločbo prvostopni upravni organ odpravil pravnomočno odločbo občine, je takšna odločitev, ki jo je potrdila pritožbena odločba, nezakonita, glede na to, da ni imel za takšno odpravo prvostopni organ nobene pravne podlage v zgoraj navedenih določbah ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Občine Slovenske Konjice, številka 462-18/01-9202-1 z dne 17. 4. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskem organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

S prvostopno upravno odločbo, številka 462-18/01-9202-1 z dne 17. 4. 2009, je Občina Slovenske Konjice v izreku odločbe odločila, da se odpravi odločba, številka 462-18/01-9202 z dne 31. 5. 2006 in vzpostavi stanje kakršno je bilo pred izdajo te odločbe. V obrazložitvi prvostopni upravni organ navaja, da je sporna cesta JP 883041 ... kategorizirana že od leta 1999 z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest (in kolesarskih poti) v Občini Slovenske Konjice (dalje Odlok, Uradni list RS, številka 87/99). Ta Odlok je prenehal s sprejemom Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Slovenske Konjice (Uradni list RS, številka 1/07), ki pa omenjeno cesto vodi pod drugo številko 883041. Nadalje navaja Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, številka 33/06), ki ureja pojem in status javnih cest. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, ki je v odločbi U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004 presodilo, da občina po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zgolj zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije, če je dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. Treba pa je s pravnim poslom ali po razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena. Sklicuje se na Dopolnilno odločbo, številka 462-18/01-9202-2 (139) z dne 10. 12. 2008, s katero je bilo predvideno novo stanje oziroma sprememba prometnega režima, ki je bila sporazumno dogovorjena med lastnikom zemljišča, po katerem poteka cesta in občinsko upravo pristojno za promet ter navaja v nadaljevanju ukrepe za spremembo prometnega režima, ki jih ta odločba navaja. To odločbo je organ druge stopnje odpravil. Odločbo, številka 462-18/01-9202 je izdal prvostopni upravni organ že 31. 5. 2006 za obojestransko zaporo ceste JP 883040, ki vodi čez reko Dravinjo zaradi neustreznega stanja na cesti. Navaja določila te pogodbe, ki se nanašajo na takojšnjo postavitev prometne signalizacije in označitev v skladu s Pravilnikom o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah ter na podlagi Zakona o varnosti cestnega prometa. V nadaljevanju še razlaga prejšnje spore med upravljalcem ceste A. in solastnikoma (tožnikoma v tem sporu) teh zemljišč, ki se s takšnimi sanacijami nista strinjala. Glede na to, da upravni organ ne najde z lastniki nepremičnin skupne rešitve, saj lastniki ob vsaki ponudbi s strani organa posredujejo zahteve, ki presegajo občinske zmožnosti, kljub popuščanju le teh, je smiselna odprava odločbe, številka 462-18/01-9202 z dne 31. 5. 2006 in vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo te odločbe (izrek pod točko 1 izpodbijane odločbe). Odločitev pojasnjujejo še s tem, da gre za rešitev dolgotrajnih sporov lastninskih razmerij v zvezi z nepremičninami, po katerih poteka sporna cesta, ki je istočasno občinska in kategorizirana javna cesta namenjena povezovanju delov naselij, s katero upravlja Občina Slovenske Konjice in tudi zagotavlja sredstva za vzdrževanje in obnovo v proračunu.

