zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

Slavnostna občna seja Vrhovnega sodišča

datum: 14.11.2016
vir: Vrhovno sodišče

Govor predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše

Spoštovani,

v posebno čast in privilegij mi je nagovoriti vas ob tako pomembnem jubileju kot je petindvajsetletnica osamosvojitve Republike Slovenije. Praznovanje, kot je današnje, nas izpolnjuje s ponosom, utrjuje našo samopodobo in samozavest ter krepi pripadnost skupnim vrednotam. Predvsem zato, ker je po osamosvojitvi leta 1991 Vrhovno sodišče prvič postalo najvišje sodišče v državi. Ob tej priložnosti je tudi prav, da se ozremo v zgodovino sodišča in spregovorimo tudi o nekaterih aktualnih vprašanjih slovenskega sodstva.
 
Po razpadu Avstroogrske je bila 4. 11. 1918 kot najvišji organ oblasti razglašena Narodna vlada SHS, v kateri je vodstvo „poverjeništva za pravosodje“ prevzel dr. Vladimir Ravnihar. Ta vlada je v Ljubljani prav na današnji dan pred 98 leti, 14. novembra 1918, sprejela Naredbo o prehodni upravi v Sloveniji, v kateri je bilo v petem poglavju „Pravosodna uprava“ določeno, da se za Kranjsko, Štajersko in Koroško v Ljubljani ustanovi višje deželno sodišče. Zapisano je tudi bilo, da zoper sodbe in druge ukrepe višjih deželnih sodišč in pa deželnih in okrožnih sodišč, ki jih ta izdajajo kot sodišča druge stopnje, odslej ni daljnega pravnega sredstva. Višja deželna sodišča sodijo dokončno tudi o vseh onih pravnih stvareh, v katerih je bilo po dosedanjih določilih pristojno avstrijsko vrhovno in kasacijsko sodišče. O medčasno že vloženih, pa še ne rešenih pravnih sredstvih na avstrijsko vrhovno in kasacijsko sodišče, odloča Višje deželno sodišče v Ljubljani. To sodišče je tako postalo prvo slovensko sodišče, ki je opravljalo naloge vrhovnega sodišča in je imelo sedež na ozemlju današnje Republike Slovenije. S tem so bili postavljeni temelji slovenskega (pravo)sodnega sistema in temelji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.   

Z naredbo Narodne vlade z dne 23. 11. 1918 (če bi ne bilo zapletov, bi 98 let pozneje na ta dan moral nastopiti funkcijo novi predsednik Vrhovnega sodišča) je bil za prvega predsednika Višjega deželnega sodišča v Ljubljani imenovan dr. Ivan Kavčnik, plodovit pravni pisatelj, ki je prevajal tuja pravna besedila in dal pomemben prispevek k slovenski pravni terminologiji. Istega leta je bila na njegovo pobudo ustanovljena tudi Centralna pravosodna knjižnica. Kot zanimivost naj omenim, da je kot sodni tajnik 30. julija 1902 vodil prvo obravnavo v takrat dokončani (tudi sedanji) Sodni palači.

Vlogo vrhovnega sodišča je v letu 1920 prevzel Oddelek B Stola (ustreznejša slovenska beseda omizje se ni prijela) sedmerice v Zagrebu, na katerem so delovali številni ugledni slovenski sodniki. Med njimi Ivan Okretič, pisatelj Fran Milčinski, eden največjih slovenskih pesnikov Alojz Gradnik in mnogi drugi. Leta 1939 smo Slovenci dobili Vrhovno sodišče v Ljubljani, kot oddelek enotnega kasacijskega sodišča, ki pa ga je po štirih letih delovanja v oktobru 1943 ukinila nemška zasedbena oblast. Z delovanjem je Vrhovno sodišče nadaljevalo po vojni, najvišje sodišče v državi, ki odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvi ter opravlja druge naloge, ki jih določa zakon, pa je postalo po osamosvojitvi leta 1991.  

Veliko zgodovine je šlo tod mimo. In premalo pozornosti smo posvečali svojim koreninam. Ravno na spoštovanju in razumevanju lastne preteklosti je mogoče graditi identiteto, krepiti samozavest in se izogniti ponavljanju napak.

