sodba U 2468/2007

Jedro

Določba 162. člena ZASP po razumevanju sodišča v četrtem odstavku določa obveznost kolektivne organizacije, da določene listine pošilja toženi stranki. Ta obveznost ji je naložena z zakonom in nobena zahteva tožene stranke za dostavo listin ni potrebna. Zakonodajalec je v tej določbi naštel najpomembnejše akte tožeče stranke in njihove spremembe, vendar ne taksativno (uporabljena je beseda »predvsem«). Odprt seznam pa po mnenju sodišča ne pomeni, da bi morala biti obveznost posredovanja drugih aktov določena v kateri drugi določbi zakona, kot to razume tožeča stranka, ampak pomeni, da druge akte tožeča stranka pošlje toženi stranki na njeno zahtevo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki odredil, da odpravi kršitev določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, da v roku 15 dni od vročitve sklepa upravnemu organu pošlje splošni obračun, seznam rednih članov in skupne sporazume z združenji uporabnikov (točka I. izreka); da v roku 3 mesecev od vročitve sklepa skupščina tožeče stranke sprejme letno poročilo organov upravljanja in nadzora o zbranih avtorskih honorarjih in nadomestilih, njihovi delitvi, izvajanju sporazumov iz 156. člena ter sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami (1. točka), mnenje organov upravljanja in nadzora o revizijskem poročilu in mnenju pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja (2. točka), ukrepe tožeče stranke za odpravo nepravilnosti, ki jih je ugotovil pooblaščeni revizor (3. točka), predlog finančnega načrta, ki vključuje plan stroškov poslovanja (4. točka), letni načrt, ki bo v skladu s prvim odstavkom 153. člena ZASP obravnaval način delitve prihodka med avtorske honorarje in stroške poslovanja (5. točka). V obrazložitvi navaja, da je Splošni obračun temeljni dokument za delitev avtorskih honorarjev in predstavlja poročilo o načinu oblikovanja delilne mase (višina prihodkov, upoštevani statistični vzorec za obdelavo podatkov, meja za izplačilo avtorskih honorarjev, upoštevani stroški zaščite). Če ga nadzorni organ nima možnosti pregledati, ne more preveriti zakonitost delovanja kolektivne organizacije. Tožena stranka je tožečo stranko na sestanku dne 25. 9. in 4. 10. 2007 ter z dopisom št. 31221-21/2007-9 z dne 28. 9. 2007 pozvala, da predloži Splošni obračun, vendar je predsednik upravnega odbora to odklonil. Z odklonitvijo predložitve je tožeča stranka kršila drugi odstavek 162. člena ZASP. Po četrtem odstavku 162. člena ZASP bi ji morala tožeča stranka posredovati seznam rednih članov. Če tožena stranka želi nadzorovati izvajanje nalog tožeče stranke, kamor sodi tudi omogočanje izvrševanja pravic in dolžnosti članov, mora razpolagati s seznamom rednih članov. Skladno s četrtim odstavkom ZASP ji mora tožeča stranka posredovati skupne sporazume z združenji uporabnikov, ni pa ji poslala nov sporazum z radijskimi postajami posebnega pomena in nov sporazum s kabelskimi operaterji, ki sta omenjena v poslovno-finančnem načrtu za leto 2007. Iz zapisa sklepov 10. redne skupščine tožeče stranke, ki je bila sklicana 5. 6. 2007, je tožena stranka ugotovila, da je skupščina obravnavala in potrdila poročilo predsednika upravnega odbora, finančno poročilo za poslovno leto 2006, letno poročilo za poslovno leto 2006, revizorjevo poročilo za leto 2006, poslovno-finančni načrt za leto 2007, letni načrt za leto 2007, poročilo predsednika odbora za zaščito avtorskih pravic, poročilo nadzornega odbora in poročilo predsednika disciplinskega razsodišča. Glede letnega poročila organov upravljanja in nadzora, predpisanega v 1. točki 161. člena ZASP, tožena stranka ugotavlja, da iz skupščinskega gradiva ni mogoče jasno ugotoviti, koliko sredstev je bilo v letu 2006 dejansko zbrano in razdeljeno med vse imetnike pravic, koliko med domače in koliko med tuje, ni razviden dejanski znesek promocijskega sklada, ni pojasnjeno komu in po kakšnih kriterijih so se sredstva iz sklada delila. V nobenem dokumentu ni tistih podatkov o delitvi zbranih avtorskih honorarjev in nadomestil, ki so potrebni, da posamezni avtor lahko preveri delitev. Tožena stranka se sklicuje na 26. člen Pravilnika o zaščiti avtorskih pravic in delitvi honorarjev, ki določa, da se avtorski honorarji delijo na podlagi splošnega obračuna, ki ga na predlog odbora za zaščito avtorskih pravic potrdi upravni odbor. Kot temeljni dokument za delitev bi moral biti vključen v letno poročilo, tako da bi o njem odločala tudi skupščina. Tožena stranka tudi ugotavlja, da v gradivu ni zadostnih informacij o izvajanju sporazumov z uporabniki in s tujimi kolektivnimi organizacijami. Zato je kršena 1. točka 161. člena ZASP. Skupščina tudi ni obravnavala in sprejela mnenj organov upravljanja in nadzora o poročilu revizijske gospodarske družbe o opravljenem pregledu računovodskih izkazov ter o mnenju pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja kolektivne organizacije z zakonom, notranjimi akti in sporazumi, ki jih je sklenila z drugimi, čeprav to zahteva 3. točka prvega odstavka 161. člena ZASP. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da skupščina ni sprejela ukrepov po 4. točki prvega odstavka 161. člena ZASP. Pooblaščena revizorka je podala mnenje s pridržkom glede v letu 2006 izvedene delitve sredstev, prejetih za pretekla leta, ki jih je tožeča stranka delila na podlagi točk, doseženih v letu 2005, bolj skladna pa bi bila po njenem mnenju delitev na podlagi točk, doseženih v letu, na katerega se prejeto plačilo nanaša. Za odpravo teh kršitev skupščina ni sprejela nobenih ukrepov. Tožena stranka tudi ugotavlja, da poslovno finančni načrt, ki ga je sprejela 10. redna skupščina, ni ustrezno razdelan, tako da na koncu leta ne bo mogoče preveriti, ali je bil uresničen ali ne. Sprejet finančni načrt ni tak, kot ga zahteva 5. točka prvega odstavka 161. člena ZASP. Tudi obravnavan in sprejet letni načrt za leto 2007 nima zakonsko določenih vsebin. Ne vsebuje nobenih podatkov, obrazložitev, predlogov ali predvidevanj glede avtorskih honorarjev, ki naj bi bili razdeljeni in glede stroškov, ki naj bi v letu 2007 nastali. Ker skupščina ni sprejela letnega načrta s takimi podatki, je tožena stranka kršila prvi odstavek 153. člena ZASP. Tožena stranka je ocenila, da je primeren rok za odpravo teh kršitev 3 mesece.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede posredovanja dokumentov toženi stranki meni, da drugi odstavek 162. člena ZASP določa zgolj dolžnost omogočiti vpogled v poslovne knjige in druge poslovne dokumente, ne pa dolžnost posredovanja kopij iz take dokumentacije. Dolžnost omogočiti vpogled nastane šele na podlagi obrazložene in natančne pisne zahteve za pregled. Take zahteve od tožene stranke pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prejela. Prejela je zgolj njen dopis z dne 28. 9. 2007, v katerem jo je tožena stranka prosila, da ji pošlje kopijo splošnega obračuna, seznam članov, ki so zaradi povečanega cenzusa za redno članstvo izpadli, Pravilnik o zaščiti avtorskih pravic in delitvi avtorskih honorarjev iz leta 2006 ter seznam rednih članov. Kot obrazložitev je dopis vseboval zgolj navedbo, da seznam rednih članov potrebuje za izvrševanje zakonsko določenega nadzora nad njenim delovanjem. To pa po njenem mnenju ni bilo zadostno. Ker je z zakonom omogočanje vpogleda omejeno na potrebni obseg za opravljanje nadzora, mora obrazložitev zahteve vsebovati navedbo, v čem je vpogled v konkretne dokumente potreben za nadzor. Glede zahteve za predložitev splošnega obračuna navaja, da je bilo poročilo o poslovni zadevi s podatki o višini prihodkov, upoštevani statistični vzorec za obdelavo podatkov, meja za izplačilo avtorskih honorarjev, upoštevani stroški zaščite prvič zahtevo z izpodbijanim sklepom, in je bilo v roku poslano. Če pa je tožena stranka zahtevala dokument iz poslovne dokumentacije – splošni obračun, bi morala prej poslati obrazloženo in natančno zahtevo za vpogled. Takšne zahteve tožeča stranka tudi ni prejela za posredovanje seznama rednih članov. Niti izpodbijani sklep po njenem mnenju ne vsebuje jasne obrazložitve, zakaj bi ga tožena stranka potrebovala. Za posredovanje seznama rednih članov pa tožeča stranka vidi zadržke tudi v Zakonu o varstvu osebnih podatkov. Tožena stranka je zahtevala trajno kopijo, iz zaporednega seznama pa bi lahko sklepala, kakšne honorar je posamezni član prejel. Tožeča stranka poudarja, da je zasebni subjekt, je združenje članov, ki lahko tudi sami neposredno izvajajo nadzor nad kolektivno organizacijo. Stvar tožene stranke je, da nadzoruje poslovanje tožeče stranke, ni pa njena stvar, da nadzoruje njene člane. Pri tem se sklicuje na mnenje Informacijske pooblaščenke. Nadalje navaja, da je obveznosti posredovanja skupnih sporazumov z združenji uporabnikov izpolnila, in toženi stranki poslala Sporazum za uporabo avtorskih glasbenih del preko juke boks aparatov in Dodatek k memorandumu glede urejanja avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, ki se retransmisirajo po kabelskih sistemih v Sloveniji. Zato ni bilo podlage za odpravo kršitev, ki so ji naložene v točki I. izreka sklepa. Glede dokumentov iz 161. člena ZASP (naložitev obveznosti po sprejemu aktov na skupščini – točka II. izreka sklepa) navaja, da jih je sprejela ali pridobila in jih toženi stranki poslala 20. 8. 2007 in 10. 9. 2007. Odredba po sprejemu novih dokumentov zato materialnopravno ni pravilna. Glede očitanih pomanjkljivosti gradiva – da ni mogoče ugotoviti dejansko zbranih in razdeljenih sredstev, ugovarja, da so ti zneski razvidni. Glede podatkov o promocijskem skladu opozarja, da predpisi ne zahtevajo, da bi ti podatki morali biti vidni v predpisanih poročilih. Ta znesek je zajet v delilni masi, kar je možno vpogledati pri njej. Brez podlage so navedbe, da bi splošni obračun moral biti vključen v letno poročilo, da bi o njem odločala skupščina. Le-ta ima po 22. členu Statuta izključno pristojnost, da pregleda in sprejme poročilo njenih organov. Po 28. členu Statuta upravni odbor pripravi letno poročilo o zbranih avtorskih honorarjih in nadomestilih, njihovi delitvi, poslovanju in izvajanju sporazumov in sprejema splošni obračun na predlog odbora za zaščito avtorskih pravic. Skupščina je s Statutom prenesla pristojnost za sprejem splošnega obračuna na upravni odbor. Drugače tudi v praksi ne bi moglo biti. Letno poročilo je vsebovalo informacije o izvajanju sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami. Prav tako tožena