Tožnika v tožbi uveljavljata vse tri tožbene razloge, kršitev materialnega prava, bistveno kršitev določb postopka in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V tožbi podrobno navajata kategorizacijo sporne ceste, številka JP 883014 ... od leta 1999 dalje ter vse spore in izdane odločbe v zvezi s to javno potjo, ki pa jih sodišče v tožbene razloge ne navaja. Navaja tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, številka U-I-113/08-10 z dne 2. 4. 2009, s katero je odločeno, da je 6. člen Odloka o kategorizaciji občinskih cest (in kolesarskih poti) v Občini Slovenske Konjice, kolikor pod zaporedno številko 12 kategorizirajo javno pot ... v delu, ki poteka po zemljiščih s parcelno številko 1449, 1418 in 1419 k.o. ..., v neskladju z Ustavo RS, kar pomeni, da pomenijo vsa gradbena dela na poti, ki potekajo po teh nepremičninah, nedopusten poseg v lastninsko pravico tožnikov. Tožena stranka je začela na cesti dne 30. 6. 2009 izvajati gradbena dela, ker očitno želi cesto prilagoditi vožnji tovornih vozil, zaradi česar tožnika trpita nenadomestljivo škodo, ker gradbena dela na poti ogrožajo stanovanjsko hišo ob cesti, ki je zaščitena kot kulturna dediščina. Neupoštevne so tudi navedbe v razlogih izpodbijanih odločb, da lastniki zemljišč, po katerih poteka predmetna cesta, postavljajo zahteve, ki presegajo občinske zmožnosti, ker je osnova za vrednotenje zemljišč lahko zgolj tržna vrednost zemljišča, nikakor pa ne občinske zmožnosti. Ti razlogi nakazujejo na to, da sta oba upravna organa odločala povsem samovoljno in arbitrarno. Tožnika predlagata, da se obe izpodbijani odločbi odpravita, da se zadeva vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje, in da se toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe dalje do plačila v 8. dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnikov v tožbi, nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti in prilaga vse listine v zvezi s to zadevo. Nadalje navaja zgoraj omenjeno odločbo Ustavnega sodišča o kategorizaciji cest, prereka navedbe tožnikov, da to cesto uporabljata le tožnika, in da ne bi cesta izpolnjevala pogojev za kategorizacijo. Nadalje se sklicuje na sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, ki je izdalo začasno odredbo, številka Z 8/2009 z dne 4. 6. 2009, s katero je tožnikoma prepovedano kakršnokoli oviranje izvedb obnovitvenih del oziroma prometa na tej cesti. Tudi nadaljnja navajanja o domnevni škodi, ki naj bi nastajala na objektu, ki je zaščiten kot kulturna dediščina so neresnična, pa tudi irelevantna. Objekt propada zaradi dejstva, da ga lastniki, med katerimi sta tudi tožnika ne vzdržujejo, poleg tega pa so vsi trije solastniki tega objekta že več let v sporu, tako da je na njem celo zaznamovana „črna gradnja“ oziroma prepoved razpolaganja na podlagi 152. člena v zvezi z 159. členom Zakona o graditvi objektov. Gre za izsiljevanje v zvezi s to cesto, na kar pa tožena stranka ne more pristati. Navaja tudi, da je pripravljena to cesto odkupiti po tržni ceni za 20 EUR m², vendar pa tožnika pogojujeta sklenitev pogodbe z novimi nemogočimi pogoji. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V pripravljalnem spisu z dne 17. 9. 2009 tožeča stranka prereka neskladne navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in navaja, da ima potrebo in interes urejevanja pravnega statusa te ceste samo tožena stranka, ker je edina, ki meni, da je treba lastništvo ceste urediti. Tožnika sta izključna, dejanska in zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine ceste, ki poteka po zemljiščih s parcelnimi številkami 1449, 1418 in 1419 k.o. ..., ki jo tožena stranka že več let protipravno uzurpira in z njo razpolaga. Sklicuje se na 69. člen Ustave RS, ki določa, da je razlastitev mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. V nadaljevanju navaja 2. člen Zakona o javnih cestah, ki določa status cest ter se ponovno sklicuje na ustavno odločbo iz leta 2004, ko je Ustavno sodišče že presodilo, da je občina dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. Navaja, da občina z lastniki, kot je to določila že ustavna odločba, ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč in tudi ni bil uveden postopek razlastitve. Po 48. členu Zakona o ustavnem sodišču je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo in tudi določilo rok, v katerem mora ugotovljeno neustavnost oziroma nezakonitost pristojni organ odpraviti. Kljub 6 mesečnemu roku, ki ga je določilo Ustavno sodišče, Občina Slovenske Konjice ni sklenila pravnega posla s tožniki. To cesto potrebujeta samo tožnika in bi tako morala tožena stranka ugotoviti, da ta cesta sploh ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo in bi v skladu z ZJC morala izpeljati postopek za njeno ukinitev, ne pa, da je vložila zahtevo za razlastitev. Dejstvo je, da je ista Občina Slovenske Konjice izdala odločbo, številka 462-18/01-9202 z dne 31. 5. 2006, s katero je izvršila obojestransko zaporo te ceste s 1. 6. 2006, zaradi njenega neustreznega stanja, kar nedvomno potrjuje, da ni nobene potrebe po kategorizaciji te ceste, tudi ne po razlastitvenem postopku. V nadaljevanju še navaja možnosti obvozov oziroma priključitev ter nedopustnost, da ta javna pot poteka preko dvorišča, ob katerem stoji stanovanjska hiša z gospodarskim poslopjem in vrtom, ki je z Odlokom o kulturni dediščini Zavoda za varstvo kulturne dediščine Celje opredeljen kot kulturni spomenik in uvrščen v kulturno dediščino Občine Slovenske Konjice. V stanovanjski hiši živi oseba, ki boluje za epilepsijo in je nepokretna. Prereka še neresničnost navedb tožene stranke, ki se nanašajo na širino mostu ter na širino dvorišča med objekti.

