Zahteva za oceno ustavnosti Zakona o mednarodni zaščiti

V obravnavani zadevi je  Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo z dne 1. 3. 2016 ugodilo prošnji mladoletnega prosilca za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite. Prosilec je s tožbo zahteval, da se mu poleg (oziroma namesto) navedene oblike mednarodne zaščite prizna druga oblika mednarodne zaščite (status begunca). Vrhovno sodišče je s svojo sodbo I Up 189/2016 dne 10. 8. 2016 presodilo, da je bila navedena odločitev pravilna in zakonita ter je tožbo zavrnilo.

Ustavno sodišče je dve leti po sprejetju navedene odločbe (s svojim sklepom z dne 30. 3. 2018) ustavno pritožbo tožnika sprejelo v obravnavo, o ustavni pritožbi pa odločilo dne 25. 4. 2018 z odločbo Up-748/16, s katero je citirano sodbo I Up 189/2016 razveljavilo ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje, torej v nadaljnje odločanje o pritožbi tožene stranke (Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve).

V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej poudarja, da sodba I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016, v katero je s svojo odločbo poseglo Ustavno sodišče, sploh ne vsebuje stališča, ki bi vodilo do posledice, ki jo je Ustavno sodišče spoznalo za neskladno z Ustavo.

Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi jasno poudarilo, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke in da se glede tega strinja s sodiščem prve stopnje. Vendar pa je glede na dejstva in okoliščine obravnavane zadeve pritrdilo toženi stranki, da kršitve navedenih pravic tožnika v konkretnem primeru niso podane (14. točka obrazložitve citirane sodbe).

Opredelitev posledic določene kršitve upravnega postopka (absolutna ali relativna bistvena kršitev pravil postopka) pa ni predmet sodne prakse in stališč sodišča, temveč je v pristojnosti Državnega zbora kot zakonodajalca. Ker pa je prav ta očitek v svoji odločbi Ustavno sodišče naslovilo na Vrhovno sodišče in mu naložilo ravnanje, ki nima podlage v zakonski ureditvi, na katero je Vrhovno sodišče po Ustavi vezano, je v dani pravni situaciji odločba Ustavnega sodišča pravno neizvršljiva.

Vrhovno sodišče je torej soočeno s pravno situacijo, ko je za upoštevanje stališč iz navedene odločbe Ustavnega sodišča edini možni način njegovega ustavnoskladnega ravnanja prekinitev postopka in začetek postopka z zahtevo za oceno ustavnosti zakonske ureditve ZMZ (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US, 82/15 – odl. US). Pri tem Vrhovno sodišče glede protiustavnosti ZMZ izhaja iz stališč Ustavnega sodišča, ki jih je v zvezi z zahtevami 56. člena Ustave navedlo v svoji odločbi. S tem bo Ustavno sodišče lahko podalo tudi stališča, ki bodo navedeno pravno situacijo razrešila in razjasnila posledice, ki izvirajo iz ugotovitev, ki jih je sprejelo v svoji odločbi.

Priloga:

Zahteva za oceno ustavnosti I Up 2014/2018