Slovensko sodstvo je v tem obdobju delilo usodo slovenske države in slovenskega naroda. Odveč bi bilo ponavljati vsem dobro znana zgodovinska dejstva. Ali je bilo sodstvo, sodništvo, v celotnem obdobju na ravni zahtev časa? O tem bi težko sodil. Dejstva, da je v prvih povojnih letih na sodiščih potekala vrsta sodnih postopkov, ki niso bili v skladu niti s takratnimi standardi sojenja, kaj šele z načeli pravne države in pravičnega postopka, kot jih razumemo danes, nikakor ni mogoče spregledati. Sodišča, ki govorijo skozi svoje odločbe, so tako po letu 1991 v celi vrsti postopkov ugotovila kršitve in rehabilitirala mnoge obsojene v povojnih procesih. Žal pa so bile posledice nekaterih krivic nepopravljive. Vse to je del naše pravne zgodovine, za katero se ni mogoče pretvarjati, da je ni bilo. Tudi zato je nujna neprizanesljiva samorefleksija, da se v bodoče tovrstne kršitve ne bi nikoli več ponovile.

Spoštovani,

petindvajseta obletnica Republike Slovenije je povod za razmislek o vlogi sodstva predvsem v obdobju po osamosvojitvi, ki je bila dosleden in logičen odgovor na kršitve prava, ki so se v prejšnji državi stopnjevale do tolikšne neznosnosti, da se je pravo prelevilo v nepravo. Vprašati se moramo, ali je sodstvo delovalo v skladu z  ustavno opredelitvijo, da je Slovenija pravna država. Seveda je treba takoj opozoriti, kar se prepogosto pozablja, da pravna država ni le stvar sodstva, morda celo v precej manjši meri kot bi lahko sklepali na prvi pogled. Naloga sodstva je predvsem reševanje konkretnih sporov, tako med fizičnimi in pravnimi osebami, zlasti kadar te pridejo v konflikt z državo, pa tudi varovanje splošnih (državnih) interesov in družbeni nadzor (socialna kontrola).

Domneva, da je treba samo vzpostaviti demokracijo in zagotoviti delovanje prostega trga, pa bo pravna država prišla sama od sebe ter da bodo s tem odpravljene vse disfunkcionalnosti v njenem delovanju, se ni uresničila. Profesor Bučar je v pronicljivi analizi družbene strukture po osamosvojitvi in prehodu v drug družbeni sistem poudaril, da v sistemu, iz katerega smo izšli, razen političnega, ki mu je bil podrejen tudi gospodarsko poslovni sistem, ni bil razvit noben družbeni podsistem. Pa tudi, da je tudi po osamosvojitvi vpliv političnega podsistema, predvsem njegovih elit, ostal prevladujoč in daleč presežni družbeni dejavnik. Ali se spomnimo, ali se sploh še želimo spomniti, ugotovitev ocenjevalne skupine GRECA v decembru 2000, da v Sloveniji ni varoval, ki bi preprečila politično vmešavanje v policijske preiskave?  V poročilu smo lahko prebrali, da je bila ocenjevalna skupina obveščena, da so bile preiskave primerov na visoki ravni ovirane, odlagane ali zaključene zaradi pritiskov na policiste, zadolžene za preiskavo. Ravno prepletenost in povezanost interesov političnih in poslovno gospodarskih elit sta bili v pogojih stopnjevane relativizacije prava, vrsto let pravi vir nedotakljivosti teh elit. In obnašanje nekaterih, v kazenskih postopkih, ki so sledili, je samo potrdilo aktualnost besed nekega ameriškega sodnika, da se ne sme dovoliti ustrahovanja, žalitev in poniževanja sodišč ter onemogočanja in oviranja postopkov s strani obdolžencev, ker to vodi v razgradnjo države in pravosodnega sistema. 

Disfunkcionalnosti, ki so v dobršni meri posledica podedovanih vzorcev, za katere smo menili, da bodo sčasoma izzvenele, so še vedno tu. Kako sicer razložiti vztrajanje pri ohranjanju nesorazmernega vpliva politike v postopkih imenovanja sodnikov? Kako pojasniti dejstvo, da nekatere parlamentarne komisije prevzemajo evidentno (pravo)sodne pristojnosti? Kako razumeti sporočilnost odločitve mandatno volilne komisije, ki posega v samo srčiko ustavnih načel neodvisnosti sodstva in pravne države, da zaradi odločitve v konkretni zadevi zavrne kandidata, ki ga je Sodni svet predlagal v imenovanje za vrhovnega sodnika. Ali ni to neposredna grožnja sodnikom in poskus njihovega discipliniranja, da se odrečejo svojega sodniškega bistva in odločajo politično všečno?