V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2009 tožena stranka odgovarja na pripravljalni spis tožeče stranke z dne 17. 9. 2009. Navedbe se nanašajo na postopke razlastitve, na določila Odloka Občine Slovenske Konjice ter na zgodovino tega dela nepremičnin in njeno pomembnost zaradi povezave več naselij tudi z mestnim stadionom in mestnim kopališčem Slovenske Konjice. Navedbe, da naj bi cesta peljala čez dvorišče hiše, v kateri stanuje oseba z epilepsijo niso podprte z dokazi in ne glede na to, da je stanovanjski objekt spomeniško zaščiten, mora biti obnovljen. Promet se odvija že več desetletij po tem cestišču, na kar kaže tudi začasna odredba Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, številka Z 8/2009, ki je bila izdana, da je lahko tožena stranka na cesti izvedla vzdrževalna dela.

K točki 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče je v obravnavanem primeru tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo Občine Slovenske Konjice, številka 462-18/01-9202-1 z dne 17. 4. 2009, vendar iz drugih razlogov, kot jih navajata tožnika v tožbenih razlogih.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da se odpravi odločba, številka 462-18/01-9202 z dne 31. 5. 2006 (odločba Občine Slovenske Konjice, kar pa v izreku ni navedeno) in se vzpostavi stanje kakršno je bilo pred izdajo te odločbe. Kot je razvidno iz spisovnih listin in med strankami postopka ni sporno, je bila najprej (v nadaljnjem postopku je izdana še dopolnilna odločba, ki pa ni sporna) v zvezi s sporno javno potjo, številka JP 883040 ... izdana odločba Občine Slovenske Konjice, številka 462-18/01-9202 z dne 31. 5. 2006, to je odločba o izdaji obojestranske zapore s 1. 6. 2006 zaradi neustreznega stanja na cesti JP 883040, ki vodi čez reko Dravinjo (1. točka izreka). Navedena odločba, ki jo je izpodbijana upravna odločba v upravnem sporu odpravila, je postala dokončna in pravnomočna, kar med strankama postopka prav tako ni sporno. Določba 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 8/10, dalje ZUP), določa v četrtem odstavku tega člena, da je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev določenih z zakonom. Pravna sredstva, na podlagi katerih je mogoče poseči tudi v materialno pravnomočno odločbo pa so v upravnem postopku naslednja; obnova postopka (260. člen ZUP), odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (274. člen ZUP) in izredna razveljavitev (278. člen ZUP). To pomeni, da upravni organ v materialno pravnomočno odločbo razen v primerih, ki so določeni v četrtem odstavku 255. člena ne more posegati, niti ob spremembi dejanskega, niti ob spremembi pravnega stanja. Materialna pravnomočnost odločbe je namreč institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je tudi ustavnopravno zavarovan z določbo 158. člena Ustave RS. Ker je z izpodbijano odločbo prvostopni upravni organ odpravil pravnomočno odločbo Občine Slovenske Konjice, številka 462-18/01-9202 z dne 31. 5. 2006, je takšna odločitev, ki jo je potrdila pritožbena odločba nezakonita, glede na to, da ni imel za takšno odpravo prvostopni organ nobene pravne podlage v zgoraj navedenih določbah ZUP.

Sodišče je izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06 in 62/10, dalje ZUS-1) odpravilo in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo prvostopenjskem organu v ponoven postopek.

K točki 2 izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/2007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.


Zveza:

ZUP člen 225, 225/4.
URS člen 158.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.10.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU4ODU2