stranka zmotno navaja, da bi morala obravnavati in sprejeti poročilo revizijske družbe o opravljenem pregledu računovodskih izkazov ter o mnenju pooblaščenega revizorja. Po naravi stvari je ta dokument le pridobila in ji ga je tudi posredovala. Nadalje navaja, da je pooblaščena revizorka ugotovila le pomanjkljivosti v zvezi s sredstvi, ki so se natekla pred letom 2005, v zvezi s čemer je upravni odbor sprejel ustrezen sklep. Ni šlo za nepravilnosti in sprejem ukrepov ni prišel v poštev. Glede predloga sprejetega finančnega načrta in letnega načrta meni, da sta ustrezna. Tožena stranka ni pojasnila, kakšen naj bi bil ustrezno razdelan finančni načrt. V sprejetem poslovno-finančnem načrtu piše, da bo delež stroškov 23%, iz konteksta ostalih gradiv pa je razvidno, da gre za delež od prihodkov. Zaključuje, da je ravnala skladno z zakonom in statutom. Ugovarja pa tudi, da ni imela možnosti sodelovati v postopku pred sprejemom sklepa in je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in odloči tako, da ugotovi, da ne obstaja obveznost, ki ji je naložena z izpodbijanim sklepom, podrejeno pa da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V dopolnitvi tožbe je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam. Navaja, da so jo posamezni avtorji opozarjali na domnevne nepravilnosti v delovanju tožeče stranke, ki so ji očitali nepravilen sklic skupščine, arbitrarno delitev zbranih honorarjev, neodzivanje na prošnje za pojasnila o izvedenem obračunu honorarjev za njihova avtorska dela, onemogočanje vpogleda v splošni obračun, v seznam rednih članov ipd. Opisuje potek upravnega postopka, kot ga je navedla v izpodbijanem sklepu. Meni, da drugi odstavke 162. člena ZASP ureja dve situaciji pri njenem nadzoru; prva se nanaša na poročila o poslovnih zadevah, ki jih lahko zahteva kadarkoli in ji te zahteve ni potrebno pisno obrazložiti, tožeča stranka pa je dokumente dolžna poslati, druga situacija pa so primeri, ko želi vpogledati v poslovne knjige in druge poslovne dokumente – v tem primeru je dolžna zahtevo pisno obrazložiti, vpogled pa opraviti na sedežu kolektivne organizacije. Poročila o poslovnih zadevah predstavljajo oceno in razlago stanja, kot izhaja iz celotne poslovne dokumentacije in kot jo vidijo organi upravljanja in nadzora kolektivne organizacije. Za razliko od poslovnih knjig in druge poslovne dokumentacije ne vsebujejo nobenih poslovnih skrivnosti, zato ji zakon omogoča, da jih pridobi kadarkoli. Če bi morala biti vsaka njena zahteva obrazložena, bi to zelo oviralo nadzor. Četrti odstavek 162. člena ZASP določa, katere dokumente mora kolektivna organizacija posredovati nadzornemu organu. Ker gre za odprt seznam dokumentov, lahko od kolektivne organizacije zahteva, da ji pošlje (ne le omogoči vpogled) tudi druge dokumente, za katere oceni, da so pomembni za izvajanje zakonitega nadzora (npr. seznam rednih članov). Glede poziva za predložitev dokumentov z dne 28. 9. 2007 odgovarja, da je bil ta dopis namenjen temu, da tožečo stranko spomni, katere dokumente naj ji po dogovoru na sestanku dne 25. 9. 2007 pošlje. Tudi na drugem sestanku dne 4. 10. 2007 je pojasnila, zakaj potrebuje nekatere dokumente, in je bilo, kar je razvidno iz zapisnikov, obljubljeno, da ji bodo poslani. K predložitvi seznama rednih članov je tožečo stranko večkrat pozvala iz različnih razlogov, pri čemer je svojo zahtevo obrazložila v dopisu z dne 10. 10. 2007. Glede ugovorov o obsegu nadzora se sklicuje na 162. člena ZASP, ki določa, da nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge skladno z ZASP. Ena od teh nalog pa je tudi, da omogoča svojim članom, da jo nadzorujejo. Ne glede da meni, da zahteve za dostavo splošnega obračuna in seznama rednih članov ni bila dolžna obrazložiti, je to storila, in ne drži tožbena trditev, da sta bila ta dokumenta prvič zahtevana z izpodbijanim sklepom. Opisuje situacijo, ko so člani tožeče stranke uveljavljali pregled poslovanja po neodvisnem izvedencu. Če kolektivna organizacija svojim članom ne omogoča, da jo nadzorujejo, krši ZASP, kar tožena stranka nadzoruje, in je dolžna poskrbeti, da so kršitve odpravljene. Glede predložitve skupnih sporazumov, omenjenih v poslovno-finančnem načrtu za leto 2007, navaja, da jih tožeča stranka ni posredovala. Glede sprejemanja določenih dokumentov na skupščini tožena stranka odgovarja, da nekaterih dokumentov skupščina ni sprejela, nekateri pa niso bili popolni. Navaja, da je iz letnega poročila mogoče razbrati plačano realizacijo brez DDV in neto znesek za delitev, ni pa razvidno, koliko se je delilo domačim avtorjem in koliko tujim, koliko je znašal in kako se je delil promocijski sklad, kar je pomembno že zato, ker tega sklada ZASP ne predvideva. Tožena stranka meni, da bi skupščina morala imeti možnost, da splošni obračun tudi zavrne in bi bilo tako treba prilagoditi poslovanje. Vztraja, da v skupščinskem gradivu ni natančnejših poročil o izvajanju sporazumov, čeprav to zahteva 1. točka prvega odstavka 161. člena ZASP, in da skupščina ni sprejela ukrepov glede na ugotovitve pooblaščene revizorke, kot ji nalaga 4. točka te določbe. Vztraja tudi pri ugotovitvah o pomanjkljivosti finančnega načrta in letnega načrta. Predlaga zavrnitev tožbe.