Spoštovani,

slovenski sodni sistem je naravnost usodno zaznamovan s tranzicijo. Analizi Svetovne banke za leti 2005 in 2006 sta zadeli v bistvo tranzicijskih sistemov, tudi našega, z opozorilom, da so bile spremembe v pravnem okvirju veliko hitrejše od institucionalnih, da je med institucionalnimi reformami vzpostavitev neodvisnosti prednjačila pred povečevanjem usposobljenosti in zagotavljanjem odgovornosti ter da je nasploh reforma sodstva zaostajala za ključnimi političnimi in ekonomskimi reformami. Ko govorimo o tem, ne gre le za znano zgodbo popolnoma ponesrečene sodne reforme sredi devetdesetih let, ki je vse do pred kratkim usodno vplivala na dogajanje v sodstvu, gre tudi za ponavljanje mini reform na enako napačen, improviziran način (uvedba upravnega sodišča, sprememba prekrškovnega sistema) in ponavljanje napak iz devetdesetih let, ko je bilo Vrhovno sodišče v ključnem času več let brez predsednika. Kot kaže aktualni razvoj dogodkov, se iz te izkušnje nismo ničesar naučili, saj se ni mogoče izogniti vtisu, da se tovrstne težnje ponavljajo. Gre tudi za to, da je bilo sodstvo ves čas dejansko pritisnjeno na obrobje, kar se primeroma kaže v postopku sprejemanja proračuna, materialnih pogojih delovanja,  načinu zagotavljanja izobraževanja, kot nujnega predpogoja kakovosti, usodi sredstev za njegovo tehnološko posodobitev; primerljivost plač z ostalima dvema vejama oblasti pa si je moralo izboriti prek ustavnih sporov.

Tudi v našem sodstvu je bila pred leti v nekoliko milejši obliki kot v drugih tranzicijskih državah, prisotna notranja perspektiva, za katero je bila značilna samozadostnost in relativna odsotnost zanimanja za izpolnjevanje potreb pravosodnega sistema. Razprava o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se je osredotočala le na institucionalna vprašanja zaostankov in si ni postavljala vprašanj, povezanih z zagotavljanjem pravnega varstva zainteresiranim strankam. Za slovensko sodstvo so taki pogledi stvar preteklosti, je pa treba opozoriti, da je bilo spreminjanje forme mentis (ta je bila v dobršni meri tudi posledica že odpravljenega predvsem količinskega tehtanja sodnikovega dela) in s tem povezane poslovne kulture zahteven proces in vse prej kot samo stvar deklarativne opredelitve. Spremembe je namreč mogoče izpeljati samo pod pogojem, da jih zaposleni prepoznajo kot vrednote in jih ponotranjijo. 

Predvidevanja, da bo zagotovitev neodvisnosti sama po sebi zagotovila tudi kakovost in učinkovitost delovanja sodnikov in sodstva, se niso v celoti uresničila. Izključno poudarjanje neodvisnosti, kar je tudi v sedanjih razmerah še kako potrebno, je ob hkratni opustitvi doslednega uveljavljanja odgovornosti, soprispevalo k nastanku največje grožnje sodniški neodvisnosti. Postalo je humus za antisodniški populizem, vsesplošno nezadovoljstvo z delom sodišč, s pritiski na odvzem trajnega mandata, ki dosegajo svoj vrhunec v populističnih zahtevah za zamenjavo vseh sodnikov z uvoženimi. Odgovornost v sodstvu je eden ključnih stebrov njegovega dostojanstva. Prizadene ga lahko predvsem sodnik. Odgovornost ni sama sebi namen, ampak je tudi eden od ključnih vzvodov za doseganje nepristranskosti, javnega zaupanja v sodišča in s tem zagotavljanje vladavine prava. Tudi v tem pogledu smo storili že pomembne korake, a nekaj poti bo še treba prehoditi.