V pripravljalni vlogi z dne 31. 3. 2008 tožeča stranka ugovarja, da se tožena stranka pavšalno sklicuje na pritožbe njenih članov o nepravilnosti poslovanja in dvomi, če je sploh šlo za pritožbe. Če je tožena stranka pritožbe dejansko dobila, pa bi morala pri njej preveriti, ali so pritožniki redni ali vsaj zunanji člani. Seznaniti bi jo morala z vsemi pomembnimi dejstvi in ji dati možnost, da se o njih izjavi. Nadalje meni, da 162. člen ZASP določa tri režime glede omogočanja nadzora: za poročila o poslovnih zadevah, ki jih mora brez posebnih pogojev pripraviti na zahtevo tožene stranke; za poslovne dokumente, za katere mora omogočiti zgolj vpogled v zgolj potrebnem obsegu

in zgolj na podlagi obrazložene in natančne pisne zahteve za pregled; in za dokumente, ki jih mora posredovati nadzornemu organu. Glede slednjih seznam ni izčrpen, s čemer je zakonodajalec želel dopustiti možnost, da na kakšnem drugem mestu določi še kakšen dokument, ki ga mora posredovati. Nato povzema potek postopka in izpostavlja kot sporno sodelovanje predstavnika Ministrstva za gospodarstvo, ki je tudi glasbeni novinar, na skupnih sestankih. Zanika, da je bil na sestanku dne 25. 9. 2007 sklenjen dogovor, da bo toženi stranki poslala kopijo splošnega obračuna in seznam članov. Kolikor se tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicuje na zapisnika št. 28 in 38, navaja, da jih nima. Ne ve, kaj je v njih zapisano in je zato bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Obisk predstavnikov tožene stranke in Ministrstva za gospodarstvo je štela za neformalen obisk in ne za poskus vpogleda v dokumentacijo v smislu 162. člena ZASP. Kolikor je pritožbo zaradi nemožnosti vpogleda v seznam rednih članov dal sindikat ZSVGS, pojasnjuje, da ta ni njen član in pooblastila za vpogled nima. Pri tem se sklicuje na mnenje Informacijske pooblaščenke. Odgovarja, da ni bilo nepravilnosti v zvezi z zahtevama za pregled poslovanja. Zgolj ena zahteva je bila sposobna vsebinske obravnave in na njeni podlagi je bil pregled poslovanja tudi opravljen. Glede zahteve, da pošlje skupne sporazume z združenji uporabnikov meni, da je izrek v tem delu abstrakten, ker ne določa, katere sporazume mora poslati. Če je to »skupni sporazum« z združenjem radijskih postaj, ga prilaga k tej vlogi, vendar to ni skupni sporazum v smislu 157. člena ZASP. Glede aktov iz 161. člena ZASP zakon določa, da jih mora kolektivna organizacija sprejeti ali pridobiti, in ne, da jih mora nujno sprejeti skupščina. Od njenih notranjih aktov je odvisno, ali je zato pristojna skupščina. Tožena stranka ji nalaga dolžnosti, za katere v ZASP ni podlage, in tako nedopustno širi njene obveznosti. Obveznosti pa lahko po ustavnopravni ureditvi predpiše zgolj zakonodajalec z zakonom. Glede vsebine aktov, kot jo obrazlaga tožena stranka v izpodbijani odločbi, meni, da tožena stranka postavlja dodatne zahteve. Vztraja, da so poročila vsebovala dovolj natančne podatke o delitvi sredstev. Splošni obračun ni bil vključen v skupščino gradivo, za kar ni zakonske podlage, vendar pa avtorjem omogoča vpogled v poslovno dokumentacijo – tudi v splošni obračun, na podlagi katerega lahko vsak avtor preveri, ali je njegov obračun pravilen. Glede informacij o izvajanju sporazumov iz 156. člena ZASP in sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami navaja, da ZASP natančno ne normira, kako podrobno mora biti poročilo. Pa tudi če bi obstajale pomanjkljivosti v letnih poročilih organov upravljanja in nadzora, bi zadostovala nova poročila teh organov. Mnenja organov upravljanja in nadzora o poročilu in mnenju revizorja je pridobila, meni pa, da ni nujno, da bi jih morala obravnavati skupščina. Vztraja pri mnenju, da revizor ni odkril nepravilnosti, ukrepe glede ugotovljenih pomanjkljivosti pa je sprejel upravni odbor. Vztraja tudi pri svojem stališču o ustreznosti vsebine finančnega načrta in letnega načrta.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka navaja, da se ugotovljene kršitve ne nanašajo na delovanje tožeče stranke zoper točno določenega imetnika pravic ali uporabnika in njeno polemiziranje v zvezi posameznimi pritožbami ni pomembno za odločitev. Glede posredovanja dokumentov ponavlja svoje stališče, da se dolžnost vnaprejšnje pisne obrazložitve nanaša zgolj na vpogled v poslovne knjige in poslovne dokumente, izpodbijani sklep pa se na takšne dokumente ne nanaša. Sestanek pri tožeči stranki ni bil neformalen, saj je vsako njeno dejanje v odnosu do kolektivnih organizacij v vlogi nadzora. Sestanka se je udeležil tudi predstavnik Ministrstva za gospodarstvo, v katerega sestavi je tožena stranka, in kateremu je dolžna poročati o svojih aktivnostih. Glede zahtevanega skupnega sporazuma z radijskimi postajami posebnega pomena navaja, da je bil ta pojem uporabljen v poslovno-finančnem načrtu za leto 2007, in ker ji sporazum ni bil predložen, ga je upravičeno zahtevala. Glede aktov iz 161. člena ZASP, za katere zakon določa, da jih mora sprejeti ali pridobiti kolektivna organizacija, se sklicuje na določbe Statuta o pristojnosti skupščine. V ostalem se sklicuje na obrazložitev v izpodbijanem sklepu in na odgovor na tožbo.

V pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2009 tožeča stranka ugovarja, da izrek izpodbijanega sklepa ni jasen (ni določeno, za katero časovno obdobje mora predložiti akte oziroma akti niso popolni) in zato ne more nedvoumno razbrati, kaj tožena stranka zahteva.

V pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2009 se tožeča stranka sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. I U 25/2009 z dne 4. 11. 2009, v kateri gre za podobno dejansko stanje in smiselno iste kršitve upravnega postopka. V nobenem postopku tožeča stranka ni bila seznanjena, da je zoper njo uveden kakršenkoli postopek nadzora in ni imela možnosti, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih. Z navedeno sodbo je v svojih ugovorih uspela.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala v izvrševanju svoje nadzorne funkcije nad tožečo stranko (prvi odstavek 162. člena ZASP). Tožeča stranka je status kolektivne organizacije, ki neprofitno upravlja določene avtorske in sorodne pravice, pridobila z dovoljenjem tožene stranke (146. člen, 148. člen ZASP). Kot edina kolektivna organizacija za uveljavljanje in upravljanje glasbenih avtorskih pravic ima monopolni položaj (zakonska podlaga za to je v drugem odstavku 149. člena ZASP, ki praviloma dopušča ustanovitev le ene organizacije za isto vrsto avtorskih del in iste pravice; tak položaj ji je pripisalo tudi Ustavno sodišče RS v sklepu št. U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001), hkrati pa z omogočanjem množične uporabe varovanih avtorskih del deluje v javnem interesu. Korelat opisanemu položaju je nadzorstvo nad njenim delovanjem. Obseg nadzora, za katerega ZASP pooblašča toženo stranko, ureja 162. člen.

Določba 162. člena ZASP po razumevanju sodišča v četrtem odstavku določa obveznost kolektivne organizacije, da določene listine pošilja toženi stranki. Ta obveznost ji je naložena z zakonom in nobena zahteva tožene stranke za dostavo listin ni potrebna. Zakonodajalec je v tej določbi naštel najpomembnejše akte tožeče stranke in njihove spremembe, vendar ne taksativno (uporabljena je beseda »predvsem«). Odprt seznam pa po mnenju sodišča ne pomeni, da bi morala biti obveznost posredovanja drugih aktov določena v kateri drugi določbi zakona, kot to razume tožeča stranka, ampak pomeni, da druge akte tožeča stranka pošlje toženi stranki na njeno zahtevo.

Kaj drugega lahko tožena stranka od kolektivne organizacije še zahteva, je določeno v drugem odstavku 162. člena ZASP – poročilo o poslovnih zadevah in vplogled v poslovne knjige in druge poslovne dokumente. Ta zahteva mora biti po zakonskem besedilu obrazložena, natančna, pisna. Standardu temu ustrezne obrazložitve po mnenju sodišča zadosti obrazložitev, v kateri tožena stranka pove, kaj kontrolira in s katerimi podatki mora biti seznanjena, tako da je mogoče preveriti, da listino oziroma vpogled zahteva za potrebe izvajanja nadzora. Nadzirani kolektivni organizaciji ne more biti dana možnost, da bi se z zahtevo po prekomerni obrazložitvi nadzoru izogibala.

Po presoji sodišča tožena stranka z naložitvijo predložitve listin, naštetih v točki I. izreka, zakonskih pooblastil ni presegla. Splošni obračun je po 26. členu Pravilnika o zaščiti avtorskih pravic in delitvi avtorskih honorarjev podlaga za delitev avtorskih honorarjev. Reparticija pa je temeljna naloga tožeče stranke (7. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Zakon za delitev zbranih sredstev imetnikom pravic zahteva vnaprejšnjo določenost pravil delitve (7. točka prvega odstavka 146. člena ZASP), ob izključitvi vsake arbitrarnosti (tretji odstavek 153. člena ZASP). Kot načela za delitev je tožeča stranka v 10. členu svojega Statuta (Statut/2007) določila vestnost in poštenost, pravičnost, objektivnost, jasnost in učinkovitost. Udejanje teh načel zagotavlja, da avtor dobi pravično nadomestilo (glej uvodni recital Direktive Sveta 92/100/EGS o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine). Da tožena stranka lahko preveri upoštevanje teh zahtev, je upravičena biti seznanjena s podatki oziroma dokumenti, ki navedene zahteve operacionalizirajo (ugotovljeno neupoštevanje zahtev lahko kot neskladnost opravljanja dejavnosti z zakonom sankcionira z odvzemom dovoljenja, 2. točka drugega odstavka 162.a člena ZASP). Zato je po mnenju sodišča obveznost predložitve splošnega obračuna lahko razširjena tudi na ta akt. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka kopijo splošnega obračuna pisno zahtevala dne 28. 9. 2007. Pred tem, dne 25. 9. 2007, je bil pri toženi stranki sestanek, na katerem je bil, kot izhaja iz zapisnika tega sestanka, predmet razpravljanja pobiranje in delitev honorarja, način obdelave in delitev sredstev za splošni obračun za leto 2006. Glavna tema je bila delitev honorarjev tudi na sestanku dne 4. 10. 2007, kjer so, kot izhaja iz zapisnika, predstavniki tožene stranke ponovno zahtevali izročitev kopije splošnega obračuna, kar so utemeljili s potrebo po preveritvi delitve zbranih sredstev. Da je bilo to ključno vprašanje nadzora, pa, kot izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu (tudi iz dopisa tožeče stranki toženi stranki z dne 5. 9. 2007, da prosi za sestanek, na katerem bo pojasnila način obračuna za leto 2006) niti ni sporno. Predložitev splošnega obračuna je po presoji sodišča tožena stranka zahtevala skladno s predpisanim načinom in s svojimi pooblastili.

Enako po presoji sodišča velja tudi za zahtevo za predložitev seznama rednih članov. Tega je tožena stranka zahtevala v dopisu z dne 29. 8. 2007, v dopisu z dne 28. 9. 2007 in v dopisu z dne 10. 10. 2007, v katerem je tudi pojasnila, zakaj ga potrebuje. Njeno razlogovanje sodišče sprejema. Tožeča stranka upravlja pravice vseh svojih članov, ki pa v notranjem razmerju niso v enakem položaju; redni člani (pri čemer ni nepomemben cenzus za pridobitev statusa rednega člana) imajo pravico da volijo in so izvoljeni v organe tožeče stranke (17. člen Statuta), redni člani imajo na skupščini pravico glasovanja, zunanji pa ne (18. člen Statuta), le redni člani lahko zahtevajo pregled poslovanja (drugi odstavek 160. člena ZASP), tudi zunanji člani pa imajo pravico do vpogleda v finančno poslovanje (prvi odstavek 160. člena ZASP, drugi odstavek 18. člena Statuta), do vpogleda v zapisnike vseh organov (prvi odstavek 8. člena Statuta) in do udeležbe na skupščini (prvi odstavek 21. člena Statuta). Z vlogami v upravnem spisu je potrjeno, da so se posamezni avtorji pri toženi stranki pritoževali, da jim je uveljavljanje njihovih pravic odtegnjeno (po podatkih upravnega spisa je tožena stranka tožečo stranko o pritožbah obvestila z dvema dopisom z dne 7. 8. 2007, iz nekaterih vlog je razvidno, da so bile vložene neposredno pri tožeči stranki) in je neumesten dvom tožeče stranke o samem obstoju takih pritožb. Sicer pa so pritožbe avtorjev za toženo stranko lahko le pobuda, saj postopek nadzora opravlja po uradni dolžnosti. V tem postopku pa lahko preverja tudi, kako se zagotavlja uravnotežena obravnava članov oziroma ali tožena stranka svojim članom omogoča, da jo kontrolirajo. Res je tožeča stranka zasebna pravna oseba, vendar s koncesijo za upravljanje avtorskih pravic. V razmerja med njo in njenimi člani se zato lahko vnese državno poseganje (nadzor državnega organa). Pri tem ni nepomembna pravna narava avtorske pravice, ki je izključna pravica (15. člen ZASP), kar pomeni, da izključno avtor odloča o tem, ali in pod katerimi pogoji bo prenesel svoje materialne pravice. Če pa je zakonodajalec avtorju odvzel možnost individualnega upravljanja z njegovi pravicami, tak pa je učinek obveznega kolektivnega upravljanja za priobčitev javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (t.i. male avtorske pravice, ki obsegajo osem materialnih pravic, 1. točka 147. člena in 22. člen ZASP), mora zagotoviti zadosten nadzor nad kolektivno organizacijo, ki upravlja njegove pravice, tudi glede notranjih razmerij.

Za posredovanje seznama članov sodišče ovir ne vidi niti v določbah Zakona o varstvu osebnih podatkov. Po četrtem odstavku 9. člena tega zakona se lahko v javnem sektorju izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s tako obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Tožena stranka (v smislu navedene določbe javni sektor) pa lahko pri ugotavljanju, ali tožeča stranka deluje v skladu z zakonom, določena dejanja preveri le, če ji je znan seznam članov. Pri tem interes posameznih članov ni prizadet, ampak je, nasprotno, nadzor v interesu avtorjev.

Obveznost predložitve skupnih sporazumov z združenji uporabnikov je zakonska obveznost (2. točka četrtega odstavka 162. člena ZASP), ki jo mora tožena stranka izpolniti brez tudi brez zahteve tožene stranke. Glede ugovora tožeče stranke, da iz izreka ni jasno, na katere skupne sporazume se obveznost predložitve iz izpodbijanega sklepa nanaša, sodišče ugotavlja, da sta v obrazložitvi sporazuma identificirana (sporazum z radijskimi postajami posebnega pomena ter sporazum s kabelskimi operaterji). Da se je tožena stranka zanimala za sporazum z radijskimi postajami posebnega pomena, je razvidno tudi iz zapisnika sestanka z dne 4. 10. 2007. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v 15 dneh po prejemu sklepa toženi stranki poslala Sporazum za uporabo avtorskih glasbenih del preko juke boks aparatov in Dodatek k memorandumu glede urejanja avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, ki se retransmisirajo po kabelskih sistemih v Sloveniji in da zato ni bilo podlage za naložitev te obveznosti. Iz teh navedb izhaja, da je tožeča stranka izpolnila zakonsko obveznost predložitve sporazumov (prvonavedeni sporazum v izpodbijanem sklepu niti ni zajet, obveznost predložitve pa izhaja že iz zakona), katere obstoj pa se presoja glede na čas izdaje sklepa. Tedaj pa je obveznost obstajala (glede sporazuma z radijskimi postajami posebnega pomena zato, ker bi je bili kot tak označen v poslovno-finančnem načrtu tožeče stranke za leto 2007, iz katerega je tožena stranka sklepala o njegovem sprejetju).

Glede naložitve odprave ugotovljenih nepravilnosti po II. točki izreka izpodbijanega sklepa se sodišče najprej opredeljuje do vprašanja, ali mora akte, določene v tej točki, sprejeti skupščina tožeče stranke.