Zaupanje v sodstvo je bilo najvišje, ko je bilo to najmanj aktivno; sedaj, ko ni več nedotakljivih, pa raziskave kažejo, da je na najnižji ravni. Predstave in z njimi povezano dojemanje družbenih funkcij sodstva se po ugotovitvah profesorja Igličarja v manjšem delu oblikujejo na podlagi lastnih izkušenj udeležencev v sodnih postopkih ter izkušenj drugih ljudi, ki svoje izkušnje posredujejo družbeni okolici. V večjem delu pa sta družbeno dojemanje in javnomnenjsko ocenjevanje dela sodišča odvisna od poročanja medijev, nastopov politikov in tudi javnih nastopov predstavnikov sodstva.

Kljub vsem zapletenim okoliščinam smo si že pred leti zastavili jasne cilje in korake, kako jih doseči. Gradili smo na trdnih temeljih, ki so jih postavili moji predhodniki, in ob zaključku mandata lahko z zadovoljstvom ugotovim, da nam je s skupnimi napori v veliki meri uspelo. Nismo ubirali bližnjic. Delujemo kot profesionalna organizacija za državljane, s posebnim poudarkom na pogledu z vidika stranke. Vse aktivnosti so ciljno naravnane in utemeljene na lastnih spoznanjih, poglabljanju védenja o lastni pravni tradiciji, ki je ni mogoče kar odmisliti. Pri tem premišljeno ohranjamo odprtost za nova, tudi tuja, znanja in izkušnje.

Spoštovani,

na tako slovesen dan se ne spodobi izgubljati v drobnjakarskem navajanju številk, ne morem pa, da ne bi omenil dejstva, da smo število nerešenih zadev več kot prepolovili in spravili v obvladljive okvire, tako da v ospredje poudarjeno stopajo vprašanja kakovosti. Zato ni podlage za trditve; taki glasovi kar ne potihnejo, da vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic pred slovenskimi sodišči, tvega, da bo pri tem kršena že njegova procesna pravica do sojenja v razumem roku.

Nismo še na cilju. Sodstvo, kot ga želimo in sem si ga prizadeval soustvarjati kot predsednik Vrhovnega sodišča, je samozavestno, učinkovito, inovativno in ponosno, ki se ne boji priznati svojih napak. Te so bile in se jim tudi v bodoče ne bo mogoče povsem izogniti. Zavedamo se, da brez jasne samorefleksije ne moremo izboljšali svojega  delovanja. Napak zato ne prikrivamo in jih v skladu z načeli pravične kulture sistemsko odpravljamo ter z vgraditvijo varoval na najnižjo možno mero zmanjšujemo verjetnost njihove morebitne ponovitve.

Pred nami so novi izzivi. Odgovoriti bo treba ne le na organizacijsko zahtevna vprašanja, povezana z uvedbo enovitega prvostopenjskega sodnika in mreže sodišč, pač pa tudi na konceptualna vprašanja, ki zadevajo razmerje med oblastvenimi pristojnostmi sodstva, in nalogami, ki jih izvaja kot javna služba, namenjena zadovoljevanju družbenih potreb, definirati njegovo vlogo v luči vse večjega števila drugih oblik reševanja sporov, ki na nek način pomenijo privatizacijo sodnih pristojnosti (rekonciliacije, mediacije, arbitraže). Izjemno pomembna naloga je povezana tudi s celovito institucionalno in tudi dejansko krepitvijo sodnikovega položaja ob večjem poudarku njegove odgovornosti.

Spoštovani,

pretirano je pričakovanje, da bo sodstvo poleg dejanskih in pravnih vprašanj iz velikega števila zadev, reševalo tudi socialne stiske in strateška gospodarska, pa tudi politična vprašanja. Zagotavljanje pogojev za delovanje pravne države je eminentna naloga vseh vej oblasti, pa tudi vseh državljanov.

In na koncu. Prepričan sem, da bomo v sodstvu, ki je pomemben imunski sistem družbe, v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje in Sodnim svetom, zanesljivo našli ustrezne odgovore na ta in druga vprašanja, povezana z našim kakovostnim in učinkovitim delovanjem.

V dvomu je treba soditi v prid obtoženca.
In dubio pro reo (iudicandum est).