Pristojnosti skupščine tožeče stranke ne določa ZASP; določila jo je tožeča stranka v 22. členu svojega Statuta (Skupščina ima izključno pristojnost (tudi), da pregleda in sprejme letna poročila organov tožeče stranke (2. točka), da pregleda in sprejme poročilo revizijske gospodarske družbe o opravljenem revidiranju računovodskih izkazov ter poslovanju tožeče stranke za poslovno leto, skupaj z mnenjem pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja društva z zakoni in drugimi predpisi (3. točka), sprejme mnenje organov upravljanja in nadzora tožeče stranke o poročilu in mnenju iz prejšnje točke in predlagane ukrepe, če pooblaščeni revizor ugotovi nepravilnosti v poslovanju tožeče stranke (4. točka), sprejme letni načrt (8. točka), potrdi finančno poročilo in finančni načrt ter poslovno poročilo in poslovni načrt, ki vključuje predvideni plan stroškov (9. točka)). Tožena stranka je v svoji odločitvi o tem, kateri organ mora odpraviti ugotovljene nepravilnosti, sledila najvišjemu aktu tožeče stranke (po določbi 148. člena ZASP je statut, ki določa organe in njihova pooblastila za izvajanje nalog kolektivne organizacije, tudi akt, ki mora biti priložen vlogi za izdajo dovoljenja). Zmotno je mnenje tožeče stranke, da ji je s tem naložila obveznosti, za katere v ZASP ni podlage, obveznosti pa lahko po ustavnopravni ureditvi predpiše zgolj zakon. Če je tožeča stranka mislila na 87. člen Ustave RS, ga napačno razume. Po ustavnopravni doktrini (glej Ustavno sodstvo, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2000, stran 64) podzakonski predpis ne sme povsem originarno, preko, v splošnih obrisih začrtanega okvira v zakonu, urejati pravic in dolžnosti. Kako pa jih ureja v zakonskem okviru, je odvisno od narave razmerja. ZASP je v 161. členu naštel najpomembnejše akte kolektivne organizacije, skladno s to določbo pa je tožeča stranka sprejem teh aktov poverila skupščini kot organu, ki je zbor njenih članov (21. člen Statuta). Neutemeljeni so zato po presoji sodišča ugovori, da ni potrebno, da akte iz točke II. izreka sprejme skupščina.

Tožena stranka je, kot navaja v izpodbijanem sklepu, iz posredovanega zapisnika 10. redne skupščine tožeče stranke, ki je bila 5. 7. 2007, ugotovila, katere akte je skupščina obravnavala in potrdila. Po njeni oceni skupščina ni obravnavala vseh aktov oziroma vseh vsebin, ki bi jih morala, zato ji je naložila, da akte oziroma ustrezno dopolnjene akte sprejme. Iz navedb v tožbi in pripravljalnih vlogah izhaja, da je bilo tožeči stranki prezentno, odpravo katerih pomanjkljivosti ji tožena stranka nalaga, le strinjala se ni, da gre za pomanjkljivosti. Takšni njeni pomisleki pa so po presoji sodišča neutemeljeni.

Po prvem odstavku 161. člena ZASP mora kolektivna organizacija za vsako poslovno leto sprejeti oziroma pridobiti letna poročila organov upravljanja in nadzora o zbranih avtorskih honorarjih in nadomestilih, njihovi delitvi, poslovanju kolektivne organizacije, izvajanju skupnih sporazumov med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov in sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami. V razmerju med kolektivno organizacijo in njenimi člani, ki je po pravni naravi mandatno razmerje (po 151. členu ZASP kolektivna organizacija na podlagi pogodbe z avtorjem ali na podlagi zakona upravlja za avtorja z njegovimi pravicami), predstavlja letno poročilo, na splošni ravni, realizacijo dolžnosti prevzemnika naročila – kolektivne organizacije o dajanju računa iz opravljenih poslov. Zato mora biti delitev zbranih sredstev (kar je zakonska vsebina letnega poročila) prikazana tako, da je preverljiva. S tem se članom, tudi zunanjim, zagotavlja statutarna pravica do vplogleda v finančno poslovanje. Na podlagi podatkov letnega poročila za poslovno leto 2006 tudi po mnenju sodišča upoštevanje zakonskih oziroma statutarnih zahtev za delitev ni mogoče preizkusiti. Za to ne zadošča zgolj znesek zbranih sredstev (prihodki - stran 4 letnega poročila) in znesek razdeljenih honorarjev (delitveni sklad malih pravic – stran 6 finančnega poročila), kot tožeča stranka meni v tožbi, oziroma znesek promocijskega sklada (stran 12 letnega poročila), kot trdi v pripravljalni vlogi. Glede na kompleksnost pravil o delitvi je za to potrebno tudi poznavanje drugih parametrov, predpisanih v 26. členu Pravilnika o zaščiti avtorskih pravic in delitvi avtorskih honorarjev. S temi pa se, kot izhaja iz skupščinskega gradiva, skupščina niti seznanila ni, saj niti iz poročila predsednika odbora za zaščito avtorskih pravic, ki je po Statutu (31. člen) tisti organ, ki pripravi letno poročilo o zbranih avtorskih honorarjih in nadomestilih, njihovi delitvi, poslovanju tožeče stranke in izvajanju sporazumov, niso razvidni. Sodišče zato pritrjuje tožeči stranki, da delitev zbranih sredstev, kakršno je obravnavala skupščina, ni bila prikazana dovolj transparentno, ne za domače avtorje, in ne za tuje avtorje, ki jih tožeča stranka v okviru svetovnega glasbenega repertoarja tudi zastopa. Prav tako ni jasno, po kakšnem kriteriju (ob siceršnjem pravilu dejanskega obsega uporabe) so se delila sredstva promocijskega sklada.

Pravno presojo vzdrži tudi ocena tožene stranke, da v skupščinskem gradivu ni zadosti informacij o izvajanju sporazumov, kar mora letno poročilo vsebovati na podlagi 1. točke prvega odstavka 161. člena ZASP. Res je, da ZASP ne določa natančne vsebine tega poročila, na kar se sklicuje tožeča stranka v pripravljalni vlogi, vendar pa je poslano poročilo, ki navaja, da realizacija sporazuma za uporabo avtorskih glasbenih del preko juke boks aparatov ne poteka po pričakovanjih, glede sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami pa konkretnih podatkov sploh nima, ampak le ocenjuje sodelovanje kot zgledno, tudi po mnenju sodišča preskopo.

Na podlagi ugotovitev, da letno poročilo ni vsebovalo vseh podatkov, in zato skupščina tožeče stranke ni obravnavala vseh vprašanj, ki bi jih morala, je pravni sklep tožene stranke, da je bila kršena 1. točka prvega odstavka 161. člena ZASP pravilen.

Glede sprejema mnenja organov upravljanja in nadzora o poročilu revizijske gospodarske družbe o opravljenem revidiranju računovodskih izkazov ter poslovanju tožeče stranke in o mnenju pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja z zakoni in drugimi predpisi, ter glede ukrepov v zvezi z ugotovitvami revizorja, je sodišče že pojasnilo svoje stališče, da gre za pristojnost skupščine. S tem argumentom ocenjuje kot pravilno odločitev v točki II/2 in 3.

Svojo oceno, da predlog finančnega načrta ni ustrezno razdelan, je tožena stranka podprla s pojasnilom, da mora načrt vsebovati tudi obrazloženo oceno predvidenih prihodkov, zato ne drži tožbeni ugovor, da ni jasno, kaj bi bil za toženo stranko ustrezno razdelan finančni načrt. Takšen, kakršnega je obravnavala skupščina, je imel le vrednostno oceno stroškov (kar je po mnenju sodišča glede na zakonsko zahtevo po neprofitnem delovanju tožeče stranke pomembno zaradi presoje, ali gre zgolj za stroške njenega delovanja), in povsem nedefinirano oceno, da naj bi se v poslovnem letu 2007 povečali prihodki od malih uporabnikov ter prihodki od radijskih postaj. To pa za akt, s katerim se načrtuje finančno poslovanje organizacije, tudi po mnenju sodišča ne more biti dovolj.

Vsebine, ki naj bi jih, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, imel letni načrt, niso arbitrarne zahteve tožene stranke, temveč izhajajo iz zakona. Po prvem odstavku 153. člena ZASP mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za avtorske honorarje članov in za pokrivanje stroškov poslovanja, v skladu z letnim načrtom, ki ga sprejme skupščina. Torej je že zakon določil, da je letni načrt tisti akt, ki ga sprejme najvišji organ in v njem določi temeljna razmerja v kolektivni organizaciji. Takšne vsebine pa letni načrt tožeče stranke za leto 2007 nima, saj določa le naloge tožeče stranke, navaja, katere akte bo pripravila in imenuje delovne skupine.

Glede na navedeno ocenjuje sodišče ugovore tožeče stranke, da je ravnala skladno z zakonom in pravilno sprejela vse zahtevane dokumente, tožena stranka, ki ji to oporeka, pa je kršila materialno pravo, za neutemeljene.

Po presoji sodišča izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z bistvenimi kršitvami pravil postopka, ki bi terjale njegovo odpravo. Glede ugovarjane nepopolnosti in nejasnosti izreka sodišče meni, da je izrek določen (213. člen ZUP) v takšni meri, da je iz njega mogoče razbrati obveznost tožeče stranke, čeprav ne navaja, na katero leto se akti nanašajo (s tem tožeča stranka utemeljuje nedoločnost izreka). Iz obrazložitve je jasno, da gre za akte, ki jih je skupščina obravnavala na 10. redni seji leta 2007. S temi akti in njihovo vsebino je tožeča stranka tudi izpodbijala ugotovitve tožene stranke vse do pripravljalne vloge z dne 22. 1. 2009. Zato sodišče ne more sprejeti v tej vlogi postavljenega ugovora, da ne more nedvoumno razbrati, kaj točno tožena stranka od nje želi. Neutemeljeno tožeča stranka ugovarja tudi, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ker naj ji ne bi bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Sodišče ugotavlja, da sta bila pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljena dva sestanka, o katerih sta sestavljena zapisnika, v upravnem spisu vodena pod št. 28 in 38. Zapisnik pod št. 28 o sestanku dne 25. 9. 2007 je tožeča stranka tudi priložila tožbi, iz zapisnika št. 38 o sestanku dne 4. 10. 2007 pa izhaja, da je zapis pogovora, ki se je snemal, posnetek pa hrani tožeča stranka. Ne drži torej, da z zapisnikoma ni seznanjena. Nesprejemljiv je tudi njen ugovor, da ni vedela, da tožena stranka zoper njo vodi postopek nadzora. Gre za postopek po uradni dolžnosti, za katerega ne ZUP ne ZASP ne zahteva posebne odločbe o začetku, ampak se postopek začne, ko pristojni organ opravi v ta namen kakršnokoli dejanje (127. člen ZUP). Za takšno dejanje je šteti že poziv za predložitev listin. Neupoštevanje zakonskih določb je tožena stranka ugotovila iz listin, ki jih je pripravila in sprejela tožeča stranka, torej so ji bile te listine znane. Uspešno pa se tudi ne more sklicevati na sodbo tega sodišča opr. št. I U 25/2009, s katero je sodišče odločilo o njeni tožbi zoper sklep, s katerim je tožena stranka v novem postopku ugotavljala, da tožeča stranka še ni odpravila ugotovljenih kršitev.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS), ker je presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen in da upravni organ v postopku pred izdajo sklepa ni bistveno kršil pravila postopka..

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2022

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1056/2010
• UPRS sklep I U 1667/2014
• Sklep I Up 123/2014